Planetarne ekshibicije

Epizoda III: Skrivnost Purkljeve škatlice

Kapitanov dnevnik, enkrat avgusta: Že dolgo nisem pisal dnevnika.

Kapitanov dnevnik, 20. en mesec po maju, to sem skoraj prepričan: Admiral Mulahasanovič me je prisilil, da vpišem nekaj v dnevnik.

Kapitanov dnevnik, po zelo hudemu Došku ali na dolgo Dnevu vroče noči za prave moške: Sesula se je podatkovna baza o koktejlih in namesto protčrevunarne zadahnice sem moral piti valjhunsko žmohtnico. Zelo mi je slabo.

Kapitanov dnevnik, 31. marec: Prazen vpis.

Kapitanov dnevnik, enkrat septembra: Kmalu bom nekaj pametnega napisal v dnevnik, trenutno nimam časa, še vedno obnavljamo podatkovno bazo pijač.

Kapitanov dnevnik, 27. april v 25. stoletju: Ker so višji častniki med Doškom bruhali v dieselsko jedro, smo zdaj ob naš najmočnejsi pogon, poleg tega pa so izpuhi udarili po celi ladji in je zdaj vsa sajasta. Višja ekshibicijska čistilna enota prihaja na ladjo, da bo vse očistila. Tukaj ni mogla pomagati niti praporščakinja Inge Hvenska, vendar naj se njena dobra volja zabeleži za bodoče pohvale. Medtem pa moramo celotna posadka na planet Valjhun ne-vem-katera-številka-že, kjer nas bodo prijazni Valjhunci sprejeli in nam nudili prenočišče za teh nekaj dni.

Višji častniki Matere Štefke so stali na travnati jasi in gledali, kako njihovi podrejeni kolegi nosijo odeje v lesene hišice. Kapitan Zeljko je upal na malo več komforta, ko so mu rekli, da jih bodo nastanili na Valjhunu XXVII. Nastanili so jih namreč v kamp za sirote zaposlenih v Biokemičnem institutu. To je bil kamp na prelepi lokaciji sredi čudovitih Valjhunskih gozdov, kjer so bile na razgibanem terenu postavljene lesene počitniske hišice.

"Tako, ja," je nagovarjal svojo posadko kapitan. "Predstavljajte si, da so to ene vrste počitnice."

"Počitnice, ja. Zakaj moram nesti te težke odeje?" se ni strinjala Inge. "Že leta nisem spala drugje kot na ladji."

"Naj ti pomagam," je pristopil k njej častnik Robertino Ponikvar in ji vzel težko raskavo odejo iz rok. Nasmejala se mu je tako da je razkrila kočnike, on pa se ji je nazaj nasmehnil tako da sta se mu kotička ustnic zaletela na zadnjem delu glave.

Čez nekaj minut so bili vsi razpakirani. Visji častniki so delili hišico ob vznožju, nižji častniki so dobili hišico nad njimi, ladijska kuharica Marnoga Jesmrdljiva in nekaj ostalih zalednikov, čistilk in ladijskih programerjev pa je dobilo hišico čisto na vrhu vznožja. Poleg kampa je bilo prelepo morje, bogato z žveplom in železovimi opilki, kar mu je dajalo svojstveno rdečkasto barvo. Iz njega je tudi prav lepo dišalo, govorice pa so omenjale tudi njegovo opojnost.

"Kar ste naredili za našo praporščakinjo, je bilo prav lepo," je komentiral kapitan Robertinu med oblačenjem za večerjo. "Tudi sam sem bil svoje čase pravi kavalir in mnoge ženske bi šle zaradi mene v lanser tritonskih hrusk, in to nage."

"Kako pa to, da niste več?" radovedno vpraša Robertino.

"Nekoč sem pomagal prav vsem ženskam, kar sem jih srečal. Seveda sem kmalu veljal za kronanega osla. Zato me je vse minilo," odgovori Zeljko.

"Kaj niste rekli, da bi ženske takrat naredile vse za vas?"

"Ja, na začetku. Nato pa so začele nositi s sabo 38 kg nahrbtnike samo zato, da bi me izkoriščale. Nekaterim sem celo pomagal vrtati luknje v strop in podobno."

"Aha, razumem."

"Halo, kapitan," zatuli Marnoga. "Ali bomo šli kaj plavat in lovit ribe, da jih pripravim za večerjo?"

"Seveda, zmenimo se čez eno uro na obali," se oglasi kapitan.

"Ampak, kapitan, mi imamo do vrha petinštirideset minut hoje," nejevoljno zmrdne Marnoga.

"Torej boste morali malce pohiteti, kajne?" ravnodušno odgovori kapitan.

"Ampak..."

"Nič ampak! Če se hocete kopati, pridite čez eno uro dol!"

Čez eno uro so se dobili člani posadke na plaži, Marnogine ekipe pa ni bilo od nikoder. Inge je smuknila v trikini in je veselo mahala z repom, medtem ko je kapitan napenjal mišice, da je bil videti še enkrat večji. Robertino je namočil noge v vodo in ven je začela prevevati zelenkasta para. Zelo mu je godilo, počutil se je kot bi ga kdo namočil v megalomansko tripodeljo z gaziranim česnom.

"Gre kdo plavat?" je zavpil in se vrgel cel v vodo. Para je tako udarjala ven z vode, da se sploh ni videlo več za njim. Razkadila se je šele čez kakšni dve minuti, ko so vse odmrle kožne celice zreagirale z žveplovo vodo. Inge se je odločila, da se bo raje sončila. Na glavo si je nataknila modna sončna očala, ki so imela eno stekelce na sredini, pač za Ingino edino prelepo oko.

Svetovalka Angelca, kapitan, skenirni tehnik Vojko Dejme Poskeniri in strojni tehnik Solicist Petrovij so vsi zdrveli v vodo z Robertinom in bili presenečeni, da je od Angelce švigala rožnata para. Šli so se kdo dlje plava pod vodo in Solicista so kmalu morali odnesti nazaj na obalo. Inge je dobila že v pol urice prav lepo barvo kože in takrat je enkrat skočila na oko v vodo in se šla z vsemi ostalimi še pet minut Pepčka, ki je bil seveda kadet Nace Hudoperdnik, saj so se igrali s hiperinteligentno žogo z reaktivnim motorčkom, ki zna določiti h komu mora poleteti, da je Pepček čimdlje v igri.

Niso se bali žoge, čeprav je nekaj let nazaj skupina takih žog s skupno inteligenco odkrila, da so čuteča in zavestna bitja, ki jih ljudje izkoriščajo in so se zato uprle in odgriznile kar nekaj rok preden so upor zadušili s posuvanjem risalnih žebljičkov.

Vsi so se nato obrisali in se vmes psihično pripravljali na večerjo, ki se bo zgodila v veliki leseni jedilnici, kakih trideset metrov stran. Ravno takrat so na plažo vsi prepoteni in zadihani v planinski opravi prišli člani Marnogine ekipe.

"Malo smo pozni," je dejala Marnoga in komaj so jo razumeli.

"Ravno toliko, da je čas za večerjo," je kapitan mirno odgovoril.

"Ampak naloviti moramo še ribe."

"Ne bo potrebno, saj imamo večerjo v jedilnici. Tudi vi imate dopust, Marnoga. Oh, saj res," se je nenadoma spomnil kapitan. "Saj imate vsi kartice za kosilo, ki so vam jih pustili v omaricah v hiškah?"

"Ne," so bolj ali manj odgovorili v en glas.

"No, potem pa jih hitro pojdite iskat. Večerja se začne čez slabih 10 minut."

"Ampak, kapitan," je rekla Marnoga. "Mi smo komaj prišli..."

"Kar pot pod noge, priporočam. Pa pohitite, čez eno uro je obeda konec."

Čez deset minut so se spet vsi z ladje, razen najnižjih članov po činu, zbrali v velikanski jedilnici. H kapitanu se je napotila stara in očitno spostovanja vredna gospa, ki je očitno vodila ta očitno velik očitno obedovalni objekt.

"Lepenkast pozdrav, bratje Zemljani," je rekla s skrušenim glasom podojene golobice (gobe kajpak).

"Lep pozdrav tudi vam. Jaz sem kapitan Zeljko," je dejal kapitan Zeljko.

"Joj, Zemljanscina mi še vedno ne gre najboljkarsko," je odvrnila. "Moje ime je gospa Jata Skuš in za vas bom poskrbela kot se bo to najboljkarsko dalo."

"To je moja številna posadka, pa nekaj jih še manjka, ampak ni krize, glavni smo vsi tukaj."

"Kar sedite in postrigli vam bomo," je rekla.

"Kaj boste!?" je ogorčeno poskočil kapitan kot velik pregonjen paradni konj.

"Misli reči postregli," je prišepnila Angelca in kapitan se je hipoma pomiril.

Obed je bil res slasten in vsi so zelo uživali. Imeli so izbiro med tremi menuji: včeraj, danes, jutri. Najbolj priljubljen je bil menu včeraj, saj je bil za glavno jed pristrižen rep valjhunske vodne trizobe rektuumske kopitarske vešče ali na kratko trivešče.

Ravno pojedli so sladico: sladkan veveričji pršut z grenko smetano, ko se je na vhodu pojavila Marnoga s svojo ekipo.

"Ravno pojedli smo," je naznanil kapitan in ga. Jata Skuš je spustila roleto čez strežno odprtino. "Izgleda da ste tudi večerjo zamudili. Zdaj pa je čas za telovadbo pred spanjem."

"Ampak mi smo šli dvakrat že do naše kabine in nazaj."

"Izgovori, izgovori, stalno le izgovori..." nejevoljno pripomne kapitan. "Nisem jaz kriv, da ste tako počasni. Sedaj pa pojdite le brž po telovadno opremo, saj imamo telovadbo tako kot običajno vsak večer. Imate dve uri časa, da pridete dol."

"Ampak mi smo že dosti trenirali danes."

"Ponovno izgovori. Takoj po opremo."

"Razumem, kapitan," odgovori Marnoga, misli si pa besede, ki niso ravno za objavo.

Čez dve uri so se dobili pri slonjem stadionu. Vsi so bili zbrani, tudi Marnoga in ostali sotrpini z vrha hriba.

Angelca se oglasi: "Kaj pa če bi za čas dopusta spustili večerno telovadbo, saj je kljub vsemu to lahko zelo dober dopust in počitek."

"Prav imate. Kaj pa če bi sli v disko Pri poltnoskih porabskih vrabcih z levo nogo, kjer vrtijo valjhunsko glasbo. Danes imajo tam komercijalni life metal in slow metal in seveda vmes valjhunsko narodno glasbo, ki celo zelo spominja na Avsenike."

"Super. Gremo se preobleč in nato v disko," veselo odgovorijo skoraj vsi v en glas.

"Pa ne že spet," pomisli Marnoga.

"Takoj se pojdite preobleč v večerne toalete in gremo v disko. Dobimo se tam."

"Ok, #$%*&$#$%^" odgovori Marnoga. In tako so se res v nekaj minutah preoblekli, le kadet je ukaz vzel malo preveč dobesedno, pa se je šel preobleč kar v WC. Kapitan in ostali višji in nižji častniki so se zbrali pred diskom, Marnoge in njenih pa še kar ni bilo. Vstopili so in bili preseneceni nad tem, kako dobro vzdušje je notri vladalo, kljub temu da je bila tajska panda na seznamu ogroženih vrst. Mlade Valjhunke so se na odru pozibavale v dvakratnem taktu glasbe, kar je skoraj izzvalo resonanco v zvočnikovi membrani, ampak bile so izurjene za to in tako ni bilo nikomur neprijetno.

Inge je vse presenetila s svojim divjim plesom, ki ga je začela izvajati, tako da je Valjhunke popolnoma izpodrinila. Kapitan je medtem naročil rundo za vse. Pili so valjhunsko žmohtnico in valjhunsko potično vodko z triveščino plavutjo, ki sta bili intergalaktično znani pijači, nekaterim reptilnim rasam celo smrtno nevarni.

"Mislim, da nam bo tukaj še kar všeč," je dejal kapitan, ko je kot pedofilski učitelj do svojih učencev prijazni valjhunski natakar natakal tretjo rundo.

"Ja, meni je tudi prelepo," je odvrnil Robertino, ki ni mogel odtrgati pogleda od njihove plesoče praporščakinje.

"Kaj ni tisto Solicist?" je vprasal kapitan začudeno kot pravkar spočet duhovnikov vnuk. Oba sta pogledala Solicista, ki je ogovarjal zelo prsato Valjhunko.

"Pridete pogosto sem?" jo je vprašal.

"Ne običajno samo po kako žmohtnico in pogovor. Kdo pa je Gosta?" je odvrnila.

"Ah, pozabite... Kje so moje manire? Ime mi je Solicist Petrovij."

"Jaz sem gospodična Curek Praha. Vaših manir pa nisem videla, tako da vam ne znam pomagati."

"S čim se pa ukvarjate?"

"Z zakonom. Sem namreč roskunda, varuhinja redu in miru v tej dolini."

"Vseeno imate lepo oprsje, Praha" je pohvalil.

Tedaj se je iz ženskega stranišča zaslišal krik, ki je preglasil celo glasno glasbo. Praha je stekla takoj tja, takoj za njo pa še kapitan in Solicist, potem pa še natakar. Nazadnje je tja prišla še Inge, direktno z odra. No, potem pa se kadet, ampak to je pa konec. No ja, mogoče še Angelca... Ne, ne, Angelca pa je bila že prva tam.

"Šla sem na stranišče in odkrila tole," je dejala hlipavo in pokazala na straniščnega polža, na katerem je sedela valjhunka v nenavadni pozi. V rokah je imela malo črno škatlico, v rokah je držala napis, kjer je nekaj pisalo v Valjhunščini. Skozi glavo je imela zapičeno metlico za čiščenje WC-ja. Od lastne oranžne krvi je bila čisto premočena.

Ob tem pogledu je zakričala se Inge. Nato kapitan. Robertino je oba pogledal z izbuljenimi očmi, ne vedoč kaj naj stori, zato je zakričal se on. Nato je spet zakričala Angelca. Ko so tako pokričevali (pokričevati - kričati v kratkih sunkih, katere obdaja vsaj dvakrat daljši interval tišine) še kakih pet minut, se je oglasila Praha.

"To je že peti primer ta teden," je dejala. "Nekaj zelo zelo čudnega se dogaja tukaj okoli in ravno zato so me poslali, da bi poskusila preprečiti, da bi kdo od vas to videl. Zdaj je, kar je. Tega res nisem pričakovala."

"Očitno gre za samomor," je izdavil Vojko Dejme. Ah, saj res, tudi on je prej pritekel pred stranišče. Marnoge in njenih se vedno ni bilo.

"Enako je kazalo tudi pri zadnjih štirih žrtvah," je povedala Praha. "Pet samomorov na najbolj okruten način, vedno smo zraven našli takšno črno kocko, in tak napis."

"Napisano je v njeni lastni krvi," je ugotavljal kapitan, "torej si je pognala metlico skozi glavo, nato pa s krvjo, ki ji je iz glave stekla, še napisala na list, kar je imela."

"Najbrž bi to težko naredila, če je bila na mestu mrtva, ko se je prebodla z metlico skozi glavo, kaj? Prej se je morala samo toliko poškodovati, da je dobila kri za sporočilo," je dejala Inge.

"Kaj pa piše na sporočilu?" je vprašal kapitan. "S seboj imamo le univerzalne prevajalnike za zvočne signale, pa nihče od nas ne zna Valjhunščine."

"Rože grajske zapuščene, kri zapušča tudi mene. Če zelite preživeti, morate škatlico odpreti," je prevedla gospodična Curek. "Do pikice enako kot pri zadnjih štirih primerih."

"Kaj za vraga naj to pomeni?" je vprašal kapitan.

"Nimamo pojma... Neka neumna pesem, ki se dela norca iz vseh nas. Škatlico smo poskušali odpreti, pa ni šlo na noben način."

"Kakšne tehnike pa ste uporabili?"

"Vse sorte. Molili smo ji. Izrekali smo razne uroke, peli pesmi, uporabili petarde... Nič ni pomagalo."

"Ste pomislili, da bi prebrali navodila?"

"Seveda, ampak jih ni bilo zraven."

"To bi znalo biti še zelo komplicirano. Brez navodil smo celo mi pogoreli."

Tedaj se je zaslišalo grozljivo sopihanje. Pri vratih se je slišalo praskanje in to je vsem pognalo strah v kosti.

"Kaj naj storimo?" prestrašeno vpraša Vojko.

"Odprite vrata," predlaga kapitan.

Z veliko grozo je nekdo prisel do vrat in jih odprl. To ni bil ptič ne miš, tudi pošast ni bila in ne letalo. Bila je Marnoga in njena druščina. Zaradi utrujenosti niso niti stati mogli več.

"Kaj se dogaja?" s težavo vpraša Marnoga.

"Imamo enega najhujših primerov samomora v zgodovini," pojasni Vojko. "To bitje je bilo očitno zelo razočarano v življenju, da si je napravilo kaj tako hudega."

Ko so kakšnih pet minut pokričevali in vmes glasno sopihali tudi člani Marnogine ekipe, so jim razlozili, kaj se je zgodilo. Nenadoma so prišle še tri Valjhunke, očitno vse roskunde, varuhinje reda in miru in gospodična Curek je dejala:

"Naložite jo in odpeljite v medicinsko kočo, kjer bom naredila avtopsijo."

"Grem lahko z vami?" se oglasi Solicist.

"Gospod Petrovij, tole je delikatna stvar, ob kateri nimam časa za nedomiselne zemljanske načine osvajanja."

"Rad bi se samo česa naučil," je Solicist dejal ponižno kot kužek, ki so mu pravkar vstavili klistir.

"Jaz pa vam bom najbrž v veliko pomoč," je dejala doktorica Piverli Flasher. "Imam namreč trojni doktorat iz medicine in še enega iz biokemije."

"Prav, pa se nam pridružita," je dovolila Praha.

"Jaz bi šel tudi," je dejal Vojko.

"Tudi jaz," je rekel še kapitan.

Ni minilo deset minut, ko je bilo okoli petinpetdeset častnikov in ostalih v medicinski koči, kjer je na mizi ležala žrtev z WC omelom v glavi, imela pa je skrčene noge, kot so jo sneli z WC polža. Marnoga in vsaj tričetrt njene ekipe je ležalo na tleh in spalo.

"Kaj torej opazimo?" je glasno razmišljala Praha in si čez trenutek tudi odgovorila. "Kot prvo to, da žrtev ni do konca opravila potrebe."

Iz publike se je slišalo glasno zmrdovanje.

"Opazimo tudi zatrdlino na spodnjem levem delu abdominalnega epitoromaksa, ki je cistična, hematomska in ekcemistična, ali po domače štrleča, boleča in smrdeča," je Piverli ustrelila in vsi so jo občudovali dokler ni Praha komentirala.

"Ali na kratko - to je valjhunski ženski spolni organ."

Piverli je večbarvno zardela kot najbolj bogaboječa nuna v turški savni.

"Kaj je narobe, doktor?" je vprašala Praha že skoraj zlobno. "Vse rase v vesolju nimajo vsega med nogami, niste vedeli?"

Nato je sama nadaljevala: "Opazimo vstopno mesto WC krtačke 2 mB (mili-Boža - Valjhunska enota za dolžino, tisoči del osnovne enote Bože, kot odgovor Valjhuncev na uvajanje SI sistema merskih enot v tem oktantu) nad levim očesom, njeno izstopno mesto pa je 7 mB nad zadnjim vratnim vretenčem. Kar pomeni da je ščetka šla naravnost skozi možganski center za blatenje, zato ni do konca opravila potrebe."

Spet val zmrdovanja iz publike.

"Na drugem prstu je mala ranica od žrtvinih zob; najbrž si jo je zadala, da je lahko napisala sporočilo."

"Vse to je nesmiselno, sem že rekla," je dejala ena od asistentk, Moja Malen-Kost po imenu. "Na telesu nikoli ne najdemo nič otipljivega, moramo se osredotočiti na škatlico, kako je le-ta prišla žrtvi v roke in psihološki dejavniki, ki so jo v to privedli. Kako se lahko v treh dneh ubije pet ljudi na isti način? To nas zanima in ne avtopsija."

"Se strinjam. Ampak sedaj si bomo za vsak slučaj ogledali še žrtvine notranje lepote," pravi Praha in naroči asistentki Žagi Mradi: "Pojdi po motorno žago."

Mradi so se veselo posvetile oči, saj je vedela da bo ponovno prišla na svoj račun. Samo ona je bila namreč specializirana za žaganje in je to tudi izredno rada počela.

"Takoj, Praha," odgovori in urno poskoči ter steče, kot bi ji gorelo pod nogami, po žago.

Že čez nekaj minut je prišla nazaj, okoli pasu pa je imela pripasano motorno žago na parni pogon. Urno, kot bi rekel krof, je začela razsekavati in rezati truplo. Praha je poročala o svojih opazovanjih.

"Opazili smo, da ima oz. je imel opazovani osebek normalno prebavo. Pred avtopsijo je imel vse svoje notranje organe na svojem mestu. Zgleda, da je bil osebek zelo zdrav. Dragi gostje in opazovalci, kot ste videli, ni bilo tu videti nič posebnega, zato se poberite čimprej iz mojih prostorov. V nasprotnem primeru vas bom izročila v roke moji asistentki, ki ji je ime - ponavljam - Žaga Mrada."

Urno so vsi stekli ven, mimogrede se jih je nekaj potoklo, marsikdo pa je doživel tudi izpah jeter. Članom posadke Matere Štefke k sreči ni bilo nič.

"Kakšen dan," je komentirala Inge, medtem ko so hodili proti hišici. Marnoga in njeni so šli spat kar na plažo, rekoč da ne rabijo postelj tako nujno. "Po selitvi iz ladje in počitku, nato še samomor. To je bila prva avtopsija, pri kateri sem bila zraven."

"Res je, pa še hlace sem si umazal, ko je gospa Mrada žagala truplo," je sočustvujoče dejal kapitan.

"Kam pa greste, praporščakinja?" je dejal Robertino, ko je Inge zavila na pot za srednjo hišico.

"Domov, kampak?"

"Imam polhov šnops. Pridružite se nam na požirku," jo je povabil.

"Ne, hvala. Treba je zjutraj zgodaj vstat, da ujamemo zajtrk. Gospa Skuš je bila tako prijazna, da ne bi rada omalovaževala njene gostoljubnosti in ga zamudila."

"Škoda, pa kdaj drugič."

"Lahko noč," je Inge pozdravila, nato pa izginila v noč.

"Polhov šnops, pravite?" se je kapitan očitno zagrel. "Tega pa nisem pil že odkar so pogruntali fazni verižnik kvarkov na nožni pogon."

"No, pravzaprav ga imam samo eno pletenko..."

"Ravno prav za naju, prinesite ga ven, pa replicirajte kitaro, pa greva na pomol."

"Ampak, gospod... Nimamo replikatorjev."

"Saj res, prekleto. Imate glavnik?"

Robertino je prikimal.

"Potem pa ni problema, bom igral na glavnik, včasih sem to obvladal."

In kapitan in Robertino sta s plastenko 70% polhovega šnopsa odšla na obalo in tam igrala stare slavospeve na Ponikvarjev glavnik do pol štirih zjutraj. Kapitan je dvakrat bruhal v morje, ob tem je sprožil spontano oksidacijo žvepla, da je kar nekaj ton nedolžnih rib šlo po gobe, ali bolje morske spužve. Ko sta se vrnila v kočo, sta tam našla Petrovija, ki je še vedno rontal objet čez rame z Vojkom in tudi onadva sta se pridružila. Ko so slišali glasno petje, so prišli v hišico iz raznoraznih koncev tudi ostali in skupaj so popili večino alkoholnih zalog, ki so jih imeli s sabo ter šli ob sedmih zjutraj direktno na zajtrk. Zeljko se je veselil, kako bo lahko posadko prisilil zjutraj postiljati postelje kot pri vojakih, pa žal itak nobeden ni spal in so bile vse postelje nedotaknjene.

Tudi Inge ni bila čisto iskrena, saj je takoj ko je prišla v kočo iz omarice potegnila flaškonček vina iz izstiskov lojnic zirominatskih brkatih ušat, ki jo je hranila še od doma. Bila je zelo močna pijača in v nekaj trenutkih je bilo tudi v zgornji koči precej veselo. Tudi oni so se zjutraj odpravili naravnost na zajtrk in se srečali s kapitanovim moštvom pred jedilnico.

"Dobro jutro, Inge," je rekel kapitan z levim podočnjakom do desne ličnice. "Ste dobro spali?"

"Da, izvrstno," je hiteč odgovorila z očesom, rdečim kot hemeroidno zabuhla pavijanova rit. Še zavedala se ni, kako srečna je lahko da ima le eno oko, sicer bi morala pekočo bolečino in občutek zaspanosti prenašati iz dveh virov. Vendar je imela edino oko toliko večje, da je bilo težko razglabljati o tem kdaj bi bolj trpela in zaradi te nepremišljenosti se eden od avtorjev opravičuje. Drugi lahko to pove kdaj drugič, če se mu bo zdelo potrebno.

Vsa nasmejana jim je nasproti prišla spet gospa Skuš in jim povedala, kakšni menuji so na voljo. Za zajtrk so bili to predlani, lani in letos. Najbolj popularen je bil meni letos, torej vevajoč losos. Tudi omaka iz sira mleka morskih simulatork bezgavk je bila zraven.

Nenadoma je v prostor vpadla Marnoga, preležna kot klada, ampak še vseeno sveže panična.

"Kapitan, kapitan," se je drla. "Še enega imamo."

Ko je Jata Skuš videla Marnogo, je užaljeno spustila roleto čez strežni pult. Zamudnikov pa res ni trpela. Izgleda da za Marnogino ekipo spet ne bo nič hrane.

"Pomirite se, Marnoga," je mirno, a malo znervirano dejal kapitan, ki so se mu v glavi njene besede trikrat ponovile in vsakič destkrat glasneje odzvanjale. Temu se lahko reče tudi maček.

"Ladijski programer if-stavkov, Runkelj Kugla, se je ubil. Kako grozna smrt in na kako grozen način," je zajokala. "Pa tako mlad je bil. Pridite hitro."

"Dokler ne pojem, nič," je dejal kapitan in se posvetil naprej svojemu zajtrku, ampak saj ga je kmalu končal. "O čem govorite, Marnoga?"

"Runklja Kuglo smo našli mrtvega. Samomor je bil storjen na podoben način kot pri prejšnjem primeru. Skozi glavo ima potisnjeno straniščno metlico, pri sebi pa napis in črno skatlico. Ena od roskund že dela zapisnik."

"Kaj pa pravi napis?"

"Saj to je pravi napis!"

"Mislim, a je roskunda povedala, kaj je napisano?"

"Rože grajske zapuščene, kri zapušča tudi mene. Če želite preživeti, morate škatlico odpreti."

"Saj to je enak napis kot pri prejšnjem primeru."

"Tako je. Nujno moramo odpreti škatlico, sicer bo še veliko žrtev."

"Pripeljite vse ljudi in naj povedo svoje predloge za odpiranje škatlice."

"Takoj, kapitan."

Kapitanu je tako razbijalo po glavi kot bi imel v glavi pet buldožerjev in bi vsak kopal luknjo v svoj del glave. Zato se je vlegel in malo podremal. Še ni dobro zaspal, ko je zaslišal glas.

"Kapitan, javljamo se na raport."

Prvi ljudje za dajanje predloga za odpiranje škatlice so prišli. Vsak je imel svoj predlog. Seveda ni bil noben kaj prida uporaben. Nenadoma se spomnijo, da ima Angelca telepatske sposobnosti. Ona bi mogoče lahko pregledala vsebino črne škatlice.

Angelca je res potrdila, da bi se to mogoče dalo in začela je s pripravami. Najprej se je pražnje oblekla. Celo našminkala se je in umila lase. Proces pregledovanja škatlice se je lahko s tem pričel. Začela je delati nenavadne grimase. Prisotni so se začeli nenadoma zelo histerično smejati.

Kapitan v smehu ukaže: "Takoj vsi ven, da se bo Angelca lahko skoncentrirala!"

Občinstvo je nejevoljno odšlo, Angelca pa se je ponovno začela koncentrirati. Ob ponovnem pogledu na grimase se tudi kapitan začne krohotati.

"Takoj tudi vi izginite ven, kapitan," zatuli Angelca.

"OK, OK,..." kujavo odvrne kapitan in se odplazi ven.

Svetovalka se je končno začela nemoteno koncentrirati. Začela je lesti vase in okolico in se koncetrirala in koncentrirala, da je skoraj že prišlo do koncentrata. Od močne psionične energije se je dvigalo listje s tal in bližnjih dreves in bilo je kot v kakšnem ameriškem filmu o mladi deklici, ki izve da ima nenavadne psihološke moči, zaradi katerih jo sošolke in sošolci izobcijo, ona pa zmedena živi s versko blazno materjo, ki je prepričana da so moški hudičevi poslanci, obenem pa dobi službo v nekem uradu in ugotovi da ji to ni pisano na kožo, dokler...

"Čire-bure tambala, čire-kure tambala," je začela govoriti najprej šepetaje, potem pa vsakič ponovila malo glasneje. "Sime-uka pordine," je zaključila in okolica je spet postala mirna, prav tako tudi svetovalka, pred njo pa je stala odprta črna škatlica. "Kapitan!" je zaklicala in v trenutku je bilo okoli nje cel kup ljudi. Ko so zbudili kapitana, je prišel tudi ta.

"Oh, kakšno pričakovanje," je dejal. "Kakšno razburjenje."

Strinjala se je tudi roskunda. Cel teden so želele priti do vsebine škatlice, brezuspešno. Zdaj pa je velika skrivnost stala pred njimi in čakala, da jo poberejo.

"Kaj!?" je razočarano dejala Praha. "Ničesar ni v njej."

"Kako ničesar!?" so dejale njene asistentke in tudi naša posadka je bila preklemano presenečena. Ko so vsi prevohali škatlico in potrdili, da ni ničesar v njej, razen majhne praznine, so le križem obrvi sedli na tla in se počutili v slepi ulici.

"Pa saj ni nič narobe s tem," je dejala Zaga. "Pač, odprli smo škatlico, primer sicer ni rešen, ampak z umori je konec, tako obljublja sporočilo."

"Najbrž imaš prav," je odgovorila Praha. "Šest ljudi, ubitih na popolnoma enak način, edino to je razlika, da je ta Zemljan in da ima nenavadno zapacane nohte, za razliko od Valjhuncev, ki nohtov sploh nimajo... Šest žrtev je največ v naši zgodovini, toliko jih ni umrlo niti na velikem alkoholnem shodu v času Valjhunskega Prerunka. Žal mi je za življenje vašega člana posadke."

"Ja, bil je neverjetno predan in vsi bomo zelo žalostni, ker ga ni več z nami," je dejal kapitan in skoraj mu je solza stopila v oko. "Ampak zdaj moramo biti močni in enotni, da sovrag ne izkoristi trenutka naše šibkosti... Bog mu daj nebesa, res je bil dober človek in moj velik prijatelj."

"Kako pa mu je bilo ime?" je vprašala Praha sočustvujoče.

"Pojma nimam, vprašali bomo računalnik, ko pridemo na ladjo," je dejal kapitan.

"Runkelj Kugla," je dejala Marnoga in zajokala.

Kapitan jo je čutno objel, dasiravno se je malo zmrdoval, ko mu je posmrkala uniformo.

"Pojdimo počasi na jutranji počitek," je dejal kapitan in nihče se ni preveč upiral temu malo nenavadnemu predlogu. Počasi so hodili nazaj proti hišicam, ko so opazili, da na tleh na določenih mestih manjka trava.

"Kapitan," je dejala Angelca vzhičeno. "Nehajte hoditi po travi. To je sporočilo."

Zeljko je bukavo, ali pa že skoraj hrastovo gledal. "Roskunda je rekla, da je imel Runkelj umazanijo pod nohti. To zemljo je razkopal on, in poglejte kako precizno... To je sporočilo."

"Prav imate, Angelca. Samo tako na veliko je napisano, da bi morali iz zraka pogledati. Kaj če naredimo posnetek z Matere Štefke."

"Zdaj nimam dostopa, če čistijo," ga je spomnil Vojko.

"Že vem! Marnoga," je dejal. "Pojdite gor k vaši koči, od katere je prekrasen razgled na ta travnik, in prerišite vzorec natančno na papir, da ga bomo pokazali roskundam."

Marnoga je salutirala in s solzami v očeh izključno zaradi kapitanovega ukaza, šla spet do koče. Čez tri ure, ko se je na jasi posadka že kar spočila, se je vrnila s prerisanim sporočilom.

"Angelca je imela prav," je dejala Marnoga zadihano. "Res izgleda kot sporočilo."

Nesli so ga k roskundi Prahi in ta je obnemela.

"Kaj piše?" se je slišalo iz posadke.

"Na žalost ne morem razbrati, tukaj manjka ena črta. Naš jezik je namreč tak, da je pomen zapisa definiran s pomočjo medsebojnih položajev črt in pik in tole tukaj ne pomeni ničesar."

"Marnoga, eno črtico ste pozabili prerisati," ji je kapitan vrnil list v roke in ji pokazal vrata. Čez tri ure, ko je Jata Skuš ravno spet zaprla strežni pult in so naši junaki sedeli prijetno siti za mizami, je prisopihala nazaj s popolno risbo, ki so jo spet odnesli roskundi, ki je o njej imela povedati tole:

"Piše: Notranjost končno je poznana, a radost zdaj je še prerana, v večjo mala gre z lahkoto, več trdote da samoto."

"Kaj za tisoč merjascev, zadušenih v lastnem soku pa to pomeni!?" je prebledel kapitan.

"Pojma nimamo," se oglasi gospa Jata.

"Spet moramo narediti avtopsijo," pravi Praha.

"V redu," pravi kapitan.

"Pokličite Mrado na pomoč. Ostali pa tokrat nimate vstopa v ordinacijo."

Kmalu po začetku avtopsije pa se je zaslišalo razno žaganje kosti. Tako so vsi živčni pričakovali rezultate kar pred vrati.

Nenadoma se vrata ordinacije odpro. Ven pogleda Praha, vsa prepotena in zadihana. "Pokličite asistenta z imenom Bor Mašina, da bo opravil še nadaljne raziskave, ki jih nismo storili zadnjič."

Čez nekaj minut se pojavi asistent Bor, okoli vratu pa je imel prepasan vrtalni stroj. Po njegovem vstopu so še nekaj časa slišali zvok vrtalnega stroja in motorne žage.

Že čez 10 ur so prišli vsi trije iz ordinacije.

"Kaj ste odkrili?" nestrpno vpraša kapitan.

"Ne bodite tako nestrpni, kapitan. Vse boste izvedeli," pravi Praha. "No, rezultati so taki: osebek je bil pred poskusom samomora čisto zdrav, le na desnem kolenu je imel en zelo velik mozolj."

"Prihranite nam ogabnosti."

"Naj vam jih zavijemo za s sabo?" vpraša Praha.

"Hočem le, da nam ne govorite o ogabnih stvareh," nejevoljno pravi kapitan.

"Če naj ugodim tej vaši prošnji, se lahko kar nehava pogovarjati, namreč od cele obdukcije so ostale le še ogabnosti, ničesar oprijemljivega, le standardna svinjarija, ki se nahaja v telesih zemljanov... Ah,da, Bor vas prosi, če lahko domov vzame enega od organov vašega člana posadke. Nadvse je zanimiv in bi bil lep ornament za obesek okoli vratu."

"Da, seveda," je bil prijazen kapitan, čeprav malo zaskrbljen nad tem, da niso pri obdukciji našli nič čudnega.

"Juhuhu," se je slišalo, ko je Bor pritekel ven in mimo vseh z lepim očesom na verižici in takrat so ga nazadnje videli. Govori se, da je postal poglavar nekega plemena.

Ob standardnih aktivnostih - predvsem spanju po prepiti noči - je posadka preživela sicer miren dan in zvečer so se znašli na večerji, razen Marnogine ekipe, kateri je kapitan pozabil povedati, da kartice za kosilo veljajo za vsak dan posebej in da jih nove čakajo v koči v omaricah. Manjkal pa je tudi upokojeni častnik Radomil Pokojko VI, ki je že pet let čakal, da ga bo Mati Štefka odložila na Zemlji, pa žal že dolgo ni nič letela mimo. Skratka, počutil se je slabo in je rekel, da bo raje malo legel.

Marnogina ekipa je ravno prišla dol na večerjo, ko je Jata zaprla strežni pult. Marnoga je bila tako lačna, da je njeno kruljenje v želodcu zaznal seizmograf v sosednji dolini.

"Treba bo najti novega programerja if-stavkov," je kapitan rekel realistično.

"In tokrat koga, ki jih bo res znal programirati," je pribila še Inge.

Zaželeli so si še prijetno kopanje v morju, po tem pa bodo najbrz že ravno dovolj spočiti za novo pivsko noč. Od Jate so dobili cele zaloge valjhunske žmohtnice, tokrat prave domače in ne replicirane, in veselil se je je že tudi kapitan. Solicist je na plaži opazil, da si pod uniformo ni oblekel kopalk tako kot ostali člani in zato je moral nazaj do koče. K sreči je bila njihova koča le tri minute stran, toda ni minilo štiri in pol minute, ko je pritekel nazaj ves paničen...

"Tisti stari... vsaj mislim, da je on," je panično sikal. "Mrtev je, kapitan! Odrt..."

Zadnja beseda je bila tako grozna, da so se vsem zašibila kolena in seizmograf je zdaj res kazal močne sunke.

"Odrt?" je vprašal kapitan.

"Olupil se je kot slovenski krompir, z mojim švicarskim nožem, ki sta mi ga dala italjanska mati in romunski oče ruskega porekla. In spet je škatla zraven njega, tokrat zlata in trikrat večja kot prej."

"Ali se je pojavilo zraven kakšno sporočilo?"

"Ne vem, okoli po travi so le nekakšni krogi, črte in pike."

"Marnoga, takoj pojdite do svoje koče in prerišite sporočilo."

"OK, kapitan," odvrne Marnoga in si misli: "#$@#@#$%$#$".

Medtem so naši ostali junaki skušali odpreti skrinjico. Najprej so nalogo zaupali Angelci, pa ni delovalo. Naprezala se je in naprezala, pa je bil edini učinek to, da je morala na WC in ko je prišla nazaj je rekla, da to ne bo šlo, saj je očitno zlato, iz katerega je škatla narejena, prevelika ovira za njene prodirajoče kravopatske valove. Nato so ji molili, peli pesmi, plesali okoli nje, celo v žmohtnico so jo polagali (ki je znana po svojih zlatotopnih lastnostih - kar nekaj zemljanov z zlatimi zobmi ni čutilo ugodnih posledic po nekaj požirkih) in tudi premazovali so jo z maslom iz čistega obupa. Ni šlo.

Po dveh urah pride nazaj Marnoga in reče: "Saj se nič ne vidi, ker je tema."

"Ne skrbite, osvetlili bomo napis. Zdaj pa le urno pojdite prerisat sporočilo."

Po dveh urah je Marnoga prišla nazaj in pokazala sporočilo.

"To ne pomeni nič, manjkata dve piki," se oglasi Praha.

"Marnoga, pojdite nazaj in tokrat narišite sporočilo pravilno!" zarohni kapitan.

Po dveh urah pokaže Marnoga sporočilo Prahi.

Praha odvrne: "Piše: Notranjost končno je poznana, a radost zdaj je še prerana, v večjo mala gre z lahkoto, več trdote da samoto."

"Nekdo se dela norca iz nas in se ob tem smeji na ves vokal," je pribil kapitan. Pribil je seveda sebe z valjhunsko žmohtnico, še isti dan, prav tako kot dan poprej. Starega so odstranili iz koče in na plaži pili in peli ob spremljavi električnega glavnika. Za to je bil odgovoren Pohorabin Kosmuljnik, ki je s svojim znanjem elektrotehnike brž našel par magnetnih rudnin, ki so ležale kak meter ob obali in ju s pomočjo Ingine superprevodne dlake s stegna zvezal z Robertinovim glavnikom. Tako je dobil električni instrument na induktivno vzbujanje, ki je imel prečudovit zvok, še posebej ko je s pomočjo valjhunske žmohtnice naredil galvanski člen in tako sestavil ojačevalec z odrezavanjem signalskih špic, ki je deloval podobno kot stari zemeljski inštrumenti, ki so jim dejali električne kitare. Kako je Pohorabin prišel do Ingine dlake, presega okvir te knjige, omenimo pa samo, da je Inge prvič izvedela da ima superprevodne dlake že v rani puberteti, ko se je hotela obriti z električnim brivnikom, ki ji ga je prinesel stric Sven s službenega potovanja na Zemlji, pa jo je streslo kot jeguljo, ki bi si hotela odgrizniti mozolj.

Ko je imel kapitan že zabuhla usta od igranja, je inštrument odložil ob zlato škatlico, ki je počivala na tleh in nagnil žmohtnico.

"Ne morem in ne morem razumeti tistih sporočil. Pa čeprav sem že kar pijan, in že prav abstraktno razmišljam."

"To je uganka," je rekla Angelca. "Ko jo razrešimo, bomo razrešili tudi umore."

"Kako že gre sporočilo - notranjost končno je poznana..."

"...a radost zdaj je še prerana, mala v večjo gre z lahkoto..." je dopolnila Inge.

"...videl sem veliko gmoto," je dejal kadet in se zasmejal kot košuta s pristriženim sečevodom.

"Kadet, to je resna stvar," je zarohnel kapitan. "Pojdi spat, takoj."

Kadet je užaljeno začel vstajati, kar pa je bil dolgotrajen proces, saj je bil okajen kot švicarska šunka.

"Notranjost je poznana... Gotovo misli na notranjost žrtev, ki smo jih vse razkosali... Ampak zakaj bi bili ob tem veseli," je špekuliral Solicist.

"Ne, notranjost se gotovo nanaša na notranjost planeta, gotovo so tam kakšne demonske kreature, ki uročijo prebivalce, da si zapičijo WC ščetko v glavo," je pametovala Angelca.

"Notranjost je otok kakih 120 kiloBoža oddaljen od tod," je povedal Robertino, ki se je seznanil z geografijo planeta. "Gotovo je tam kaj skrito, ampak..."

Tedaj se je kadet zvrnil s stola med vstajanjem in padel direktno na zlato škatlico, ki je samo prasnila in je v črepinjah ležala sredi plaže. Med črepinjami je ležala prav enaka črna skatlica, kot so jo že enkrat odprli.

"Kadet, zdaj pa te imam dosti, še skatlico si nam razbil," je rekel kapitan ogorčeno in moral bruhat.

"Ampak saj to smo hoteli. Zanimiv pristop," je rekel Robertino, čeravno se ni prav rad strinjal s kadetom ali ga, bognedaj, celo hvalil. Izmed črepinj je pobral črno škatlico in jo nesel Angelci. "Svetovalka?"

Ta jo je odprla in v njej je ležal listič z valjhunskim napisom.

"Kaj piše?" vpraša kapitan.

Praha odgovori: "Če mislite, da vse končano je, prerano veselite se, saj kdor preveč radoveden bo, šel rakom zvizgat kmalu bo."

"Kaj za stotrinajst kosmatih morskih psov brez ene plavuti pa to pomeni?"

"Oprostite, listek sem obrnila narobe. Piše le: 'Ko zlato škatlo ste odprli, umorov niste še zatrli, gobe zdrave so zelo, a le kdo jih nabiral bo, ko nikogar več ne bo?'."

"Kaj pa to pomeni?" vpraša kapitan.

"Le kaj je zlata škatla, kaj je le mislil morilec s tem?" vpraša Robertino. "In kaj je umor, kaj so gobe?"

"Res ne vem," odgovori kapitan. "Sliši se kot hrana... Marnoga, kaj je to?"

"Ne vem, ampak gobe so zelo dobre za juho. Škoda sicer, da jih vi ne poznate, ker so na Zemlji že zdavnaj izumrle. Mi smo jih imeli k sreči še nekaj ton v hladilniku in jih lahko še zdaj jemo."

"Zakaj pa bi kdo rakom žvižgal? To sploh nima nobenega pomena," se skremži kapitan.

"Saj to sploh ni bilo v pravem sporočilu," pojasni Praha. "Pozabite že na tisto nepravo sporočilo."

"Kaj že piše v pravem sporočilu?"

"Ko zlato škatlo ste odprli, umorov niste še zatrli, gobe zdrave so zelo, a le kdo jih nabiral bo, ko nikogar več ne bo?'"

"Ali ima kdo kakšno idejo, kaj naj bi to pomenilo?" vpraša kapitan.

Tedaj se oglasi Marnoga:

"Kaj, če morilec zeli, da jemo gobe," mislila pa si je: "Upam, da bo delovalo, kajti sedaj mi že pošteno kruli po želodcu, saj že nekaj dni nisem jedla."

"Ne verjamem. Po mojem morileč želi, da nabiramo gobe," pripomni Angelca.

"To je preveč očitno. To MORA biti prispodoba," pametno pripomni kadet.

"Se strinjam," pravi kapitan. "Le kaj naj storimo? Le kaj?"

Marnoga pa ni mogla biti več tiho: "Kaj pa če bi vseeno nabrali gobe, saj jih imamo lahko za pozno večerjo, če že ne bo povezano z umori?"

Kapitan se zamisli in po tehtnem razmisleku pravi: "V redu. Marnoga, pojdite nabirat gobe za celotno ekipo, mi pa bomo strokovno razmislili, če obstaja druga pot."

"Zakaj pa ravno jaz?" žalostno povleče Marnoga.

"Saj je vaša ideja, kajne? Mislim, da nihče drug ne bi hotel iti tako daleč za nekaj sledi, siti pa smo itak še od večerje."

"Kje pa rastejo gobe?"

Praha odgovori: "Zelo blizu so. Le tri ure hoda proti jugu, nato pa še eno uro proti vzhodu."

Kapitan pravi: "Marnoga, le podvizajte se, da ne bomo lačni."

Seveda je morala Marnoga najprej do koče, da se je preoblekla, ni pa treba posebej pripomniti, da je bila zelo lačna in zato tudi ne bomo. Sploh pa smo že... Oziroma je sama. No, ja, mi smo omenili, da je ona o tem razmišljala... Konec debate!

"Moja velika usta, le zakaj sem morala ziniti to neumnost? Nikoli več se ne bom oglašala, če ne bo treba," si je mislila.

Potem, ko je Marnoga šla nabirat gobe, so ostali člani ekipe razmišljali, kaj naj bi sporočilo pomenilo. Imeli so seveda mnogo idej, a je bila ena bolj neumna od druge.

Jesmrdljiva pa je po urah pešačenja po trdi temi, ko se je že naredil dan, prišla na jaso, kjer je raslo polno gob... Bila je že tako lacna, da si sploh ni upala planiti nadnje, saj je bila prepričana, da gre le za privid. Med gobami je videla celo mleto meso, takrat pa je bila prepričana, da sanja. Toda bila je tako lačna kot čreda polhov po levitvi in padla je na kolena in ugriznila v gobo... Ni se zbudila, še več, goba je bila odličnega okusa in ni delovala strupeno, kar sicer Marnogi ni bilo nič kaj dostni mar.

Izmed gob je pojedla še nekaj mletega mesa in bilo je odlično, nato spet malo gob in tako se je najedla kot le kaj. Bilo je odlično.

Na tleh je opazila veliko rdečo skatlo in bila vesela, da je imela prav, da bodo iztočnico našli pri gobah. Pobrala je škatlo, ki je bila zdaj še večja od prejšnje zlate. Nato je nabrala nekaj gob še za ostale in se napotila nazaj. Ni dobro stopila nazaj v hosto, ko je videla, da ima le kak slab kilometer do doline, saj je prej očitno hodila okoli po daljši poti.

Po petih minutah tolčenja po glavi je prišla v kočo častnikov, in jih zbudila, saj so že vsi spali. Očitno tudi pozajtrkovali, saj je bila ura zgodaj dopoldne.

"Poglejte, kaj sem našla," jim je pokazala nič hudega slutečo rdečo kocko, ko so se zbudili in zbrali v krogu. Med njimi je bila tudi Praha, ki je z zanimanjem gledala novo odkritje. "Prav pri gobah, kot sem si mislila..."

"Kaj pa kakšno sporočilo?" je vprašala Praha s podvojeno natančnostjo.

"Ničesar nisem našla."

"Tudi nobenega trupla?" je vprašal še Kapitan, ki pa je le Marnogo videl podvojeno, pač učinek zmohtnice.

"Ne."

"Čudno, kako že gre uganka... Gobe dobre so zelo, a le kdo jih nabiral bo, ko nikogar več ne bo," je skušal mozgati Robertino."

"Ko smo že pri gobah," je rekla Marnoga, "tule sem jih prinesla."

Praha jih je malo pogledala, pa rekla:

"Kar stran jih hitro vrzite. Bognedaj, da bi jih kdo jedel - so namreč strupene."

Marnoga se je obrnila in bruhnila po tleh.

"Poglejte, listek," je vzkliknil Solicist. V bruhanju je res ležal listek, ki ga je Marnoga pojedla v zanosu nad gobami. "Kaj piše na njem?"

"Le kaj človeka zapelje, da samega sebe zmelje, skušajte ugotoviti, ali pa vas požro termiti," je prevedla Praha.

"Ste prepričani, da ni spet kaj narobe obrnjeno?" je nezaupljivo vprašal kapitan.

Praha je listek obrnila in prebrala:

"Pet kortov moke potem zmešamo z gobami in kuhamo do poletja. Potem dodamo meso mlade kozice."

"To ne bo to..."

"Razen če želi morilec, da kuhamo gobe. To ne bomo, saj bomo vsi pomrli."

"Ampak kaj je bilo tisto o mletju samega sebe?"

"Mogoče je šlo za nov način samomora... Marnoga, ste našli kako zmleto truplo pri gobah?"

Marnoga je znova bruhala in tokrat ni prenehala, dokler ni bruhala samo še žolča... Katerega jedca zelja pa ne bi prizadelo, če bi prvič v življenju nevede pojedel žrtev samomora? Letelo je povsod. Po kapitanu, tleh, lepih valjhunskih omaricah iz gaziranega lesa in lepi posteljnini iz armiranega sukna, da sploh ne govorimo o ubogi iz gozda odtujeni rdeči kocki, ki je bila deležna kar nekaj častitljivih pljuskov.

"Kaj pa je narobe, Marnoga?"

"Ah, nič," hlipaje odvrne Marnoga. "Ne vem, kako naj povem, ampak pri iskanju gob sem našla en kupček mletega mesa. Kot veste, že nekaj dni nisem jedla in ob pogledu na to se nisem mogla zadrževati, da ga ne bi... pojedla."

"Pojedla?" v grozi vpraša občinstvo.

"Ja, pojedla... Nisem vedla, da je bil to nekoč človek."

"To ni opravičilo, Marnoga. Ko se vrnemo na ladjo, boste kaznovani kot še nikoli," odvrne kapitan.

»Ampak, saj nisem bila itak še nikoli kaznovana,« je imela pripomniti.

»Torej boste samo kaznovani,« se je kapitan popravil. "Ste našli še kakšen objekt pri truplu?"

"Ničesar nisem videla, vsaj mislim da ne."

"Pojdite nazaj in preiščite celoten prostor. Mogoče boste pa le še kaj našli."

"Naj bo, kapitan," nejevoljno odvrne Marnoga in izgine.

"Kaj naj storimo z Marnogo, ker je ravnala tako neodgovorno, da je pojedla truplo?" vpraša kapitan.

"Si bomo že nekaj izmislili. Sedaj moramo čimprej končati umore, " pametno in predvsem kolegialno pripomne Solicist. Ker je vedel o kapitanovi porajajoči se sklerozi, je s tem dosegel, da je kapitan v parih minutah gladko pozabil na prekršek.

Čez nekaj ur se je Marnoga vrnila.

"Ste kaj našli, Marnoga?"

"Samo tole leseno piramido. Lepo bi bilo, če bi bila vsaj cela, ne pa da je že načeta od termitov."

"Zdaj pa imam tega zadosti kot soli v morju," je rekel kapitan med srkanjem koktejla iz žmohtnice, ki ga je v ta namen prinesel s seboj.

Tako so tam sedeli in se raje kot da bi bili žalostni, malo napili. Dva dni se ni zgodilo nič posebnega, razen manjšega potresa v Šempetru, manjše okvare telefona v manjši centrali nekega malega planeta, zaradi katerega se zaljubljeni par ni mogel pet minut pogovarjati, dogodilo pa se je tudi, da so zločinski Barabuzlji, res zelo neprijetna rasa iz tretjega oktanta, pomorili še zadnjih tisoč Domeniskancev, ki so bili prav pobožna rasa, ki je pridelovala lesene navojnice, ki so bile življenskega pomena za Potoskerce, ki so s pomočjo njih oskrbovali filtrirne centre za pitno vodo. Izdelovali pa so naglavne rute, ki so preprečevale da bi močno sonce na Kureniju III ugonobilo tamkajšnje prebivalce, katerih industrija je bazirala na sirovih špinah, v katerih so bile dragocene bakterije, brez katerih niso mogli preživeti Kurtokobanci, ki so s svojo tehnologijo radioaktivnih jajčnih lupin dovajali energijo Pokrunkarskemu energetskemu centru... Odveč je povedati, da je veliko ras tisti teden izumrlo.

Dogajati pa se je začela čudna stvar. Ker je Marnoga tako malo jedla in tako veliko telovadila, je postala prav mikavna. Celo višji castniki so pozornost z Inge preusmerili nanjo in to ni bilo Inge prav nič všeč. Ko so se en dan tako zabavali, je Inge odšla od svojih kolegov z izgovorom, da gre na stranišče, v resnici pa je šla nastavljat po poti svinjski loj, ovit v zeljne lističe, ki jih je Marnoga imela tako rada. Nastavljala jih je kot vabo in to daleč v gozd, kjer je nastavila velik velik kup loja, ki naj bi Marnogo spet povrnil v prejšnje stanje. Marnoga pa je kmalu šla tudi na stranišče in na tleh videla mično malico. Zgrabila je prvi zavitek in ga s slastjo udušila, nato naslednjega in tako je hodila po Inginih sledeh, prav tja v gozd. Ni minilo pet minut, ko je loj že začel udarjati nazaj na tista mesta, ki so bila za Marnogo tako značilna.

Tako je hodila, hodila in se redila. Bila je že skoraj sita, ko je zagledala božanski kup hrane, ki jo je imela tako rada. To je bil res komad kup loja, zavit v zeljne liste. Takoj se ga je lotila. Ko je tako pospravila že kar velik kup loja, je nenadoma zaslišala neke zvoke v bližini. Malo je raziskala, kaj naj bi to bilo in tedaj je zagledala nedaleč stran Inge, ki se je pogovarjala z nekim tujcem.

Bila je presenečena nad tem, saj se sicer Inge skoraj nikoli ni pogovarjala s katerikolim tujcem. Marnoga je poklicala Inge, kaj se dogaja, a je le-ta ni slišala. Začela je teči proti Inge in mimogrede opazila, da tujec moli Inge nekakšen paket. Očitno je bil ta tujec valjhunski poštar. Inge je bila paketa zelo vesela, saj je mislila, da je dobila skrivnega oboževalca na tem planetu. Poštarju se je zahvalila in on je šel dalje po svojih opravkih. Navdušeno je začela odpirati paket in notri je bila prelepa, od termitov požrta in nagnita lesena piramida.

Nenadoma je Inge dobila nezadržno željo, da se zmelje. Potreba po tem je postajala vedno močnejsa. Piramido je povešenouha in razigrano naivna postavila na vrhnji predel srednje plasti podrasti. Obupno je začela iskati mesoreznico. Ker v gozdu tega običajno ni, je začela napravo za mletje sestavljati kar iz materijala, ki je bil pri roki. Z laserskim pipcem je posekala nekaj dreves in jih s pomočjo ročnega kravoporterja razporedila v krogu, da naj bi nato elegantno popadala vsa na sredino jase, kjer bo stala ona. Postavila se je na omenjeno mesto in potegnila za vrv, ki naj bi štartala proces. Prvo drevo je začelo ravno padati proti njej in je že veselo pričakovala konec. Drevo je bilo ravno tri metre nad njo, ko je začutila močno roko, ki jo je potegnila stran.

To je bila glavomečkalna in zeljelupeča roka Marnoge, ki je končno pritekla do Inge in jo rešila gotove smrti. Vendar Inge ni bila niti malo vesela. Tudi sukanca ne. Nasprotno, nahrulila je Marnogo, kaj dela. Pri tem se je Marnogi iztrgala iz rok in stekla v gozd, da bi ponovila dejanje, ki ga je pričela udejanjati. Marnoga pa se je znašla in iz prej omenjene vrvi naredila laso. Za te stvari je bila zelo izurjena, saj je bila v mladih letih kavboj. Zato je tudi brez težav vrgla laso in preprečila Inge, da naredi samomor. Zvezano je nato prinesla do kapitana, ki mu je samo še pet požirkov žmohtnice manjkalo do trinajstih petnajstin tistega, kar je lahko do polovice največ zadet. Inge se je seveda celo pot drla kot čreda odrtih konjev.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašal kapitan. Vsi v okolici so bili presenečeni, ko so svojo kuharico spet videli s prvotno postavo, povsem neprivlačno.

"Našla sem jo zgoraj, ko ji je poštar v gozdu izročal paket," je razložila Marnoga. "In potem se je čisto spremenila."

"Kako to mislite?"

Marnoga jo je odvezala za predstavitev. Inge je vzela kapitanu komunikacijsko broško s prsi in se začela z njo rezati po obrazu. "Zmlela se bom, pa če potem takoj umrem," je ob tem panično povlekla. Broško so ji vzeli iz roke in jo zvezali nazaj. "Tisti poštar je kriv, kapitan," je ugotavljala Marnoga. "Ti predmeti, ki jih ljudem daje, jih prisilijo v takšna grozodelstva. V njenem paketu je bila še ena takšna piramida kot zadnjič v gozdu."

"Zažgite jo," je dejal kapitan. Na srečo tega ni bilo treba, saj jo je Robertino, ki je priplesal mimo ves v rožicah, polil z žmohtnico in se je stopila, kot je bila prostorska in ploskovna. Inge se je takrat pomirila in ko je prišla k sebi, ni znala razložiti, kaj jo je kar naenkrat obsedlo, da se je hotela zmleti...

"Medtem pa smo tudi mi odprli rdečo škatlo," je povedal Solicist. "No, pravzaprav ste jo vi, gospodična Jesmrdljiva, ker ste jo pobruhali... Tudi ta se je namreč stopila zaradi kisline."

"In kaj je notri? Uganka?" je bila radovedna.

"Notri je steklenička insekticida z napisom 'Tole vam bo še prav prišlo'. Ali pa 'Ceciliji za dvajset let', če obrnemo okoli," je povedala Praha, ki se je s Solicistom očitno že zelo zbližala, saj mu je vtikala jezik v uho. Naj samo omenimo, da je ta občutek moral biti nenavaden, saj imajo valjhunke tanke in dolge jezičke, kot špagete, nasprotno od valjhuncev ki po smrti svoje široke jezike zapustijo za izdelavo izolacijskih trakov.

"Kaj naj pomeni vse to," je bila tokrat jezna tudi doktorica Piverli. "Neki termiti in snovi proti insektom in požrte piramide. Vseskupaj je nekako že preveč zakomplicirano."

"Res smo v slepi ulici," se je strinjal Pohorabin.

Tedaj je izza prvega debla v bližini stopil starec s pokrivalom in skrivnostno pristopil naši druščini.

"Pozdravljeni, jaz sem na srečo stari vrač, in delil bi rad svoje misli z vami."

"Ne, hvala," je porekel Kapitan. "Smo že jedli mehkorogo jeguljo z lojničnim poparkom ali na kratko Markom."

"Svoje misli, ne svoj müsli," je nejevoljno odvrnil vrač. "Namreč, morilec je napisal, da poskusite nekaj ugotoviti, preden vas požro termiti. Kaj mislite, da to pomeni?"

"Da naj nekaj storimo, preden nas dvom privede v obup," je odvrnila Angelca. "Gotovo je to v prenesenem pomenu."

"Nikakor," je oporekal Vojko. "Termiti so simbol represivne valjhunske družbe, ki je v zgodovini spreminjala znoj in kri v profit in izkoriščala poljske delavce in strugarje."

"Oh, kaj pa govorite," je vrač dejal zaničevalno. "Enostavneje je... Namreč, termiti jedo les, in - povejte mi - je kdo v vaši posadki, na katerega se spomnite ob besedi les?"

"Seveda," je dejala Marnoga, ki je očitno posadko kot kuharica najbolje poznala. "Lessie Leskovšek."

"Morilec vam želi povedati, da bo on naslednji," je naznanil vrač in izginil kakor hitro je prišel.

"Potem je naša strategija na dlani," je dejal kapitan.

"Mislite, da ves čas stražimo Lessija in udarimo po poštarju, ko pride?" je Inge vprašala z iskro v očeh, ki se na srečo ni razvila v kak večji požar.

"Dobra ideja, čeprav sem imel v mislih, da bi šli metat frizbi."

In tako so naši junaki po igri frizbija pripravili past hudobnemu poštarju, ki je toliko ljudi že spravil ob življenje.

Tako so naročili Lessieju naj se čim več sprehaja po okolici sam, oni pa ga bodo stražili oz. ga bodo zasledovali. Tako so tudi storili. Lessie se je več dni sprehajal po cel dan in je šel večkrat skozi vas in celo po gozdu se je sprehajal. Končno se je zgodilo. Za njim je prišel poštar in ga vprašal:

"Ali so termiti že prevladali na sotočju?"

"O čem govorite?" je začudeno pogledal Lessie, in nato mu je poštar izročil pošiljko. V tem trenutku pa so iz vseh grmov v okolici poskakali člani posadke in zajeli postarja z veliko žlico. Poštar ni imel druge izbire kot da se preda ali pa da je zgolj zmeden. Ker ni bil polovičarski, je izbral oboje.

"Kdo ste vi in zakaj počnete take okrutnosti?" vpraša kapitan poštarja.

"Jaz sem poštar Zvoni Samo II-krat. Kaj pa naj bi počel takega? Jaz samo izročam pošiljke."

"Nikar se ne pretvarjajte. Točno vemo, kaj delate."

"Kako to mislite?"

"Nikar se ne pretvarjajte. Odgovorni ste za smrt mnogo ljudi na tem planetu, vključno z dvema članoma naše posadke."

"Ampak jaz nisem storil ničesar."

"Ne lažite! Ljudem ste dostavljali pakete zaradi katerih so zblazneli in naredili samomor."

"Kaj !? Jaz... kriv... za samomore... vseh teh prijaznih ljudi?"

"Da! Vi ste dostavili ubijalske pakete. Zaradi teh paketov so ljudje pomrli."

"Ampak jaz sem samo dobil naročila za dostavo paketov."

"Kdo vam je naročil, da dostavite pakete?"

"Zaradi mene toliko ljudi mrtvih..." je v šoku premišljeval poštar.

"Kdo vam je naročil, da dostavite pakete?" je ponovil vprašanje kapitan.

"Ne morem verjeti, kaj sem storil..." je naprej premleval poštar.

"Kdo vam je naročil, da dostavite pakete?" je zatulil kapitan.

"Kaj!? Aja... pri nas pošto najprej sortira računalnik in natiska naslove na pakete. Vseeno ne morem prenesti tega, da je zaradi mene toliko ljudi mrtvih," pove poštar in preden komu uspe reagirati, potegne iz Inginega žepa laserski pipec in si ga zapiči v glavo. V trenutku je bil mrtev.

"Mislite, da je bil tudi on pod vplivom kocke, piramide ali kakega drugega geometrijskega telesa?" vpraša kadet kapitana.

Zeljko na vprašanje ni znal odgovoriti in se je počutil malo neumno pred kadetom.

"Utihni, kadet, sicer boš en teden ribal poveljniški most."

Imeli so tudi probleme s krotenjem Lessija Leskovska, ki je tudi odprl paket med njihovim pogovorom s poštarjem in se hotel zmleti z drgnjenjem ob skalo.

"Naša naslednja postojanka je na dlani," je dejal kapitan, ko so Lessija zveznega vrgli v kočo.

"Valjhunska pošta, ne?" je bila Inge pametna.

"Dobra ideja, čeprav sem mislil na obalo, da parkrat skočimo v vodo."

Po kakih treh urah kopanja v rdečem valjhunskem morju so res obiskali pošto. Vmes se je zmlela še valjhunska vladina poslanka, na srečo le ena izmed treh.

Praha je našo druščino odpeljala prav k glavnemu sortirju pošte. Če je hotel navaden smrtnik obiskati njega, je bila čakalna doba tudi do pet let. Zadnji paket so mu postavili na mizo, Praha pa ga je zagrabila za kravateljc.

"Kdo je poslal tole zadevo?" mu je zabrusila z zadahom po brusnicah.

Glavni sortir, Šrot Pakrven, je pogledal na nalepko na paketu in nemo siknil:

"Računalnik, kdo je pošiljatelj paketa K5628-V3-009?"

"Tudi vam lep dan," je odvrnil elektronski prijatelj.

"Prekleta zemljanska tehnologija," je dejal Šrot in udaril po ohišju z napisom Iskra.

"Naročnik je gospod Gosti Purkelj, paket pa je deveti v seriji stotih paketov avtomatiziranega pošiljanja."

"Stotih?!?" je prebledela Praha. "Kaj nam še lahko poveste o tej storitvi?"

"Draga je," je odvrnil Šrot.

"O tej konkretni, sem mislila. Kdaj je bila naročena, kako jo izvajate, vse želim vedeti."

"Gospod Purkelj je prinesel petsto paketov v skupinah različnih velikosti na urad in naročil sledeče: Pošlje naj se prvi paket osebi, ki jo računalnik izmed vseh oseb, ki jih s skeniranjem določi v tem okraju, naključno izbere. Potem naj se počaka od nič do treh dni in naj se pošlje naslednji paket. Začne naj se z najmanjšimi paketi in nadaljuje z večjimi, če je odgovor na vprašanje, ki je napisano na prejšnjem paketu pravilno odgovorjeno s strani prejemnika. Ko se pravilno odgovori na zadnje zastavljeno vprašanje, se naj storitev zaključi in pakete uniči."

"To pa je nekaj najbolj čudnega," je pribila Inge. "Gremo zaslišat se Purklja."

"Ne boste mogli, namreč gospod Purkelj je kaka dva tedna nazaj umrl."

"Res je, saj sem ga kot prvo žrtev samomora z WC krtačko imela na obdukciji," je prazne marnje napolnila Praha.

"Zdaj pa sem že res čisto zmeden," je dejal kapitan.

"Če dovolite," se je spet pojavil vrač. "Samo še tole vam povem, potem pa res izginem. G. Purkelj je imel manjšo nesrečo, ker je pozabil na pošti povedati, da naj pošljejo naključnemu prejemniku, vendar ne njemu samemu. Tako je bil revež prva žrtev svojih psihokrmilnih paketov. Toda storitev se je nadaljevala in tako pobila še ostale ljudi. Vsakič ko ste pravilno rešili eno od ugank, pa ste to potrdili poštarju s pravilnim odgovorom na vprasanje s paketa, je tako vedel, da mora naprej nositi nove pakete. Prejemnik pa je padel pod nadzor Purkljevih predsmrtnih hipnoznih ukan. Če storitev prekinete, bo vsega konec."

"No, slišali ste, Šrot, kar na delo," je ukazala Praha.

"Čistilna ekipa Matere Štefke kapitanu," se je oglasilo s kapitanove komunikacijske broške. "Pospravljanje je končano in lahko se vrnete na krov."

Vsa posadka je veselo zatulila in začela rajati kar v uradu.

"To pa je dobra novica," je dejal kapitan. "Pa mislim, da smo v bistvu tudi primer razrešili in je naše delo tu končano."

"Hvala za pomoč," je dejala Praha. "Kdo bi si mislil, da je ravno prva žrtev krivec za vse to."

»Zdaj ste lahko pametni, takrat ko je bilo treba, pa ni mislil nihče," je sarkastično dejal kapitan in se obrnil h kadetu. "Odhajamo čez eno uro, tačas pa uničite vse pakete z laserskim sežigovalnikom."

"Saj lahko ostanete še kak dan na dopustu," je Praha ogorčeno dejala, saj ji bo hudo za Solicistom.

"Hvala za gostoljubje, prelep planet imate tukaj, ampak zelo bom vesel, ko bom spet na ladji. Tam je vse pod kontrolo in tega sem navajen." Skoraj se je ugriznil v jezik do krvi.

Tako so pripravili stvari, predvsem vzeli ogromne količine žmohtnice, preden pa so se kravoportirali na Mati, pa so jih pričakali Jata, Praha, Žaga in ostale osebe, ki so jim tako olajšale bivanje na planetu. Slovo je bilo grenko in trpko in je usta vleklo skupaj.

In že čez nekaj trenutkov so bili v starem okolju, na poveljniškem mostu.

"Kadet, vpišite smer proti Ogljensku V, kjer si bomo nabrali moči po vsem tem," je naročil kapitan.

"Kapitan, kličejo nas s planeta," je dejal Vojko. "Pravijo, da se je vnelo morje in se požar širi po celem planetu in tudi vas je že v plamenih. Prosijo za pomoč."

"Ops!" je dejal kadet.

"Kaj pa je spet?" je kapitan takoj videl, da gre za nekakšno neumnost.

"Pakete sem sežgal na obali..."

"Ob žveplenem morju?" je kapitan vzkliknil. "Kje imate pamet, kadet?"

"Jim gremo pogasit?" je vprašal Robertino. "Z našim eksternim škropilom bomo gotovi v desetih minutah."

"Nak, na ta planet se več ne vračam... Smer - Ogljensk V!"

In tako hitro so odleteli, da so se jim komolci upogibali.

SE NADALJUJE...

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :