Planetarne ekshibicije

Epizoda V: Prgišče zelja

Čebelica Maja, ki je bila zdaj čebela Maja, je letela čez širno polje samih makov in se na moč veselila, kako zadeta bo spet po dolgem času. Je namreč že malo zrasla odkar ste jo nazadnje videli in ker je zdaj uporniška najstnica ji cvetni prah ne diši tako kot makov mleček, ki je ene sorte halucinogen, kot vemo. Vili je tudi postal pravi trot in zdaj so mu zadišale kakšne bolj zrele mačke, torej čebelice, kot pa je Maja, ki je ravno iskala svoj jaz.

Avtorja se opravičujeta in sprejemata vso odgovornost, čeprav nimata pojma, kako se je znašla v Planetarnih Ekshibicijah predzgodba filma Čebela Maja in Trot Vili dasta skozi Lichtenstein. Tule je prava zgodba...

Kapitanov dnevnik, enkrat maja po zemeljskem času, tokrat kar na list toaletnega papirja, ker sem se ravno na stranišču spomnil poročati o dogajanju: Višji ekshibicijski svet nam je ukazal naj raziščemo nenavadno degeneriranje flore in favne na tretji luni planeta Skorcrknu, o katerem so poročale nase sonde. Če bo slo tako naprej in s taksno naglico, lahko luna doživi popolno izumrtje v nekaj mesecih. Premišljujemo o tem da bi poslali izvidnico, vendar se o osebah ki bodo sle na lunino površje, se nismo dogovorili.

"Kakšne odčitke ste dobili, Vojko," je vprašal kapitan Zeljko skenirnega tehnika Vojka Dejme Poskenirija, ki je bil že četrti v družini, ki je ponosno nosil to ime.

"Prav zanimivo, kaj takega še nisem videl. Piše 'skener pokvarjen', kapitan."

"Hmm, tole je res ena čudna situacija. Ne vem kaj naj si mislim o vaših izsledkih."

"Jaz predlagam, da pošljemo ekipo na planet, pa pogledamo kaj je na stvari," je dejala zirominatska praporščakinja Inge Hvenska, ki je imela prelepo oko na sredi obraza. "In sama se javim za to, ker že dolgo nisem bila z ladje in pravijo, da je flora in favna lune prelepa, tako kot moje oko."

"Ne vem, ne vem," je kapitan zaskrbljeno tuhtal. "Nimam preveč dobrega občutka glede tega."

"Odprave na Luno?" je vprašal prvi častnik Robertino Ponikvar zvedavo.

"Ne, ne, nimam dobrega občutka o tem, da bi jutri jedli sarme, kot mi je zjutraj predlagala ladijska kuharica Marnoga Jesmrdljiva, baje na prigovarjanje nekaterih častnikov, da imajo vrh glave zelja. Kakšne odprave na Luno?"

"Inge je predlagala..."

"Oh, oprostite, Inge," je zardel kapitan v stegno, "nisem vas poslušal, kaj ste rekli?"

"Rekla sem 'Jaz predlagam, da pošljemo ekipo na planet, pa pogledamo kaj je na stvari. In sama se javim za to, ker že dolgo nisem bila z ladje in pravijo, da je flora in favna lune prelepa, tako kot moje oko.'"

"Sploh ni slaba ideja," je rekel kapitan. "Mislim, da bi to morali izvesti."

"Žal je atmosfera lune preveč naelektrena in bo kravoportiranje težavno," je pripomnil strojnik Solicist Petrovij. "Zato predlagam, da vzamemo eno od mini-plovil, ki jih hranimo na ladji in se naj odprava spusti na planet s pomočjo njega."

"Ta pripomba je na vasi," je dejal Pohorabin Kosmuljnik, vzdrževalec ladijskega motorja, ki je tudi vedel kaj o ostalih motorjih.

"Na mestu," ga je popravila svetovalka Angelca, katere priimek je bil neznan. Govorilo se je, da je njen priimek dejansko Svetovalka. "Učite se Slovenščine, Pohorabin. Sicer se bo Slovenščina učila vas. Poudarjam, da nimam pojma o čem govorim, se mi pa zven mojega zadnjega stavka sliši kot pameten nauk in že samo zato ga je bilo vredno izreči."

"Potem je jasno," je dejal Kapitan. "Na odpravo bom poslal štiri ljudi in sicer Inge, Kosmuljnika, Robertina in... Hmm, koga bi lahko še?"

"Mene, mene," je skakal Vojko za skenerjem in dvigal roko.

"Hmm, koga res..." se je kapitan še bolj zamislil.

Vojko je skakal še višje, cepetal z nogami in zraven žvižgal.

"Kadet Nace Hudoperdnik!" je pribil kapitan in Vojko se je od užaljenosti razlezel čez sedišče. "Mlad je še, naj se česa nauči."

"Kaj pa jaz," je vprašala doktorica Piverli Flasher. "Na planetu so najrazličnejši organizmi in tudi o biologiji vem največ na ladji. Če bo kdo koristen na tej odpravi, bom to jaz."

Kapitan je stopil blizu Piverli in ji šepnil, da ostali niso slišali:

"Ves čas si v tisti svoji ambulanti, danes pa te imam tukaj na mostu in ne bom te zdaj takoj spodil z njega."

Skoraj jo je že ugriznil v uho od strasti, ko se je zadržal in se umaknil raje dva koraka nazaj. Tudi doktorica je ostala vsa medena in z njene strani ni bilo več nobene pripombe.

"Odprava naj se obleče v zaščitne obleke iz grobega domačega sukna ali na kratko grukna, kajti dol je vse sorte malih žveric, kot je že doktorica bolj sofisticirano povedala."

"Meni pa tiste obleke dražijo kožo, pa še tako neudobne so," je dejala Inge.

"Okej, pa ni treba obleči," je razuzdano odvrnil kapitan. "Pojdite torej na novo ekshibicijo."

Usedli so se v malo plovilo Pegasto Raco in poleteli proti površju. Nekajkrat jih je sicer stresla turbulenca, sicer pa je bilo vse v redu. Z zaščitnimi oblekami na čelu in ostalih delih telesa (Inge seveda brez) so začeli pregledovati floro in favno. Po nekajminutnem skeniranju še vedno niso opazili nič nenavadnega. Pogledali so kar nekaj skal. Ugotovili so, da bi bilo najbrž bolje, če bi preučevali žive stvari.

In res. Takoj po pregledu nekaj rastlin so ugotovili, da ni vse v redu. Skener je pokazal prisotnost še veliko drugih organizmov, ki so spreminjali genetsko zasnovo flore in favne ter tako uničevali naraven ekosistem. Nabrali so nekaj interesantnih primerkov. Eden izmed njih je bila genetsko spremenjena vijolica, ki je bila podobna sedaj karibskemu kaktusu. Od živalstva pa omenimo le primer ponorelega sirovega jeza, ki je sedaj najbolj spominjal na povoženega slona, dasiravno so le-ti res redki. Podobnih primerov je bilo še kar veliko.

"Kako čudno," je komentirala Inge in si utrgala paradižnik, katerega venčni listi so se pred njenimi očmi spletli v kitko.

"Da, kapitan je bil danes videti tako raztresen," je odvrnil Robertino. "To mu res ni podobno."

"Podobnost med mano in mojim bratom je očitna," je dejal kadet.

"Brati sem se naučil že v drugem letniku," je ustrelil Solicist.

Toda vsem se je zdelo nenavadno, kako zmeden je njihov zadnji pogovor. Očitno je imela nenavadna degeneriranost rastlin tudi na njih nek učinek.

"Zate," je rekel Robertino in skoraj prestrašil ubogo Inge, ki jo je očitno iztrgal iz globoke zamišljenosti. Pred njo je privlekel prelepo rožo bledih barv, ki je oddajala vonj po paprikah.

"Oh, kako lepo," je dejala Inge. Sklonila se je nad rožo, da bi jo povohala, tedaj pa ji je izza cveta v obraz skočil faraktilamski morski polž, ki se je tam skrival in jo zagrizel v nos. Inge se je drla, njeni sotrpini pa so pohiteli k njej in skušali odstraniti nasilnega polža.

Solicist ga je prijel in skušal potegniti z Inginega nosu, pa polž ni in ni hotel spustiti. Ingin nos je razvlekel že za tri četrtine, polž pa se je še kar držal.

"Naj jaz poskusim," se je ponudil Kadet. Solicist se je odmaknil, kadet pa zagrizel v polža z druge strani. Prav nič bolje ni bilo, zdaj pa se je poleg Inge od bolečin drl se polž in to je bilo resnično preveč za vsakršna ušesa.

Potem je Robertino odmaknil kadeta, pobral s tal veliko skalo in z njo začel udrihati po polžu. Čez nekaj sekund je bil le-ta mrtev, Inge pa je ležala vsa voljna na tleh, z rahlo krvavečo glavo.

"Nikoli več ti ne prinesem nobene rože," je dejal Robertino po tej grenki izkušnji. Ko so se malo normalizirali, so nabrali nekaj vzorcev in se počasi odpravili na Pegasto raco, vmes pa so si zakurili ogenj in se šli ristanc. Inge je kar dobro igrala za prvič, sploh če upoštevamo, da je imela razbito glavo. Posadka se je brez težav vrnila na ladjo.

Najbrž ni potrebno izgubljati besede o tem, kaj sta počela kapitan in Piverli medtem v poveljniški reki in na mostu. Uganili ste, pričvrščevala sta okrasne plošče na zid, ker je po zadnji anketi o počutju ljudi na ladji, kar 17 odstotkov menilo, da bi lahko most in reko olepšali.

Odprava je vse primerke odnesla v zavarovano skladišče. Na svoj račun je končno prišel tudi Vojko in je imel sedaj dela zelo veliko. Seveda je sedaj veselo skeniral na dolgo in široko. Rezultate raziskav pa je preučevala Piverli in je bila vedno bolj zgrožena nad posledicami agresivnih organizmov.

"Če se to razširi, bo še zelo hudo, ponavljam ne bo milo, ampak hudo!" je nehote premišljevala. Da je ne bi preveč morilo, si je v laboratoriju zatemnila luč in nastavila malo jamajske reggae glasbe, ki je preglasila glasno hlastanje mikroorganizmov.

Po nekaj dneh opazovanja se vedno niso imeli pojma, kako bi ozdravili floro in favno. Pač pa je enkrat zjutraj Marnoga, ladijska kuharica, vstala in razmišljala, kako bo naredila zeljni sufle, pa je stopila pred ogledalo, da bi se počesala. Tedaj je zarjula kot avstralski kozobik, če mu stopiš na rep z leseno coklo.

Na njenem čelu so zrasle luske in zdaj je bila videti taka, kot bi si na glavo prilepila crknjeno postrv, pa saj ne da bi prej bila kakšen višek estetike za oko. Svoja videnja je takoj javila kapitanu. Ta jo je poslal k Piverli, ta pa je predlagala naj se otrebi lusk, tako kot trebiš ribe, ki jih je kot kuharica gotovo kdaj pripravljala. In delovalo je, dasiravno so ji naslednji dan zrasle po hrbtu lovke.

Končno so enkrat imeli ob zelju pri kosilu na voljo še nadomestek za hobotnično solato. Vendar transformacijam ni bilo konca.

Opazili so, da se je tudi Inge začela počasi spreminjati. Nad tem ni bil nihče navdušen, saj je bila prej najbolj priljubljena članica posadke, sedaj pa ji je začel rasti rilec in rogovi. Krivili so Robertina, ki jo je namahal s skalo, na polža pa nihče sploh ni pomislil, čeprav tudi dejansko ni bil nič kriv.

Vendar tudi ostali niso bili brez posledic. Nekaterim so odpadla ušesa, nekateri so jih dobili. Marsikdo je dobil kakšen telesni ud več. Vsi pa so se počutili zelo slabo.

Solicist je naprimer dobil še eno glavo, kar ne bi bilo nič strašnega, če ne bi bila to ravno glava, podobna glavi Pamele Anderson, in kar naenkrat so vsi preusmerili pozornost z Inge nanj. Za pomiritev bralcev naj samo omenimo, da si Piverli tako ali tako nihče ni upal povohati, saj je bila od kapitana.

Kadet in Robertino sta enkrat stala skupaj na poveljniškem mostu, pa sta se v trenutku zarasla skupaj z rokama in nato še s podpazduhama. Nista se pretirano marala, pa je bilo to še bolj neprijetno.

Angelci je vzdolž hrbtenice zrasla konjska griva in bila je popolnoma ob živce, ko so jo vsi hoteli čohati.

Pohorabin Kosmuljnik je postal poln kosmulj. Na koncu je bilo že tako daleč, da sta izpod kosmulj kukali le obe očesi, ko je govoril, pa se sploh ni videlo, da bi odpiral usta. Piverli pa je med prsti zrasla plavalna kožica, kar ji je pri mikroskopiranju povzročalo še in še težav.

Edina izjema je bil kapitan Zeljko. Iz neznanega vzroka je bil še vedno čil in zdrav.

"Saj to ni res," je kapitan govoril s pridihom vokala. "Moja cela posadka se spreminja v cirkus. Kjerkoli je že razlog za to, ga moramo najti in odpraviti. In predlagam da začnemo na planetu."

"Vsak začetek je težak," je odvrnila Inge.

"Težko poslušam prazne marnje," je rekel Solicist.

"Mar ne, da imam v redu postavo," se je oglasila še njegova druga glava.

"Mož postave me je postavil pred dejstvo," je rekel še kadet in šel Robertinu hudo na živce.

Ugotovili so, da zaradi bolezni na trenutke izgubijo nit pogovora. Toda kmalu so jo spet našli. In tako so Robertino-kadet, Solicist-Pamela in Inge Slono-Bik spet odšli v Pegasto raco, ki jo je prej Inge posesala kar z rilcem in bila vesela, da ima zdaj tako koristno orodje kar vraščeno na telo. Zapustili so Mati in se zapeljali na površje planeta. Našli naj bi kakšno rastlino, ki je bolezen ni prizadela. Tako bodo morda odkrili zaradi česa je le-ta odporna in naredili zdravilo tudi za posadko. In začeli so iskati na dolgo in široko.

Na Mati pa je Piverli zaskrbljeno začela poročati o najnovejših izsledkih bolezni kapitanu:

"Inicialni simptomi so spontana degeneracija tkiva z elementi kvazispontane imitacije dislociranih tkiv. Adaptacije tkiv se eskalirajo v tem obsegu, da verižno preplastijo simetrično območje na periferijah, subperiferijah ali glavi, včasih tudi na obeh sfinktrih in ostalih apendiksih. Vse to konstantno eskortira anemičnost, temporalno-segmentna senilnost in impotenca. Propozirana terapija je realienacija nastalih tvorb. Temporalno."

"Kaj hudiča ste pravkar povedali?" je vprašal kapitan z izredno začudenostjo.

"Prvi simptomi so to, da na bolniku začnejo rasti deli, ki niso njegovi, kar se razširi ne po celem telesu, ampak samo na posameznih delih, ponavadi udih, prstih, glavi, mišicah zapiralkah in nasploh stvareh, ki iz telesa visijo. To pa spremlja stalna utrujenost, občasna nezmožnost slediti pogovoru, nezmožnost opravljanja spolnega akta. Predlagam, da si nastale tvorbe odrežemo. Zaenkrat."

"Še vedno ne razumem."

Doktorica je na koncu kapitanu razložila stvari s pomočjo stetoskopa, ki je predstavljal člana posadke. Ovlažila ga je, po njem pa posula sladkor, ki je predstavljal tvorbe. Kapitan je končno razumel in najbolj ga je zaskrbela nezmožnost sledenja pogovoru. Doktorica je rekla, da si je pacient na trenutke sposoben zapomniti le zadnji 2 sekundi pogovora.

Tedaj je vse preblisnilo na rdeče.

"Vroči alarm," je dejal kapitan.

"Gospod, ladja ogromnih razsežnosti se približuje in nas pozdravlja."

"Zakaj potem vroči alarm? Saj nam še nič nočejo."

"Ampak, gospod..."

"Izklopite, sem rekel!!!"

Na zaslonu se je pojavilo bitje z cvetačno glavo in peteršiljevo pričesko. Namesto oči sta skakala dva mehiška fižola.

"Herbivorusi..." je zašepetal kapitan in se spomnil, kako so jim nazadnje obljubljali, da se še srečajo in da jim bodo naredili same grozne stvari.

"Vidva sta Herbivorusa," je dejalo bitje in kapitan se je spomnil da imajo dvojiško zavest v drugi osebi. "Pripravite se, da vas spomnenita ali na dolgo sebi podobnim spremenita."

Slika je ugasnila. In ravno takrat tudi vroči alarm.

"Prižgite vroči alarm," je naročil kapitan.

"Ampak ravno sem ga..."

"Prižgite!!!"

"Kapitan, zelo nemočno orožje imajo za našo ladjo," je poročal Vojko, ki mu je na obrazu zraslo polno očes in je bil podoben kakšni lepo rejeni muhi.

"Ugasnite."

"Opa, zmotil sem se. Tisto so bili odčitki od prejšnjega tedna."

"Prižgite."

"Ampak imamo ščitov še za tri take ladje."

"Ugasnite."

"Ojej, ampak ščitni krmilnik se je nekaj pokvaril in zdaj smo brez."

"Prižgite."

Herbivorusi so postali precej zmedeni, ker je Mati Štefka rdeče utripala in je bila od zunaj videti kot kaka paranoična kresnica.

"Joj, pa še odprava je na planetu," je zaskrbelo kapitana. "Takoj jim naročite, naj se vrnejo in bomo skušali pobegniti pred temi stvori."

"Mati, klice odpravo," je poskusil Pohorabin.

"Slišimo vas m..." se je oglasilo. Očitno so vremenske razmere vplivale na delovanje komunikacijskih brošk.

"Takoj se vrnite, Herbivorusi nam grozijo z uničenjem."

"Ne more.... Ene sorte smo razbili Pegast... ...co."

"O, Jezus. Pogubljeni so," je dejal kapitan.

"Ni vse izgubljeno, lahko se upremo napadu in jih rešimo."

"In tvegamo življenje? Hvala lepa, toliko jih pa res nimam rad."

"Pripravite se, da se vkrcata in vas zajameta," se oglasi s sovražnikove ladje.

Tedaj se je kapitan globoko zamislil, tako da ga je le se polovico gledalo s tal.

Nenadoma se zasliši glas, ki je bil najbolj podoben glasu nasilnega krompirja. To je bil znak herbivoruskega transporterja. Na poveljniškem mostu se je pojavil paradižnik, ki je imel namesto oči korenje, namesto telesa pa del smreke. Za orožje je imel pištolo, ki je izstreljevala radioaktivno koruzo.

"Vi ste pa čisto drugačni, kot se vas spominjata," se oglasi.

Bitje so seveda takoj ustavili s laserskim pipcem. Problem je bil pa ta, da se jih je pojavilo se zelo veliko.

Kapitan se je končno odmislil in se začel dreti na ves dušek.

"Ali res hočete mojo posadko?"

"Seveda hočeta, saj sta zato prišla sem," odgovorijo Herbivorusi v en glas.

"Sedaj pa malo razmislite," je rekel Vojko ogorčeno. "Kaj bi počeli s posadko, saj nihče ni več niti približno to, kar je bil. Če nas boste zajeli, boste samo pokvarili kvaliteto vaše rase. Nič več ne bo sestavljena samo iz čistih ras, ampak bo vsebovala nečiste stvari, tujke, ki ne sodijo zraven. Ponovno bi potrebovali nekaj sto ali celo tisoč let, da bi postali to, kar ste sedaj. Namesto njih vzemite raje kapitana, ki je še normalen."

"Ja, vzemite kapitana," je rekla tudi Angelca.

"Vojko, Angelca, zaprita gobca," je kapitan dejal v polšepetu, saj se je očitno začel počutiti ogroženo .

"Vidva bosta še premislila o vašem predlogu," pravijo Herbivorusi.

"Midva sva že premislila," rečeta Vojko in Angelca v en glas.

"Tiho, Vojko in Angelca, Herbivorusi govorijo tako o sebi," zasika kapitan.

"Res?"

"Res."

"Ste prepričani?"

"Ja. Zdaj me pa že enkrat nehajte moriti z enakimi dialogi kot pred nekaj dnevi."

"Kaj pravite na najin predlog, Herbivorusi?" vpraša Vojko Herbivoruse.

"Vidva se strinjata z vami," pritrdijo Herbivorusi.

Z glasom jokajoče breze vsi Herbivorusi izginejo z Matere Štefke s kapitanom vred.

"Na, lepa reč," je dejala Angelca. "Res so ga vzeli."

"Zdaj sem glavni jaz, ker sem naslednji po činu," je dejal Petrovij zadovoljno. "In treba je hitro reagirati. Predvsem predlagam, da se poberemo odtod, kar nas nesejo dieselski izpuhi."

"Le en problem je s to idejo," je dejal Vojko. "Ostali smo brez ščitnega kontrolerja. Eden je se na Raci, kamor smo ga dali ker nismo imeli dovolj prostora v kompresiranih skladiščih, ker so polna zelja. Ampak, saj najbrž ga znate popraviti?"

"Niti ne," je dejal Petrovij. "Če čisto po pravici povem se sploh nisem izšolal za ščitne kontrolerje in ladijske motorje, ampak sem dobil to službo prek zavoda, prej pa sem delal kot mehanik in so mi rekli, da je to znanje dovolj. Pohorabin pa je bil moj vajenec."

"To pomeni, da moramo priti do planeta in rešiti odpravo," je premeteno dejala Angelca.

"Prekleto, res je, ampak to je nevarno," je zapel Kosmuljnik.

"Ah, saj ni problema, dva se bova kravoportirala na površje in to bo to. Nazaj bomo v pol minutke," poreče Solicist.

"Ste pozabili, da zaradi ozračja ne moremo uporabljati kravoporterja?" je vprašal Vojko.

"Ah, saj res... Očitno bomo morali vzeti drugo razpoložljivo plovilo, ki smo ga zgradili zgolj v takšne namene. To bo Sloka Ščuka, ki je parkirana v vzletišču 7."

"Tudi tukaj imamo en problem," se je oglasila Angelca. "Kapitan vedno nosi ključe za vzletišče 7 na verižici, saj je pri načrtovanju Sloke Ščuke sodeloval sam in mu je res pri srcu."

"Se pravi, da moramo rešiti se kapitana?" je ogorčeno vprašal Solicist in vsi so togo prikimali. "No, prav, kakšno je stanje kapitana Angelca, ali kaj čutite?"

Angelca se je globoko zaprla vase in prisluhnila svojim kravopatskim sposobnostim.

"Čutim hudo žejo."

"Pa ne vi! Kaj čutite glede kapitana, mislim."

"Ne zaupam mu."

"Ne mnenje… Kakšno je njegovo stanje - telesno in duševno?" je Solicist skoraj ponorel.

"Kapitan je še živ," je rekla. "In na smrt prestrašen."

"Nikoli več ne uporabite besed živ in smrt v istem stavku," je dejal Solicist. "To je ukaz." Prav všeč mu je postalo, kako avtoritativen je lahko. "Vojko, vam ukazujem, da si nikoli več ne povrtate po nosu več kot pol ure od kosila. Pohorabin, vi morate od zdaj naprej vsakič preden prižgete luč reci 'Moja žaga tako dobro žaga in nobena žaga tako dobro ne žaga kot moja žaga žaga'."

Potapkal se je se po komunikacijski broški: "Marnoga, to je tvoj novi kapitan. Ukazujem ti, da vse zelje v kompresiranih skladiščih izstreliš na planet in da ugasneš replikator, ki proizvaja novo zelje."

Marnoga je ubogala, vsi pa so začeli dvomiti v dobronamernost Solicistovih ukazov.

"Zdaj pa se usedimo v paralelepipedu in premislimo, kako bomo rešili kapitana," je rekel novi šef.

Medtem so ostali trije junaki hodili po planetu in raziskovali rastlinje. Čisto vsaka bilka in muha, ki so jo pogledali, je bila okužena. Ampak vedeli so, da morajo najti kakšno imuno. Inge je s svojim novim rilcem ovohavala neko lepo cvetko, polžev pa se ni več bala, saj je imela roge, s pomočjo katerih se bi jim brez težav zoperstavila, Robertino in kadet pa sta šla gledat nek storž, podoben lokvanju. Nenadoma se je zaslišal čuden zvok od zgoraj in Inge je pogledala. Nekaj je vstopilo v atmosfero in začelo goreti. Nenadoma je Robertina in kadeta zasulo pet ton pogretega kislega zelja.

Inge mrzlično skoči na kup zelja in ga skuša z rokami odmetati stran na mestu, kjer se ji je zdelo, da je nazadnje videla njena skupaj zaraščena prijatelja.

"Mati, ste imeli kaj vi prste vmes pri temu zelju?" povpraša.

"Tako je, pravkar smo izpraznili vsa skladišča," veselo naznani Solicist.

"Hitro pridite pomagat, sicer se bosta Robertino in kadet zadušila! Vse je padlo na njiju," panično zapoje Inge.

"Saj bi že prišli, a moramo najprej rešiti kapitana, saj ima le on ključ od skladišča, kjer je spravljena Sloka Ščuka."

"V redu," je rekla in izklopila komunikacijsko broško. "Toda ne vem, če bosta preživela tako dolgo."

In začela je odmetavati zelje in to je bil dolgotrajen in mučen postopek, ampak morala je to narediti. Robertino ji je namreč veliko pomenil, čeravno si tega ni rada priznala.

Ta čas pa je kapitan ne Herbivoruski ladji veselo taval. Bil je dobre volje, saj še nikoli ni videl česa tako absurdnega. Bral je že o teh stvareh v Zakladnici ljudskega psihoaktivnega izročila, a si ni nikoli mislil, da bo to dejansko doživel. Ladja je bila zelo podobna terariju. Notri so bivala razna bitja, ki jih je še opisati težko. Nekateri niso imeli nog, drugi niso imeli rok. Nekateri so imeli samo glavo, nekateri le trup. Vsem je bilo skupno le to, da so bili sestavljeni pretežno iz zelenjave.

Kapitan se je zgrozil, ko je videl Zemljana, ki je so mu ravnokar namesto očesa vsajali redkvico. Njegov izraz je bil spačen v agoniji, ampak bil je tudi malo blažen, saj so mu namesto rok vsadili valjhunsko konopljo in je tako bil vsaj zadrogiran, saj vsi vemo, da ta rastlina okuži zemljo s trihidrodikarbonatsulfidom, ki je ene sorte halucinogen.

Herbivorusi so ga vodili čez dolge dolge arene, kjer so bili v lončkih postavljeni ljudje in druge živali. Opazil je neko prolemankozanko, ki so ji vsadili peso namesto prsi. Ko je kapitan tako taval, je opazil, da so se bitja okoli njega začela nenadoma spreminjati. Nekateri so se spremenili že skoraj v živali, nekateri pa celo v nežive stvari.

"Le kaj se dogaja," je razmišljal kapitan.

"Vidva sta zelo jezna!" zarjovejo Herbivorusi.

"Zakaj?" se začudi kapitan.

"Prinesli ste k vama neko čudno obolenje in sedaj sta zelo prizadeta."

Res je na Herbivoruse delovala zelo hitro. Hitreje kot na zelenje na luni in hitreje kot na posadko. Na virus so bili Herbivorusi očitno ranljivi kot z opeko obtežen polž slinar na rezilu od ginsu noža. Kapitan pa se vedno ni in ni kazal znakov okužbe, kar se mu je zdelo na moč čudno. Tedaj so ga dali v lonček in ga pripasali z vseh strani.

"Kaj pa zdaj?" je vprašal kapitan zvedavo.

"Spomnenila te bosta," so odvrnili.

"Kaj pa to pomeni?"

Kapitan je na žalost se prehitro izvedel, ko so mu odtrgali lasišče in po njem posuli humusano seme Pektofijskega motovilca. Njegovi kriki so počasi utihnili, ko je izgubil zavest in takrat se ni vedelo, ali jo bo sploh se kdaj našel.

Medtem pa je Inge na površju lune še kar naprej kopala in kopala po zelju in poldrugo uro je morala kopati, da je imela zelja že za dva lonca segedin golaža za nohti, ko je začutila nogo. Razveselila se je in še bolj mrzlično kopala. Na žalost je ugotovila, da je bila to njena noga in kopala je dalje. Še dobro da je neuspeh ni ustavil, kajti po nadaljnjih treh urah je našla Robertina in kadeta že cisto na koncu z življenjem.

Kadet je očitno jedel zelje, misleč da se bo pregrizel do vrha, mogoče celo po ukazu Robertina, kar pa ni uspelo, ampak močni prdci, ki so se jima ob tem porodili, so bili dovoljšen vir zraka za te ure Inginega iskanja, da sta oba preživela. Od Mati Štefke pa ni in ni bilo glasu. Robertino je prvo zagledal Inge, ko je prišel k sebi.

"Ti... si me rešila?" je vprašal.

Inge je prikimala in ob tem se je njen rilec sramežljivo pozibaval.

"Hvala ti," je rekel in približal obraz. Poljubil jo je na rilec. Malo sta se oddaljila, se gledala, nato pa se začela strastno poljubljati, da je Inge z rilcem Robertinu skoraj mandeljne izpulila.

"Ljubiva se, dokler je kadet še nezavesten," je predlagala. "Kar tukaj, v zelju."

In res sta se začela ljubiti in slačiti (pretežno v obratnem vrstnem redu), kadet pa je ležal poleg, vraščen na Robertinovo telo in nezavesten. Inge je skušala svoj reproduktivni organ zadržati v telesu in to ji je tudi uspelo. Morda ni odveč omeniti, da Zirominatke spustijo dotični organ iz telesa in se zunaj telesa razmnožujejo. S svojim zadrževanjem ni prestrašila Robertina, mu bo pa drugič povedala, kako to delajo prave samice njene rase.

Na žalost pa je zaradi bolezni Robertinu nastopil eden od spremljajočih simptomov in to je impotenca. Skoraj se je pretepel, ampak pomagalo ni prav nič. Inge je rekel, da je tak način za zemljane običajen in da sta se v resnici ljubila in Inge je bila vesela. Morda ni odveč omeniti, da se Zemljani običajno ljubijo tako, da njihov reproduktivni organ otrdi in s tem olajša vstop v različne objekte, luknjaste oblike. Tukaj pa ni bilo moč govoriti o kakšni trdoti. Bo Inge že drugič videla, kako je zares, si je mislil.

Medtem so na ladji izdelali plan reševanja kapitana. Solicist in Vojko se bosta s pomočjo antisnovnih pokalic prebila v osrčje Herbivoruske ladje, pot pa jima bo kazala Angelca, ki bo čutila kapitana in ju krila s pomočjo strašilnega teleta. To je bilo izredno zmogljivo orožje, saj je ob sprožitvi umetno tele zbezljalo proti nasprotniku in ga zmedlo, obenem pa je začelo rezgetati in ga ob tem prestrašilo na smrt, razen če ni bil telečji pastir ali pa kakšen splošni kmetič, kar pa je bilo za te slabo raziskane dele vesolja zelo redko. Akcija reševanja kapitana se je pričela.

Herbivorusi so poskušali nekaj napadati, a so bili preslabotni že za obrambo. Veliko nedolžne zelenjave je umrlo tisti dan. Vojko in Solicist sta strumno gledala predse, pripravljena da uporabita smrtonosne pokalice. Solicist je medtem ves čas delil Vojku in Angelci, ki je hodila kak meter in pol za njima, razne ukaze.

"Vojko, ukazujem vam da govorite med hojo 'vop vop vop vop'! Angelca, ukazujem vam da vsakič ko si odpnete modrček, zaskovikate kot sova..." Prisilil ju je celo, da sta mu na vsak ukaz odgovorila z 'Da, prečastiti gospod'.

Tedaj so malo utihnili, ko so hodili mimo vseh tistih spomnenjenih ljudi, pa tudi veliko iznakaženih herbivorusov, ki so podlegli bolezni. Angelca jih je na vsakem razpotju s pomočjo kravopatske energije usmerjala na pravo pot. Nenadoma je ta zakričala. Angelca namreč, ne energija.

Videla je kapitana, ki je imel na glavi gredico solate. Toda drugače je bil videti zdrav.

"Kapitan," so ga klicali, toda preveč je že zlezel vase, da bi se odzval. Tedaj je mimo Solicista ustrelil brstični ohrovt in mu skoraj vzel življenje. Ozrli so se in zagledali Herbivorusa s strašno pokalico. Angelca je spustila strašilno tele in tako pomendrala nasprotnika, še predno bi lahko izstrelil nov ohrovt.

Takoj ko je padel, so za njim videli hordo novih herbivorusov, ki so hoteli nadaljevati prav tam, kjer so njihovega kolega prekinili.

"Mati Štefka, ukazujem vam, da nas kravoportirate," je zarenčal Solicist in naenkrat so se vsi znašli na ladji. "Niste mi odgovorili s 'Da, prečastiti gospod," je še kar naprej renčal in ljudje ga niso več upoštevali, ko so imeli spet kapitana na krovu, pa čeravno nazavestnega.

"Kako ga bomo pa sedaj spravili k sebi?" se vpraša Solicist.

"Poskusimo s klasično metodo. Z roko ga potrepljajte po licu," izkušeno odgovori Angelca.

Ni pomagalo. Nato so preklopili na bolj zanesljive metode. S kijem so ga tolkli po glavi, polivali z vodo, pulili nohte. Nič ni pomagalo. Nekdo ga je celo potrepljal po hrbtu. Tedaj se od nekod pojavi Piverli. Vsa ihteča objame kapitana in ga strastno poljubi. Kapitan nenadoma odpre oči.

"Kaj ... se ... je .... zgodilo?" s težavo vpraša.

"Rešili smo vas iz rok Herbivorusov. Naj vam pustimo vašo najnovejšo pričesko?" površno odgovori Angelca.

"Kakšno pričesko?" vpraša kapitan se hoče pogladiti po laseh, začutil pa je le solato. "Kaj hudiča pa je to?"

"Mislim, da je to Pektofijski motovilec. To je dobro, bomo imeli vsaj eno dobro večerjo."

"Spravite to čimprej z moje glave. Kakšen kapitan bi pa bil, če bi namesto las imel solato?"

"Dajte no, pustite. Res bi radi imeli solato."

"Kaj ne bi morali sedaj mi iskat odpravo na luni?" se oglasi Vojko.

"Dobro razmišljaš, za spremembo," odgovori Solicist, ki je čisto pozabil, da ni več glavni na ladji. "Kapitan, ukazujem vam, da mi daste ključ od skladišča, kjer je parkirana Sloka Ščuka."

"Kaj pa misliš da si, da mi ukazuješ, Solicist?" zgroženo odgovori kapitan.

"Oprostite, očitno sem se preveč vživel v vlogo kapitana."

"Kapitan, s Sloko Ščuko smo hoteli rešiti odpravo na luni," je pojasnila Angelca.

"Pozabite na odpravo, gremo čimhitreje stran od tod," je kapitan slabotno naročil. Očitno so ga pestile hude bolečine.

"Rabimo ščitni krmilnik," je rekel Vojko. "Brez njega tudi periferne kontrole ne delujejo in smo brez obrambe in napada."

Morda zaradi slabih novic, morda od izčrpanosti, ampak kapitan je padel skupaj, kar je precej bolje kot če bi padel narazen.

"Očitno sem spet jaz glavni," je rekel Solicist. "Ukazujem, da greste po odpravo na luno, ampak zraven morate ves čas peti pesem Franček Piromanček od stare zemeljske skupine Agropop, ki je po smrti pevca postala najuspešnejša glasbena skupina v zgodovini človeštva. Besedilo gotovo vsi znate, saj ste se ga učili pri zgodovini."

Oprava, sestavljena iz Angelce, Vojka in Kosmuljnika, ki si res ni bil prav nič več podoben je šla na Sloko Ščuko in zapustila Mati Štefko. Iz večnega mraka je mrko gledala Herbivoruska bojna ladja Kombanjka in nič kaj lagodno se niso počutili.

"Pojte, odprava," je zasikalo iz brošk, ker je Solicist vztrajal pri stalni zvočni povezavi z odpravo.

Pod lipo sred' Horjula,

je gasilska šula,

tam je mali Franček

Franček Piromanček.

Franček Piromanček,

rdeči Franček Piromanček. Samba, tekila...

so zapeli vsi v en glas, medtem ko se je Sloka Ščuka vila med asteroidi do svojega cilja - tretje lune planeta Skorcrknu. Ravno tretjič so ponavljali drugi refren, ko so pristali na površju. Vmes so nehali peti, ker so si poročali o odčitkih na Ščukinih navigacijskih kontrolah, pa je Solicist zahteval, naj takoj pojejo naprej in naj ne nehajo, pa naj se zgodi karkoli.

Tako so šli iz Ščuke in raziskovali teren, kjer jih je zopet Angelca zgolj s trzljaji glave in rok med petjem vodila proti pravemu mestu.

Francek zakuri kmetijo,

mladci veselo gasijo.

Preko zive meje

Francek veselo se smeje.

Videli so rilčasto Inge in Robertina-kadeta, se jim približevali, vmes pa peli, kar je povzročilo na že tako čudnih obrazih vesoljskih brodolomcev še bolj bebasto popačenje. Med petjem so jim na papir napisali, da so jih prišli rešit in naj jim sledijo nazaj v Sloko Ščuko. To so storili, nato pa so se z dopisovanjem spet zmenili, da so s pomočjo elastike iz Robertinovih spodnjic privezali poškodovano Raco na agilno Scuko. Ko je po broškah Solicist slišal, da so poleg tudi Inge, Robertino in kadet, je še njim naročil naj pojejo in peli sta tudi obe Solicistovi glavi in v bistvu so bili prav dobro uglašeni. Sploh Solicist, ki je lahko zdaj sam pel moško-ženski duet.

Med že desetim ponavljanjem pesmi, so se vkrcali vsi skupaj v Ščuko in se odpravili proti Materi Štefki, za sabo pa vlekli ranjeno Raco.

Kombanjka pa se je že nevarno približala ladji.

"Pripravite se, da vas bosta spomnenila," se oglasi z zvočnika.

"Ojoj, kaj pa je bilo to?" je Inge zaklicala in prekinila zdaj že prav bedasto popevanje. Vse je zmotil robat Herbivorusni glas in očitno še niso vsi pomrli od bolezni.

"Mati Štefka Sloki Ščuki," se sliši iz zvočnika drugi glas. "Tukaj Solicist Petrovij Presvetli. Zakaj ste nehali peti?"

"Ampak, Solicist, Herbivorusi grozijo z spomnenjenjem!" je panično zatrobila Inge s svojim rilcem.

"Rekel sem, ne glede na to kaj se zgodi, ne smete prenehati peti."

In nadaljevali so s petjem, tam kjer so končali.

"Kaj naj naredimo?" napiše Robertino na list papirja, ki ga je vzel Inge (ta je s tem zopet postala ščakinja) med petjem.

"Bolje bi bilo, če bi presedlali na Pegasto raco, saj imamo tam še zalogo smrtonosnega plina bruhokozlalnika od zadnje misije," odgovori pisno kadet.

"Takoj si oblecite zaščitne obleke in preplezajte do Race po štriku," napiše na papir Robertino in panično je tekal od enega do drugega, tako da so zagotovo vsi videli sporočilo. "Notri uporabite orožje, sicer smo pogubljeni."

Eden pa po eden so nato odracali na sosednjo ladjo. To je bila zelo naporna naloga, saj plezanje v zaščitni obleki ni bilo enostavno opravilo, povrh tega pa so imeli za oporo le elastiko. Mimo je kar nekajkrat švignil ubijalski rafal brstičnih ohrovtov in Nace se je skoraj spustil z elastike, s seboj potegnil pa še Robertina.

Spet ju je rešila Inge s svojim rilcem. Na koncu jim je vendarle uspelo splezati skozi enega od oken pegaste race, ki ga je Inge razbila s svojimi rogovi. Noter so se posedli za kontrolni tetraeder in odtipkali serijo ukazov. Delovalo je. Nekaj nabojev bruhokozlalnika so izstrelili v Kombanjko, ob tem peli da se je vmes Herbivorus že nekajkrat javil in jih vprašal, zakaj jih tako ignorirajo. Skozi zvočnik se je slišalo in z ekrana videlo kako so najprej preživeli Herbivorusi reagirali na bruhokozlalnik. Izbruhali so nekaj zelenjavne juhice in popadali po tleh kot odplaknjena mineštra. Nato se je njihova ladja stresla in se razblinila na 13,000,321,444.44 koscev.

Obe ladji sta se za tem ob obilo vokalne spremljave vrnili na Mater Štefko, kjer je bila situacija že zelo krizna. Solicist je končno dal dovoljenje za prenehanje petja Frančka Piromančka, saj je tudi njemu šel že precej na živce. Vendar si je še vedno dovoljeval nespametnega ukazovanja, Kapitan pa je bil v vedno slabšem stanju. Nihče ni vedel, kako bi ga ozdravili, saj je njegova bolezen zaradi poseganja Herbivorusov precej hitreje napredovala. Tudi posadka se je vsa pridruževala temu stanju, saj so komaj bili še zmožni za delo, nekateri pa so kar po hodnikih ležali in javkali. Pač pa sta bila Robertino in kadet še v presenetljivo dobrem stanju, Inge pa je bila tako utrujena, da si je morala privoščiti pollitrski točen čas. O tem so razmišljali celih 5 ur, pa še vedno jim ni bilo prav nič jasno.

Tedaj se odpre zračna loputa in ven je prikorakal zgaran starec.

"Jaz sem na srečo stari vrač in vas spremljam že vse od misije na Trogoredundantske komplerute, kjer ste morali najti knjigo Kekčeve ukane za admiralovo hčerko. In... ne morem verjeti, kako ste butasti," zagrmi.

"Kdo si pa ti?" vpraša Solicist. "Kot vršilec dolžnosti kapitana te imam pravico izstreliti v vesolje, če se mi le tako zahoče."

"Le daj, pa bos umrl skupaj z vso posadko... Jaz pa vem, kako se stvari streže."

"Kdo pa je Stvar? Tvoja kapitanka?"

"Poslušajte me pozorno, poskušal vas bom pripeljati do velikega odkritja... Sprva ste vsi zboleli, razen kapitana, drži?"

"Drži."

"Ko so kapitana vzeli z ladje se mu je stanje poslabšalo, drži?"

"Drži."

"Odprava se dobro drži, drži?"

"Drži."

"No, seštejte pet in pet..."

Tedaj je nastopil zadnji stadij bolezni, nezmožnost sledenja pogovoru.

"Pet sonc na Arhnehilskem nebu," je rekel Solicist.

"Ne, ne zdaj. A ste razumeli kaj vam hočem povedati?" je vprašal vrač.

"Povedati ne mislim nič, pa me lahko tudi mučite."

"Oh, to je brezupno. Se spomnite, da ste ustavili proizvodnjo zelja."

"Zel je zdrava za lasišče..." je rekla Solicistova druga glava.

"Zelje!!! Zelje vas naredi imune in vas ozdravi. A zdaj razumete!?"

"Mete že dolgo ni bilo v vas."

"Replicirajte zelje, zavraga. Jaz ga ne znam. Sicer bomo vsi pomrli kot sardine v mineralni vodi."

"Vodi me skozi temačen labirint!"

Vrač se je sesedel na tla in zajokal. Razmišljal je, zakaj ni sledil kakšni bolj pametni ekipi. Tedaj ga je potrepljal po rami Robertino, ki se je ravno znašel tam, pripravljen da prevzame komando, saj je po činu prvi za kapitanom.

"Nič ne skrbite, jaz sem vse slišal. In takoj bom repliciral zelje... Veliko zelja."

Spet so vklopili replikator zelja in Robertino in kadet sta ga jedla, dokler nista padla narazen in sta bila spet dve osebi. Vsi simptomi so jima izginili. Nato sta z zeljem pitala najbolj ogrožene potnike, tudi kapitana in imelo je res blagodejne posledice. V nekaj urah so bili vsi iz kriznega stanja in vsem so odpadli odvečni telesni organi in jim zrasli prvotni, tudi Inge je bila spet dobra stara Inge.

Kapitan in Marnoga sta sklenila pakt o hranjenju. Še leto dni bodo morali zaradi imunosti vsi jesti zelje, toda bili so srečni, da so preživeli... komaj preživeli. Solicist je seveda odgovarjal zaradi svoje napuhlosti in je moral cel teden ribati ladijsko greznico, vsak član posadke pa mu je moral na dan dati vsaj en najbolj nemogoč ukaz, ki ga je moral izpolniti, kot bi bil direktno od kapitana. Ko se je stvar malo polegla, so zopet obiskali luno in bili presenečeni, kako se je tam življenje vrnilo na stara pota.

Vse po zaslugi zelja, ki ga je Solicist slabonamerno dal izstreliti na površje. Tako so misijo uspešno opravili in sam admiral Yokoshumo Bulshiti je kontaktiral kapitana na zaslonu in se njemu in posadki zahvaljeval za vzpostavitev naravnih sil v tem osončju. Brez njih bi namreč življenje tukaj čisto usahnilo.

"Kaj pa zdaj kapitan?" je vprašal kadet, ko so bili po dolgem času spet vsi stari člani posadke zbrani na mostu.

"Zdaj pa je čas, da odletimo v lepše kraje... Nekam kjer se bomo sprostili in spočili... Kadet, nastavite smer za Incestino VIII."

"Incestino VIII?" je vprašal Robertino. "Tam prirejajo za turiste najhujše orgije s trojčicami in četverojčicami v tem oktantu..."

"Vem," se je kapitan zlobno zarežal in pomežiknil Piverli, kar seveda ni ušlo Angelci, ki je lahko brala misli. Ta se je tudi zadovoljno zasmejala in se čohala po ostankih grive, ki bo najbrž rabila se kakšna dva dni, da bo dokončno izginila.

Kadet je odtipkal serijo ukazov za odhod proti Incestinu VIII, toda glej ga zlomka. Namesto da bi pritisnil za potrditev zeleno tipko z modrimi rdečicami, je pritisnil zeleno tipko z rdečimi modricami, pa je to računalnik, ker ni našel ukaza, ki bi ustrezal taksni zahtevi, razumel kot ukaz za lansiranje protonskih žolčnih kamnov. Pred njihovimi očmi se je tretja luna planeta Skorcrknu razblinila v poplesujoče planetarne konfete, ki so čez par sekund ugasnili in pustili za sabo le prazen prostor.

"Kadet?" je rekel kapitan z vidnimi težavami pri zadrževanju jeze.

"Samo tole tipko sem pritisnil namesto tele, pa je..."

"Samo naravnajte smer proti Incestinu VIII že enkrat."

Ko so uspeli razstreliti se sam planet Skorcrknu je Mati Štefka končno švignila stran in v tistem trenutku so jih samo še kakšne tri ure ločevale od tedna dni norega zabavanja na račun poveljstva Planetarnega Ekshibicijskega sveta.

SE NADALJUJE…

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :