Planetarne ekshibicije

Epizoda V.V: Upor na ladji Mati Štefka

Pohorabin Kosmuljnik je igrive narave tekel čez prostrane hodnike na vesoljskem plovilu z veličastnim imenom, ki je odsevalo zrelost in starševsko modrost. Seveda govorimo o imenu plovila, ne o že omenjenemu imenu Pohorabina Kosmuljnika, za lastnikom katerega so se vihali nosovi vseh, ki jih je srečal. Aha, mimogrede, ladji je bilo ime Mati Štefka, da zaključimo debato o imenih.

Zakaj pa so se vihali nosovi? Gotovo ne zaradi tega, ker bi Pohorabin storil komu silo, ali pa bi se kako drugače etnično in moralno vprašljivo obnašal. Bil je prav vzoren član posadke, pravzaprav nič manj vzoren kot vsi ostali. No, in zakaj so se vihali nosovi? Za njim je nepopisno lepo dišalo. In ni šlo za nikakršno najnovejšo kolekcijo dišav iz Pariza, Nove Ljubljane ali celo Kongurrunkta na Vepru VIII, kjer je bil neuradni sedež mode četrtega oktanta. Kaj pa je potem tako lepo dišalo? Ja, v bistvu sploh ni, enostavno je šlo za vonj stvari, ki so jo člani posadke le malokrat vohali. Šlo je za vonj mesa, pečenega na ražnju. Le-to je bilo strogo prepovedano s strani kapitana. In zakaj? Zato, ker so na ladji zaradi obilice zelja, ki ga je ves čas repliciral replikator hrane, jedli ves čas kajpak zelje. Malo je bilo to stopnjevano še zato, ker je bilo zelje naravno zdravilo zoper nenavadno bolezen, ki je pestila posadko nekaj časa nazaj in ni bilo še znanstveno dokazano, da so klice že iztrebljene. Vendar je to počasi že služilo za izgovor, da se je zelje jedlo še kar naprej.

Karkoli ste že prebrali o metodah mučenja z nespečnostjo, jesti samo kislo zelje poltretje leto je bilo najhujše, kar lahko človek ali kaka druga žival doživi v svojem že tako prekratkem življenju. In to se je žal dogajalo na Materi Štefki in zoper tega ni bilo posebnih sankcij iz razloga, da sta kapitan, pač največja živina na ladji, in ladijska kuharica, pač tista ki hrano pripravi, v zelju še vedno uživala in zato nista imela nikakršnih namenov spremeniti jedilnika.

Pohorabin si je drznil zagrešiti zelo kaznivo dejanje. Repliciral je porcijo kotletov. In dišala je, da je nozdrvi trgalo.

Pritekel je z njo v prostore praporščakinje Inge Hvenska, kjer so bili poleg nje zbrani še Robertino Ponikvar (med katerima se je pletla prav čarobna vez), Solicist Petrovij in svetovalka Angelca.

"Poglejte, kaj imam," je vzkliknil, ko je zaprl vrata za sabo in privzdignil krožnik visoko pred sabo. Skupaj so planili nad slastni obrok in ni minilo pol minute, ko niti kosti več ni bilo na krožniku. Te je pojedla svetovalka Angelca, ki jih je zdrobila s svojimi telepatskimi sposobnostmi...

"Kje pa si to dobil?" je vprašal Robertino.

"Repliciral sem," je hudomušno pomežiknil nazaj.

"Repliciral? Saj to je kaznivo."

"Vem, ampak zdaj ste tudi vi soudeleženi."

"Nesramnost pa taka," je dejala Inge in se namrščila.

"Ah, dajte no, saj ne gre za to, da bi bil nesramen. Treba si je enostavno izboriti pravico do svinjskih kotletov, če jo hočemo. Če bomo samo zelje jedli, bomo shirali. Poglejte, meni že lasje odpadajo."

"To imaš pa čisto prav," je dejal Robertino. "Imam probleme s potenco... Ampak to zdaj ni važno. Čez pet minut se moramo zglasiti na krovu. Bojda bomo pomagali neki rasi, ki ji eno od njihovih sonc grozi da bo padlo na planet."

"Briga mene za vsa sonca, ki jih ima planet. Jaz hočem jesti še kaj drugega kot le zelje."

"Samo, če bo sonce padlo na planet ne bomo mogli dobiti krvavo potrebne hrane, ki se razlikuje od zelja."

"Kako pa izgleda krvavo potrebna hrana? Vem, kako zgleda krvava hrana, ne vem pa kako izgleda krvavo potrebna hrana," se oglasi kadet.

"Vi ste pa res butasti, to je mišljeno s strani uživalcev hrane," se oglasi Angelca.

"Se mi je zdelo, da je nekaj narobe."

"Ali je vam se vedno všeč zelje?"

"To je pa ravno tako, kot bi me vprašali, če imam rad trikrat nagnito in prebeljeno desko."

"Že skoraj vsa posadka se zmrduje nad 'hrano'. Jemo le še zelje. Saj bi z velikim veseljem jedli kaj drugega, a kaj ko velja velika prepoved."

"Veste kaj, jaz bom tudi si bom tudi replicirala porcijo kotletov, pa naj me stane kar hoče," se odloči Angelca.

Ni minilo pet minut, ko je večina zbranih članov jedla kotlete in bila enkrat za spremembo zelo zadovoljna s hrano.

Tedaj pa strašno zacvilijo vrata in šele tedaj se prikaže palček Smuk.

Avtorja se opravičujeta za prejšnji stavek. V znak dobre volje navajata stavek, ki bi moral biti na prejšnjem mestu:

Avtorja se opravičujeta za prejšnji stavek.

Avtorja se spet opravičujeta, saj nimata pojma kaj se dogaja. Tokrat navajamo pravi stavek:

Tedaj pa strašno zacvilijo vrata in prikaže se kapitan Zeljko.

Zasliši se strašen predobro poznan glas:

"Kaj se pa greste? Če prav voham, menim da tukaj ni bilo jedeno le zelje ampak tudi nekaj kotletov. To je kaznivo dejanje, kot gotovo veste. Kdo je odgovoren?"

Tišina.

"Kdo je odgovoren?"

Tišina.

"Še enkrat vprašam, kdo je repliciral kotlete?"

"Jaz, zakaj vprašate," se oglasi kadet.

"Kdo je še bil tak junak? " pogumno vpraša kapitan.

Še nekaj osebkov je dvignilo roke.

"Takoj boste šli vsi v arest za en mesec in za kazen boste morali za vsak obrok hrane imeti le prtiček okoli vratu."

"Ha, ha, saj to imamo tako ali tako," pravi kadet.

"Hvala za informacijo. Takoj greste vsi v zapor in boste za kazen morali jesti surovo zelje cel mesec. Ampak še prej pa vas potrebujem na mostu. Sonce Kernansk grozi, da bo padlo na prolemankozansko kolonijo svojega osmega planeta. Ali pa morda sedmega. Potrebujem vaše predloge."

Tako so pohlevno odšli za ponosno stopicljajočim kapitanom.

"Ne morem verjeti, kako ste se usrali," je šepetal Robertino.

"Kaj pa si naredil ti?" je rekla Inge. "Ni bilo videti, da bi imel kaj dosti za povedati."

"Mogoče res," je namrščeno odvrnil kot oprhan ris. "Mogoče pa lahko kaj storim zdaj... Inge, pojdeš z mano?"

"Kam pa?"

"Zbezal bom v strojnico in se skril v eno od kontrolnih cevi, od koder bom lahko posredoval svoje želje kapitanu in ga lahko malo kaznoval, če ne bo sodeloval."

"Kaj!?" je Inge dobrohotno zarjula v polšepetu zirominatke srednjih let zagorelega hrbta. "Nasprotoval bos kapitanu?"

"Samo tako bomo dosegli spremembo prehrane," je odvrnil mirno kot zamrznjena goveja jetra. "Se mi boš pridružila?"

"Ne vem..." je zmedeno dejala. "Ne morem."

"Če boš hotela, veš kje me najdeš."

Robertino jo je čutno prijel nad levo podpazduho in se odcepil od skupine ter urno stekel nazaj, ne da bi ga kdo razen Inge, Solicista, Pohorabina, kadeta in Angelce opazil.

Medtem so ostali že prišli na most.

"No, oglejte si sliko, prvi častnik," je velel kapitan in pokazal na monitor, ki je prikazoval mali planet in sonce, ki se je z zadnjimi močmi držalo svoje orbite. "Vojko, povejte še njemu, kar ste meni, ker se je slišalo zelo premeteno."

"Sonce se iztirja iz svoje prvotne orbite zaradi poravnave vseh planetov tega večsončnega osončja na nasprotni strani planeta s kolonijo. Tako rezultanta gravitacijskih sil vseh planetov in ostalih sonc vleče problematično sonce iz orbite in čez štirinajst ur po mojih izračunih, se pravi v resnici čez petindvajset ur, bo udarilo v planet s kolonijo. Kritično bo postalo že čez deset ur, zaradi neznosne vročine, ki jo bo planet utrpel."

"Pametno, ne?" se je kapitan zarežal in ošvignil posadko, da so bili še pet minut mokri. "Čakajte malo, kje pa je prvi častnik?"

"Morda je šel na WC," je Inge rekla z malodane kruhovim cmokom v grlu.

"Kako naj se podamo v ekshibicijo, če niti višji častniki niso prisotni."

Tedaj se je oglasilo po zvočniku:

"Lep pozdrav, kapitan in ostali. Govori vam prvi častnik Robertino Ponikvar. Sporočam vam, da sem v redu in da sem našel zavetje nekje na ladji, ne povem kje. Dovolj vam je vedeti, da imam skoraj vse ladijske funkcije pod kontrolo in jih bom zlonamerno uporabil, če ne boste sodelovali."

"Robertino, nehajte z neumnostmi in pridite na most."

"To ni neumnost, kapitan. Hočem, da nam daste možnost boljše hrane, ali po domače - zelja ne bomo več žrli."

"Zelje ostane in to oba veva," je kapitan pribil. "Mar hočete, da spet vsa posadka oboli?"

"To ni odprto za debato. Konec zelja ali pa bom vsakih petnajst minut onemogočil eno ladijsko funkcijo in videla bova, kako vam bo všeč."

"Še kaj. Verjetno samo blefira," prefrigano reče kapitan kot slon, ki mu grozi miš.

Tedaj pa nenadoma onemi dalekovidni radar.

"Dalekovidni radar je onemel," se oglasi Solicist.

"Pa le ne blefira," zgroženo pomisli kapitan.

"Takoj usposobite radar," ukaze kapitan kadetu.

Kadet je odšel.

"Kadet, takoj pridite nazaj," je ukazal kapitan zaripel v obraz, kot bi mu kdo vrgel zrel paradižnik v obraz.

Čez 15 minut pride kadet nazaj in vpraša: "Kaj je, kapitan?"

"Prej niste nič odgovorili, kadet."

"Ali bi moral?"

"Seveda!"

"Kaj pa?"

"Da, kapitan."

"Saj jaz nisem kapitan."

"Vi bi morali odgovoriti z besedama: 'Da, kapitan'"

"A, zdaj pa razumem."

"Pojdite zdaj popraviti radar."

"Da, kapitan."

Kadet se je tako končno odpravil popravljat radar. Vrnil se je čez eno uro in potuhnjeno vprašal: "Kje pa so kontrole za radar?"

"To bi pa morali do sedaj že vedeti! Pojdite v strojnico in tam je kontrola za radar."

"OK, kapitan," je rekel kadet in se odpravil.

In tako je prestrašeno rontal po hodnikih in končno prišel v strojnico. Bilo je tako veliko kontrolnih plošč, da ni vedel pri kateri naj sploh začne.

Tedaj je kapitan na mostu govoril z županom kolonije na dotičnem ogroženem planetu.

"Morate nam pomagati," je moledoval župan Jezheskor Noch. "Evakuacijo lahko naredimo v pičle pol ure, ker se lahko teleportiramo na bližnjo vesoljsko postajo, toda gre za višje cilje. Kolonija na Kernansk VIII je zaradi svoje turistične ponudbe vir zaslužka še za tri ostale prolemankozanske delavske kolonije. Če bo uničena, bo to pomenilo velik padec v ekonomiji. Predragi ljudje, na vas smo se obrnili, ker ste nam že velikokrat nesebično pomagali."

"Storili bomo vse, kar je v naši moči," je obljubljal kapitan, zadrževajoč se pred tem, da bi potožil o težavah, ki so neljubo nastale na ladji. Ladja brez prvega častnika je kot orkester brez prve violine, se mu je dozdevalo v kratkih, a intenzivnih miselnih sunkih, ki so mu prebadali možgane, malce kašaste od predvčerajšnjega Doška ali na dolgo, dneva dolge noči za prave moške.

"Kapitan," je v šepetu dejal Jezheskor. "Če dobro opravite, vam dam tudi hčerko. Celi posadki... Slišal sem praviti, da je dobra... Saj veste?"

"Oh, kako lepo," je kapitan zavzdihnil, misleč da so prolemankozanke grde kot razkuhani vampi. "V tem primeru bomo seveda tudi mi vam odstopili kakšen primerek samice... Recimo Angelco."

"Raje vidim, da mi kolena zrastejo iz vek," je dejala Angelca neprizadeto. "Z vsem dolžnim spoštovanjem, župan."

"Se slišimo čez kako uro," je dejal župan malce pogrete jeze in ugasnil oddajo.

Medtem je kadet na 'an, ban, pet podgan' določil, katero komandno ploščo bo uporabil za vzpostavitev delovanja radarja in začel na 'kuzla laja, pes prdi' pritiskati na gumbe na njej. Ena od akcij, ki jih je računalnik razumel, je bila izstrelitev vakuumskih min na termalni pogon ali na kratko vakugon. Kapitan in ostali na mostu so videli pet min, ki so odletele iz ladje in se zaradi toplote usmerile proti soncu. Ob vstopu v korono so brez premisleka eksplodirale in odkrušile majhno sonce.

“Župan Jezheskor kapitanu Zeljku," se je slišalo iz zvočnika. "Ne vem, kaj za vraga ste pravkar storili, ampak zdaj sonce še hitreje vleče proti nam. Udar čez pet ur, smrtonosno sevanje čez tri in pol."

"Kadeeeet!" se je kapitanu takoj posvetilo, kdo je kriv za to.

Medtem pa je kadet se vedno veselo pritiskal na gumbe s čudnimi oznakami, dokler ni za sabo slišal glasu. Bil je Robertino, ki je prilezel iz skrivališča.

Od strahu se je kadet skoraj sesedel kot zažgana hiša iz starih, oguljenih kart.

"Zakaj pa me tako strašite?"

"Rad bi, da se mi pridružiš v boju proti zelju."

"Saj nam ni zelje nič naredilo. Načeloma zelenjava ni nevarna, razen kadar gre za Herbivoruse."

"Mi je že žal, da sem se sploh pojavil," je jezno pomislil Robertino in rekel: "Sprašujem le, če si tudi ti jezen zato, ker moramo vsak dan jesti zelje?"

"Res ne bi imel nič proti, če bi kdaj jedli še kaj drugega. Kaj pa hočete od mene?"

"Kot sem že rekel - rad bi, da se mi pridružiš. Počasi se bo naša skupina večala in na koncu bomo lahko dosegli, da bomo jedli se kaj drugega."

"V redu. Sem z vami."

Na poveljniškem mostu pa je situacija postajala vedno hujša. V tem času je namreč Ponikvar, ker se je malo preveč vživel, odklopil že 8 ladijskih funkcij. Tako ni več delovalo stranišče, nekateri računalniki so kazali le modre barve, nekateri senzorji so bili onemogočeni... Kapitan je začel spoznavati, da mu ne ostane drugega kot da skliče nujni sestanek.

"Takoj se razporedite v romboidu."

"Mi bi se raje razporedili v nesimetričnem devetinpolkotniku," so enoglasno rekli ostali člani posadke.

"Posedite se, kot želite."

"V redu, kapitan."

Ni minilo dve uri in že so vsi sedeli po svoji želji in željno pričakovali nagovor kapitana. Med tem je odpovedalo še nekaj luči in stikalo za samouničenje. Ker se je to stikalo zelo pogosto uporabljalo, so bili seveda vsi zelo živčni.

"Torej, zahvaljujem se vam, ker ste se tako hitro posedli," je začel svoj govor kapitan. "Vsi ste zelo dober tim in kot ste najbrž opazili, je situacija trenutno zelo krizna. Tako krizna kot še ni bila nikoli... Razen mogoče, ko so me višji častniki pijanega zaklenili v omaro in sem moral počakati na Inge, da me je odklenila med pospravljanjem naslednji dan, pa me je tako tiščalo lulat, da... No, malo sem zabredel. Očitno je prvi častnik pod hudim stresom in ga pestijo težki osebni problemi, da se je takole uprl poveljstvu. Vendar moramo to v kali zatreti in rešiti kar se še da. Zato vas pozivam na lov. Ker je človek, ki ga zelo spoštujem, ga lahko prinesete nazaj tudi živega."

Inge tedaj zaskeli srce:

"Kapitan, kaj pa govorite?"

"Pravim vam, da ga izsledite in mi ga pripeljite nazaj. Predlagam da se razporedimo v skupine in prevohamo vsak konec ladje, potem pa se dobimo čez eno uro na mostu z novicami. Razen, če ima kdo kak boljši predlog..."

"Jaz predlagam, da udarimo partijo slačipokra," je predlagal Vojko.

"Mamljiva ideja," je dejal kapitan. "Pa pojdimo eno."

Tako je po uri in pol kapitan v samih gatah znova pozval na odpravo za Robertinom. Pohorabin in Solicist nista uspela obdržati niti spodnjega perila, tudi Inge je bila kar oguljena, samo v modrčku, Angelca pa samo v šalu in kapi. In taksni so šli raziskovat hodnike. Inge je vztrajala, da bo iskala sama, dasiravno je imela v resnici čisto druge načrte. Urno je stekla v strojnico in upala, da je Robertino se vedno tam. Hotela ga je posvariti pred krdelom krvi žejnih nagih častnikov. Kapitan, doktorica Piverli in Angelca so šli skupaj v zabaviščni krov, ki je bil na srečo dovolj daleč, da Angelca ni čutila namer Inge. Bila je namreč jasnovidna.

V zabaviščnem krovu sta si kapitan in Piverli privoščila nekaj osebnih igric, medtem ko je Angelca igrala fliper. Imeli so vso zaupanje v ostale člane posadke, ki so iskali Robertina na različnih koncih ladje.

Inge je medtem že prišla v strojnico in začela trkati po kontrolnih ceveh.

"Robertino, oglasi se. Prišla sem se ti pridružit."

Ni minilo dve malici, ko je že Robertino pokukal ven iz ene od njih.

"Inge, prišla si," je ganjeno vzkliknil.

"Ja," je utripnila s prelepim velikim očesom. "Kapitan in ostali te iščejo po vseh koncih ladje."

"In prišla si me posvarit?"

"Prišla sem se ti pridružit," je dejala."Če bo treba, tudi umrem zate."

Zazrla sta si oči v oko in obratno, ter se nežno poljubila.

"Ljubim te, Inge," je dejal Robertino.

"Tudi jaz tebe," je odgovorila. "In požvižgam se na vse naše zakone, ki mi preprečujejo biti s tabo."

Tedaj je prilezel s cevi tudi kadet in Inge je zavreščala.

"No, pa smo že trije borci proti zelju," je kadet ponosno dejal.

"Ne, ti pojdi kar nazaj na most," je dejal Robertino in zlezel nazaj v cev z Inge, kjer bo čez kako minutko kar veselo. Zaprla sta se za seboj.

"Ampak naše skupno načelo… in vrednote pravice in svobodne izbire hrane za vse rase in narode... Naš boj," je zmedeno vekal Nace.

"Pridi nazaj čez kako uro, pa ga bomo nadaljevali," je pridušeno odvrnil Robertino. In kadet je odšel nazaj na most, še predno bi preveč slišal.

"Pa sva končno sama," pravi Robertino. "Kaj pa naj počneva sama tukaj, da nama ne bo dolgčas?"

"Še predobro ves, kaj," odgovori Inge in ugasne luč.

Medtem je kadet prišel vekajoče na most in v upanju, da ga ni nihče opazil, se usede za svojo mizo. Mislil je že, da mu je uspelo, ko nenadoma zasliši gromki glas kapitana.

"Ali ste uspeli popraviti radar? In zakaj ne?" vpraša kapitan. "In kaj je z vašimi očmi?"

"Nič ni narobe, samo v strojnici je bil prepih in mi je prineslo delec prahu v oči," se je skušal zmazati kadet.

"S tem trikom vam ne bo uspelo, vsaj tokrat ne."

"Zakaj pa ne? Vedno mi je uspelo."

"Tokrat pa vam ne bo. Zakaj niste popravili radarja?"

"Tako je bilo. Pridem jaz do strojnice in nemudoma začnem popravljati radar. Tedaj pa sem za sabo zaslišal strašen glas. Bil je to velikanski komar, ne komar, ampak kačji pastir, ki je bil se mutiran povrhu. Ampak ni bil eden ampak cela čreda. Komaj sem se otresel enega, že je prišel drugi in tako sem..."

"Takoj nehajte nakladati," ga prekine kapitan, saj je videl kam pes taco moli in v katerem grmu tiči zajec. "To potem pomeni samo eno izmed dveh stvari: ali ste preveč neumni, da bi našli in popravili radar ali pa ste se pogovarjali z Robertinom. Mislim, da bi kljub vašim nesmiselnim napakam lahko popravili radar, torej ste govorili z Robertinom. In če ste govorili z Robertinom toliko časa, pomeni to le eno. Mislim, da sedaj vohunite zanj. Straža, takoj odpeljite kadeta pred zid v strojnici in ga ustrelite."

"Kaj se pa greste?" je prebledel kadet in skoraj padel vkup.

"Saj se samo šalim," se nasmeje kapitan.

"Uh, dobro je," pravi kadet.

"Straža, odpeljite kadeta v kuhinjo in ga tam ustrelite!"

"Oh, ne," pravi kadet in postane celo bolj bel od apna.

"Spet sem vas ujel na enako foro," veselo poskoči kapitan.

"Uf, dobro je."

"Straža!"

"Oh, ne."

"Takoj odpeljite kadeta v zapor in tam naj ostane do sojenja."

"Ali se spet šalite?" je rekel kadet nagajivo.

"Ne, tokrat pa ne. Priprti boste do sojenja, potem bomo pa videli."

Takrat je prišla straža in odpeljala kadeta.

"Ampak, kapitan," je skušal govoriti kadet. "Če me izpustite, vam lahko povem, kje se Robertino naha..."

"Tiho bodi, nesrečnik," ga je prekinil kapitan. "Da se takole pustiš preslepiti in obrniti zoper človeka, ki ti omogoča potovanje po vesolju, urjenje in... vse tole."

Kmalu zatem so se na mostu zbrali vsi iščoči častniki, in svoje najdbe poročali kapitanu. No, pravzaprav so bili vsi tiho, ker nihče ni našel Robertina.

"Tudi vidva nista našla nobene sledi?" je vprašal kapitan Solicista in Vojka.

"Ne, pa sva preiskala celo menzo."

"Ja, Vojko je celo pogledal pod vsak lonec..."

"Ja, sem videl," je jezno odvrnil kapitan. "Vaju je posnela nadzorna kamera."

Oba sta zardela. "Kar naj vsa posadka vidi, kaj sta počela, ko sta ga tako vestno iskala."

Na velikem prikazovalniku se je odvrtel posnetek Solicista in Vojka, ki sta s ponvama in zeljnatimi glavami igrala badminton.

"Mogoče moramo spremeniti strategijo," je pripomnila Angelca, še vedno skoraj naga kot vsi ostali. "Se lotiti kakih bolj agresivnih akcij..."

"Že vem," se je razvnel kapitan in začel vriskati kot pravkar obrezan žid, postavljen v slan krop. "Tudi z mostu lahko onemogočamo funkcije po vsej ladji in Robertinu vrnemo z enako metodiko, kot jo on uporablja zoper nas. Kadet je bil pred kratkim v stiku z njim, pa ga bomo zaslišali, dokler ne zvrtamo, kje se Ponikvar nahaja. In potem se začne maščevanje..."

Vsi so zaploskali kapitanovemu predlogu, ko se nenadoma iz zvočnika oglasi glas Robertina. Bil je malo razrvan po pravkaršnjem spolnem aktu z Inge, saj mu je pokazala kako zirominatska dekleta med ljubljenjem vržejo reprodukcijski organ iz telesa in pri samem ljubljenju telesno ne sodelujejo. Inge pa se je tudi zbala Robertinove erekcije. Enkrat se je že ljubila z njim, ko je imel težave le-s-to, pa revica ni bila navajena.

"Pozdravljeni, velespoštovani. Ste si že premislili?"

"Nak," je odvrnil kapitan hudomušno. "Pač pa je vaš prijatelj pricapljal nazaj in ravno se mi mudi, da ga malo zaslišam. Je namreč v zaporu, kjer mi bo izdal vašo lokacijo, potem pa se pripravite, da vam tudi mi ugasnemo klimo ali pa... morda kakšne življenjske podporne funkcije..."

"Ojoj," je dejal Robertino in prekinil zvezo.

"Pa smo mu nagnali strahu v kosti," je zadovoljno pel kapitan. "Zdaj pa pojdimo izsilit informacije iz Naceta."

Nace se je tresel kot še nikoli. Počutil kot eden izmed koktajlov, ki jih je mešal Tom Cruise v antičnem filmu Cocktail. Vzrok temu pa je bilo dejstvo, da ni vedel ali bo živel ali ne in kaj mu bodo storili v obeh primerih... Preznojen je bil kot še nikoli. Njegova oblačila so bila tako mokra, kot bi jih nekaj dni namakal v vodi.

"Kadet! Sedaj boste povedali o vsem, kar se je dogajalo v strojnici."

"Saj sem vam že vse povedal."

"Ne lažite!!"

"Saj ne lažem ..."

"Angelca, preverite kaj misli."

Angelca je že po minutah sporočila svoja zaznavanja: "Kapitan, oprostite, ampak pri njemu ne zaznam ničesar."

"Kako ničesar?"

"Nič, kot da ga sploh ni tam."

"Mislil sem, da lahko komurkoli preberete misli."

"Misli lahko preverim samo osebam, ki imajo inteligenčni kvocient nad 40."

"A tako. Zdaj pa razumem zakaj ne morete prebrati misli tega osebka."

"Kako pa je sploh prišel na našo ladjo s tako nizkim IQ-jem?" vpraša Angelca.

"Saj veste, kako gre. On je imel strica na visokem položaju in tako mi ni preostalo drugega kot da ga vzamem na ladjo kot učenca."

"A tako. Ampak zdaj ga boste morali vreči iz službe, kajne."

"Očitno. Lahko pa ga postavimo tudi pred zid in ustrelimo."

"Ne, ne, samo tega ne," je zavekal Nace kot kakšna ura vekarica.

"Potem mi pa dajte razlog, da tega ne storim," je odgovoril kapitan nasršeno kot samica vepra, ki brani svoje mladiče pred dingi.

"Vse bom storil, karkoli boste hoteli."

"Vse?"

"Ja, čisto vse… No, morebiti se ne bi zaradi vas ustrelil, sicer pa skoraj vse."

"Potem pa predlagajte, kaj naj storimo z vami."

"Ja, ne vem, lahko bi... ne vem..."

"Zinite že!!"

"Lahko bi za vas vohunil pri Robertinu in vam posredoval informacije."

"To je pa odlična ideja. Ali se ostali strinjate?"

"Seveda se," odgovori troglasno Angelca, ki je bila pač edina od ostalih, poleg treh neumnih varnostnikov.

"V redu, kadet. Tokrat ste se zmazali, ampak naslednjič boste sli res pred zid."

"Torej me ne boste kaznovali?" veselo vpraša kadet.

"Tega pa nisem rekel. Straža, odpeljite kadeta v mučilnico in ga kaznujte z desetimi udarci z bičem. Nato pa naj gre k Robertinu in nam začne sporočati podatke."

"V redu, kapitan," odgovorijo stražarji in odpeljejo kadeta.

"Povej mi se, kje se skriva Robertino," je zavpil kapitan za njim, ko se je to hipoma spomnil.

"V strojnici," je siknil kadet, medtem ko se je tako drl, kot da bi ga peljali na bičanje.

"Aha," se je zarežal kapitan in z Angelco sta odhitela na most. "Zdaj ga pa imamo."

Na mostu so igrali monopoli in Piverli je ravno zgradila hotel na Blejskem in Bohinjskem jezeru, pa so morali prekiniti. "Vem, kje se nahaja Robertino," je pel kapitan radostno kot bi plesal kolo.

"Tudi mi vemo," je odvrnila Piverli, očitno ogorčena, ker ni mogla dokončati igre. Kapitanu se je nasmešek razlezel kot ustreljen modras v naoljenem kotlu.

"Kako vendar?"

"Vprašali smo računalnik... Računalnik, kje se nahaja Robertino Ponikvar?" je voljno zacvrčala Piverli.

"Robertino Ponikvar se nahaja v strojnici v kontrolnem jašku A51."

Kapitan je bil malce zardel, sicer pa ni bilo panike.

"No, saj tako sem tudi jaz izvedel," je zatrdil in nasršeno pogledal Angelco, češ 'Tiho bodi, ali pa te bom prodal porgeklevskemu vladarju, da mu boš polepšala harem' ali kaj podobnega.

"Če je temu tako, lahko začnemo izvrševati vašo strategijo zastraševanja," je predlagal Vojko.

"Prav," se je strinjal kapitan. "Jaz bom govoril z Robertinom, Vojko, Solicist in Pohorabin boste moji spremljevalni vokali, Inge ti pa bos ob mojih znakih prerezala žico za omenjeno funkcijo."

"Prav," zatulijo trije moški glasovi.

"Čakajte, no. Kje pa je Inge?" je zvedavo počebljal kapitan. Po temeljitem pogledu po mostu in okolici so dognali da Inge res ni. "Le kam se je izgubila? Le kako jo bomo našli?"

Piverli je pisano pogledala in dejala:

"Računalnik, kje se nahaja Inge Hvenska, praporščakinja?"

"Inge Hvenska se nahaja v strojnici v kontrolnem jašku A51."

Na očeh mnogih z inteligenčnim kvocientom nad 60 je zasijalo bledo razočaranje. Inge se je očitno pridružila izpodbijanju komande.

"Tudi ona je v jašku? Kaj pa tam počne?" se je kapitan vprašal. V bistvu mu je še kar hitro kapnilo ali pa kar pljusknilo, kaj se dogaja. "Odprite komunikacijski kanal do dotičnega jaška," je velel diktatorsko, a vseeno s pridihom starševske topline in česna, ki ga je jedel za kosilo ob zelju.

"Kanali so zamašeni, preklapljam na zasilne komunikacijske rove," je poročal Pohorabin.

"Pozdravljeni, Robertino," se je zaslišalo v kontrolnem jašku A51. Robertino in Inge, ki sta tam ležala v toplem objemu sta se zdrznila.

"Pozdravljeni," je negotovo odzdravil Robertino.

"Tudi ti pozdravljena, Inge."

"Pozdravljeni," je tudi ona negotovo odzdravila.

"S pomočjo računalnika smo odkrili vašo lokacijo in prav zanima me, kako boste reagirali na tole..."

"Buuuuuu," se je zaslišalo iz ozadja. Bili so Vojko, Solicist in Pohorabin, ki so bili zadolženi za strašljive spremljevalne zvočne učinke, ki naj bi dodali k atmosferi in čustvenosti kapitanovih besed.

"Prerežite funkcijo za luč v jašku," je velel kapitan.

Nič se ni zgodilo.

"Zakaj nihče ne uboga?"

"Naročili ste, naj to stori Inge," je pojasnila Angelca.

"Aha, torej to storite vi, Angelca... Kot sem rekel - prerežite funkcijo za luč v jašku."

Nenadoma se je izklopil zvok v jašku in zveza med mostom in Robertinom je bila prekinjena.

Tedaj se je po vratih zaslišalo udarjanje. Z grozo in v pričakovanju varnostnikov sta odprla vratca in bil je kadet.

"Pridita, moramo se skriti drugam," je prigovarjal. "Kapitan je izvedel, kje sta in lahko vaju poškoduje."

Ubogala sta in urno zlezla ven, ko se je vklopil zvok.

"Oprostita glede tega, narobno žico smo prerezali," se je opravičil glas kapitana. Nato se je zlobno zasmejal: "Kot sem rekel, že dvakrat - prerežite funkcijo za luč v jašku."

Ravno prav so odšli stran, saj je Angelca znova prerezala napačno žico in jedka hladilna tekočina za dieselsko jedro je zalila vse jaške v strojnici. Zbežali so ven in proti skladiščem. Skrili so se v skladišče 15, ki še ni bilo napolnjeno z zeljem. Pred tem se je Inge spomnila, da so si odstranili komunikacijske broške, po katerih jih je računalnik lahko izsledil.

"Računalnik, kje je Robertino Ponikvar?" je vprašal kapitan, ko je že na četrt mislil da ga je tekočina pokončala.

"Robertino Ponikvar se nahaja v straniščni školjki na krovu 5," je odgovoril računalnik.

"Kako? V školjki?"

"Ja, v WC školjki. To je prelep prostor, kjer ljudje ponavadi izvajajo svoje male in velike potrebe."

"Aha, preglejte vse prostore, kje se nahaja Robertino in kompanija," je ukazovalno povedal kapitan. In še dobro, da je to povedal ukazovalno, saj je res šlo za ukaz. "In najprej preglejte WC prostore."

"OK, kapitan," se razlega po vsem mostu in kmalu vsi izginejo.

"Kdo bo pa sedaj vodil ladjo?" zamišljeno vpraša kapitan.

Seveda odgovora ni bilo.

Čez nekaj časa je začelo odpovedovati še nekaj funkcij. Odpovedalo je ročno merjenje izstrelkov, avtomatsko zagrinjanje zaves, celo čiščenje WC-ja je šlo rakom žvižgat. Ščitov tudi že nekaj časa niso mogli dvigniti, kaj šele, da bi zaščitili ladjo. Tudi temperatura na poveljniški reki se je spustila celo na 10 stopinj Celzija. Sicer to ni pretirano nizka temperatura ampak dovolj, da je Angelco zeblo kot prehlajenega mačka, ki ga imaš 10 dni na ekvatorju in ga nato pripelješ na severni pol, še prej pa ga obriješ s klinco Mach 3. Celo nekateri monitorji so odpovedali in šli rakom žvižgat. In sicer rakom, ki so jih imeli na dvanajsti palubi.

"Kapitan, strokovno smo ugotovili, da se nihče ne nahaja na prostoru, kjer se izvaja izločanje odvečnih snovi, ki se naberejo v človeku po zaužitju raznih hranilnih in nehranilnih snovi."

"Kaj?"

"Oprostite, nikogar ni bilo na WC školjki."

"Tudi naslednjič povejte tako!! Bomo vsaj razumeli."

"V redu, kapitan."

"Kako nikogar? Saj nam računalnik vedno pove, da se vsi nahajajo tam."

"Tam smo našli samo komunikacijske broške. Upornikov pa ni bilo od nikoder."

"Presneto. Celo bolj zviti so kot sem si mislil," pomisli kapitan.

"Računalnik! Takoj preglej kje se nahajajo humanoidi, ki niso v standardnih prostorih."

"Vsi so v standardnih prostorih," odgovori računalnik.

"Poišči ljudi, ki nimajo broške."

Ni odgovora.

"Računalnik! Poišči ljudi, ki nimajo komunikacijskih brošk."

Ni odgovora.

"Računalnik! Kaj se dogaja?"

Ni odgovora.

"Računalnik!"

Nič.

"Presneto! Sedaj je celo računalnik odpovedal. Kaj bomo pa počeli sedaj?" pomisli kapitan.

Nenadoma ladjo začnejo pretresati razni sunki. Ladja se je tresla kot pol metra žolce na srebrnem pladnju.

"Napad!" ugotovi kapitan. "Takoj prižgite pikčasti alarm in dvignite ščite."

"Ne moremo, nič ne deluje," odgovori Solicist.

"Pokažite nam sovražnikovo ladjo na prikazovalniku."

"Ne moremo niti tega..."

Ladja se je spet zatresla kot moker zlati prinašalec in z njo tudi vsi na mostu in bližnji okolici. Tudi v skladišču 7, kjer je bila Robertinova skupinica bogatejša za 2 člana. To sta bila Pohorabin Kosmuljnik in Angelca. Slednja je pri iskanju začutila Robertinove valove in ju pripeljala v pravo skrivališče. Zavedno predani boju proti zelju so bili na trnih, toda en pogled skozi izletiščno loputo jim je razkril nič kaj lep prizor sovražne ladje, ki je napadala z vsem kar je imela.

Inge je bila odgovorna za popolno prenehanje vseh bistvenih funkcij ladje, ker je odlotala transputerski upor v samemu srcu ladje - kotrolni ploščici A20. Tako se energija ni več spustila pod vnaprej predpisan nivo in vsi sistemi so prešli v stanje nepripravljenosti razen lopute, generatorja gravitacijskega polja ter izstreljevalca vakuumskih min in zehinovih bomb, kot boste dragi bralci kmalu lahko prikladno opazili.

Sovražniki so tako streljali kot ribolovski vod v ranjeno krapico, torej krapovo ženo, in z laserskimi žarki so cefrali ladijsko fasado in Bramac kritino in tako počasi prodirali v notranjost ladje. Na nekaj mestih so že prebili trup, tako da so se ustrezne palube zapečatile s poljem silnic in niso bile več dostopne, stanje pa se je še slabšalo.

"Inge, nimamo druge možnosti," je mozgal Robertino, ki je imel po naključju res rad mozeg in tudi le-temu ustrezno juho. "Zacinite upor nazaj v A20. Samo tako lahko restavriramo funkcije ščita in orožja."

"Nemogoče," je odvrnila. "Crknilo je tudi energetsko napajanje za naprave z vtikačem, zato ne morem uporabiti cin aparata."

"O, moj bog," je dejala Angelca, ki je poleg svojih strašnih slutenj prebrala tudi od Inge in Robertina misli, ki so govorile, da so pogubljeni.

"Rad bi vam vsem rekel, da sem ponosen na vas," je dejal Robertino in stopil k Inge in jo objel. "Ter, da ljubim Inge. In žal mi je, da se je takole končalo zaradi mene in kapitana."

Vsi skupaj so stekli v krožni objem in se tako nekaj časa objemali, ko je Inge začutila da je na desni Pohorabin postal naenkrat zelo zguban in star. Kmalu se je izkazalo, da to sploh ni bil Pohorabin.

"Pozdravljeni, jaz sem na srečo stari vrač in se objemam z vami že odkar ste si stekli v objem in moram reči, da je bilo to nekaj najboljšega kar me je na tej ladji doletelo. Tale kiklopska deklica mi je kar ščemenje povzročila na raznih delih telesa. No, sedaj pa k stvari. Rad bi vam povedal, da še ni čas za obup, saj imate prav v tem skladišču magnetne škornje in zaščitne obleke, s katerimi lahko greste na sprehod po ladijskem trupu. Namreč, zgoraj nad mostom je izstreljevalnik vakuumskih min in zehinovih bomb, ki jih po moji lastni evidenci še vedno imate na zalogi. S pomočjo zehinovih bomb boste sprožili pri nasprotnikih močno zehinsko polje, ki jih bo uspavalo, dokončate pa lahko z minami. Slednje uporabite tudi da dokončno uničite sonce, ki pada na prolemankozansko kolonijo in si zagotovite slavo."

Nato je vrač skrivnostno izginil, še hitreje kot se je pojavil.

Robertino in Angleca sta se prostovoljno javila, da opravita nalogo. Pridružil pa se jima je še pomočnik programerja definicij celoštevilčnih spremenljivk, imenovan Inte Gera. Hitro, kot bi rekel 'sosedova paličasta lesenega noga je pobarvana na rdeče in gre čez cestišče po zelenem pločniku z rumenimi kandelabri' so si oprtali zaščitne obleke in nataknili magnetne škornje. Pri hoji proti izstreljevalniku so imeli nekaj težav, še posebej ker jih je obstreljevala sovražnikova ladja. Premetavalo jih je, kot premetava žabo v multipraktiku.

Na srečo so bili magneti na škornjih dovolj močni, da jih ni odneslo v vesolje kot nebogljenega žužka. Zataknilo pa se je pri izstreljevalniku. Gera bi moral odviti vijak na loputi vendar je razumel samo direktne komande in uporabljati je znal le tipke. Analogni pristop je bil zanj nekaj čisto novega. Ko je tako vzel gedore in pričel obračati vijak, je prehitro potegnil ročico in ga je začelo vrteti kot mačka v pralnem stroju, z vključeno centrifugo.

Ko se je lovil, je nehote pritisnil gumb na škornjih in magneti so popustili. Tako ga je odneslo v vesolje in rešitve zanj na žalost ni bilo več. Angelca in Robertino sta solzami v očeh nemo opazovala ta žalostni prizor se nekaj minut dokler Gera ni izginil v mraku vesolja.

"Uporniki letijo v nebo," je vzkliknil kapitan, ki je skozi eno od oken tudi spremljal nenavadno akcijo svoje posadke, vendar ob tem ni občutil veliko sreče. "Le kaj nameravajo?"

Robertino in Angelca sta odvijala vijak po vijak in pri zadnjem je skoraj tudi Angelco odneslo v brezmejno črnino, toda na srečo je potem odpadla samo se loputa. Pod loputo je bila odprtina kakega pol metra v premeru in kontrolna ploščica. Robertino je hitro nastavil izstrelitev vseh zehinovih bomb čez pet minut. Potem sta pohitela do druge odprtine, kakih dvajset metrov stran. Spet sta odvila vijake in sprogramirala sprožitev čez pet minut. Snopov laserske svetlobe je bilo veliko, kot je veliko por na riti povprečne bolgarske suvalke krogle, ki se je kvalificirala na olimpiado. Zategadelj sta Robertino in Angelca komaj uspela priti nazaj v dotično sobo, iz katere sta startala. Tam so morali takoj vsi spiti liter vodke, da so si opomogli.

In ravno pravi čas, saj so zehinove bombe začele leteti iz Matere Stefke kot drek iz kravje riti. Nekaj jih je priletelo v sovražno ladjo, kot so lahko videli naši junaki skozi svojo loputo in v nekaj trenutkih so se streljaji nehali in postalo je mirno kot želva, ki jo nakrmiš z valijem. Še kakšna dva razpada polonijevega atomskega jedra v kuhinjski napi kasneje pa so iz druge lopute začele leteti še vakuumske mine na termalni pogon ali na kratko vakugon. Ena je priletela v sovražno ladjo in jo razblinila, ostalih šestnajst pa je odletelo v sonce in ga začelo krušiti in trgati kot ogromno napolitanko, to je prebivalka Napolija.

"Uspeli smo," je zašepetal Robertino, ko se je umirilo spet vse na nivo komatozne gliste s kolobarno paralizo. "Uspeli smo!" se je trenutek za tem zadrl in vsi so z njim zarajali in morali so spiti še eno vodko, za proslavo.

Ladja pa je bila v zelo slabem stanju in trup je bil dodobra prerešetan kot gromozanska cirozna jetra. Nekako se njena struktura ni več prav dobro držala in potrebno je bilo vzpostaviti samopopravilni sistem in polja silnic na prizadetih območjih ladje, da je vakuum ne raztrga narazen. Robertinu se je to se dodobra posvetilo.

Medtem je na mostu kapitan dobil sporočilo preko svojega komunikatorja, ki so ga izsledili prolemankozanci.

"Čestitamo, kapitan," se je oglasil glas župana kolonije Jezheskora Nocha. "Ne vem kako ste uspeli, ampak sonce nas več ne ogroža..."

"Hmm," je zmedeno dejal kapitan. "Gre se zahvaliti naši iznajdljivosti, kajpak..."

"Še enkrat hvala in žal nam je za vašo ladjo, ki jo bo, kot vidimo, vsak čas raztrgalo. Pripravljeni smo vas vse teleportirati na kolonijo, ko nam daste znak."

"Super," je dejal kapitan.

Medtem je Robertino mozgal: "Zaciniti moramo upor nazaj, sicer bomo sli vsi v maloro."

"Ampak, kako?" je milo vprašala Inge. "Saj nimamo aparata in elektrike?"

Malo so razmišljali, nekateri celo zganjali paniko, potem pa se je zopet izkazal Robertino, kot se izkaže varčevanje za dobro idejo.

"Inge, sleci obleko in se bova skupaj drgnila. Tako se bova dovolj segrela, da bova lahko raztopila cin," je velel.

Inge je ubogala in res sta se drgnila kot dva luskasti ribi preden gresta na žurko. Angelca je pristavila upor in cin na koncih le-tega se je resnično začel topiti.

"Deluje!!!" je zaklicala in morali so nazdraviti z novim litrom vodke. Med drgnjenjem so skupaj z Angelco priskakljali do kontrolne plošče. Ladja je začela šelesteti. Videti je bilo, da se njen konec bliža, ampak slišati je bilo, da je njena rešitev še hitreje na poti.

"Zdaj!" je zakričal z glasom pohlevne triperesnice Robertino in Angelca je upor urno prislonila na prejšnje mesto, ne preveč shladeč ga medtem. Naekrat so se prižgale luči in zaslišalo se je brnenje.

Medtem je kapitan nemočno gledal ostanek posadke na mostu, ki je poročala kot je znala brez vseh napravic...

"Izgubili smo integriteto trupa, pritisk pada..."

"Šumi mi v ušesih..."

Namesto Solicista se je slišal le še krepak padec po tleh, kot bi na tehtnico vrgel kilo govedine.

"Dosti imam, ladje se ne da rešiti," je ugotovil kapitan in se potapkal po prsih. Ladja je začela šelesteti. Videti je bilo, da se njen konec bliža, njene rešitve pa ni bilo slišati.

"Ja?" se je oglasilo iz broške.

"Prežarčite nas, prosim."

Ravno se je prižgala luč na mostu, v naslednjem momentu so vsi člani posadke izginili z ladje. A zanjo je bilo žal prepozno. Vakuum jo je raztrgal podolgem in počez in še po diagonali in to je bilo konec Matere Štefke. Njene razbitine so mrko in molče poplesavale po prostoru, kjer je prej ponosna stala ena največjih ladij Ekshibicijskega sveta.

Robertinova in kapitanova skupina pa sta se znašli v veliki dvorani, kjer sta stala tudi dva prolemankozanca.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašal Robertino zmedeno, ko se mu je kar naenkrat zamenjalo okolje.

"Vaša ladja je uničena," je mrko dejal eden od prolemankozancev.

"Pojdite z nami, da se stuširate in odpočijete," je predlagal drugi.

"Ali bomo kaj jedli?" je bila neučakana Marnoga.

"Ne! Zaenkrat imate na voljo le tuš in posteljo."

"V redu," se vda Marnoga in startali so. Molče so prolemankozancema sledili vsi člani posadke Matere Štefke. Bilo so zelo slabe volje, saj sedaj niso imeli niti lastne vesoljske ladje več. Najhuje pa sta se počutila Inge in Robertino, ki jima ni bilo nikdar tako lepo kot zadnjih nekaj ur.

"Ampak, saj smo zalotali upor nazaj na svoje mesto," je bil razočaran Robertino. K njemu je pristopil kapitan.

"Videl sem, kako se je vrnila energija, potem pa so nas prežarčili. Ponosen sem na vas, Robertino, in oproščam se vam za vse. Brez vas bi umrli skupaj z ladjo."

"Kako to mislite?"

"Ko ste razstrelili sonce, nas je kontaktiral župan in nam ponudil prežarčenje, ki sem ga zadnji hip izkoristil."

Robertino je nemo pogledal predse in solze so mu stopile na pete.

"Vse to zaradi najinega nesoglasja..."

"Je že dobro," ga je miril kapitan. "Saj je še dosti ladij v floti."

Kmalu so prispeli do kopalnice.

"Slecite se in pojdite vsi pod tuše!"

"Ali imate samo skupne kopalnice tu na koloniji?" vpraša kadet.

"Da. Imate kaj proti?"

"To ne. Toda pri nas imamo kopalnice posebej za moške in posebej za ženske."

"Nikar ne recite, da ste sramežljivi."

"Saj nisem, ampak ..."

"Tukaj pomeni sramoto, če je nekdo sramežljiv. Tako, da veste."

"Saj sem povedal, da nisem."

"Torej se nimate kaj pritoževati. Po končanem tuširanju se zglasite pri županu Jezheskor Nochu."

"V redu."

Tuširanje je trajalo kar nekaj ur, saj se nihče ni hotel tuširati hkrati z nekim drugim članom posadke in tako so se tuširali vsak posebej. Po končanem tuširanju so se končno napotili proti županu.

"Le kje ste hodili toliko časa?" se zasliši županov glas.

"Tuširali smo se in smo poskrbeli, da smo sedaj res cisti."

"OK. Gotovo se sprašujete zakaj sem vas poklical k sebi."

"Ne pretirano," pomisli kadet.

"Torej, poklical sem vas zato, da vas nagradim za vaš trud pri reševanju nase kolonije."

"Saj ni bilo nič posebnega," skromno odgovori kapitan.

"Pojma nimate, koliko nam to pomeni. V zahvalo prejmite ta skromni dar," pravi župan in kapitanu v roke izroči prelepo kristalno kroglo. "Dala mi jo je moja babica na smrtnem kavču, rekoč da segajo njene korenine v sedmi rashalinkov eon."

"Saj ne bi bilo treba," odgovori kapitan.

"Vztrajam, da to skromno darilo odnesete. Taksno požrtvovalnost je treba nagraditi. Poveljstvo ekshibicij že ve o vašem hrabrem dejanju in prihajajo, da vas odpeljejo na Zemljo."

"V redu. Hvala lepa."

"Sedaj pa lahko greste počivat, ker vem da ste najbrž že zelo utrujeni. Se vidimo zjutraj."

"V redu. Lahko noč," odgovori kapitan in skupaj se odpravijo proti spalnicam. Spalnice so bile v nasprotju s kopalnico za vsakogar ena. Pred zasluženim počitkom se zbrali pred kapitanovo spalnico in zaželeli drug drugemu lahko noč.

Tedaj pa se kadet oglasi: "Kapitan, ali mi lahko malo pokažete kristalno kroglo?"

"Seveda, zakaj pa ne," odgovori kapitan in mu izroči kroglo.

Kadet prime kroglo in jo opazuje kot sedemnajsto čudo in pravi: "Zelo je lepa. Najbrž je unikatna."

"Se strinjam, kadet. Njena vrednost je neprecenljiva. Sedaj pa mi jo vrnite, da jo spravim."

"V redu. Tukaj jo imate," pravi kadet. V trenutku, ko je podajal kroglo v roke kapitanu, pa mu je krogla odletela na tla in se razletela na mnogo delov.

"Kaj ste storili, nesrečnik?" se razjezi kapitan.

"Razbil sem kroglo, kot ste videli," nejevoljno odgovori kadet.

"Takoj pospravite ostanke krogle. Tega župan ne sem izvedeti pod nobenim pogojem, sicer lahko pride do vojne."

"Vsi bomo molčali kot pohane ribe," se strinjajo vsi člani posadke.

Spali so kot komatozne koze samopazke in zjutraj jih je kapitan nežno kot krtačka za čiščenje rostfreja zbudil.

"Naši že čakajo," je rekel. "Še prej pa se gremo poslovit od župana."

Župan jih je velikega nasmeška pričakal in pozdravil.

"Dobro jutro vam vsem, ostalim pa ne."

To je bil tradicionalen jutranji pozdrav, ki ga je bil deležen vsak gost župana.

"Še preden vas izročim vašemu poveljstvu, bi sem vam rad se enkrat zahvalil za vse kar ste storili."

"To bi vedno naredili za nase prijatelje prolemankozance."

"Naj vas Rashalinko kuje v najvišje zvezde," je zamolil Jezheskor. "Pa še nekaj. Premišljeval sem in dognal, da je morda kristalna krogla malo preveliko darilo za vaš trud. Navsezadnje je res že dolgo v naši družini in rad bi jo imel nazaj. V zameno bi vam poklonil knjigo Rashalinkovih arij, taksno s pripisanimi akordi. Na zabavah je zelo popularna.”

"Hvala," se je zahvalil kapitan živčno kot slepa miš v sokovniku, ko je vzel omenjeno knjigo.

"No, kje pa je kristalna krogla, prosim?"

"V bistvu sem jo pustil v naši sobi," se je zmazal kapitan. "Ker sem tudi sam mislil, da je takšno darilo kar preveč za nas."

"Kako ste skromni in dobri," je bil Jezheskor še bolj navdušen. "Varnostnik vas bo pospremil do arene, kjer vas bodo kravoportirali na vašo ladjo... Vso srečo in zrashalinkom. Upam, da se spet snidemo."

Jezheskorovi upi so splavali po vodi, saj so ravno ko so se naši junaki dobro vkrcali na ladjo, nad kolonijo priletele težke razbitine ladje Mati Štefka in razsuli kolonijo in pokopali vse njene prebivalce pod njo. Pa tudi naši junaki niso na domači ladji bili deležni prav dobrih novic.

"Posadka Matere Štefke," je začel sopihati mišičasti zemljanski varnostnik. "Zaradi številnih zločinov na vaših misijah vas pozivam pred vojaško sodišče."

Vsi so se začudeno spogledovali, nadaljeval pa je nek častnik:

"Sojenje bo potekalo na poti domov, preko satelitske zveze, na Zemlji pa boste služili morebitno izrečeno kazen."

"Kaj pa smo naredili?" je bebavo vprašal kapitan.

Čez nekaj trenutkov mu je v sodniških sobanah sodnik odgovoril preko satelitske zveze.

"Domnevno namerna razstrelitev vesoljskih postaj Promatej III, Hrdavs IV, Kalodont, Gromka strela VIII in Postojna I domnevno namerna razstrelitev planetov Kozansk, Incestino III, Asigatikejvidu, Trikodid Krogofat, Valjhun VII, Skorcrknu, in ladij Trafika IX, Bulonij, Mati Štefka... Kako se zagovarjate?"

"Nismo krivi," hladno odgovori kapitan.

"V redu. Torej se bo sojenje lahko pričelo jutri. Pokličite svojega odvetnika in se pripravite na sojenje."

"Prav," odgovori kapitan.

Tedaj se slika sodnika ugasne.

"Posadko ladje Mati Štefka takoj odpeljite v pripor," se oglasi vodja varnostikov Janez Mišica. "Poskrbite, da bodo lahko poklicali svojega odvetnika."

Po nekaj minutah so prišli do zapora. Varnostnik jih je zaprl in odšel. Tako so llani posadke le ostali sami.

"Kaj bomo storili?" živčno vpraša kapitan.

"Nekako moramo pojasniti vse te nezgode," pravi Inge.

"Nekaj bi jih lahko pojasnili, nikakor pa ne vseh," odgovori Robetino.

"Kaj pa, če bi prevalili vso krivdo na kadeta," se posveti Pohorabinu.

"To pa ni slaba ideja," prikima Marnoga.

"Tega pa nikakor ne bomo storili kadetu," pravi kapitan. "Res je sicer, da je on odgovoren za večino teh dejanj. Toda kot kapitan ladje mislim, da moramo vsi člani posadke držati skupaj."

"Se strinjam," pravi Angelca. "Mislim pa tudi, da bi jaz celo lahko vplivala na sodnika s svojimi telepatskimi sposobnostmi. Sicer nimam take moči, da bi vam sodnik spregledal vsa zagrešena dejanja, lahko pa močno zmanjšam kazen."

"To pa ni slaba ideja," ponovno pripomni Marnoga.

"To bomo tudi storili," odloči kapitan. "Poklicali pa bomo tudi odvetnika in ga vprašali za nasvet."

"OK. Varnostnik! Prinesi nam telefon. Radi bi poklicali odvetnika," pravi Robetino.

Čez nekaj minut je varnostnik res prišel s telefonom. Solicist je zgrabil slušalko in mahnil po varnostnikovi glavi kot mahne s krampom kopač jarkov. Ta se je razklala na tri polovice in možgani so padli ven kadetu pred noge.

"Zbežimo v vesoljski čolniček," zavrešči kot jata jerebic kapitan.

"Jaz bi raje v vesoljski kanu," je predlagal kadet.

"Zdaj ni čas za nepovegetane šale, pa tudi za rokavice ne."

Vsi so se molko in rohnece namuznili v polšepetajočem smehu in stekli so, razen kadeta ki je zagazil v varnostnikove možgane in padel po steni kot opijanjena čreda bivolov. Ob tem si je razbil nos in povesil uhlje, padel pa je tudi na Angelco, in ji stisnil joško, ki ji ni nikoli več nazaj zrasla. Ta je tako zacvilila, da je Pohorabin oglušel, od začudenja pa se je tako mahnil po ušesu, da se mu je spahnila čeljust in zanihala, ob tem pa so se zobje zapičili v Robertinov vrat in mu poškodovali medvretenčni hrustanec. Omahnil je in padel na Inge, ki je doživela orgazem.

Nato so se vsi zbrali in pohiteli proti parkirišču vesoljskih čolničkov. Na srečo je bil Robertino izkušen pilot in je srečno uspel pobegniti strelom materinske ladje, kadet pa je pritisnil ponesreči napačno zaporedje gumbov, kar je računalnik interpretiral kot zahtevo po sprožitvi lanserja posiljevalnih kanarčkov. Ti so poleteli nazaj do ladje in posilili do smrti vso posadko in ladja se je brez kontrole zaletela v Saturn in ima ta zato še danes povešen obroč.

Robertino pa je uspešno priplul do zemlje, nato so nad Piranskim zalivom vsi izskočili in vsak šli svojo pot. Nikoli več se niso videli, razen Robertina in Inge, ter Solicista in Pohorabina. No, pa tudi Kapitana in Piverli. Pa tudi Angelce in kadeta. No, v bistvu se vsak petek dobijo v Cafe Teatru in obujajo spomine ob igri taroka. Njihove kariere kot raziskovalcev vesolja je bilo konec, pač pa se je vsak posvetil stvarem ki jih je najraje delal.

Inge je zanosila in doktorji so opozarjali na nezdružljivost genov Zemljanov in Zirominatov. Inge in Robertino sta opozorila ignorirala in sta danes ponosna starša treh lepih grmov. Seveda sta se poročila in imeli so odlično slavje, na katerem je zanosila tudi Angelca. Inge je postala vzgojiteljica otrok z prizadetimi sečili, Robertino pa je postal bohemski slikar na dolge razdalje. Nihče ni vedel, kaj to pomeni, ampak skulpture so bile prav lepe.

Angelca je zaradi udarca v glavo in težke nosečnosti, ko je rodila desetorčke, izgubila svojo telepatsko moč in je zdaj blefirala kot medij za pogovor z umrlimi. Plača je bila dobra.

Kadet se je vpisal na visokošolski program vesoljskih akrobacij in se kasneje zaradi neuspešnosti izšolal kot požiralec ognja. Tako mu je bilo vedno toplo pri srcu in imel je prav srečno življenje z bradato žensko v lokalnem cirkusu.

Kapitan je zaživel s Piverli in skupaj sta posnela avtobiografijo o Milanu in Štefki Kučan. Tako sta postala slavna in se čez leto dni srečno ločila in se še dandanes tožita za starševstvo njunih staršev.

Solicist se je posvetil avtomehaniki, Pohorabin pa je bil spet njegov vajenec, čeprav je tajil da je tudi vojvoda dežele kranjske. Imela sta prav srečno življenje z dvema estonskima estradnima umetnicama ali na kratko striptizetama.

Marnoga je kupila majhen ranč pri Horjulu in je uspešna dreserka divjih horjulskih gozdnih konjev. Zmagala je že na kar nekaj rodeih in ugotovila, da jo kavbojsko življenje ponovno vrača v mladost. Kuho je opustila, še vedno pa rada poje kilo zelja sem in tja. Njena služabnica je zato trpela in enkrat se je zgodilo skoraj podobno kot na Materi Štefki, ko se je zaklenila v kopalnico in grozila da bo onemogočila funkcijo izpiranja stranišča.

Tako se je končala saga o prigodah ljudi z Matere Štefke in poveljstvo ekshibicij jih ni našlo in zato tudi ne sodilo nikomur od njih. Rashalinko jim daj nebesa.

KONEC.

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :