Planetarne ekshibicije

Epizoda II: Vrnitev Rashalinka

Kapitanov dnevnik, nekaj dni pred galigulanskimi športnimi igrami in nekaj ur po obupno slabem zajtrku: Mati je bila pozvana, naj pobere ambasadorja Nishedana na prolemankozanski vesoljski postaji Kalodont VII. Prolemankozanske oblasti računajo na našo pomoč, čeprav so detajli naloge strogo zaupni in v tem trenutku tudi meni neznani...

Vesoljska ladja Mati Štefka se je približevala vesoljskemu doku postaje Kalodont VII. Skozi zračno loputo naj bi v roku ene ure stopil ambasador Nishedan, ena najstarejših političnih osebnosti v tem oktantu. Kapitan je naročil njihovi ladijski kuharici Marnogi Jesmrdljivi, naj pripravi prigrizek za sprejem takšne velike osebnosti na njihovi prav tako veliki ladji.

"Nekaj tradicionalno prolemankozanskega," je naročeval kapitan Zeljko. "Pokažimo mu, da je dobrodošel in da želimo, da se počuti kot doma."

Zaradi srednje omejenih ladijskih zalog in predvsem zaradi tega, ker Marnoga, kot prenekatera oseba na ladji ni znala pravilno uporabljati replikatorja hrane, je pomislila, da s kislim zeljem ne more zgrešiti. Tega so imeli v neomejenih količinah odkar se je eden od replikatorjev tako pokvaril, da je od takrat repliciral samo še zelje in to brez prestanka. Zelja so imeli zdaj že za 7 kompresiranih skladišč. Edini človek na ladji, ki mu je bilo zelje zelo dobro, je bil kapitan. Ravno zato se ne gre čuditi dejstvu, da je dobil laskavi naziv Kralj zelja ali krajše Zeljko.

Robertino Ponikvar je prišel na inšpekcijo Nishedanove sobe. Bila je zajetna sobana, preurejena v prolemankozanskemu metodičnemu stilu in je bila malček nalik svetišču. Robertino se je vseeno odločil, da bo svetleče ornamente verskih izvorov raje zamenjal s pisani baloni in tako dal sobi malo več karakterja. Obenem pa bo morda pripravil Nishedana, naj se jim pridruži na došku ali daljše dnevu vroče noči za prave moške, ko je pisana barva prevladujoča po vsej ladji, razen tam kjer imajo zabavo samice raznih ras.

Glavni častniki v posadki, torej Zeljko, Robertino in Solicist Petrovij, so se zbrali okoli vratc, da bi pričakali ambasadorja in po kakšni uri čakanja, ko je Solicist že na debelo zehal, so se končno odprla. Izza vratc se je začela valiti megla kot za stavo in nihče ni videl prav nič več, manj pa tudi ne. V grozi so vsi čakali kdo bo prišel.

Nenadoma vstopi ambasador Nishedan.

"Lep in miren dan želim vam vsem, ostalim pa ne," se oglasi. To je bil tradicionalni pozdrav, ki ga je bil deležen vsak gostitelj ambasadorja.

"Boste kaj spili?" vpraša kapitan.

"Eno megalomansko tripodeljo z gaziranim česnom, prosim."

"Takoj. Ampak, ali bi mi lahko povedali še recept za to pijačo, ker je še ni v naši bazi," odgovori Marnoga.

"To je pa višek čez rob. Ta pijača je pa ja znana po celotnem stvarstvu. Vsak ve, da moraš najprej tequilo kuhati tri dni na malem ognju. Dodaš malo vegete, tri kaplje medice, žlico jogurta in pire krompir. Premešas in kuhaš še dva dni. Nato dodaš mleti česen, ki si ga kuhal z Radensko 3 minute. Na koncu pa dodaš še 2.17 deci merlota," jezno zapoje Nisehdan.

Marnoga vnese recept in naroči omenjeno pijačo. Ven dobi praznojski hrepec in malo česna. Ambasador je ob tem pogledu totalno znorel in malo je manjkalo, da bi prišlo do vojne.

"Pustite, da jaz nabavim pijačo," se oglasi Robertino. Čez dve minuti prinese odlično pijačo, ki je bila brez težav reproducirana iz računalnika. Nihče ni vedel, kako Marnogi uspe še tako preprost recept pokvariti. To je uspevalo samo njej. Ko je hotela naročiti pire krompir, je ven dobila kuhano zelje. Vsi so bili slabe volje, razen seveda kapitana.

"To je odlična pijača, celo boljša od tiste, ki jo naredi moja ranjka mama," se oglasi ambasador.

"Veseli nas, da vam je všeč," je v tipičnem diplomatskem prilizniškem tonu dejal Zeljko. "Zelo smo se tudi potrudili z vašimi sobanami in upamo, da vam bo obisk na naši ladji hitro minil. Bi šli morda na ogled ladje in sobe?"

"Z veseljem, ampak zdaj imamo bolj pomembne stvari na dnevnem redu in so kritičnega pomena za obstoj naše rase."

"Potem pa kar za menoj, se bomo v kavarni vse dogovorili."

Strumno so odšli, komaj znebeč se Marnoge, v peti krov in vstopili v temačen prostor skozi dvižna vrata, nad katerimi je pisalo Klub pri zadušeni ribi.

Na tleh kakih pet metrov stran je ležala na tleh smrdeča riba srednje rasti, ki je bila vsa plava po škrgah. Očitno je bila zadušena.

V klubu je bilo vse polno ljudi, nekateri so sedeli in skušali s pogovarjanjem preglasiti glasbo in ostale, drugi pa so bruhali po preveč močnih pijačah, ki so jih v klubu stregli. Iz laserskih zvočnikov je donela stara kroptijska pesem K'jtrr sm'fr hoptyi, ki jo je tudi Ponikvar imel na albumu. V prevodu bi se to glasilo Rad bi ti pojedel uhlje, punči.

"Gremo sesti sem," se je drl kapitan, da bi ga kdo slišal. Posedli so se za eno najbolj čistih miz v prostoru. "No, ambasador, sama ušesa so me."

"Kaaj?" je zavpil ambasador.

"Povejte, kar ste mislili," je precej glasneje ponovil kapitan.

"Naš svet je na robu..."

"Kaaaj?" se je zadrl kapitan. Tudi Nishedan je pojačal svoj ton, da sta se slišala. Robertino in Solicist sta glavi sklonila bližje, da sta tudi onadva slišala.

"Naš svet je na robu propada. Ljudje kričijo, rušijo lastne hiše, sosed sosedu kradejo otroke in tako ne bomo več dolgo mogli biti. To stanje smo kar nekaj časa skrivali pred ostalim galaktičnim svetom, da ne bi kdo izkoristil priložnosti in nas napadel v trenutku krhkosti, toda zdaj je že tako očitno da so opazili vsi razen vas in vam to lahko povem. Popolnoma ranljivi smo. Vojske so se razpustile, ker imajo vojaki preveč dela s tem, da se sami zaščitijo... In vse to samo zaradi ene zadeve, ki se bo vam zdela prekleto majhna."

"Kakšne zadeve?" je vprašal Solicist.

"Rashalinkove podobice," je odrezavo odvrnil Nishedan.

"Česa!?"

"Veste, moji ljudje so zelo verni. Vi imate boga, naš bog pa je Rashalinko. In Rashalinko spremlja slehernega Prolemankozanca pri slehernem opravilu, tudi blatenju. Vsako leto enkrat mora vsak Prolemankozanec srečati Rashalinka. To se zgodi tako, da gre v tempelj in se zazre v Rashalinkovo podobico, ob tem pa se spraska po levem podplatu, je salamensko lubenico in poje Rashalinkovo igrivo arijo. Zgodilo pa se je, da je nekdo, ki ni z našega planeta, ukradel sveto Rashalinkovo podobico in sedaj so ljudje zgubili stik z njim. V starih knjigah Naš Rahkalinko levaške knjižne založbe pa piše, da pol leta po tem ko bi moral srečati Rashalinka pride zli demon Mamushka z neba in ščasoma požre vsakega prebivalca planeta in ga vrže v svoje drobovje, kjer se njegov plen zvija od bolečin do večnosti..."

"Nisem vas čisto vsega slišal," je dejal kapitan z ostrim tonom. "Lahko ponovite?"

"Od kje pa me niste razumeli?"

"Od tam nekje, ko ste prvič pojačali ton...'"

Ko so po treh ponavljanjih vsi poznali zgodbo, je kapitan dejal:

"Kaj pa naj storimo mi? In zakaj ste sploh izbrali nas za pomoč?"

"Vi ste edina rasa, ki je dovolj trapasta, da bo verjela v te verske oslarije in nam pomagala," veselo pove Nishedan.

"Prav, pomagali vam bomo," reče po tehtnem razmisleku Zeljko. "Koliko tujcev je bilo pri vas takrat?"

"Okoli 15.000," odgovori Nishedan.

"To ne bo v redu," nejevoljno zmaje z glavo Zeljko. "Ali vas je že kdo izsiljeval?"

"Ja, enkrat ko sem ukradel pet piškotov iz trgovine, me je sošolec videl in grozil, da bo povedal moji mami," odgovori ambasador.

"Pa ne to. Mislim, če je kdo že poklical glede ukradene slike."

"Ja, nekaj ljudi me je klicalo, če smo že našli sliko."

O, moj Bog, pomisli Zeljko in malo slabše volje ponovno vpraša: "Ali je že kdo klical, da ima sliko in da hoče zanjo denar."

"Ja, nekaj ljudi me je poklicalo in mi ponujalo slike raznih domačih živali in tudi sebe v različnih položajih proti plačilu."

Tedaj je kapitanu prekipelo in je postal rdeč ko dilca za rezanje mesa, če se urežeš s skrhanim nožem. Vreščaje vpraša: "Zadnjič vprašam, ali je kdo poklical, da ima ukradeno sliko Rashalinka in da hoče zanjo denar?"

"Ne, ni, zakaj vprašate?" začudeno odgovori Nishedan.

To je pa zelo hudo stanje duševne bolezni, jezno pomisli Zeljko. Udari po komunikatorju, da bo poklical soljudi, in opazi da komunikatorja ni več.

"Računalnik, kje je moja komunikacijska broška?" vpraša Zeljko.

Računalnik zacvrči: "Vaše komunikacijske broške ni več na ladji."

"Preišči okolico."

"Na dosegu senzorjev ni zaznati komunikacijske broške," pove računalnik.

"Kaj za vraga se dogaja?" je dejal kapitan prefrigano in pogledal Nishedana.

"Nihče ni klical in rekel, da hoče imeti za Rashalinkovo sliko denar. Pač pa je nekdo klical in rekel, da želi imeti tole stvarčico."

Nishedan je pokazal majhen predmet, podoben antičnim zemeljskim predmetom z verižico in spiralo, ki so jim takrat rekli obesek za ključe.

"Kaj pa je to?"

"To je moj žepni časovni stroj. Izumila ga je prolemankozlanska tehnološka sekcija, zlobni karbotorusi pa ga na vsak način želijo imeti, ker je majhen, točen in ne porablja nič energije, saj deluje na principu daj-dam. Jaz njemu posvetim malo časa, on pa mi vrne s potovanjem po času. Karbotorusi, ti neusmiljeni zavojevalci, so pogruntali neko zelo okorno različico časovnega stroja, ki je samo do tisočletja natančen in da te pošlje skozi čas, ga moraš celo krtačiti in mu peti raznorazne poskočne alpske uspešnice. Zdaj se hočejo dokopati do našega strojčka, in z njim bodo lahko potovali po mili volji in tako zasvinjali časovno premico. Rashalinka so ukradli, ker vedo da nam pomeni toliko, da bomo dali v končni fazi tudi obesek. Vaš komunikator sem poslal sto let v prihodnost, za demonstracijo, obesek pa bi raje dal vam, da z njegovo pomočjo ujamete Karbotoruse in prinesete Rashalinkovo podobico, kot pa da ga damo njim v zameno za podobico."

Nenadoma je kapitanova komunikacijska broška spet ždela na njegovih junaških prsih.

"Kako ste se torej odločili? Sprejmete obesek?"

"Bomo sprejeli," odgovori kapitan. "Pa ste kdaj pomislili, da bi se lahko z njim vrnili v čas, ko so ravno kradli sliko in krajo preprečili?"

"Ne, na to pa res nismo pomislili."

"Torej bomo to izpeljali skupaj. Dajte mi obesek in pokažite kako to dela."

"V redu. Če bomo potovali nazaj v čas pa to pomeni, da imamo pred odhodom še čas za eno pijačo."

"Se strinjam. Računalnik, repliciraj megalomansko tripodeljo z gaziranim česnom."

"Beep!" se oglasi računalnik in pojavi se pijača.

Po nekaj dozah pijače sta bila že prav židane volje.

"Čarunalnik, takoj pokliči Policista Setrovija," v rožicah naroči kapitan.

"Na ladji ni nikogar s takim imenom," odgovori računalnik.

"Računalnik, takoj pokliči Solicista Petrovija," se popravi kapitan.

"Solicist Petrovij se nahaja v isti sobi kot vi, kapitan," pove računalnik.

"Oh, saj res," se obrne proti Solicistu kapitan. "Zberite odpravo. Štartali bomo čez eno uro."

"Tudi jaz bom poslal svojega človeka," se oglasi Nishedan. "Se vidimo čez eno uro." Odpravi se na svojo ladjo.

Kapitan je ozlovoljen prečkal nekaj hodnikov in malce pozabil, kako se pride na most. Ko je kakšnih 55 minut hodil v krogu po krovih 4, 6, 9 in 22, medtem tudi zašel v turško savno za obolele za grozdno puhasto daljnorodno hudomušno plesnijo ali na kratko gresnijo na krovu 21, je končno našel odcep za poveljniški most in se takoj napotil tja. Še dobro da je bil v družbi precej treznejših Petrovija in Robertina. Na mostu je naznanil njihovo novo poslanstvo:

"Predragi častniki in častnice na poveljniškem mostu, moja mala peščica ljudi, ki jim na ladji edino zaupam - čas je, da se odpravimo na krajšo planetarno ekshibicijo. V ta namen bi rad izbral ljudi za odpravo. Odšli bomo prvi častnik Robertino, svetovalka Angelca, praporščakinja Inge, Solicist in jaz osebno."

"Jaz bi šel tudi," se je oglasil skenirni tehnik Vojko Dejme Poskeniri IV.

"Ne moreš!" mu je zabičal kapitan. "Tukaj imaš delo!"

"Kakšno!?" je vprašal Vojko skoraj užaljeno. "Od tistega ladijskega platišča, ki se je izgubil v Saturnovem obroču, nisem ničesar poskeniral."

"Potem pa ti ukazujem, da preskeniraš celotno astradijsko meteoroidno polje. Ko se ti zazdi, da nisi ničesar našel, preveri svoje ugotovitve in ko se ti zazdi da si kaj našel, išči naprej."

"Razumem," je zažvrgolel Vojko in začel delati kot zblaznel.

"Raje vzamem tega našega kadeta, naj se kaj nauči," je porekel kapitan.

"Kadet Nace Hudoperdnik z akademije za vesoljske akrobacije, javljam se na dolžnost," je strumno odgovoril kadet.

In ko sta se prežarčila ambasador Nishedan in njegov spremljevalec Jezhedan, so bili ravno vsi zbrani, da se skupaj prežarčijo v Rashalinkovo svetišče. Po mnenju posadke ni bilo večjega užitka kot skupinsko prežarčevanje, zato so se prej kar petkrat vsi skupaj prezarčili tja in nazaj.

Ko so stali pred mestom kjer je stala Rashalinkova podobica, je kapitan vprašal:

"Kdaj je bila slika nazadnje videna?"

"Pred sedmimi Rashalinkovimi mogotci."

"To je sedem mesecev po našem času," je spretno povedal kapitan in vsi so se čudili njegovemu velikemu poznavanju različnih kultur in merskih enot. "Najbolje bo, da nam kar pokažete kako stvar deluje, ambasador."

Nishedan je prijel stvarco in pritisnil nežno trikrat po najmanjšem gumbku. Potem je pritisnil še en večji gumb in kar naenkrat je zunaj padal Rashalinkov loj ali po naše dež. Vernikov, ki bi se klanjali podobici pa še kar ni in ni bilo.

"Ojoj," je šepnil Nishedan. "Prasci Karbotorusi so ga odnesli s svojim časovnim strojem... To pomeni, da je slika lahko kjerkoli v času... in prostoru zategadelj. Kapitan, morate uporabiti naš časovni strojček in jih najti..."

Ko so stopili ven, so videli puščavnato okolje. Nobenih hiš, kaj šele prebivalcev. Samo ena sama puščava. Očitno so bili vsi prebivalci že davno iztrebljeni.

"Vidim, da je tole res zelo nujno in pripravljeni smo vam pomagati, pa naj stane kar hoče," je dejal kapitan.

Robertino se obrne k Nishedanu in Jezhedanu. "Kako pa to, da vidva nista izginila in vajine stvari zraven?"

"Saj res, zakaj nista izginila tudi vidva? " vkliknejo vsi polglasno in skoraj enoglasno.

"Saj nisva storila nič hudega," zajoka Nishedan.

"Mi mislimo le, da je čudno, da nista skupaj z ostalimi izginila tudi vidva," pojasni Angleca.

"To je pa res čudno," pravi Nishedan.

Tedaj se oglasi Inge: "Obstaja le ena možnost. Verjetno nista vidva prava prebivalca tega planeta."

"Se mi je vedno zdelo, da sem nekoliko drugačen od drugih, a sem mislil, da sem samo malo mutiran. Jezhedan je pa tako ali tako moj brat, kot ste najbrž opazili."

"Kaj pa vaša obleka, časovni stroj in ostalo?"

"To sem vedno kupoval od trgovcev drugih ras. Saj veste kako pravijo, tuja roba je vedno boljša."

"Takoj moramo preiskati ves prostor in čas, da najdemo Karborotuse in njihovo napravo za potovanje skozi čas," pravi Robertino. "Le tako bomo morda odpravili posledico krutih dejanj Karborotusov."

"Mogoce bi bilo lažje, če bi nabavili ali iznašli časovni skener, " pametno pripomni Inge. "Ali kdo ve za kakšno raso, ki bi to imela?"

"Meni se zdi, da imajo to krogofatski Trikodidi. Vendar smo mi šli v preteklost in ne vem, če je ta zadeva že iznajdena, " pove Jezhedan.

"Pojdimo jih iskat," se zasliši komanda in malo kasneje štartajo.

"Kam pa gremo?" je vprašal kapitan. "Saj nisem dal jaz komande!"

"Oprostite," se oglasi kadet Hudoperdnik. "Malo sem se vživel v vlogo."

Kapitan se nekoliko skremži in povzdigne glavo, s čimer pokaže svojo nadvlado.

"Pojdimo jih iskat," se zasliši komanda in malo kasneje štartajo.

"Čakajte no malo..." spet poreče kapitan. "Kam pa gremo? Saj sploh ne vemo v katero smer iti?"

"Dobra poanta," poreče Inge. "Pa tudi če bi vedeli, najbrž so presneto daleč."

"Res?" je vprašal Robertino.

"Mhm," je potrdila Inge in utripnila s svojim prelepim velikim očesom.

"Rabili bi še kakšen stroj za potovanje po prostoru, samo s potovanjem po času si jih ne bomo približali," je modro pripomnil Solicist, ki je bil po naključju res tudi modro oblečen.

"Pravzaprav smo tudi tak stroj iznašli," se je oglasil ambasador Nishedan.

"Res? Kje pa je?"

"Pozabil sem ga vzeti s seboj, zdaj pa je šel skupaj z našo celotno zgodovino."

"Prekleto," je zaklel Robertino na mestu.

"Ja, ja, to je bila res zavidanja vredna stvar. Ime smo ji dali avtobus."

"Nima smisla jadikovati o stvareh, ki jih nimamo pri roki, poskusimo se znajti brez tega."

Tedaj se je izza cerkvenega zidu pojavil neznan moški in dejal:

"Jaz sem na srečo stari vrač in vas zasledujem že od vaše misije na Huskerjevem grebenu. Preslišal sem vaš pogovor in mislim, da vam lahko pomagam."

"Res?" je vprašal Robertino.

"Da. Namreč, krogofatski Trikodidi so petindvajset svetlobnih let proti zahodu, dejansko pa niso izumili skenerja po času in prostoru, kajti ta reč ne more obstajati zaradi osnovnih fizikalnih razlogov kavzalnosti. Ti so zelo zahtevni človeškim in prolemankozanskim možganom, naj pa le omenim da bi se teoretično zapletlo pri dejstvu, da če lahko vi skenirate prostor in čas, potem bi lahko vas skeniral prostor ali čas ali prostor in čas in potem bi dobili neskončno verigo skeniranj, ki pa ne bi bila izvedljiva, saj je v vesolju zgolj končno število skenerjev, vsak od katerih lahko le končnokrat skenira. No, so pa izumili takoimenovano časovno-prostorsko bajalico, ki je v bistvu rogovila Trikodidne čespljaste česnove česnje ali na kratko Trešnje. Če primete za rogovilo, le ta zaniha prostorsko v smeri iskanega predmeta in časovno proti času obstoja iskanega predmeta. Na primer, če bi iskali materino kahlico, bi bajalica zanihala še preden bi jo prijeli v roke, torej proti preteklosti in sicer bi zanihala proti vzhodu, če je tam mati nazadnje kahlico uporabljala. Zgoraj opisan paradoks ne bi bil veljaven, saj vsak otrok ve, da lahko z bajalico skeniraš praktično neskončnokrat ali vsaj do konca časa in prostora."

"No, to je pa res težko razumeti."

"Saj sem vam rekel. Enostavno najdite časovno-prostorsko bajalico in ta vam bo pokazala kje je Rashalinkova slika."

"Prosim, če nas kravoportirate na Mati," je kapitan rekel in se udaril po komunikacijski broški. Vsi so v glasnem mu-ju izginili. Na ladji je kapitan ukazal naj nastavijo smer zahod z zverinsko hitrostjo in tako se je tudi zgodilo.

Čez 25 svetlobnih let se je tam res pojavil planet na olajšanje vseh in res so bili na njem Krogofatski trikodidi. To je izvedel Vojko, ki so ga odtrgali stran od meteoroidnega polja, ki ga je še vedno vztrajno skeniral. Videti je bil blažen.

"Kadet Hudoperdnik, prosim odprite komunikacijski kanal in pozdravite Krogofatske trikodide."

Kadet je odtipkal serijo ukazov, nato pa za trenutek prebledel. Opazil je, da je namesto vejice odtipkal klicaj, kar je računalnik interpretiral kot zahtevo za aktivacijo lanserja tritonskih hrušk. Vendar je tiho obsedel na svojem mestu, upajoč da ne bo nihče ničesar opazil.

"Izgleda da so težave z zvezo," je kapitan modro pripomnil. V naslednjem trenutku so tri tritonske hruške z jedrskimi peclji trčile ob planetovo površje in namesto pozdrava se je planet razletel na milijone koscev v fantastični eksploziji, kjer je vroča magma in planetarna plazma pol oktanta obarvala modro.

"Ti pa so paranoični," je komentiral Robertino. "Namesto da bi odzdravili, so raje vključili samouničenje."

"In mi smo brez časovno-prostorske bajalice," je kapitan skoraj zajokal, Nishedan in Jezhedan pa sta komaj zajokala, saj skoraj še ni nikoli zajca ujel, komaj pa ga je že.

"Č-P Bajalico model 5 izvedba 6x-3 rabite?" je vprašal Vojko Dejme. "Saj jo imam jaz."

"Res?" se je navidezno razveselil kapitan, Nishedan in Jezhedan pa sta se zares razveselila. "Vojko, odlično. Prosim, če mi jo predaš, ker je nujno potrebna za našo ekshibicijo."

"Ne, ker ste se grdo obnašali do mene," se je namrdnil Vojko.

"Kaj pa sem takega naredil?" se je skušal kapitan delati še bolj neumnega kot je bil v resnici.

"Niste me hoteli vzeti s sabo na odpravo."

"Daj no," ga je skušal omehčati kapitan in nagnil glavo v levo.

"Ne."

"Daj no, prosim," je kapitan nagnil glavo še na drugo stran.

"Prav, ampak pod pogojem, da me boste vedno vzeli s seboj na odpravo," je postavil Vojko ultimat.

"V redu, bomo," je obljubil kapitan.

Vojko je iz žepa potegnil omenjen artifakt in vsi so strmeli vanj in ga obračali poltretjo rashalinkovo iztocnico ali poltretjo uro po zemeljsko, potem pa jo je Robertino stlačil v žep, ker jo je hotel imeti zase.

"Čas je, da uporabimo bajalico," pove kapitan.

"Takoj," se strinja Robertino in iz žepa potegne bajeslovno bajalico. Prime jo v roke, si zamisli rashalinkovo podobico in nenadoma začne drveti v krogu. Kasneje začne teči v trikotniku in nazadnje celo v paralelepipedu. Po tem ugodnem začetku pa se bajalica usmeri na vzhod.

"Na vzhod moramo iti, " zapoje Robertino.

"Prekleto, moja ženska intuicija še vedno ni, kar bi morala biti," jezno pripomne kapitan. "Takoj naravnajte smer proti vzhodu."

Polet je trajal zelo dolgo in sicer 3 dni. Vmes verjetno ni treba povedati, da je posadka Matere Štefke uživala ob zabavi, hrani in pijači.

Na cilju pa ni bilo nič oz. bil je nič. Nobenega planeta, vesoljske ladje, meteorja, kometa, močvirske triperesnice, skratka bila je praznina.

"Kako je to možno?" je grdo razglabljal kapitan (o kletvicah ne govorimo).

Angelca božansko pojasni: "Najbrž bi se morali premakniti tudi po času."

"Ups, saj res, " pripomne kapitan. "Koliko je ura, Jezhedan?"

"Odvisno katera, Casio je 85 DEM, Bulova je 400 DEM, Habahaba pa je 113400 DEM," misli, da navihano odgovori Jezhedan.

Ta rasa in cela družina je nora, pomisli kapitan. "Koliko kaže ura zdaj?"

"Saj res, 13:23. In zakaj vprašate, če smem pripomniti?" odgovori Jezhedan.

"Samo vprašam," slabe volje odgovori kapitan. "Z bajalico preverite kam moramo iti."

"Nikamor, smo namreč na pravem mestu," odvrne Nishedan.

"Ne, to ne more biti res," jezno pomisli kapitan. "Kam moramo iti v čas?"

"Iti moramo 1452 let nazaj," odgovori Solicist (pravilno ste uganili, ni še mrtev).

"Ha, ha, tale stvar pa res dobro deluje, Vojko, ti si genij," ga je pohvalil ves vznesen kapitan. "Pripravite se, da uporabimo žepni časovni stroj."

Po že zgoraj opisanem postopku so se spustili po časovnem toboganu in pristali 1452 let nazaj, vendar zaradi napake pri tipkanju še ravno malo prej, tako da je bilo že 1452 let nazaj po koledarju ampak ne pa po vesoljskem vrtežu.

"Kaj pa se je bilo zgodilo?" je bil kapitan presenečen nad temi odčitki.

"Nekaj je bilo moralo iti narobe," je bil pokomentiral Vojko in bil začuden kako dobro obvlada predpreteklik, glede na to da je bil na akademiji skoraj padel iz Slovenščine, ki je bila obvezen predmet za vse rase in narodnosti, in to ravno iz poglavja Predpreteklik in njegova raba v živem jeziku.

"Če sem bila pravilno razumela, smo bili morali iti v predpreteklost," je bila pripomnila Angelca, ki je bila imela pri Slovenščini boljše ocene.

"Kaj je to sploh bilo obstajalo?"

"Seveda, samo malokdaj se je bilo zgodilo."

"Sem bil kaj narobe pritisnil?" je vprašal kapitan in bil dal stvarco Nishedanu v roke.

"Seveda ste bili," je bil odgovoril Jezhedan, ki je bil očitno bolj vešč dela s strojčkom. "Pritisnili ste bili gumb Predpreteklost, ker ste bili prehitro tipkali."

"Kako pa bomo bili prišli nazaj?" je bil vprašal Vojko in se bil spet spomnil svojih težav v šoli, ko je bil videl da mu tudi zdaj ni šlo najbolje.

"Preprosto, izklopili bomo bili gumb Predpreteklost in bili odpotovali še minuto v preteklost," je pojasnil.

Tako so tudi bili storili in stvar se je očitno normalizirala. Tedaj se je cela ladja zatresla in monitorji so utripnili zeleno.

"Karbotoruska ladja Zlobna kobilica nas napada od zadaj," je poročala Inge.

"Izstrelite kakšno tritonsko hruško," je naročil kapitan.

"Ne morem," je zajavkala Inge. "Namreč, računalnik mi pravi da je rezervoar tritonskih hrušk prazen."

"O, moj bog," je dejal kapitan. "Popolnoma brez orožja smo. Pa še malce so me presenetili - sem mislil, da bodo na planetu."

"O, moj Rashalinko," sta v en glas zajamrala ambasador in njegov spremljevalec, ko se je ladja znova zatresla.

"Uporabil bom časovni strojček, pa se bomo vrnili v prihodnost in se tam oborožili ter prišli nazaj. Hruške so eno naših najboljših orožij in zlahka bomo kos sovražniku."

"V bistvu..." je šlo ambasadorju težko z jezika, "ne boste mogli. Pozabil sem povedati, da je bil strojček polnjen le za eno potovanje v prihodnost, ki smo jo zapravili v baru na vaši ladji, ko sem vašo broško poslal v prihodnost. Pač pa lahko gremo še velikokrat v preteklost."

"Nič nam ne pomaga," je odvrnil kapitan in mozgal.

"Pa še dlje od prihodnosti bi bili in se bi še težje vrniti," je dodala se Inge, Solicist pa je zmajal z glavo.

"Treba se bo nekako dokopati do njihovega časovnega stroja in tega uporabiti za potovanje nazaj v prihodnost. Ne smemo pozabiti tudi na Rashalinkovo podobico, ki jo gotovo imajo. Imate kakšne predloge, pa hitro?"

"Saj se ne mudi tako," je dejala Inge. "Ščitov imamo še kar nekaj konzerv, in se lahko uspešno branimo pred njihovimi izstrelki."

"Oprostite, ampak imam idejo," se oglasi Angelca.

"Kakšno pa?" vpraša kapitan.

"Če zdržimo še eno minuto, bo vse v redu, saj je bilo vse v redu čez eno minuto, ko smo bili v predpretekliku."

"Prav ima," pravi kapitan in pomisli, da ta Angelca niti ni tako neumna, kot so vsi mislili in da bi jo bilo potrebno še uporabiti.

Tedaj Angelca pride do kapitana in ga s pestjo pahne v obraz. "Nikoli več ne pomislite kaj takega."

"A, celo misli zna brati," pomisli kapitan.

"Seveda znam," odgovori Angelca. "Naša rasa ima sposobnost brati misli."

"Tega pa nisem vedel."

"Odkar je bil naš planet obsevan z radioaktivnim sevanjem s planeta Miksikuksi, smo si prebivalci sposobni brati misli, nekateri pa celo vedo, kaj bo kdo pomislil čez 5 minut."

"Angelca, pojdi v strojnico in pomagaj Vojku, da bo izboljšal ščit".

"V redu, kapitan," pravi Angelca in se odpravi v strojnico.

"Preklet hudič. Kakšne misli sem imel o njej in ona je vse lahko prebrala. Sedaj nikoli ne bom imel možnosti z njo, " jezno pomisli kapitan. Tedaj se je spomnil, da je itak njegova izbranka doktorica Piverli Flasher, tako da mu je bilo potem vseeno.

Napadi so se nadaljevali in nenadoma se na obzorju pojavi velika vesoljska ladja in pošlje zelenjavne rafale v napadajočo ladjo, ki se nato spremeni v paro.

"O, bog!" je naglas zastokal kapitan. "Zdaj pa smo pogubljeni do konca. Nikoli ne bomo preživeli takega napada. Le od kje se je vzela zdaj ta ladja?"

Ogromno plovilo se je obrnilo proti njim in ravno ko so vsi pričakovali smrt, je Inge dejala:

"Izgleda, da boste izvedeli, kapitan... Ladja nas kliče."

"Javite se vendar."

"Lep pozdrav," je zahrumelo iz zvočnikov. Na televiziji se je pojavilo bitje z zeljnato glavo in velikim peteršiljem namesto pričeske. Oči so bile mehiški skakajoči fižol. "Vidva sta Herbivorusa. Prihajata od daleč daleč stran in sicer bi vas v sebi podobnim spremenila ali na kratko spomnenila, ampak zdaj imata bolj zahtevno nalogo."

Očitno so čudna bitja s tiste velikanske ladje imela dvojno zavest v drugi osebi in so zato o 'sebi' govorila kot o 'vama'.

"Kakšna pa je ta vaša naloga?"

"Vajina naloga je pripeljati nazaj seme endivje, ki so ga nesramni Karbotorusi ukradli iz vajinega domačega skladišča. Škoda da jih nista že zdavnaj spomnenila."

"Tudi mi imamo en, no pravzaprav dva predmeta zanimanja na površju. Iščemo izgubljeno Rashalinkovo podobico in pa karbotoruski časovni stroj."

In tako so skupaj odšli na planet, kjer so zares odkrili Rashalinkovo podobico in ostala predmeta zanimanja. Herbivorusi so tudi imeli namen vrniti se v prihodnost, o tem kako so prišli v preteklost niso želeli razpravljati. Nishedan in Jezhedan pa sta bila prevzhičena ob pogledu na Rashalinka.

"Edino en problem spet imamo," je pojasnila Inge. "Časovni stroj moramo skrtačiti in mu peti alpske poskočne uspešnice. Pa Še zelo nenatančen je."

"Predlagam, da ga pripravimo za uporabo, potem pa gremo z njim čimdlje v prihodnost, vrnemo pa se lahko z našim časovnim strojčkom," je rekel Solicist.

Časovni stroj je imel lepo dolgo dlako in Zeljko ga je nežno skrtačil. Potem pa je prišel na vrsto Robertino, ki je bil pravi ljubitelj glasbe in začel mu je peti:

"Na Roblek bom odšel, bom ljub'co s sabo vzel, ko bil sem še mlad pastir..."

Časovni stroj pa je ležal tam povsem nepokreten.

"Ne boš ti meni zizike majal..." je znova poskusil Robertino in tokrat se je začel stroj pozibavati v ritmu. Izgleda je hotel imeti dve uspešnici.

Potem so ga uporabili in obe ladji sta skočili v prihodnost. Na srečo so zelo hitro delali, govorili in peli in so se pobrali se prej kot v eni minuti, ko tam že v predpretekliku ni bilo nikogar. Avtorjema se ob tej ugotovitvi zdi prav fino, kako je njuna zgodba konsistentna in realistična.

Na poti se je kadet skušal znebiti še zadnjih dokazov, da so imeli na ladji tritonske hruške in je tako izstrelil kartonaste škatle, v katerih so bile prvotno pakirane, v vesolje. Herbivorusi so se na poti spotaknili ob časovno zanko, ki jo je embalaža povzročila in njihovo ladjo je razneslo, čeprav se je za njimi še slišal odmev 'Še se boste srečali...'

Izkazalo se je, da je stroj še kar točen. Hudoperdnik je nastavil potovanje za 20000 let za vsak primer, vrglo pa jih je 20000,7 let naprej. Zdaj je bil na vrsti mali strojček. Vsi so mu posvetili 5 min časa in nato so zadevico uporabili. Znašli so se v pravi sedanjosti. Nato so se odpravili proti svetišču, kamor so želeli vrniti podobico. Nenadoma so opazili, da se stanje še vedno ni spremenilo. Še vedno ni bilo ne duha ne sluha o civilizaciji.

"Kaj bomo pa storili zdaj?" zaskrbljeno vpraša Nishedan.

"Poiskati moramo trenutek in prostor, kjer se je uničila vaša civilizacija in neželeni dogodek preprečiti," odgovori kapitan.

"Saj imamo bajalico, " se tedaj oglasi Robertino.

"Odlična ideja," pravi kapitan. "Zamislite si dotični dogodek in jo uporabite."

"Iti moramo 10 svetlobnih let stran in 16455 let v preteklost."

"Naravnajte smer proti cilju."

In tako so se odpravili cilju, kjer je bilo rojstvo Nishedanove rase pred 16460 leti. Vendar se motite, če mislite, da je to potovanje potekalo brez težav. Med potjo so namreč srečali vesoljsko ladjo in potniki niso bili ravno prijateljsko razpoloženi. Vnel se je hud boj.

"Kadet, uporabite tritonske hruske," naroči kapitan.

"Žal mi je, ampak ni jih," odgovori kadet.

"Kako spet ne, če smo jih imeli nekaj še nekaj dni nazaj?"

Zdaj je bil kadet stisnjen v kot in je moral priznati.

"Se spomnite, ko se je zgodilo samouničenje planeta?"

"Ja. No in?"

"Tisto ni bilo samouničenje, ampak sem po pomoti poslal proti planetu tritonske hruške," kujavo pove kadet.

"Kadet Hudoperdnik, za svoja nepremisljena in neodgovorna dejanja boste odgovarjali na najvišjem vojaškem sodišču, torej tistim pri Vodnikovi koči pod Triglavom. Vaša nepremišljenost nas je pustila v kritičnem trenutku popolnoma brez obrambe."

"Saj ni hudo," se je oglasila Inge. "Ladja, ki nas obstreljuje, je zelo primitivna, samo laserje uporablja, ki naši ladji ne morejo do živega."

"Pa še s pomočjo časovnega strojčka se jih lahko znebimo, če odpotujemo že zdaj v preteklost," je komentiral Robertino.

"To bomo tudi storili, prosim da nastavita vidva pot," je naročil kapitan prolemankozancema. "Nočem spet obtičati v predpreteklosti."

Tedaj je snop laserske svetlobe iz napadalne ladje posvetil skozi okno naravnost na Rashalinkovo podobico in slika je izpuhtela.

"Neeee," so se v triu drli kapitan, ambasador in spremljevalec. Gledali so v kupček pepela na mestu, kjer je prej stala podobica. "Ves ta trud... Zaman."

"Vrnimo se nekaj minut nazaj in jo vzemimo, ko je bila še cela," je predlagal Nace.

"Utihni, ti nesposobnež in da ne slišim več kakega tvojega predloga. Ti si sploh kriv, da se je skurila."

Nace se je ugriznil v jezik in to tako, da mu je še nekaj minut tekla kri.

"Že vem," je predlagala Inge. "Saj v tistem trenutku prolemankozanci še niso vedeli kako izgleda Rashalinko. Kaj če jim damo podobico kake nevtralne, za njih vesoljske osebe, ki jo bodo gotovo prav tako sprejeli za svojo."

"Inge, pa ti si pravi genij."

Inge ob tem zardi.

"Računalnik, izberi si kakšno, za prolemankozance nevtralno zgodovinsko osebnost in jo natisni ter uokviri kot podobico," je naročil kapitan.

Čez nekaj trenutkov so dobili novo podobico. Bil je zemljan in Robertinu se je zdelo fino, da bo novi bog prolemankozancev postal njegov rojak v planetarnem smislu.

"Kdo pa je to?" je vprašal računalnik.

"Iz podatkovne zakladnice je bil izbran Josip Broz, maršal. Rojen v Kumrovcu leta..."

"Dobro, toliko me pa spet ne zanima," je dejal.

Tedaj je skozi šipo spet prasnila laserska svetloba in znova je bila slika v kapitanovih rokah uničena.

"Ponovite postopek repliciranja slike in pošljite nas že nazaj v preteklost," je kapitan rekel, ob tem pa se komaj kontroliral. "Pa v obratnem vrstem redu, prosim."

Čez nekaj minut so bili 16455 let v preteklosti s podobico novega Rashalinka.

Odhiteli so do mesta, kjer je bil samostan in postavili novo sliko na svoje mesto. Nato so šli nazaj na ladjo in skušali uporabiti starejši časovni stroj. Najprej so ga skrtačili. Nato so mu začeli peti spet iste dve pesmi. Nič ni pomagalo.

Robertino se spomni: "Mogoče moramo peti druge pesmi."

"Na planini je živel..."

Še vedno ni bilo nič.

"Jaz sem en Franc Košir..."

Tedaj šele je začel časovni stroj poplesavati in se gibati v ritmu.

Znašli so se 30000 let v prihodnosti in še zavedali se niso, kakšno srečo so imeli, da niso končali v kakšnem rdečem velikanu, torej napihnjenem ugaslem soncu za laike ali črni luknji, torej pač luknji, ki je črna, za laike. Seveda so morali ponovno uporabiti žepni časovni stroj. Vrnili so se v njihovo pravo sedanjost.

Z velikim zanimanjem so preverili, kako izgleda sedaj planet. Začuda je bilo spet vse na svojem mestu. Res so vsi dvomili v to, da bodo uspeli.

Nishedan se je na dolgo in široko in globoko zahvaljeval ljudem za njihovo pomoč.

"Ne tako hitro, ambasador, nekaj smo odkrili tudi o vas in vasem kolegu Jezhedanu," reče kapitan.

Nishedan in Jezhedan sta prebledela kot dve ledeni gori v paleozoiku in z grozo v očeh gledala kapitana. Je mar na nek način ugotovil, da sta ravno onadva prodala Karborotusom prvotno podobico za ogromne denarje, potem pa nameravala priti nazaj do nje s pomočjo naivnih ljudi in obdržati denar? Je mar ugotovil, da vodita največjo hišo z ilegalnimi manšetnimi gumbi v vesolju? Je mar ugotovil, da sta naročila uboj kakih 100.000 prolemankozancev v zadnji državljanski vojni? Je mar ugotovil, da sta si razdelila denar iz sklada za prolemankozanski kulturni praznik, ki je potem odpadel zaradi tega ker je konvoj kamionov, ki je prevažal kakih 5.000 umetnikov, ki naj bi tam nastopili, zgorel v čudnih okoliščinah?

"Ugotovil sem, da sta brata dvojčka in da imata danes rojstni dan," je dejal kapitan in poklical Marnogo. "Zato smo vaju sklenili počastiti po stari zemeljski navadi, z rojstnodnevno torto."

Marnoga je nesla na pogled slastno torto in jima jo izročila.

"Odnesita jo s seboj na planet in ponudita svojim sodelavcem, mi pa odhajamo na otvoritev galigulanskih športnih iger."

Nishedan in Jezhedan sta se olajšano poslovila in njihovo zgodbo odnesla svojim ljudem, malce predelano seveda. Prolemankozanci so si dejanja pogumnih ljudi za vekomaj zapomnili. Edino nihče ni znal pojasniti skrivnostne zastrupitve s hrano Nishedana, Jezhedana in nekaj najbližjih uradnikov. Umrli so naslednji dan, ko sta prišla ambasador in njegov brat na planet...

Medtem pa so naši junaki že sedeli v 5423-ti vrsti na galigulanskih športnih igrah in to je bilo najbližje dogajanju, kar je kdaj kakšen Zemljan bil. Otvoritev je bila okozarošujoča, še posebej jim je bil všeč zbor treh galigulank, ki so sedemnajstglasno pele pesem Oktinja prosketa molna burdika sporti galigulii ali v prevodu Posiljen od tropa galigulanskih športnikov na poletno noč.

Prva disciplina je bila hitrostno puljenje dlak na 150 m v ultra kosmati kategoriji. Naši so hoteli navijati za Zemljana, ki naj bi tam nastopil, pa so izvedeli, da so ga v garderobi požrli Galigulanci, ker očitno ni bil dober za posiliti. Tudi to se zgodi v športu, važno je sodelovati, ne zmagati.

Vsi člani posadke so uživali v športnem duhu, torej vonju preznojenih intergalaktičnih teles, ki je seval do 23033. vrste. Iz znoja Korbitulancev so naprimer izdelovali kemično orožje in zato je tudi kar nekaj so-športnikov mrtvih popadalo po tleh, ker si niso dobro zatesnili plinske maske. Pa tudi do 207. vrste so pomrli vsi gledalci. Medtem je Mati Štefka pod nadzorom računalnika lebdela v vesolju sama. Za seboj so imeli veliko skakanja po času in, verjemite, to utruja. Zato kar naj malo pozabijo na skrbi, kajne? Zaslužili so si...

SE NADALJUJE....

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :