Planetarne ekshibicije

Epizoda IV: Gromeča golazen

Robertino Ponikvar se je prebudil iz potencialne nočne more. Še vesel je bil, da se ni razvila v kaj več. Škripala je njegova komunikacijska broška.

"Kaj je, kapitan Zeljko?" je dejal s prisvetnim glasom. "Je kakšna krizna situacija na poveljniškem mostu?"

"Še huje," se je oglasil možat glas kapitana Zeljka. "Kriza je nastala v poveljniški reki."

"Kaj takega," je porekel in križem vek vstal. "Že prihajam."

Čez nekaj minut se je prikazal v poveljniški reki, oblečen v roza oprijeto majico z rdečimi srčki.

"Kaj pa je to, prvi častnik Robertino?" je bil zvedav Kapitan. "Saj ni že torek? Sem se pozabil praznično obleči?"

"Ne, ni Dan vročega večera za prave moške ali kakor pravimo našim pohotnim torkom, ko se vsi tako oblečemo. Zgolj probleme sem imel z replikatorjem oblek. Računalnik ni in ni mogel razumeti besede vzorec. Mi je že repliciral enega zamorca, pa sem raje odnehal in vzel tole zadevo, ki sem jo včeraj nosil."

"Res poglobljena razlaga," je realistično dejal vzdrževalec ladijskega motorja Pohorabin Kosmuljnik. "Ampak, zdajle nimamo časa ne za tvoje težave z računalnikom, ki si ga sam sprogramiral, niti za kapitanovo sklerozo, ko se niti ne spominja, kako je bil zadet včeraj, da misli da je danes spet torek."

"Hvala za te besede," je dejal kapitan.

"No, zdaj pa k stvari. Poglejta kaj se je naselilo v motorju."

Kapitan in Robertino sta prebledela ob pogledu na skener.

Okoli jedra je na skenerju kar mrgolelo modrih pikic kar je pomenilo, da je tam mnogo tujih bitij.

"Računalnik, kakšna je sestava teh bitij?" vpraša kapitan.

"Neznani elementi," potuhnjeno zacvrči računalnik.

"Treba bo pogledat v strojnico. Robertino, pojdi s praproščakinjo Inge pogledat kaj se dogaja," ukaže kapitan.

"Razumem," se strinja Robertino in odide proti turbo dvigalu.

"Sedmi krov," ukaže in že se dvigalo premakne.

Po izstopu iz dvigala se ustavi in razmišlja kaj je le počel v prejšnji noči. Spominja se le, da je repliciral 17 alkoholnih pijač iz različnih kultur. Nato pa je bila naprej le še tema.

Potrka na vrata.

"Naprej!" zasliši.

Po vstopu zagleda prelepo dekle zirominatske rase. Njeno prelepo oko je bilo rdeče barve. Imela je tudi modre lase.

"Kaj je?"

"Nujno morava pogledati v strojnico, ker se je tam začelo dogajati nekaj čudnega," odgovori Robertino in pohotno gleda Inge.

"Samo trenutek," je prosila praporščakinja. "Včeraj smo imele z dekleti Teden vročega večera za prave ženske ali na kratko Tenske, pa me je tako zaneslo, da sem izgubila prapor in zdaj sem samo še ščakinja. Mi bi ga morda želeli replicirati. Jaz se na te računalnike ne spoznam."

"Ni časa, ščakinja Inge," je zabrusil Robertino. "Vzemi zaenkrat tale kos papirja, pa bodi za en dan papirščakinja, imamo namreč krizno situacijo. Ponavljam, krizno!"

"Krizno?" je prebledela Inge.

"Ja, krizno."

"Res?"

"Ja!"

"Ste prepričani?"

"Ja, v poveljniški reki!"

"V poveljniški reki?"

"Da, ponavljam, v poveljniški reki."

"Tam pa že lep čas nisem bila... Pravzaprav še nikoli nisem bila tam."

"Nikoli?"

"Ne, ponavljam. Nikoli!"

"Res?"

"Hmh," je pohotno odvrnila.

"Si prepričana?"

"No, mogoče sem bila včeraj, ko sem bila tako pijana."

"Oooh," je pametno zabrundal Robertino in se udaril po komunikacijski broški. Ob tem je zatulil od bolečin. "Prekleto, vedno se preveč mahnem in me zbode."

"Ja?" se je oglasilo iz broške.

"Zeljko?"

"Ne, jaz sem kuharica Marnoga Jesmrdljiva. Zelje pa bo danes za tretji meni, skupaj z jogurtom."

"Preklete broške. Ko dobim ladijskega programerja v roke... Noben sistem na ladji ne deluje kot bi moral. Greva peš."

Čez nekaj sekund, nabitih z erotiko, ko je Robertino kljub visoki profesionalnosti gledal obrise Inginih oblin skozi tesno uniformo in je ona mislila da jo v tisti roza oprijeti oblekici spominja na očeta, ko se je pridružil vesoljskim kadetom. Vmes ji je še razložil, v čem je problem v strojnici in zakaj je nastal. Njegova teorija je bila osupljiva. Ona pa mu je povedala o svojih starših in šolskih dnevih in čas je zelo hitro minil, onadva pa sta se kar zbližala in Robertino jo je povabil na rojstnodnevno zabavo, ki jo bo priredil naslednje leto.

"A sta že tu?" je vprašal kapitan Zeljko.

"Sploh nisva bila v strojnici. Ugotovil sem odkod tisti organizmi. Namreč, nekdo se je včeraj, ko smo se zabavali, preveč napil in bruhal v dieselsko jedro. Tako so se zdaj notri razvile mesojede bakterije, ker se je kislina vezala z benzenskimi jedri in nastali so sado-mazo bičkarji."

"Še dobro, da ste imeli na akademiji predmet Kemija in podobne vede, častnik Ponikvar. Kako pa jih bomo iztrebili?"

"Uporabili bomo ktirometazvezdalno kislino z dodatkom hidrokantutrifinalne baze in ščepca soli. Nastalo bo uporabno razpršilo, ki bo takoj pomorilo bakterije," se oglasi Ponikvar. "Problem pa je, da hidrokantutrifinalno bazo dobimo le na planetu Asigatikejvidu, ki se nahaja 10 svetlobnih let daleč, vmes pa lahko naletimo na vrsto ali kopico sovražnih bitij."

"Vzeli bomo najnovejše vesoljsko plovilo Pegasta raca, ki smo ga zgradili na tej vesoljski ladji. Ima dodano novo orožje kvantni iztreljevalec jajc (račjih seveda), zelo glasno trobljo in pa nevarni plin amonijev bruhokozlalnik, ki nedvomno povzroča prebavne in druge težave," pravi kapitan.

Čez nekaj dni je bilo plovilo nared.

Kapitan je ukazal: "Takoj na krov in odidite po bazo še preden nam bakterije pojedo celo ladjo."

"V redu, kapitan, samo jaz moram plovilo še posesati prej in pomiti okna," se oglasi Inge.

"V redu," nejevoljno zmrdne kapitan.

Kot ste opazili, je bila Inge zelo občutljiva na nečistočo, še posebej, če se je pojavila drugje kot v njeni sobi. Nekoč je celo doživela živčni zlom, ko je v jedilnici na tleh zagledala tri lase in to celo skupaj.

Plovilo je bilo očiščeno čez 2 uri in lahko so se odpravili na pot. Da bi jim pa ne bi bilo dolgčas so se domislili, da bi lahko vsak dan imeli torek dokler se ne vrnejo na matično ladjo. Tako bi imeli zabavo vsak dan in vsi bi se prav lepo počutili.

Tako je Pegasta raca letela v mirnem vsemirju in na njej je bilo prav divje, čeprav tega navzven ni odražala. Tako so leteli in se zabavali kakšne tri dni, potem pa so prileteli pred ogromno ladjo in se med zabavanjem skoraj zaleteli vanjo. Ladja jih je kontaktirala s cvrčečim piskom. Robertino je ravno izvajal trebušni ples na priredbo Lambade, stare zemeljske pesmi, ki jo je zdaj igrala skupina Veseli prežarčevalci. Zdrznil se je ob signalu, da jih nekdo čaka na drugi strani okna. Prilomastil je do kontrolnega tetraedra in vzpostavil zvezo na Gorenjevi črnobeli televiziji, ki je služila kot zasilni prikazovalnik sogovornika. Medtem je Inge, skupaj z drugimi člani posadke še kar krepko poplesovala in vmes strastno nagibala vijolično skledo z opojno Valjhunsko potično vodko.

"Tukaj prolemankozanska carinska ladja Ortodont III. Takoj ustavite motorje in se pripravite na carinski postopek," je zadonelo iz starega zvočnika, na sliki pa so videli groteskni stvor. Bil je carinik Stebebo Pashekej, peklenska muka za vse tihotapce in tudi nepoučene turiste.

"Utihni, sluz zavaljena!" je s prepitim glasom med dretjem na Lambado zasikala Inge in vrgla skledo po tleh. Robertino je bil k sreči še ne tako zadet in se je takoj streznil ter začel miriti Inge.

"Inge, ne..."

Inge pa je prišla h komandnemu storžu in vklopila resonančni žarek.

"Prasec carinski, predaj se. Nimaš kam pobegniti, naša ladja te je obkolila."

"To pa je izbilo kozarcu ročaj!" je zavpil Stebebo in začel pritiskati po svojih kontrolah. "Posadka! Izstrelite fotonsko vijolico."

"Nadzornik Pashekej," se je slišalo na drugi strani. "Resonančni žarek iz Pegaste race je posvetil na fotonsko vijolico in ta je začela kaliti."

"O, moj Rashalinko," je začel moliti. "Ali jo lahko stabilizirate?"

"Nemogoče, začela se je eksponentna rast... Nam že vrašča v parni stroj..."

"O, Rashalinko, nočem še umreti..."

Zadnja stvar, ki so jo videli na televiziji je bila para, ki je vdrla v pisarno Stebeboja in trenutek za tem se je ladja razblinila in pustila za sabo samo še šopek vijolic, ki so se pozibavale v vesolju...

Nekaj časa so vsi zaprepadeno gledali, še celo računalnik je ugasnil Lambado, da je sam bolje slišal, nato pa je Inge zavrisnila:

"Uspešno smo opravili carinski pregled.. Zabava!!!"

In spet so začeli plesati in piti. Dokler ni Inge polila še piva iz Kortiljadranske cvetače, pa je to začelo zelo neprijetno reagirati s prejšnjo polito pijačo in razžirati tla in nato spodnji prostor.

Že čez nekaj minut je začel računalnik rohneti kot pol crknjen konj: "Nevarnost! V ladji bo prišlo do preboja v 3 minutah in 14 sekundah."

Razlegla se je neznanska panika. Vsi so začeli letati naokoli kot nori. K sreči je Robertino bil še dovolj pri sebi in je dokaj hitro začel miriti ljudi.

"...v 2 minutah in 4 sekundah ..."

Vzel je svojo polfazno vodno pištolo in začel streljati vse vprek.

"...v 1 minuti in 23 sekundah ..."

Posadka se je kmalu umirila in Robertino je trezno razdelil naloge.

"...v 57 sekundah ..."

Eden je moral vzeti švas aparat in začeti variti luknjo. Drugi je sprožil varnostni ščit okoli ladje. Tretji je s skenerjem iskal še druge poškodbe, eden je molil, eden pa samo žalostno jokal.

"...v 30 sekundah ..."

Bili so zelo pridni. V tem nevarnem trenutku so se vsi že skoraj streznili.

"...v 10 sekundah ..."

Sedaj pa jim je šlo res že za nohte in kosti.

"...v 3 sekundah ..."

Ravno so že skoraj obupali in mislili, da jim ne bo uspelo, ko se računalnik oglasi.

"...Eno sekundo pred prebojem ladja uspešno zaščitena. Nevarnosti ni več."

Globoko so si oddahnili in si privoščili novo dozo pijače.

Pegasta raca je spet mirneje kot kdajkoli jadrala po vesolju in za seboj puščala dieselske izpuhe.

Medtem pa so na matični ladji opazovali bičkarje, ki so se množili kot jastrebi v maslu.

"Tole me prav ob živce spravlja," je rekel kapitan. "Robertino in njegovi se ne bodo vrnili še lep čas, tukaj pa se ta golazen množi čez vse meje."

"Res je, kapitan," je pritrdil strojnik Solicist Petrovij. "Že kar nekaj lavorjev smo morali pristaviti pod motor, ker zdaj golazen in gorivo uhaja ven."

Oba sta nato negibno strmela v skener poldrugo uro.

"Kaj pravite, bi ga prižgala?" je naposled rekel Solicist.

"Ne, ne, moramo varčevati z energijo. Torek se bliža in hočem imeti res dober light show."

Spet malo tišine.

"So pa zanimivi organizmi, se vam ne zdi?"

"Ne vem, jaz sem videl samo neke pikice na skenerju," je rekel kapitan.

"Morate jih pogledati skozi mikroskop. Kako se bičajo... in množijo. Res vam priporočam ogled pri doktorici Piverli Flasher.

Kapitanu so se zasvetili kotički ustnic.

"Mogoče kasneje, dobil sem super idejo... Pojdiva do najbolj oddaljenega replikatorja in replicirajva Bio-kill. Proti komarjem na rodni Zemlji mi je zelo pomagal. Kaj pa imamo izgubiti?"

"Se strinjam," je ponosen na svojega kapitana odvrnil Solicist.

Ravno v tem trenutku je noter stopila Piverli. Vsa ogorčena je stopila pred kapitana in začela govoriti s predirnim glasom:

"To je zadnjič, da ste si me takole privoščili!!! Hotela sem piti čaj in replikator mi je repliciral skodelico Bio-killa. Ko mi pride programer Zlatko v roke, si bo želel, da bi bil eden od teh nesrecnih bičkarjev."

"Ne, predraga Piverli," je nežno dejal Kapitan, da je deloma vzburil še Solicista. "To je ravno kar potrebujeva. Polila bova bičkarje in pocrkali bodo kot ribe v scavnici."

"Zvito," se je zarežala tako globoko da je posesala skoraj ves kisik v sobi. "Kar polijte mrcine mikroskopske."

Toda njihova akcija je imela seveda, sicer bi samo o zabavanju pisali, neljube posledice. Ko so v strojinici polili Bio-kill čez bičkarje se je zaslišal strašen glas. Bil je glas bičkarjev, ki so zveneli kot eno.

Najbolj je bil podoben glasu fibriliranega deževnika, ki mu potrgaš krila, le da je bil zelo ojačan.

"Kaj se pa greste?" je rekel glas.

"Skušamo odstraniti parazite," se nasmehne Solicist.

"Pa poglejte sedaj v kaj smo se razvili z vašo pomočjo. Nikoli nas ne boste uničili!" zakruli glas. "Sedaj pa nasvidenje. Vidimo se pozneje, ko bomo zavzeli ladjo.”

Solicist zaskrbljeno vpraša: “Kaj se dogaja?”

“Pridite hitro sem. Bičkarji so se spremenili v biče in sedaj mahajo po vsem kar leze in gre,” pravi kapitan ne ravno navduseno.

“Upam, da se odprava vrne kmalu, kajti če bo šlo tako naprej, ne bo dobro. Ponavljam, ne bo dobro, ampak slabo,” nejevoljno pripomne Solicist.

Odprava pa je napravila že kar nekaj poti. Bili so oddaljeni le še 8.8 svetlobnih let od cilja. Seveda najbrž ni treba omenjati, da so se člani posadke krepko zabavali.

Zabava pa je že prebila meje normalnega, samo svetlobne meje še ne. Poslušali so pingumetski valček in zraven plesali kongruentni tango.

Nenadoma zaslišijo računalnikov glas: “Nekdo kliče na pomoč.”

“Od kod kliče? “ pijano zajamra Robetino.

"Iz sanitarij... Svetovalka Angelca je padla in je preveč pijana, da bi se lahko pobrala."

"Hudiča!" je zaklel in jo šel pobrat, ne ovirajoč pri zabavanju ostalih sodelavcev. Svetovalka je bila v kritičnem stanju zaradi zastrupitve z alkoholom, zato jo je prinesel kar na most in jo položil v stol, da je bila vsem na očeh.

"Spet klic na pomoč," je siknil računalnik skozi zvočnike izhodne sinusne moči 60W. "Tokrat je vesoljska postaja ProMatej III. Videti je da imajo probleme z uplinjačem."

"S čim!?" je začudeno in izbuljeno povlekel Robertino.

"S fergazerjem, po domače."

"A, s tem... In kaj to nas briga. Naj ga kar sami urihtajo. Mar ne vedo, da smo na planetarni ekshibiciji, ki je kritičnega pomena."

Robertino se je posvetil vdihavanju odmrlih lusk zverinske Porobaktahanske krastače, ki je bila ena najbolj močnih drog v tem oktantu.

"Ampak, gospod," je šepnil računalnik. "Na ProMateju imajo najrazličnejše rase prostitutk in hidroponski rastlinjak, v katerem gojijo psihadelično solatko."

"Računalnik, nastavi smer za ProMatej III, zverinska hitrost."

Čez nekaj trenutkov so se že teleportirali na postajo, kjer je bilo očitno napeto.

"Ti, kadet Hudoperdnik, ostani tukaj in jim popravi fergazer, mi pa gremo iskat solatko in prostitutke," je zabičal Robertino najbolj mlademu in neizkušenemu članu posadke, ki pa je bil edini trezen.

"Ampak, gospod," je zajamral. "Kako? Jaz sem šele kadet."

"A niste imeli na akademiji še predmeta Temelji fergazne tehnike?”

"Ne, kje pa. Mi šele postavljamo teoretične osnove potovanja po vesolju."

"No, saj je vseeno. Vsak zna popraviti fergazer. In moj direktni ukaz je, da to popraviš še preden se mi vrnemo s prostitutkami."

“V redu,” je dejal kadet in odhitel v strojnico.

Ko je prišel tja, je zagledal neko stvar, ki je bila podobna fergazerju in jo začel pregledovati. Vzel je šraufenciger in ga razstavil na najmanjše kose. Nenadoma se oglasi računalnik:

“Replikator je pokvarjen. Potrebno ga je popraviti.”

Kadet nenadoma prebledi kot skleda pravkar obranih in olupljenih hrušk. V napadu panike pa začne nemudoma sestavljati dele replikatorja in pozabi na 17 šraufov in glavno gred.

“Replikator je pokvarjen. Potrebno ga je popraviti,” se znova oglasi racunalnik.

Kadet je zdaj začel šraufati kot nor in nenadoma se mu polomi del replikatorja in plin je začel uhajati. Kadet se zgrudi od zadetosti. Bil je celo zelo blažene volje, saj je prvič bil zadet.

Po nekaj minutah uhajanja plina pa iskra od motorja sproži eksplozijo. Vse se je vnelo in gorelo kot za stavo.

“Kadet, poročaj,” pravi Robertino.

Tišina.

“Kadet, poročaj,” ponovi Robertino.

Tišina se vedno.

“Prekleto, spet ne bo nič s prostitutkami,” se jezno zadere in odhiti v strojnico.

“Takoj vsi v strojnico,” pokliče še ostale člane.

Ob prihodu je bilo že vse v ognju. Nikakor niso mogli najti nobene gasilne naprave, zato se Robertino znajde.

“Pourinirajte ogenj!”

Po opravljenem dejanju je bil požar pogašen, Inge pa je imela rahlo osmojene sramne dlake.

“Nikoli več ne bom temu kadetu dal odgovornega dela,” zasika Robertino. "In vseeno grem po prostitutke in solatko."

Čez nekaj trenutkov so bile prostitutke in solatka varno na Pegasti raci, šef ProMateja III pa se je prav ganljivo poslavljal od naših junakov.

"Tisočkrat hvala, da ste nam popravili injektor goriva pri fergazerju."

"A to je bilo torej narobe?" je vprašal Robertino, ki je že čutil neprijetne znake treznenja in se mu je zato prav hitro mudilo na ladjo. Solatka je bila baje greha vredna.

"Haha, kako zabavna ekipa ste. Res, nikoli vas ne bom pozabil. Kadarkoli boste rabili našo solatko, se kar oglasite. Vedno smo vam na voljo."

"To si bomo pa prav gotovo zapomnili."

Na ladji je bilo prav fantastično. Člani posadke so naredili žmohtno orgijo, da je bilo vse zdrizasto.

"In to vse za pet minut dela in nekaj goriva," se je smejal Robertino in zraven je rezgetala še Inge.

"Saj jim nisem dal nič goriva," je rekel kadet Hudoperdnik.

"Kaj pa, zaboga?"

"Ni bilo drugega, pa sem rekel, no glavno da je stvar temno rjava, pa sem jim kar Benko z vodo vmešal v fergazer."

Robertino je spustil prostitutko, ki ji je masiral ušesne zgibe in skočil do komandnega tetraedra. Na sliki so videli postajo, ki jo je razneslo na milijone drobnih koscev.

"No, ja, vse lepo se enkrat konča," je po nekaj trenutkih dejala Inge in se posvetila vdihavanju odmrlih lusk zverinske Porobaktahanske krastače, ki je bila ena najbolj močnih drog v tem oktantu.

"Joj, teh prostitutk se moramo znebiti, preden pridemo nazaj, sicer nas bo kapitan imel za neresne," je ugotavljala svetovalka Angelca. In tako so še prišli do domiselne rešitve in izstrelili prostitutke v vesolje. Ladja je spet izgledala, kot da se ji ni nič takega zgodilo. Medtem pa se je na matični ladji situacija zelo poslabšala...

Biči so postajali vedno daljši in so sedaj zavzeli že celo strojnico. Kdorkoli se jim je približal, je bil pretepen kot poreden kužek. Karkoli so poskušali, ni imelo uspeha. Polivali so jih z vodo, kurili, streljali, jim peli... Rezultat vsega tega je bilo še slabše stanje, saj so s tem naredili organizme odporne na skoraj vse.

Kapitan se je že zelo tresel od strahu. Ni ga bilo strah za življenje ampak zato, ker se je bal, da bo izgubil poveljstvo.

Edino Solicist še vedno ni izgubil upanja ampak je raje ostal optimist. On je bil najboljša moralna podpora za vso posadko.

“Saj bo še vse v redu,” pravi Socilist kapitanu. “Premagali bomo ta ogabna bitja in jim podkurili.”

“Kaj pa če se odprava ne vrne?” zaskrbljeno pravi kapitan.

“Bo se vrnila. Slej ko prej bodo prišli nazaj. Saj veste, tam so na krovu najbolj sposobni ljudje. Ljudje, ki so vedno resni v službi. Ljudje, ki nikdar ne pijejo. Ljudje, ki nikoli ne bi pozabili na službo. Vrnili se bodo in prinesli potrebne sestavine za sprej.”

“Upam, da imaš prav, “ zasmrka kapitan in kujavo odide v svojo kabino.

Med tem pa je na Raci ponovno zaživela zabava, ki je bila v polnem razcvetu.

Tako so se zabavali, da sploh niso gledali na ekran, na katerem se je planet Asigatikejvidu bližal kot se bliža smrt obglavljenemu martinčku. Njihova rešitev je bila Angelca, ki se je spet tako opijanila, da so jo posadili na kapitanov stol do iztreznitve. Tako je imela direkten pogled na ekran. Zelo meglen pogled, a vseeno. Začela je rikati, ker je bil to edini zvok, ki ga je lahko spravila iz sebe. Žal z njim ni preglasila Lambade, ki je bila spet najbolj popularna pesem na zabavi. Imeli so jo namreč tako na glas, da so manj odporne rase krvavele iz ušes ali tistega kar so pač namesto ušes imele.

Angelca je zaprla oči, da bi se soočila s katastrofo, saj je planet izgledal že čisto blizu. Tedaj je opazila, da z nogo še lahko doseže ročico za aktiviranje mehanizma kvantnega izstreljevalnika jajc (račjih seveda). Malček se je potrudila in se stegnila. Tako je mrtva ležala tam in zadnje upanje za njihovo rešitev iz neizbežne nesreče je tako splavalo.

Ampak na srečo ji je bilo še vedno tako slabo, da je morala oživeti, da je lahko bruhala in obenem tako trznila z nogo, da je vključila kvantni lanser jajc (račjih seveda). Ko so začele goreti rdeče luči za vroči alarm, so se šele zdramili člani posadke in nehali plesati in stišali Lambado. Nič še niso slišali, ker jim je tako zvonelo po ušesih. Ozrli so se po zaslonu in zagledali jajce (račje seveda), ki je letelo proti lepemu modro-zelenemu planetu. Čez nekaj trenutkov je jajce udarilo ob površje in se razbilo. Začel se je širiti udarni val, ki je takoj zajel planet in ga raztreščil.

Ko so tako nekaj časa spet vsi megleno gledali v svoj nov dosežek, pa je Inge panično zavreščala:

"Ins'hljute! Ins'hljute!"

Robertino je opazil, da je od velikega sunka elektrike, ki je bila potrebna za izstrelitev jajca (račjega seveda) crknil univerzalni prevajalnik in tako se zdaj različne rase več niso razumele. To stanje bo na srečo trajalo le dokler ladijski samokonfigurabilni in samodiagnostični mehanizem ne zasledi napake in odpravi poškodovana vezja, ampak vmes se pa seveda ne bodo razumeli.

In Robertino res ni razumel Inge.

"Ins'hljute! Kokorunpupula har'zank'l oknsju hvel oh oska (h'nde brunde)!"

"Inge, govori slovensko, nič te ne razumem."

"Ins'hljute!"

"Pizda," je slavistično zaklel.

"Ins'hljute Pizda."

"A me sploh kdo razume?"

"Jaz sem na srečo stari vrač, ki razumem zirominatščino," se je pojavil nek slepi potnik izza kontrolnega tetraedra. "Pravi, da je v jajcih (račjih seveda) ekstrakt nonrepudizaspin, ki je v vakuumu zelo buren reaktant. Pravi da se bliža od planeta udarni val desete stopnje po lojtrci domačih in ladjo bo vsak čas razneslo."

"Povejte ji, da se ji iz srca zahvaljujem za to prisrčno opozorilo in da bom zdajle takoj reagiral, samo da za kratek trenutek trezno razmislim in ugotovim kaj bi bilo najbolje storiti da bi s čimmanj truda in čimbolj učinkovito odpravil napake."

"Hrubl'nek!" ji je prevedel vrač.

"In povejte ji, da jo imam prav rad."

"Hokr'dku porb'nukl harbarogu sabl pimpl kolokuntendo poporuku sukantileptifokozebra matorontonto pergopuzni'klgen pog'rupl sem'dr figl migl kurbl pong."

"O, moj bog. Tam se pa gotovo ne pogovarjajo dosti o ljubezni," pomisli Robertino.

"Obrnite hitro ladjo in nastavite maksimalno hitrost. Oddaljite nas na razdaljo 3 svetlobnih let od prostora, kjer je imel prejšnje domovanje bivši planet," naroči posadki.

"Kaj pa hidrokantutrifinalna baza, ki bi jo morali pobrati? " se oglasi kadet.

"Hudiča, to sem pa čisto pozabil."

"Res?" odvrne kadet.

"Res," pravi Robertino. "Skenirajte okolico, mogoče bo kje letel kakšen meteor, kjer bomo našli rudnine za pridobitev hidrokantutrifinalne baze."

Tedaj se je cela Raca zatresla.

"Kaj se dogaja?"

"Mislim, da nas je zadel meteor. In to še ni najhujše, prihaja jih še cel roj," pravi Inge.

Tedaj jih je začelo tresti kot za stavo.

"Poročilo o škodi."

"Škoda je minimalna, le motorji so odpovedali in ščiti delujejo le še z 5 procentno močjo," zajamra kadet.

"Pa preboj ladijskega trupa imamo na rasterju 54-3," je dodala Inge.

Očitno je pretres spet vklopil univerzalni prevajalnik.

"Res ni veliko škode. Izolirajte segmente s prebitim trupom," je naročil Robertino.

"Naj uporabimo za to polje silnic ali zračne lopute?" je vprašal kadet z poroženelimi nohti.

"Kakšne silnice!? Saj veste, da kapitan varčuje z energijo. Uporabite silikonski kit in zamašite nastale luknje!"

"Ampak, gospod..."

"Me nič ne briga, takoj se lotite popravil. Sami ste krivi, kaj pa nas niste opozorili pred meteorskim dežjem."

Tako je odšel kodet Hudoperdnik v sigurno smrt in se vrnil čez pol ure, ker mu je zmanjkalo silikonskega kita. Robertino mu je zabičal naj uporabi silikonsko orko in ko so s pomočjo računalniške zakladnice podatkov ugotovili, da slednja niti ne obstaja, se je izkazala Inge in posodila eno od svojih prsi, ki si jih je pred kratkim dala povečati. "Vse za domovino," je rekla, ko si je odrezala joško s pomočjo faznega laserskega pipca.

"Udar udarnega vala v ladjo, čez pet sekund," je opozoril računalnik.

"O, saj res. Zakaj me ni noben prej spomnil? A nisem naročil, naj se oddaljimo?"

"Ste ampak nas je meteorski dež presenetil."

Zadnji dialog se je odvijal zelo zelo hitro, in tako jim je do udarca ostalo še 4.7 sekunde.

"Poženite," je ukazal in zaslišali so počasno odzivanje dieselskega nadsvetlobnega pogona. Ravno 0.00014 sekunde pred udarom je ladja smuknila stran.

"In kaj za vraga je s tistim skeniranjem, ki sem ga naročil," je prebledel od jeze Robertino kot osupla podvodna skuša, ki bi ji postalo slabo. Ko so zbudili skenirnega tehnika, ki se je naslonil na skener in tam od pijanosti, ki mu kar ni in ni popustila, zaspal, je poročal o rezultatih skeniranja.

"Zelo čudne rezultate sem dobil, častnik Robertino."

"Poročaj!"

"Do koder nam sežejo naši senzorji, se pravi skoraj še dva sosednja oktanta, ni sledi o tej spojini, ampak skener mi pravi da je prisotna na ladji."

"To je res čudno! Poženite skeniranje znova."

"Ne morem, gospod. Žal smo pri gradnji ladje varčevali in smo kupili te posebne skenerje za enkratno uporabo in... no, ta je bil zadnji."

"Tudi ščiti so tajvanski in jih ne morem izboljšati," je rekla Inge, kateri se je uniforma zdaj precej slabše prilegala.

"No, prav, prav, saj sem že navajen takega improviziranja," je rekel Ponikvar Robertino in pokazal svojo komunikacijsko broško z napisom MADE IN KOREA. "Od kje točno originirajo sledovi spojine?"

"Po mojih izračunih iz kuhinje, se pravi da v resnici iz tega človeka," je dejal skenirni tehnik Vojko Dejme Poskeniri IV. Pokazal je na vrača. Ta je vzel iz notranjega žepa flaškonček in pokazal nanj.

"Tale moj šnopček mislite? Haha, to imam za vtopitev skrbi in buditev upa v potrtih prsih."

"Potem bi bilo pa kot nalašč zame," pravi Inge.

"Mi nujno rabimo to spojino, da rešimo našo ladjo pred katastrofo," pravi Robertino.

Vrač je nejevoljno podal flaško. Inge je prva stegnila roko in jo zagrabila. Ni se mogla upreti skušnjavi in je odprla flaško ter spila nekaj dragocene spojine.

"Inge, takoj prenehaj piti! Dobro veš, da bo naša ladja brez tega uničena."

"Saj ne bom več," se je nežno pokujala Inge in dala iz rok flaško.

Sčasoma jim je uspelo popraviti še ostali del motorja in zdaj so lahko leteli s polno paro.

Na njihovi matični ladji je vladala že prava zmešnjava. Skoraj ni bilo več človeka, ki bi ne bil vsaj šestkrat udarjen z bičem. Dretje, kričanje in stokanje se je slišalo vsepovsod. Biči so opletali po vseh prostorih ladje. Tudi naprave na ladji niso bile več v redu.

"Če se posadka ne vrne kmalu, smo izgubljeni," je še vedno stokal kapitan.

Todi tokrat mu je Solicist pomagal premagati krizo in mu ponudil nekaj šnopsa.

Pegasta Raca je veselo gagala proti cilju. Vendar tudi tokrat ni šlo vse po sreči. Med potjo so naleteli na novo ladjo. Seveda je nihče ni opazil dokler niso skoraj treščili vanjo.

"Pazite, ladja je v bližini," se panično oglasi kadet.

"Takoj spremenite smer in ustavite ladjo," se kričeče oglasi Robertino.

V napadu panike pa je kadet med iskanjem pravih gumbov po nesreči pritisnil gumb za njihovo najmočnejše orožje - hupo. Ob tem gromozanskem hrupu je vsem zamašilo ušesa in so bili gluhi še nekaj dni. Ladja, kateri so se bližali, pa je utrpela precej večjo škodo. Zaradi močnega zvoka hupe so jim totalka popokale šipe in vsi so se takoj zadušili.

"Saj to je totalen kriminal," se zadere Robertino. "Nace Hudoperdnik, takoj v svojo sobo in ostani tam do konca potovanja. Ničesar se ne dotikaj, saj si povzročil že dovolj škode. Doma boš odgovarjal za svoja dejanja pred sodiščem in skoraj zagotovo boš potem šel sedet na Povšetovo."

Nace vpraša: "Kaj ste rekli?".

Robertino skoraj ponori in se zadere še precej bolj kot prej: "Nace, takoj v svojo sobo in ostani tam do konca potovanja."

Nace: "Kaj?"

Robertino totalka znori in udari Naceta v obraz, nato pa mu sporočilo napiše na list papirja.

Ko je Nace to prebral, se je takoj pobral v svojo sobo.

"Inge, kaj je bila ta ladja?"

"Kaj?"

Ko ji je vprašanje napisal na list, mu je odpisala: 'Vorgekljevska trgovska ladja Trafika IX. Prodajali so v glavnem sveži tisk tega kvadranta. Drugače pa so bili preprosti reveži, ki so si tako služili vsakdanji replikator.'

'Kaj preživelih?'

V tistem je na zaslonu bilo moč videti, kako vakuum trga ladjo in v nekaj trenutkih jo je razneslo na tisoče drobnih koscev.

'Ne,' je odpisala Inge.

Nenadoma pa postane Inge panična zelo. Hitro začne čečkati na list papirja in ob tem bledi kot rit Michaela Jacksona. List panično izroči Robertinu in ta začne brati:

'Bliža se udarni val stopnje 12. Vsi časopisi tega oktanta letijo naravnost proti nam.'

Robertino je kar sam skočil h komandnemu tetraedru in hitro odtipkal serijo ukazov za čimhitrejši odhod. Oplazila jih je le prva revija in se zalepila na kamero, tako da je zdaj njihov zaslon kazal le eno stran iz tiste revije, ki je bila ravno lektoorbnijski erotični mesečnik. Ker vsi vemo, kako je lektoorbnijska rasa (plinaste življenjske oblike) nenavadna humanoidnim očem, si lahko predstavljamo ogorčenje posadke. Začeli so verižno bruhati.

Najprej je Vojko pobruhal skener in Inge. Ta pa je takoj zatem v loku izstrelila ostanke pijače in droge zadnjih dni, delno pa ji je izteklo tudi skozi odstranjeno joško, tako da je imela že kar zapacano uniformo. Lok je priletel ravno v Robertina, ki pa je pobruhal še Angelco, ki pa se je od pijanosti ravnokar tudi sama. In tako se je sklenil bruhalni krog.

Robertino je dal poklicati nazaj tudi Naceta. Bil je mnenja, da mora tudi on trpeti skupaj s celo posadko. In tudi on je bruhal pošteno in obilno. Poleg tega pa niso več videli, kje so leteli. Robertino je skušal ugasniti zaslon, pa mu je gumb ostal v roki, tako da so morali še celo pot gledati na zaslon in bruhati ali pa se preseliti v prostore za prtljago, kjer kot vsi vemo ni bilo najbolj varno zaradi nedavnega prebitja ladijskega trupa, ki ga je Nace ugnal samo s silikonom. Čvrstosti le-tega pa danes ne gre in ne gre zaupati kar na slepo, pa čeravno iz joške ene najbolj vestnih častnic.

In kako so se naši junaki odločili rešiti situacijo?

Končno se je izkazal celo Nace. Prijel je en kupček bruhanja in namazal cel zaslon tako, da se ni videlo skozenj nič več. Vsi so mu bili neizmerno hvaležni. Skozi zaslon niso videli ničesar, zato so si pomagali s pomožnimi monitorji, ki pa so bili na žalost le črno-beli Herkules monitorji. Hitro so prižgali motorje in se oddaljili od nekdanje ladje s kar največjo možno hitrostjo. Zaradi hitrosti je tudi časopis odneslo z zaslona in sedaj je bila naloga na Inge, da zopet počisti celotno ladjo. Inge je vse napodila v svoje prostore, saj je vedno sovražila, da ji je kdo gledal pod prste ali pod metlo ali cunjo. Po petih urah pospravljanja je vsem poslala sporočilo (na papirju seveda), da se lahko vrnejo. Vsi so bili zadovoljni, da imajo tako sposobno pospravljalko na krovu, saj jim sedaj ni bilo potrebno več prenašati smradu po bruhanju, ampak le smrad po čistilih.

'Vrač, nam lahko kaj pomagaš pri naših ušesnih težavah?' vpraša Robertino pisno vrača.

'Seveda,' napise vrač. 'Samo reči bi morali in bi vsem pozdravil ušesa.'

'Prosim, pomagajte nam,' napiše Robertino.

'OK. Pripravite se. Pogasite luči na polovico,' napiše vrač. 'Imejte zaprte oči.'

Vsi to storijo.

Vrač začne s postopkom.

"Hara mento biblnost hurevege slisanus uhljetus konos duhos," moli vrač.

Nihče ga ni razumel, ampak saj ga tudi slišali niso, tako da je bilo to čisto nepomembno. Nazadnje iz svoje torbe vzame nekaj rastlinic, jih zmeša ter skuha čaj, ki ga je ponudil vsej posadki. Vsi so spili svoj čaj in že čez nekaj trenutkov se jim je povrnil sluh.

"Zakaj pa si molil prej, če si nam pa potem skuhal čaj?" vpraša Robertino.

"Moral sem naredili zanimivo vzdušje, zlasti ker ste vsi tako naivni," pravi vrač in se namuzne. In namuznil se je tako zelo, da ima še danes krivo ustnico in eno oko bolj odprto od drugega.

"Zdaj sem pa zmatran kot pretepen konj, ki je moral prečkati Saharo, da ni poginil od preveč dela."

"Tudi jaz," je dejala Inge. "Saj smo komaj tri ure nazaj počivali."

"Celotni posadki ukazujem, da se sprosti in zaspi. Medtem bomo vklopili avto pilota in po osmih urah se bomo že počasi srečali z našimi.

In tako so zares odšli spat. Angelca se je zbudila še bolj zadeta kot ko je šla spat, ker je v njenih sobanah Nace preslabo zatesnil luknje in ji je primanjkovalo kisika. Ladja je bila kot nova tako znotraj kot zunaj in je prijetno dišala po limoninem detergentu. Prišli so na poveljniški most in v daljavi videli svojo matično ladjo. Bila je parkirana postrani.

"Odprite komunikacijske kanale do ladje," je poveljeval Robertino ponosno. Mislill si je, kako neverjetno vsi izgledajo lepši ko so spočiti, razen Angelce, ki je spet zasmrčala v kapitanovem ekstra oblazinjenem sedežu.

"Zmanjkalo je kanalov, preklapljam na zasilne komunikacijske prekope," je poročala nesimetrična Inge. "Zveza vzpostavljena."

"Pegasta Raca kliče Mati," je šepnil Robertino. Po minutki neodzivanja je svoj klic ponovil, tokrat kar močno, a odziva kar ni in ni bilo.

"Odgovarjam Pegasti Raci," se je nenadoma zaslišalo iz matične ladje. "Doktor Piverli Flasher tukaj. Edino jaz sem še pri zavesti... Aaaaaaau."

Pri zadnjem kriku se je zaslišal udarec biča. "Še dobro, da sva s kapitanom včasih prakticirala temno umetnost sado-mazo tehnik. Ker sem bila jaz sužnja sem na srečo najbolj odporna na udarce biča in lahko vsaj hodim po ladji in polagam na ljudi obkladke. Imate protistrup?"

"To sicer ne, imamo pa tisto bazo, s katero bomo uničili nekdanje bičkarje," odgovori Robertino.

"Odlično. Pridite sem, vendar pazite, da vas ne bo kakšen bič pretepel kot kakšnega nebogljenega kužka," odgovori Piverli.

Namesto, da bi šli takoj na krov, so spili še eno pijačo in nato vzeli nič hudega slutečo bazo in se kravoportirali na matično ladjo. Dotična ladja pa je bila že v kar slabem stanju. Marsikateri sistem ni več deloval, ljudje so bili v večini v nezavesti, ščitov ni bilo več, manj pa tudi ne.

Robertino in Nace sta se odpravila proti laboratoriju. Med potjo je bilo zelo veliko ovir, predvsem nekdanjih bičkarjev. Z veliko težavo sta se splazila do cilja in začela izumljati nov zvarek. Začuda je šlo vse kot po maslu in ne kot po skrhani prepereli gumi. Zvarek je bil zelo končan. Nato sta se stepla s sladko smetano. Po ugotovitvi, da je tako ali drugače pretep brez smisla, sta se ponovno spoprijateljila in zapela Naprej, zastava slave.

Odhitela sta proti poveljniški reki. Mimogrede sta našpricala golazen in bilo je kot v pravljici. Biči so se začeli panično zvijati, zraven pa so brundali pesem Na planini je živel.

Odveč je povedati, da so pokrepali kot raki v buzari. Pomorjene biče so člani posadke na Pegasti raci znesli v lansirni prostor in odprli loputo. Tako so organizmi, ki so mnogim tako zagrenili življenje, odplavali za vedno. Doktor Piverli Flasher je še popravila Ingino telo, vsi člani posadke ki so ostali na Mati, pa so morali počivati še kakšna dva tedna in sploh ne zapuščati svojih prostorov. Nadzor ladje je bil zaupan Robertinu in skupaj s posadko s Pegaste race, so si zopet privoščili prekleto hude zabave. Odveč je beseda, da je Angelca spet dobila vsa prepita kapitanov stol in je verjetno v zadnjih dneh presedela v njem več kot kapitan sam.

Tudi Ingina joška se je zacelila in spet je bila mikavna kot vedno. Bila je vesela, ker je Robertino rekel da jo ima rad. In tudi ona je čutila nepojasnljivo gomazenje po očesu, ko ga je zagledala. Toda bila je žalostna ker je vedela da je prvi zakon Zirominatov, naj je sreča srečna le doma, pa kakorkoli si že to vsak posameznik razlaga. Ona si je pač tako, da z Robertinom ne bo mogla biti. Mogoče pa jo bo na kakšni zabavi zaneslo, pa bo potem imela za izgovor pijanost, ki je bila na Zirominarju II, od koder je bila Inge doma, tako sveta. Če se je tam kdo norčeval iz pijancev, so ga tisočkrat klonirali in vse njegove klone, skupaj z originalom obesili za reprodukcijski organ.

Kako pa se bo zgodilo zares, pa bomo videli, konec koncev to ni zadnja epizoda Planetarnih ekshibicij in morda se bosta Robertino in Inge kot v vseh dobrih knjigah na koncu res zbližala. Kdo ve, mogoče Robertino celo ne bo preveč burno reagiral, ko mu bo Inge povedala da ob parjenju vrže svoj reprodukcijski organ ven na plano in se razmnožuje zunaj telesa...

Ampak zdaj imajo itak zabavo in nočemo jih moriti s takšnimi razmišljanji, kajne?

SE NADALJUJE...

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :