Planetarne ekshibicije

Epizoda I: Splavitev Matere Štefke

Najprej je bila beseda.

Vmes je bila tista zgodba s prajuho in prvimi aminokislinami, ampak delajte se, kot da tega niste prebrali.

Prvi dan je bog ustvaril svetlobo.

Drugi dan je bog ustvaril nebo in Zemljo.

Tretji dan je bog ločil kopno in morje.

Četrti dan je bog je ustvaril sonce in luno, da sta svetila na Zemljo.

Peti dan je bog ustvaril ptice in ribe, da je napolnil zemljo in morja.

Šesti dan je ustvaril živino, plazilce in njihovega vladarja - človeka.

Sedmi dan si je bog vzel počitek.

Sledil je Adam. In sledila je Eva. Zli jeziki pravijo, da je Evo ustvaril iz Adamovega rebra, ker je to edina kost brez mozga...

Zemlja, milijon let kasneje:

Pisalo se je leto 2345. Zemlja je od prvih dni, ko je bila izključno pod božjo kontrolo utrpela kar nekaj sprememb. Poleg zgodovine, ki naj bi jo vsi bolj ali manj poznali, se je pripetilo od začetka 21. stoletja še naslednje:

Slovenijo so sprejeli v NATO, neka prekmurska pekarka gibanic pa je posodobila recept svoje babice in cel svet je postal odvisen od gibanic, kar je grabežljivi Milan Kučan, tedanji predsednik, izkoristil za svoj boj za nadvlado in kaj kmalu s pomočjo teh gibanic podjarmil ves svet.

Kmalu za tem so naredili prvo televizijo s trodimenzionalno sliko in prebili so svetlobni zid. Kajpak se je zato Einstein v grobu obračal in skupaj z njim še nekaj sodobnih fizikov, ki so jih žive zakopali, ker so se z njim tako močno strinjali. Ni bilo več dolgo tega, ko so naredili novi Slovenci prvo vesoljsko ladjo iz kvalitetnega bukovega lesa in obiskali Alfa Centauri, prvo zvezdo na poti do nebes.

Niso pa ostali samo pri tem. Tehnologija se je boljšala in večala in prinesla je blaginjo in ljudje so bili srečni in ponudile so se nove in nove možnosti za gradnjo kariere. Na zemlji so ukinili denar, saj je bilo plačilno sredstvo še vedno prekmurska gibanica. Obiskali so ogromno zvezd in že pri ozvezdju Zeta Reticuli so upravičili svoj sum, da niso sami v vesolju. Spoznali so humanoide, katerih sicer niso čisto nič razumeli, ampak skupaj so prirejali odlične žurke.

Kmalu je bilo zato treba narediti na podlagi umetne inteligence in lingvistike univerzalni prevajalnik, za katerega je Miran Kregar - po domače Zakrajškov ata, ugotovil da je najbolj praktično, če ga združijo z mobitelom in zaprejo v lično majhno priponko za prsi, imenovano komunikacijsko broško.

Nato se je poznavanje ras samo še širilo in vse več jezikov je znal prevajalnik prevesti.

Kmalu so ugotovili, kako vsako vrsto mase spremeniti v vsako vrsto energije in tako je nastal prvi replikator. Ta je znal sicer iz zelo veliko energije narediti le pesek in vsi so bili na moč veseli, ko so ugotovili da lahko energijo kaksne velike skale uporabijo za maso za pesek. V osnovi so tako iz skale delali pesek, kar je znal vsak povprečen kamnolom, ampak veliki upi in ambicije so privedli do tega, da so kmalu iz skal izdelovali oblačila, nakit in nenazadnje hrano in tako rešili še tisto nekaj gospodarskih nevšečnosti, ki so jih imeli.

Zgodovina je bila priča še mnogim zanimivim izumom. Tak je bil naprimer tudi lopata na motorni pogon. Ta je bila koristna pogruntavščina, ki so je bili veseli vsi zidarji in rudarji. Še bolj pa so množice pozdravljale izum mehanskega kanarčka. To je tak kanarček, ki ga naviješ enkrat na dan in ti potem poje še tri dni in to, če hočeš ali ne.

Med novejše izume je sodil tudi leteči avto, ki pa v bistvu ni potreboval klasičnega goriva. No, sicer si moral za vsako vožnjo zariniti injekcijsko iglo v roko, da je izčrpal nekaj krvi za gorivo, toda to je bilo kar zanemarljivo. Imeli so tudi vakuumske kahle in električne metlice za WC. Za kaj so se te metlice poleg osnovnega namena še uporabljale prepuščamo vaši domišljiji.

Naslednja pomembna stvar so bil leteči krofi. Sicer je to bilo v splošnem neuporabno, ampak dejstvo je da so bili tega izuma zelo veseli in zelo nepričakovano se je po njegovem prodoru na trg povečala raba replikatorjev. Imeli so tudi kemične svinčnike na jedrski pogon, računalnike, ki so imeli napajanje preko peči na drva, nenazadnje pa tudi monitorje za slepe. Ker so bili monitorji seveda tridimenzionalni, je lahko slepi človek enostavno potipal stvari, ki jih je želel videti.

Kakorkoli že, imeli so lepo življenje vsi po vrsti in po piramidi. Zdaj pa k manj splošnim temam, sicer bomo vsi imeli občutek da beremo oziroma pišemo dokumentarno delo.

Miha Stroncij se je sprehajal na običajni dan po cesti, medtem ko je na nebu žarelo prelepo sonce in Zemljo ogrevalo kot za šalo. Bilo je sredi februarja, tako da ni bil nihče slabe volje, ker je postalo nekoliko topleje. Drevesa, kar jih je ostalo, so bila seveda oguljena. Zaradi velike porabe lesa v prejšnjih stoletjih - spomnimo se računalnikov na pogon preko peči na drva - je bilo gozda čedalje manj in zato je tudi dreves začelo primanjkovati.

Po tehtnem premisleku se je podzemna sekta za ekologijo zveze UNICEF odločila, da bo drevesa dala med ogrožene vrste. Kajpak ni nihče več smel sekati dreves. Ni treba omenjati, da se je še vedno našel kdo, ki je na skrivaj posekal drevo ali dve, da je lahko vzdrževal temperaturo v stanovanju malo nad ničlo. Kogar so ujeli pri tem krutem dejanju, so kaznovali. Kazen pa je bila ta, da so mu v hrbet zvrtali tri luknje in vanje posadili nova drevesa. To je moral potem nositi tri leta oziroma dokler drevesa niso postala polnoletna nakar so jih presadili v drevorede.

Kot smo rekli, se je Miha sprehajal po cesti, ko je nenadoma za sabo zaslišal zelo znan glas. To je bil glas njegove matere Dlakote Stroncij, ki je tekla za njim tako hitro, da je skoraj samo sebe v zadnjo plat brcala med tekom.

"Moncij, pozabil si vetrovko," je dejala, ko ga je dohitela, vsa marogasta in rdeča od teka. Dihala je tako globoko, da je hropla. "Na teh vesoljskih ladjah zna biti mraz."

Moncij je bil Mihovo skrajšano polno ime, pač Miha Stroncij ali na kratko Moncij. Tega je Miha iz dna srca in sten črevesja sovražil.

"Hvala, mama," je rekel, čeprav si je mislil da bi bilo bolje, če bi ostala doma, saj je bilo dvourno poslavljanje doma čisto dovolj za povprečnega smrtnika, pa ne da je Miha to bil.

"In ne kliči me prosim po imenu, ne po nadimku, saj veš da ne maram ne enega ne drugega."

"Oprosti," je dejala precej tiše.

"Zdaj pa res adijo, mama, poslovila sva se že," je dejal, jo poljubil na lice in začel naprej korakati proti veliki stavbi z zlatima črkama PE.

PE je bila kratica za Planetarne Ekshibicije. Namreč, po uspešnem razcvetu vesoljskih popotovanj in spoznavanju novih ras, so novi Slovenci videli veliko priložnost za medplanetarno rast v strateškem povezovanju z razvitimi rasami, kar je bil v bistvu izgovor za izkoriščanje le-teh, ampak ni bilo panike, saj kakega izkoriščanja ni še do danes nihče opazil. Planetarne ekshibicije so bile združenje enako mislečih ras, ki naj bi skupaj bile močnejše in tako zavojevale in raziskovale neznano vesolje. Sedež je bil na Zemlji, blizu Čermošnjic, kjer je ležala dotična, malo prej omenjena cesta, z Moncijem na njej. Pa upam, dragi bralci, da niste tega prebrali na glas, saj veste kako Miha sovraži to ime.

Moncij je vstopil v stavbo PE in se napotil oziroma našvical v drugo nadstropje, kjer ga je pričakal general Jurij Zapohek.

"Dober dan, ste vi gospod Miha Stroncij?" je vprašal general, ko je zagledal močnega mladeniča srednjih let suhe postave in temnih blond las. To je bil kajpak res Miha Stroncij.

"Ja, ampak prosim, če me ne kličete po imenu."

General je malo čudno pogledal, skoraj kot bi mu Miha ubil najljubšega glodalca, potem pa so se mu usta razvlekla v razsežen nasmeh in dejal je s priduškom zveličanosti:

"Ne bo potrebno, odslej boste zame kar kapitan, kapitan," in nato je salutiral. "Tudi vaš prvi častnik je že tukaj, in najvažnejše - Štefka. Pojdite z mano."

Mihu so se zasvetile oči. Prišla sta v dvorano s steklenim dvigalom in pred njim je stal mladenič, ki je bil videti kot iz kakšne pravljice o Trnuljčici in palčku Davidu.

"Gospod Ponikvar, vaš kapitan," ju je predstavil general.

"Robertino Ponikvar, gospod, v veselje mi bo služiti pod vami."

"Saj ne boste pod mano," se je zgrozil Miha. "Pa upam da nad mano tudi ne. Kaj je zdaj to, general? O tem mi niso nič povedali. Jaz imam doma zaročenko..."

"Vaš prvi častnik je mislil reči, da mu bo v čast služiti pod vašim nadzorom."

Miha je sicer izpadel nekoliko nenavaden, toda spretno se je ognil predstavljanju, ker res ni hotel, da bi kdo od posadke izvedel njegovo ime.

"Poglejte, ujemimo dvigalo," je še rekel, da je pozornost dokončno preusmeril s sebe.

"Gor nas čakajo že vsi iz poveljstva Planetarnih Ekshibicij," je general povedal med dviganjem. "Čakajo na vaju, da splavimo Mater Štefko."

"Čakajte malo, general. Ali ni abortus prepovedan?"

"Seveda je, ampak jaz ne mislim tega. Mi le čakamo, da bomo poslali vašo veliko vesoljsko ladjo, imenovano Mati Štefka, v vesolje. Pridite, čakamo vas že cel mesec, kljub temu, da živite le nekaj kilometrov stran. Veste, ni bilo časa, da bi vas poklicali."

Tako so se odpravili proti vesoljski ladji. Veselo so skakljali po stopnicah gor. Peš so morali v 53. nadstropje, ker je bilo dvigalo pokvarjeno. Seveda se nihče ni spomnil, da bi se lahko tja kravoportirali. Kdor nima v glavi, ima pač v nogah.

Skozi brihten kapitanov izrastek, ki mu rečemo drugače tudi glava, je poletela žlahtna misel, ki jo je tudi glasno izrazil: "Kaj pa, če bi ladjo krstili?".

"Zelo dobra ideja," je rekel general. "Robertino, pojdite po vino v sosednjo stavbo, kjer imamo vinoteko."

Takoj je Robertino brez komentarja odpeketal, general in kapitan pa sta si ogledovala ponosno, najnovejšo pridobitev Planetarnih ekshibicij. To je bila mogočna ladja, velikanskih dimenzij za tiste čase.

Čez nekaj ur se je Robertino privlekel. Kapitan je vzel v roke steklenico Kraškega terana in z generalovo pomočjo zmešal bovlo iz kompota iz mešanih sadežev. Bovlo so izstrelili iz lopute in vsi višji upravniki PE so navdušeno gledali za njo. Skleda, ki je bila seveda hermetično zaprta, je pridobivala na hitrosti in končno je počilo in vse se je začelo peniti. Čez nekaj minut se je penjenje umirilo in vsi so navdušeno opazovali krščeno ladjo. Kmalu jih je veselje minilo, saj je na mestu trka grdo zevala velika luknja, ki najbrž ni bila dober znak. Okoli luknje so se razvrstili narezani gozdni sadeži iz kompota.

"Oprostita, ampak izstrelitev bomo preložili na danes dva tedna," je potožil general po premisleku.

Miha Stroncij se je sprehajal na običajen dan po cesti, medtem ko je na nebu žarelo prelepo sonce in Zemljo ogrevalo kot za šalo.

Nenadoma je za sabo zaslišal zelo znan glas.

"Moncij, pozabil si svoj najljubši puli," je dejala, ko ga je dohitela, vsa marogasta in rdeča od teka. Dihala je tako globoko, da je hropla skozi zelene pljunke, ki so se ji nabrali v pljučih. "Na teh vesoljskih ladjah zna biti mraz."

"Hvala, mama, in še enkrat poudarjam - ne kliči me po imenu, ne po nadimku, saj veš da ne maram ne enega ne drugega."

"Oprosti," je dejala precej tiše.

"Zdaj pa res adijo, mama, poslovila sva se že," je dejal, jo poljubil na lice in čez nekaj minut vstopil v veliko stavbo z zlatima črkama PE. "Že sedmič ista pesem," si je mislil.

"Danes bomo krstitev ladje kar prestavili," je dejal general, ko so se zbrali skupaj z Robertinom. "Če se strinjata. Posadka je že zbrana na ladji in res bi rad, da nič ne bi šlo narobe."

Spet so se zbrali v tisti sobi visoko pod nebom, kjer so imeli pogled na ladjo, od koder so jo dva tedna nazaj nehote poškodovali. Na mestu nekdanje luknje je bilo z žeblji zabitih nekaj deščic.

"Trije za kravoportiranje na Mati Štefko," je zarjul general in končno so izginili z neprijetnim spremljajočim zvokom kravoporterja. Znašli so se v prečudovitem okolju neskončno dolgih hodnikov, polnih nosilnih elementov s titanovo prevleko. Bilo je kot v kakšni čudežni deželi. Mimo je že v nekaj sekundah, ko sta se Robertino in kapitan Miha razgledovala, prišlo kakih dva človeka, ki sta veselo salutirala obema in strumno nadaljevala svojo pot.

"Prvo, kar moramo razdelati," je začel general, ko so štartali v nakazano smer, "je vašo prvo misijo, ali ekshibicijo, kot nekateri rečemo." Šli so v lepo konferenčno sobo z obilno neobloženo mizo, na kateri so bili vgrajeni monitorčki z igricami, očitno za primer, ko na sestanku postane prevec dolgčas.

"Kakšna pa je torej ta naša misija?" je vprašal Robertino, ko sta generala komaj odvrnila od stare zemeljske igre, imenovane Tetris.

"Zadeva je zelo resna, zato jo zaupam takšni izurjeni posadki in takšni zmogljivi ladji... Pred kakšnim mesecem je našo kolonijo na Jupitru obiskala androidna rasa, imenovana Alfabot. Prišlo je pet njihovih predstavnikov in pobrali so vso nerjaveče jeklo v habitatu. Bili so sicer neoboroženi, imeli so samo vgrajen brizgalnik solne kisline in prav tako nase vgrajen sežigovalnik na žlahtni plin, s katerim so se branili, če jih je kdo poskušal ustaviti. Sicer pa imajo praskalnike jekla v rokah in pobrali so celo svetleče vzorce s krožnikov. Naši behava... beho.. behavoi... behavioristični znanstveniki so dejali, da očitno gradijo nove pripadnike svoje rase. Imajo omejeno umetno inteligenco, vendar nikakor ne moremo ukrepati proti njim s silo. S pomočjo vrhunskih trinan... troin... tregna... triangulacijskih tehnik smo izsledili njihovo domovino - kordinate smo seveda zapisali v vaš misijski računalnik. Vaša misija je torej preučiti raso, postaviti hipotezo o njihovih šibkih točkah in pripraviti strategijo za njihovo sistematično sesutje."

"V redu, storili bomo, kar je v naši moči," je odvrnil kapitan.

"No, zdaj pa pojdimo na most. Najbrž že komaj čakate, da spoznate posadko."

"Ne pretirano," je ponesreči ustrelil kapitan kot ostrostrelec Kennedyja. "Hočem reči - seveda, seveda."

Spet so se vili skozi brezkončne hodnike z jasnim ciljem v srcih - priti na most. Končno so prišli do vrat, ki so bila kot vsa druga na ladji dvižna, in ta so se - glej, glej - res dvignila. In to dvignila kot temperatura plina v induktorju plazme. To je ena velika reč, ki segreva plin. Razprl se je pogled na posadko, ki je dvignila glave in gledala s kislimi nasmeški, še vedno trudeč se ohraniti videz delavnosti, zato je še kar tipkala po kontrolah.

"Posadka, spoznajte vašega kapitana," je zagodel general.

Vsi so navdušeno pozdravljali. Kapitanu Mihu je bilo očitno všeč in odločil se je, da bo zadal svoj prvi ukaz:

"Posadka, na svoja mesta in štartajte pogon,"

"Počakajte, počakajte!" je zavpil general. "Najprej nas kravoportirajte nazaj na Zemljo."

"No, samo brez panike," ga je pomiril kapitan in obrnil glavo proti mladeniču, ki je sedel za pomožnimi kontrolami. "Gospodič na moji desni, prosim vas za komando za kravoportiranje... Pa še kako vam je ime, mi povejte?"

"Jaz sem kadet Nace Hudoperdnik," se je ponosno predstavil ogovorjeni. Pri tem je hotel hitro vstati in salutirati kapitanu, zraven pa se je spotaknil ob stol. Ko se je poskušal ujeti, je ponesreči pritisnil na nekaj gumbov. Računalnik je to razumel kot ukaz za transportiranje več osebkov in njihovo združitev v eno samo. General in nekaj vojakov je tako izginilo in se pojavilo v poveljniški reki res kot le ena oseba. Omenimo, da je poveljniška reka prostor pod poveljniškim mostom.

Prej omenjena oseba, proizvod transportacije, pa ni bila ravno idealne postave. Imela je nekaj parov rok in nekaj glav. Ta nova oseba pa je začela tudi rezgetati kot podivjan konj.

"S tem bodo verjetno še težave," je pomislil kapitan. Po treznem razmisleku je ukazal kadetu: "Takoj izvedite obratni postopek kravoportacije."

"V redu, kapitan," je dejal kadet in hotel ponovno salutirati.

"Takoj sedite," ga je prekinil kapitan. "Ni mi treba salutirati, nikomur od vas. Nikoli."

Kadetu je uspel obratni postopek kravoportacije že po desetem poskusu in tako so bili pripravljeni za pot.

"Ali je sedaj vse v redu?" je vprašal kapitan.

"Vse je v redu," je enoglasno spregovorila posadka.

"Vse je v redu, samo malo smo še omotični," se je zaslišal iz komunikacijske broške glas generala, ki jih je opazoval iz stavbe PE. "Srečno pot, Mati Štefka."

"Torej se lahko končno odpravimo proti Jupitru. Kadet, poskusite tokrat pravilno pritisniti tipke in poženite to ladjo."

Kadet je tokrat pravilno štartal ladjo in pot se je pričela.

"Naj si malo zapomnim vaša imena," je kapitan vstal iz svojega oblazinjenega stola. "Žal nimamo za to posebnega dneva, ker se mudi reševat svet, bomo pa opravili po poti." Prišel je do kadeta. "No, z vami, Nace, sva se že kar lepo spoznala, ne?"

Kadet je prestreljeno pokimal kot pač kakšna prestreljena košuta.

"Me veseli kapitan," je vstal in do njega pritekel krepak možak temnih las z nekaj več porami na nosu kot je bilo statistično ocenjeno za Zemljane v poznih tridesetih. "Jaz sem Solicist Petrovij, strojniški strokovnjak in bom z veseljem omilil vsakršne tegobe strojniškega ali sorodnega značaja za vas."

Kapitan je prikimal.

"Jaz sem svetovalka Angelca," je dejala brhka deklica švigajočih oči in nakodranih las in nohtov. "In za vas in druge člane posadke bom opravljala svetovalno dejavnost, bodisi v smislu psiholoških smotrov, zavarovalništva ali nepremičnin."

"Angelca, nisem vas razumel niti besede, ampak prepričan sem, da vas bomo uspeli porabiti."

"Jaz sem Pohorabin Kosmuljnik," je dejalo bitje zemeljskega porekla, podobno Jiriju Parmi, vendar precej bolj bogato s pegami. "Za vas in vse nas bom vzdrževal ladijski motor, predvsem naš zelo pomemben dieselski pogon, ukvarjal pa se bom tudi z drugimi stvarmi, ki naj ostanejo za zdaj presenečenje."

"Lepo vas je imeti na krovu, Pohorabin."

Kapitan je stopil nekaj korakov naprej in kriknil, nato pa krik pogoltnil, da ni izpadel nevljuden. Vseskupaj je izgledalo zelo nenavadno, kot najbrž verjamete. Zagledal je namreč dekle modrih las, z enim velikim očesom v sredini glave, a je bilo to prelepo, sapojemajoče oko in kar nekaj njenih snubcev se je zato zaradi njega zadušilo. Tudi kapitan ni mogel odtrgati pogleda od njega.

"Jaz sem praporščakinja Inge Hvenska, z Zirominata. In imam precej večje ambicije kot biti praporščakinja."

"Ne bo jih težko doseči, vidim."

"Strmite v moje oko, kajne?"

"Ne, ne," je dejal kapitan in še naprej strmel v njeno oko.

"Najbrž se vam zdi zelo nenavadno."

"Ne, ne, kaj bi lahko bilo nenavadnega na tem čudnem očesu."

Z veliko močjo volje je kapitan odtrgal pogled od njenega očesa in pogled je še nekaj časa krvavel, ker je bil pač odtrgan.

"Jaz sem Vojko Dejme Poskeniri, že četrti v družini s tem imenom. Sem skenirni tehnik."

"Zapleteno ime in enostavna funkcija," je ušlo kapitanu, ko mu je stisnil roko, da je še zdaj pomečkana.

Tedaj je kapitan uzrl najlepše dekle, kaj jih je kdaj videl na kakšni vesoljski ladji. Glede na to, da je bila to njegova prva prava vesoljska ladja, je bila zanj torej le lepša od Inge in Angelce. Kako je lahko postal kapitan, ne da bi prej že služil na kakšni vesoljski ladji, presega okvir te knjige.

"Piverli Flasher sem jaz," se je prestavila z žametnim, če ne že kar z volnenim glasom. "In sem doktorica mnogih stvari, predvsem medicine."

"Me izredno veseli, Piverli."

To pa so tudi bili vsi člani posadke na mostu. Dva sta se še kopala v poveljniški reki, vendar jih na tem mestu ne bomo omenjali. Tako so leteli kar kakih pet ur in Jupiter se je še vedno zdel daleč. Namreč, po naročilu generala so morali najprej ogreti dieselsko jedro, ki je bil motor na notranje in včasih tudi zunanje izgorevanje, če je vzdrževalec zaspal, in je moralo vsaj kak dan teči, preden so lahko preklopili na 100% moč in tako kar nekajkrat prebili zvočni zid. Po kakih treh urah je bil čas za kosilo in vsi skupaj razen avtopilota so se odpravili v menzo, ki je bila menda med najboljšimi v floti Planetarnih Ekshibicij.

V kuhinji jih je pričakala obilna ženska srednje rasti, s temnimi lasmi in predpasnikom. Čevlje je imela raznošene kot le kaj. In to kot le kaj tretjega.

"Ahoj, jaz sem Marnoga Jesmrdljiva, ladijska kuharica."

Kapitan ji je dvomljivo stresel roko, kot strese elektrika nepazljivega dijaka elektrotehniČne šole.

"Kar vsi naprej in preizkusite naše replikatorje hrane," je prijazno vabila Marnoga kot kako prijazno vabilo. "Vprogramiranih je 2500 jedi najrazličnejših kultur. Jaz ne znam s temi replikatorji, tako da - kar postrezite si."

Inge je naročila kumare v solati. Kadet je naročil pol njene (polnjene) kumarice in uparjen krompir. Solicist je naročil pečenice, Piverli pa pleskavico. Angelca je naročila kotlete s pečenim krompirjem. Šele nato je na vrsto prišel kapitan. On je premišljeval, kaj bi naročil dokaj malo časa in sicer dve uri. Nato se je odločil in naročil zelje v solati. V tej jedi je očitno zelo užival, saj je naročil za tem še pet porcij in vse je celo pojedel.

Tisti ki so prišli za njim na vrsto, so naročali vse sorte, toda vedno je prišlo ven le zelje.

"Kapitan, kako se lahko dobi kaj drugega kot zelje?" se je oglasil en član posadke.

"Kaj pa imate proti zelju?"

"Nič."

"Potem pa ga le pojejte."

"Ampak jaz bi rad jedel kaj drugega."

"Saj ste rekli, da nimate nič proti zelju."

"Res je. Nimam nič proti, ampak jaz bi rad jedel ...."

"Kar pojejte vaše zelje in morda boste kasneje jedli kaj drugega."

"V redu, kapitan," je zmrdnil član posadke in se šel kujat v kot. Kasneje je zelje celo pojedel, saj drugega ni dobil.

Kapitan je tako sedel s svojim prvim častnikom Robertinom in kramljal ob svojem petem zelju.

"Prav prijetna posadka je, kajne?" je vprašal.

"Meni so všeč, sicer pa se moramo še malo bolje spoznati. Predlagam, da organiziramo kakšen družabni večer, kjer bomo lahko popustili zavore."

"Se strinjam," je bil videti vzhičen kapitan, pa to tudi v resnici ni bilo samo od zelja. Nato je šepnil: "Imate radi alkoholne pijače? Morda nekaj v tej smeri."

Robertinu so se zasvetile oči.

"Oh, kapitan, mislim da se bova midva še zelo dobro razumela. Mimogrede, vašega imena še nisem ujel."

"Res? Kot vem ni nikamor zbežalo," je resno dejal Miha.

"Hočem reči, nisem slišal vašega imena."

"Niste mogli, saj ga tudi povedal nisem."

"No, in kakšno je torej?"

"Kakšno je - kaj?"

"Ime vendar."

"Robertino? Meni se zdi lepo."

"Vaše ime..."

"Aha, tudi moje je lepo."

"Kako vam je ime, zaboga?"

Kapitan je premislil, da se mu je skoraj jermen snel s kolesc v glavi, in rekel:

"Zeljko... Kapitan Zeljko."

"Me veseli, že drugič," se je nasmehnil prvi častnik in zagrizel v svoje kislo zelje.

"Jaz bi pa rada jedla paradižnik v solati," se je nenadoma oglasila Patri CIA, delavka v holografskem krovu, kjer je igrala razne osebe iz holografskih črtic. Holograf je 3D projekcija, ki je videti kot resnična oseba ali predmet, holografska črtica pa je 3D projekcija junakov in scene krajše zgodbe.

"Torej si ga naročite," pravi kapitan.

"Saj sem, ampak vedno pride ven le zelje."

"Saj ni nič narobe z zeljem."

"Toda naša rasa je alergična na zelje."

"Oprostite, nisem vedel. Kadet, s pomočjo računalnika takoj ubijte proces reproduciranja hrane in ga ponovno startajte."

"Takoj, kapitan."

Po tem odličnem odgovoru je kadet sedel za terminal, ki se je prikladno nahajal tudi v jedilnici in hotel zaustaviti proces, ki skrbi za reproduciranje hrane za vse člane posadke ali na kratko prodke. Poskusil je enkrat, dvakrat, trikrat. Zgodilo se ni nič.

"Kapitan, nič se ne zgodi."

"Poskusite uporabiti ukaz: kill -9 prodke."

"Sem že poizkusil, toda prodke se ne ustavi."

Nenadoma pa se je v jedilnici začelo tako bleščati, da so si morali vsi takoj natakniti sončna očala. Edini član posadke, ki si očal ni nataknil, je bil kadet. Vzrok za to pa tiči v tem grmu, kjer je kadet očala izgubil. Kaj je počel tam, ostaja še dandanes veliko in široko vprašanje.

Čez nekaj minut se je svetloba umirila in nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Ne verjamete?

"Kaj se je zgodilo?" je vprašal kapitan.

"Ne vemo," so odvrnili v en glas vsi prisotni v jedilnici. No, vidite?

"Karkoli že," je s strahom odgovoril Solicist. "Zelje se zdaj replicira z dvojno hitrostjo in to brez prestanka."

Posadka se je obrnila in pogledala v replikator, razen seveda kadeta, ki je bil še vedno čisto slep. Tam so videli kisle zeljnate liste, ki so leteli iz replikatorjeve odprtine.

"Ustavite replikator," se je drl kapitan.

"Procesa več ni videti... Kako je to mogoče?" je komentirala Inge.

"Skušam z ročno povozitvijo ukaza," je najavil Solicist. "Brez uspeha."

"Skušam odvesti električni tok in ugasniti replikator," je poskusil Pohorabin. Nič ni delovalo.

"Imam začasno rešitev," se je oglasil Robertino. "Računalnik, naredi trajno prežarčevanje kislega zelja iz replikatorja na pet sekund v skladišče 1 in ga kompresiraj z metodo Garwish-Kurbenhaus."

Zelje je izginilo s poti, toda nabiralo se je v skladišču.

"Hvala, Robertino," se je zahvalil kapitan in ko so se znormalizirali, so se vrnili na most in končno prispeli na Jupiter. Prežarčili so se v poškodovani habitat, kjer jih je sprejel komandir Slavko Vodušek.

"Oh, joj, prejoj," jim je jel obnavljati zgodbo. "Tako iznenada se je zgodilo. Odnesli so vse - od obešalnikov prek kljuk, anten do pincet. Najprej smo samo zmedeno in prestrašeno gledali, potem pa so ga nekateri od naših mož skušali ustaviti in so kaj klavrno končali."

Kar je ostalo od stvari, ki so imele na sebi karkoli kovinskega, so bile iste stvari brez česarkoli kovinskega, seveda.

"Dovolj sem videl," je dejal kapitan. "Prosim, če nas kravoportirate nazaj na ladjo in nastavite smer proti domačemu planetu Alfabotov."

Na mostu pa je kapitana pričakala panična Angelca.

"Kapitan, saj to je grozno," je dejala. "Šla sem na stranišče in ko sem potegnila vodo, je ven padlo zelje."

Solicist se na kapitanov ukaz ni razmetal, temveč spravil na delo. Pogledal je katalog računalniških procesov in odkril grozljivo reč. Ne verjamete?

"Kapitan, odkril sem grozljivo reč," je rekel. No, vidite? "Proces smo resda ubili in izgubil je svojo številko in ugasnjen je bil s strani računalnika, ampak v veliki računalniški zbirki tekočih procesov vidim, da še vedno razsaja po ladji."

"O, moj bog," je dejal kapitan Zeljko, očitno zavedajoč se resnosti povedanega. "Hočete, reči da po ladji razsaja duh umrlega programa?"

"Točno tako," je potrdil nepotrjeno.

"Trije najboljši programerji na ladji naj se nemudoma spravijo na reševanje problema z mrtvim programom, ostali pa se posvetimo presnetim Alfabotom, na katerih planetu bomo čez slabo uro."

Trije so res kmalu odhiteli za glavno konzolo v strojnici in skušali rešiti problem z duhom. Tale duh pa ni bil kar tako. Zelje se pojavljalo vsepovsod. Bilo ga polno pa skladiščih, po holo-krovu, po bazenu... Skratka povsod.

Nekoč si je ena od članic posadke po dveh letih zaželela prhe. Ko je tako stala pod tušem, brez obleke kot le kaj, je nič hudega sluteč odprla vodo. Problem je bil v tem, da je iz tuša namesto vode začelo lesti nagnito zelje. Vsa prestrašena je začela panično bežati po ladji, mimogrede pa je pozabila na svoje pomankanje obleke. Zaradi zaščite nedolžnih žrtev bomo njeno ime zamolčali.

Naslednji primer je bil ta, ko je eden izmed članov posadke na holo-krovu igral tenis. Po nekaj uspešnih serijah je tako kot vedno hotel odbiti žogo. Problem je bil ta, da se je teniška žogica spremenila v letu v kup zelja. Ko je član posadke to zelje odbil, se je razletelo in ves holo-krov je bil umazan. Potrebovali so več dni, da so holodek očistili. Takih in podobnih primerov je bilo na ladji polno.

Med tem se je ladja že zelo približala planetu Alfabotov.

"Ekipa, pripravite se na izkrcanje," je dejal kapitan. "Tu boste ostali nekaj dni in morali boste odkriti njihove slabe točke, da jih bomo lahko napadli in uničili."

"Kdo pa bo šel?" je vprašal Robertino.

"Kako naj jaz vem, saj nikogar še ne poznam dovolj dobro?" je odgovoril kapitan. "Naj gredo Inge, Robertino, Angelca in Solicist."

Tedaj je začel v zrak moleti roko tudi kadet. Videti je bilo, kot da hoče Boga potegniti za brado. Tudi Vojko ni ravnal drugače.

"Kaj bi radi, kadet?" je bilo videti, kot da kapitan Vojka sploh ne opazi.

"Jaz bi šel tudi zraven."

"Nak. To ne bo šlo. Kaj se ne spomnite vaše zadnje prigode?"

"Seveda se, toda zdaj bom malo bolj previden."

"Res?"

"Res."

"Oprostite, toda ne bo šlo."

"Zakaj ne?"

"Morali bi biti veliko bolj previdni kot zadnjič."

"Saj bom."

"Ne vem. Mislim, da ne bi bilo preveč pametno, da vam zaupam."

"Saj bom previden. Prosim, pustite me zraven."

"Nikakor," se je oglasil tudi Vojko in to s 3 metre povzdignjenim glasom. "Jaz sem starejši in višji po činu - če bo kdo moral iti, bom to jaz."

"Ampak, jaz nisem še nikoli šel," je potožil kadet.

"Tudi jaz ne," je dejal Vojko in med njima je potem steklo še kar nekaj grdih besed.

"Računalnik, naključno izberi člana posadke," je dejal kapitan.

"Izbrana je Lilili Podbebevsekek," se je oglasil računalnik.

"Pokličite tudi serviserja, očitno računalnik jeclja," je še naročil kapitan. "Omenjeno žensko pa pošljite v kravoportersko sobo."

"Če smem pripomniti," je bil računalnik slišati užaljen. "Članici je res ime Lilili, ne gre za jecljanje. V moji podatkovni bazi zaposlenih piše, da je ladijska perica."

"Perice pa res ne bomo pošiljali na misijo izven ladje," se je razburil Vojko, kar je čisto nekaj drugega kot če bi se razburkal. "Očitno je, da grem jaz."

"Me nič ne briga," je vztrajal kapitan. "Moja mama me je učila da ima tretji dobiček, kjer se prepirata dva in zato pravim: Perica gor ali dol - v transporter z njo!"

Lilili so odtrgali varnostniki od popoldanske žehte in jo privlekli v sobo za transportiranje.

"Pet oseb za na planet," je potrdil Robertino in kravoporter je zamukal.

Na planetu so se znašli štirje člani posadke in kisla zeljnata glava v veliki avli, kjer so gor in dol šibali strašljivi Alfaboti, ki so bili videti korejske izdelave, a je bil to le dozdevek, ki ne bo nikoli vzklil v kakšno večjo hipotezo.

"Kje pa je Lilili?" je vprašala Inge z materinsko zaskrbljenostjo.

Skoraj jih je povozila gruča androidov, ki so se peljali mimo. Naši junaki so se odmaknili, razen zelja, ki so ga stvori povozili in razmečkali do obisti.

"Tudi če se jo je dalo rešiti, mislim da zdaj to več ni možno," je sarkastično pribil Solicist ob pogledu nanj.

"Robertino klice Mati... Kaj se je zgodilo pri transportu?"

"O, groza," se je oglasil Vojko, ki se je medtem že pomiril, ker ni mogel na misijo. "Duh umrlega programa se je skušal naseliti čez program za transportiranje in mu pri tem spremenil nekaj parametrov."

"Tukajle tudi ne izgleda varno," je dejal Robertino, ko so se že drugič umaknili androidom, ki niso nič kaj gledali, kod vozijo.

"Povejte, ko boste pripravljeni, da vas transportiramo nazaj," je dejal kapitan, "vendar ne pozabite preučiti Alfabotov. Uporabite skenirno računalo."

"Saj ga nismo vzeli s seboj," je dejala Angelca. "Nihče ni rekel, naj ga vzamemo."

"Pa tudi - ali smo varni pred tem, da se spet kdo spremeni v zelje?"

"Ne bi vedel zagotovo," je dejal Vojko.

"Le brž opravite z duhom, sicer bomo tu dol ostali več kot bi si želeli."

Misleč, da se to ni slišalo ravno kot grožnja, je kapitan s preostalo posadko na mostu šel v sobo za sestanke na par iger Tetrisa.

Tako je po nekaj sto igrah prišla posadka nekoliko k sebi. In ravno ko je kapitan skoraj porušil svoj rekord, ga je poklical z leve neznan glas. Ob tem se je kajpak zmedel in KONEC IGRE je pisalo čez cel ekranček.

"Kaj za vraga..." in še nekaj besed je rekel kapitan in se obrnil proti izvoru glasu. Ob tem je kriknil, kot se mu je to ta dan že enkrat zgodilo. Uzrl je nagubanega starca srebrnih las z udrtimi očmi in vrečastimi podočnjaki.

"Jaz sem na srečo stari vrač in skrivoma opazujem vaše ravnanje od vkrcanja. Imam idejo, ki bi utegnila rešiti vaš problem s posadko, ki je ujeta na planetu in z agresijo Alfabotov."

"Kaj!? Vrač?" je kapitan začudeno odprl usta. "Kako pa ste prišli na ladjo?"

"Prihajam od daleč, daleč in... Pustiva to, važno je da sem zelo moder in je pametno, če me ubogate."

"No, prav... Pustiva vse, kar bi vas v normalnih okoliščinah moral vprašati in povejte, kakšen predlog imate."

"Vzemite skenirno računalo, ki ga je odprava pozabila na ladji in ga odnesite odpravi na planet s transporterjem. Potem pa osamite enega Alfabota in priklopite računalo nanj."

"Tvegam naj življenje še enega člana posadke?"

"Zaupajte mi," je toplo dejal vrač, da je temperatura ozračja v prostoru narasla za pet stopinj.

"No, prav, saj itak ne bom jaz hodil dol na planet," je kapitanu malo ušlo. Starec je že skoraj izginil tako iznenada kot se je pojavil, pa se je kapitan spomnil še nečesa. "Ampak na skenirnem računalu so priljučki tipa banance - kako naj to priklopimo na Alfabotovo pozitronsko matriko?"

"Na srečo imam ravno še en tak konverter s seboj," je rekel vrač in kapitanu izročil majhen vmesnik. Potem pa je res izginil.

"Vojko, pripravite se za pot na površje," je dejal po nekaj trenutkih gledanja posadke za vračem kapitan.

"Pa ne jaz. Naj gre kadet."

"Kar Vojko naj gre," odgovori kadet.

"Naj gre kadet," pravi Vojko.

"Naj gre Vojko."

"Naj gre kadet."

"Naj gre Vojko."

"Naj gre kadet."

"Vojko."

"Kadet."

"Vojko."

"Kadet."

"Dovolj!!" se zadere kapitan. "Takoj bosta šla na površje - oba."

"Ampak, kapitan, ..." se oglasita Vojko in kadet.

"Tišina. Če se ne moreta civilizirano sporazumeti, kdo bo šel na površje, bosta šla pač obadva. Takoj se pripravita za odhod."

Preklinjajoče sta se Vojko in Nace odpravila proti kravoporterju. Slišalo se je tiho momljanje iz ust obeh osebkov. Postajalo pa je čedalje bolj glasno, dokler ni preraslo v pravo pravcato vpitje. Ni minilo pet minut, ko so začele govoriti še pesti. Ta boj je trajal nekaj časa. Poseči je moralo pet ljudi, da so boj prekinili. Nace in Vojko pa sta se še vedno prepirala kot za stavo.

Nato se je spet oglasil kapitan, ki je prišel za njima: "Takoj se nehajta prepirati."

Nič ni pomagalo.

Pomirila sta se šele, ko je kapitan močno povzdignil glas: "Takoj se nehajta prepirati.".

"V redu, kapitan," je prvi popustil Vojko.

"V redu, kapitan," se je nazadnje strinjal tudi kadet.

"Takoj si sezita v roke in se opravičita drug drugemu!"

Po nekaj minutah sta Nace in Vojko to tudi storila. Bil je dokaj klavrn prizor. Eden z nekaj praskami po obrazu in rokah in z enim ugrizom na nogi, drugi pa je imel podpluti obe očesi in skoraj odgriznjeno uho. Pa tudi obleko sta imela strgano.

"Sedaj pa se pojdita v svoje prostore preobleč in se pripravita za odpravo na površje."

"Toda v takšnem stanju ne moreva iti na odpravo," se je oglasil kadet.

"Ne morem pomagati, sama sta si kriva," se je oglasil kapitan.

Po nekaj urah sta oba omenjena le odšla na površje. Tokrat je kravoporter res pravilno deloval. Globoko sta si oddahnila, ko sta videla, da sta v normalnem stanju. Seveda sta si na tihem želela, da bi se drugi spremenil v zelje ali kako drugo zelenjavo. Toda obenem sta bila srečna, da sta preživela. Ostali člani posadke, ki so se nahajali na planetu že kar nekaj časa, se njunima pojavama niso mogli načuditi.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašala Angelca. "Ali vas je napadla kakšna sovražnikova vesoljska ladja?"

"Ja, ena velika neumna vesoljska ladja," je rekel Vojko in pogledal kadeta. Spet sta se kakih pet minut pretepala in ob tem je Vojko s komolcem butnil enega od Alfabotov in ta se je samo še prevrnil na tla. Ostali androidi so bili, kot ne bi ničesar opazili, posadka pa je z negotovostjo gledala okoli sebe.

"Zdaj imamo priložnost," je dejal kadet. "Na Alfabota lahko priključimo računalo, kot je bilo naročeno."

"Aja, zdaj boš pa pameten?" se je oglasil Vojko in spet se je razvnel pretep. Medtem pa je Inge uspešno povezala omenjeno napravo z nezavestnim androidom. Naložila je ves njegov spomin na računalo in nenadoma je Alfabot prišel k sebi in vsi so se umaknili kaka dva metra vstran. Toda nekaj ni bilo v redu z njim. Ko je odpiral usta, mu je ven padalo zelje. Odpeljal se je do prvega svojega kolega in povezala sta se z infrardečo povezavo, ki je naši junaki seveda niso videli, potem pa je tudi kolega pri odpiranju ust bruhal zelje.

"Ladja odpravi," se je oglasilo iz komunikacijske broške. "Videti je, da je duh izginil z ladje."

"Kdaj?" vpraša kadet.

"Takrat, ko sta se kravoportirala na površje."

"Kje pa je potem?"

"Z analizo smo ugotovili, da je edino verjetno, da se je naselil v skenirno računalo."

"Samo trenutek," je rekel Vojko in pognal diagnostični program na skenirnem računalu. Po nekaj minutah je odvrnil: "Tudi tu se duh ne nahaja."

"Kje pa je potem?"

"Pojma nimamo."

"To bi pa morali vedeti, saj ste računalo samo vi uporabljali."

"Jaz ga nisem. Kaj pa vi, Nace?" je vprašal Vojko.

"Tudi jaz nisem računala nič uporabljal," je odgovoril Nace.

"Kdo pa ga je potem?"

"Kaj to?"

"Uporabljal."

"Kaj uporabljal?"

"Računalo vendar."

"Kakšno računalo?"

"Ja, skenirno računalo."

"Kaj je z njim?"

"Ne vem, zakaj?"

"Ker je duh izginil."

"Kakšen duh?"

"Zdaj te imam pa dovolj!" je jezno odvrnil Vojko. Ni potrebno omeniti, da se je ponovno vnel tak pretep, da so zgorela drevesa v krogu 100 metrov. Prepir je končala šele Inge in sicer s svojo izjavo:

"Jaz sem uporabila skenirno računalo."

"Zakaj pa to?"

"Zato, da sem preverila Alfabotov sistem. Najbrž se je takrat duh umrlega programa preselil v Alfabota."

"To bi bila lahko zelo razumna razlaga."

"To tudi pojasni dejstvo, da je Alfabot začel bljuvati zelje."

"Kje pa je program sedaj?" je vprašal kapitan.

"Mislim, da se je preselil v nekega drugega Alfabota. Povsod, kjer se je duh znašel, je nastalo zelje in Alfaboti so vedno bolj onesposobljeni."

"Torej je naša naloga tu končana. V nekaj urah bi morali biti potem vsi Alfaboti onesposobljeni."

"Tako je, kapitan."

"To pomeni, da se lahko sedaj brez skrbi vrnete nazaj na ladjo."

"V redu. Mi smo tako vsi skupaj zbrani. Lahko nas kravoportirate nazaj."

"Prav, koliko oseb?"

"Sedem," odgovori kadet.

"V redu, se vidimo na ladji."

Tedaj se je zaslišalo glasno mukanje in vsi člani posadke so se znašli na ladji. Transport je deloval brezhibno. Problem je bil le v tem, da se je na ladji znašlo šest članov posadke in velik kup zelja. Vsi so prebledeli.

"Kaj pa je zdaj to?" je zaprepadeno vprašal kapitan.

"Ne vem, saj ni nikjer duha, ki bi se vmešaval v delovanje transporta," je odgovoril Vojko.

"Takoj poiščite napako," je panično ukazal kapitan. "Preglejte delovanje celotnega sistema, če ni še kje kakšen ostanek duha umrlega programa."

Tako so vsi iskali napako. Pregled sistema je trajal deset ur. Nihče ni našel napake.

"Kako je mogoče, da transporter ni deloval pravilno?" je vprašal kapitan, še vedno bel kot z Jupolom prebeljena stena.

"Saj deluje pravilno, kapitan," se je tedaj oglasil kadet.

"Kako to mislite? Saj se je spet še en član posadke spremenil v zelje," je jezno odgovoril kapitan.

"Pomislite, kdo je še bil na planetu Alfabotov nazadnje."

"Nace, Vojko, Inge, Solicist... Angelca in Robertino."

"Torej, ali katerega sedaj pogrešate?"

"Ne. Kaj pa je potem ta kup zelja?"

"To sem se samo malo pošalil," je veselo odvrnil kadet. "Rekel sem, da nas je sedem za kravoportiranje namesto šest."

"Kaj? Ti si odgovoren za to?!" je vzrojil Vojko. Zdaj jih boš pa dobil po gobcu!!" Spet se je začel pretep.

Tokrat je sodeloval tudi kapitan, pa tudi Inge in Robertino sta privoščila Nacetu kakšno brco v glavo... Najbrž kadetu ni nikoli več padlo na misel ušpičiti kaj takega. Ampak ostanimo pri najbrž... Čez kako uro so bili vsi na mostu, vključno s hudo pretepenim kadetom.

"Pustimo Alfabote do jutri zjutraj, poveljstvo Planetarne Ekshibicije pa naj misli, da še vedno ugotavljamo njihove šibke točke," je predlagal kapitan. "Kar pomeni, moja ljuba posadka, da se lahko končno malo bolj dobro spoznamo in priredimo takšno zabavo, da bo drevje pokalo. Replikatorji so sposobni replicirati karkoli se vam zahoče, samo recept povejte."

"Predlagam," se je oglasil Pohorabin. "Da ustvarimo največjo bazo alkoholnih pijač v vesolju. Vse recepte, ki jih bomo zbrali na naših poteh, bomo skrbno zapisali v računalnik in jih potem kadarkoli lahko spet okusili."

Posadka je bila videti navdušena, tudi kapitanu je bil predlog všeč in je bil vesel, da ima tako iznajdljive in domiselne sodelavce.

Tako so začeli ustvarjati svojo podatkovno bazo pijač in vsak je vpisal vse recepte, ki jih je vedel iz glave, kar je služilo kot začetno stanje za njihovo prvo skupno zabavo.

S skupnimi močmi so sprogramirali osvetljavo na mostu, da je bila bolj praznična in nato so replicirali prve pijače. Pogovor je stekel kot kak pes z adrenalinskim presežkom in med njimi so se pletle vezi, ki se pa na srečo niso nikoli spletle v kakšne večje brezrokavnike. Izkazalo se je, da so vsi zelo družabni, kapitan pa je bil sploh največji Casanova in je ogovarjal vse po vrsti in se z njimi spoznaval, še posebej pa je velikokrat naredil krog okoli Piverli, ki je bila kmalu tudi sama dobro okajena. Beseda je vodila k besedi in kozarec h kozarcu in na mostu je postalo razvratno kot le kaj. Plesali so na galigulanske šrženkoje, ki so bili zelo hitri plesi, ki jih je bilo treba plesati zelo pomanjkljivo oblečen, na zabavi pa ni manjkalo niti uspešnic stare zemeljske skupine The Greatful Dead, ki so bili zelo primerni za vzdušje na zabavi.

Kadet pa ni še nikoli v življenju pil ali se kako drugače spravil v stanje omamljenosti in je samo zaprepadeno gledal, kje so meje človeške razuzdanosti. Pa tudi vse modrice so ga bolele. Odločil se je, da gre spat. Vstal je in se odpravil proti vratom - a glej ga zlomka. Posadka je s pomočjo kontrolnega tetraedra (ki je bil pač kroglasta podlaga s tipkami za upravljanje z raznimi ladijskimi funkcijami) zatesnila vrata, da se zvok glasne glasbe ni izgubljal skozi le-ta, ker se ves čas zapirajo in odpirajo avtomatsko.

Tako je kadet moral na komandnem tetraedru odtipkati par ukazov, da si je odprl vrata, pa je žal pri zadnjemu gumbu zgrešil in računalnik je to razumel kot aktiviranje lanserja kompresijskih bomb. Tako je celo skladišče le-teh odneslo v vesolje, kjer jih je gravitacija planeta Alfabotov privlekla nase, kjer so se vžgale in tako planet raztrgale na miljarde in desetine koscev. To je bilo res nehumano orožje, ki je bilo na ladji za najnujnejše primere. V bombi so bili kompresirani vampi, ki so ob eksploziji leteli po vsem živem. Tudi za androide je bila to zelo grozna smrt.

Kadet je z grozo pogledal po posadki, a ta ni nič opazila, zato je hitro in brez besed smuknil spat. Solicist je ostal en najbolj treznejših na zabavi in na poti do svojih soban, ki jih je seveda precej zgrešil je zašel na hodnik na tretjem krovu, kjer je zagledal na tleh kapitana in Piverli v zelo paritveni pozi. Nato je bila naprej samo še megla...

"O, groza," je dejal kapitan naslednji dan na mostu, kot da njegov moralni maček, da je spal s podrejeno, ni bil dovolj. "Nekdo je med zabavo sestrelil planet Alfabotov. Zapisi v ladijskem dnevniku kažejo, da je šlo za lansiranje celotnega arzenala kompresijskih bomb."

"O, moj bog, kaj smo storili," je skoraj zajokal Robertino, saj je o tem groznem rožju že marsikaj slišal in prebral. Po polurni tišini so kontaktirali poveljstvo Planetarne Ekshibicije in kapitan je povedal generalu, da so Alfaboti prižgali samouničenje, ker so našli njihovo šibko točko in so se zbali. General je nasedel in jim čestital za prvo uspešno opravljeno nalogo. Nič več ne bo vdorov na Jupiter ali kam bliže.

"Takšne zabave so malo prehude," je sklenil kapitan. "Enkrat se ga skupaj napijemo, pa spimo vsepovprek drug z drugim, pa planeti letijo v nebo... Odslej bomo imeli vsak torek zabavo."

Vsi so zavriskali in bilo jim je žal, saj jim je vrisk zelo poudaril mačka.

"Ampak vsak spol posebej," je pribil. "Moški na mostu, ženske kjer se vam pač zahoče."

Veselja je bilo malo manj, a nihče ni upal ugovarjati. Na srečo pa so se vsi veselili, kako se bo njihova baza pijač lepo polnila in to je bilo zaenkrat dovolj.

"Kam pa zdaj?" je vprašal Vojko.

"General je dejal, da moramo k neki vesoljski postaji pričakat admirala, in da nam bo on razložil kako in kaj. Sliši se dolgočasno," je pripomnil.

"Saj po takšni napeti misiji bo prav pasalo nekaj bolj sproščenega," je rekel Robertino.

"Prvi častnik," je kapitan dejal strumno in veselo, predvsem pa z zanosom. "Imam občutek da je bila ta misija ena najbolj preprostih in da nas čaka še cel kup precej bolj drznih dogodivščin."

In Mati Štefka je po teh beseda prebila zvočni in takoj zatem še svetlobni zid in švignila kot kak torpediran krt skozi skrivnosti temnega prostranstva.

SE NADALJUJE...

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :