Planetarne ekshibicije

Epizoda I - verzija 14: Dios Horacias

Kup študentov na akademiji Planeternih Ekshibicij, ki je kot izbirni predmet vzel Zgodovino političnih ideologij III, je lepega junijskega dopoldneva slonel čez klop in zehal, medtem ko je njihov učitelj, znan po svoji neokomunistični nagnjenosti, škripal s kredo, ko je na tablo pisal naslov novega poglavja: "Vodje komunističnih partij"

Med študenti, ki so predmet obiskovali, je bilo prav nekaj pisanih primerkov: poleg zemljanov so se našli Marsovci, za katere so leta 2192 ugotovili da res obstajajo, tudi Zunablji, Fermulji in celo Prolemankozanec.

Po zoprnem škripanju se je zopet slišal val monotonih besed na oralni način, iz profesorjeve ustne odprtine. Tedaj je začel na projektorju kazati slike komunističnih vodij, namreč profesor in ne glas, in Stalina so vsi prespali. Nato pa je slika preskočila na Josipa Broza - Tita. Učitelj je povedal o njegovem življenju in vsi so naprej spali, razen ene glave ki se je še kako dvignila in oči na njej so se še kako namrščile in strele so skoraj začele udarjati ven.

"To je podla laž in nič drugega kot nesramno norčevanje," je vzrojil dotični študent, Udarga Chejetreba po imenu.

Profesor se je ustavil in se tudi sam narmščil, ko je pogledal proti razredu in razločno videl moteči element:

"Sedi, Chejetreba, da ti ne bom do avgusta prepovedal opravljanje izpita."

"Tiho bodi, prasec zemljanski," se je zadrl, da se mu je žolca nad obrvmi stresla. "In ne delaj se norca iz Rashalinka, največjega boga, ki je kdaj obstajal."

"O čem blebečeš?"

"To na tabli ni nikakrsen maršal, temvec Rashalinko, prolemankozanski dios omnias."

Ko so že poklicali dekana in so se skoraj stepli z nejevernim Prolemankozancem, sta prišla njegova starša, ki sta ga vsak dan ob treh prišla iskat na faks, da se ni izgubil do doma, saj je bilo znano da mladim Prolemankozancem dela težave orientacija v prostoru z več kot dvema dimenzijama. Staršema so razložili, v čem je problem in ko sta videla sliko, sta reagirala ne dosti drugače kot njun potomec. Začeli so se kregati še z njima, dokler ni oče Ustrelga Chejetreba, potegnil iz žepa laserski odganjalnik nadležnih pudljev in profesorja skoraj do smrti poškodoval...

Vest je hitreje kot svetloba šinila tudi onstran Rahmajevega pasu in dospela do prolemankozanskega domačega planeta. Čez mesec dni so prolemankozanci zaprli prehod na Rahmajevem pasu za Zemljane in ostale rase v planetarnih ekshibicijah in ko so se začeli kregati še zaradi tega, je prolemankozanski vladar Chlouk Chastni napovedal zemljanom vojno...

***

Marnoga je brezskrbno jahala na konju in vriskala kot kakšen kavboj, ki so ga napadle ponorele čebele. Zakaj je vriskala, ni vedel nihče, glavno je bila, da je bila srečna. Tedaj je daleč na obzorju zagledala neko postavo, ki ji je bila nekam znana, čeprav ni vedela zakaj. Takoj je odjezdila proti omenjeni pojavi in videla, da to osebo resnično pozna, oziroma je poznala nekaj let nazaj. To je bil general Jurij Zapohek in je bil sedaj že kar v letih.

"Kako ste, Marnoga?" je rekel general po nekaj minutnem molku.

"Ste to res vi, general?" je vprašala Marnoga.

"Res. Težko smo vas našli, saj ste se dobro skrili."

"Kako ste me pa sploh našli?"

"Sicer vas ne bi mogli, ampak ste pa zmagali na že kar nekaj rodeih. Tam smo nato izvedeli vaš naslov in tako sem prišel, da greste z mano na poveljstvo PE."

"Ali ste me prišli aretirat?" je zaskrbljeno vprašala Marnoga.

"V normalnih okoliščinah bi to storil, ampak situacija je zelo resna. Potrebujemo vašo pomoč."

"Mojo?"

"Da. In pa tudi pomoč vse bivše posadke Matere Štefke."

"Kaj se je zgodilo?"

"Vam bom pojasnil na poveljstvu. Še prej pa moramo poiskati vse bivše člane posadke."

"Počakajte trenutek, se grem preobleč."

"Prav."

Marnoga se je vrnila že čez tri ure. Seveda ni potrebno omeniti, da je po vseh teh letih jahanja bila zopet vitka in privlačna.

"Kako pa naj vem, da ni to kakšna past, da bi polovili ostale člane posadke?" je vprašala.

"Tega ne morete vedeti."

"Naj vam bo, pomagala vam bom."

Tako sta odhitela v bodočo temno noč - bil je namreč še sončen dan in noč je nastopila šele čez par ur.

***

Na Rahmajevem pasu so se začele zbirati razne prolemankozanske vojne ladje, čolni in podmornice. Marsikatera ladja iz Planetarnih Ekshibicij, ki je prišla tja mimo je bila uničena kot polž v solati. Celo ko je posadka napadene ladje sporočila, da niso vedeli da je izbruhnila vojna, so jo Prolemankozanci brezbrižno uničili. Člani PE so poslali ničkoliko diplomatov na razgovor, vendar se je vedno stvar končala nesrečno za njih. Bili so namreč uničeni kot za šalo.

Počasi so Prolemakozanci ustanovili vojni svet za uničenje Zemlje. Člani le-teh so nato najeli razne gdvarale (podobna funkcija kot je pri nas general) in ti so nato začeli uriti celo kopico in čredo izašibkov (po naše vojakov).

Imeli so celo več skupin izašibkov. Eni so se urili, da bi se infilitrirali med zemeljske vojake, drugi pa so bili trenirani, da bi v primeru napada uspešno odbili Zemljane in morebitne zaveznike.

***

"Zdravo, Marnoga," je v obnemeli osuplosti dejal Solicist. Očitno je že nekaj časa ni videl, bil pa je tudi presenečen, da ga je obiskala kar doma. Lahkotno se je smehljala, Solicistove oči pa so se ustavile na njenem spremljevalcu.

Solicist je brezglavo izpustil vrata, ter se zapodil nazaj v hišo, hiteč proti kuhinjskemu prežarčevalniku, da se kravoportira na skrivno lokacijo v Tahiti - natanko stopetnajst metrov severozahodno od obalne bolnišnice na delti reke Tahitščice.

"Ustavi se, Solicist," je dejala Marnoga. "General ni tukaj, da bi te aretiral..."

Solicist ni kaj dosti poslušal, kaj mu Marnoga vpije in je končno pritekel do prežarčevalnika. Hotel ga je uporabiti, pa ga ni bilo na standardnem skrivnem mestu - pod skledo s sadjem.

"Prekleto!!!" je zaklel in toliko adrenalina ni čutil že od abrahama kapitana Zeljka. "Kje je najin teleporter?" je zaklel proti mirnemu Pohorabinu, ki je slučajno ravno takrat prišel v kuhinjo pogret žgance od prejšnjega tedna.

"Teleporter!?" se je zamislil Pohorabin. "Aha, hotel sem ga skriti pred obiskovalci najinega doma, pa sem ga vgradil v mikrovalovko."

"Saj je bil že čisto dobro skrit, teslo," je bil zgrožen Solicist in skočil pred mikrovalovno pečico. "No, povej kaj moram narediti da se prežarčim?"

"Vtipkaj tip hrane: močnata."

"Ja!" je bil nemiren Solicist, ki je mislil da ga le nekaj sekund loči od aretacije.

"Nato vtipkaj..."

"Kaj?"

"Hmm, kaj je že bilo," je premišljeval Pohorabin.

"Za božjo voljo, general je na vhodnih vratih in prihaja noter. Pohiti, ti nesposobna uš, da mi ne bo žal, da sem kdaj s teboj odprl mehanično delavnico. Mama mi je vedno govorila, pazi se nesposobnežev, jaz pa sem z njimi obkrožen celo življenje..."

Najbrž se vam je zazdelo, dragi bralci, da v takšnih situacijah malo preveč govori in premalo dela. Nič ne skrbite, to se je zdelo tudi junakom in tudi avtorjema.

"Saj res, potem izberete čas kuhanja: 777 sekund," je nadaljeval Pohorabin.

"Ja... Naprej?"

"Potem pa vtipkajte za moč kuhanja v Wattih po vrsti prvih sto praštevil."

Solicist se je sesedel na tla in se udaril po čelu v neizmernem gnusu nad rahlomiselnostjo svojega kolega. Mislil je, da je z njima konec, pa je naposled Marnoga z generalovo pomočjo razložila v katerem grobu je pes zakopan.

Čez nekaj ur, ko sta Marnoga in general končno razložila v čem je stvar, sta se Solicist in Pohorabin končno sprijaznila z idejo, da bosta ponovno morala iti na PE.

"Kaj pa najini spremljevalki?" je vprašal Solicist.

"Ali živita z drugimi ljudmi?"

"Da. Saj veste, da ni prijetno živeti osamljeno toliko časa."

"To pomeni torej, da.... Se pravi vidva nista... Ah, prav. Mi smo pa toliko časa mislili, da sta... kako bi rekli, drugače usmerjena."

"Midva? Seveda ne. Počakajmo še dve uri, da prideta najini dekleti domov."

"Prav."

Ker se niso imeli o čem pogovarjati, so se pač dve uri pogovarjali le o vremenu.

Tedaj se je zaslišala trobenta, ki je igrala Tišino.

"Kaj pa je zdaj to?" je vprašala Marnoga.

"Nič, samo zvonec je pozvonil, kar pomeni, da sta najini spremljevalki prišli domov," pojasni Solicist.

"Zakaj pa taka žalostna melodija?"

"Nekaj je bilo treba izbrati. Veste, mi imamo najnovejši zvonec, ki za vsakega obiskovalca drugače zvoni."

"Kako to mislite?"

"Ta zvonec avtomatsko prepozna kdo je prišel in tako že po zvonenju tudi sama izveva."

"Saj to je čudovito, tudi jaz si moram omisliti kaj podobnega. Kaj pa je zvonilo, ko sva prišla midva z generalom?"

"Takrat je igrala melodija, ki so jo igrali Yankee-ji pri napadu na južnjake. To pomeni, da sva se morala skriti, ampak sem na to malo pozabil."

Tedaj se je spet zaslišala Tisina.

"Saj res, treba je odpreti vrata."

"Kar hitro poskočite."

"Zivjo, draga," je dejal Solicist, ko je odprl vrata. "Rad bi, da spoznata najine stare prijatelje, še s časov, ko sva delala v PE."

"V redu," sta odgovorili novoprišlici.

"Marnoga, to je E. Strada, to pa je Estra.Da."

"Me veseli," je odgovorila Marnoga. "Kako pa sta dobili taka imena?"

"To je pa enostavno," je odgovorila Estra.Da. "Surfala sem po Internetu in naletela na stran www.estra.da in bila mi je tako vsec, da sem po njej povzela ime."

"Mislite, sta obe povzeli?"

"Ne, o čem govorite?"

"Kolegica ima zelo podobno ime..."

"Se vam zdi? E. Strada je njeno pravo umetniško ime, ki ga je povzela po mami Es. Tradi..."

"No, prav, če vztrajate. Kaj pa je vajin poklic?"

"Midve sva estonski estradni umetnici."

"Kaj pa je to?"

"Na kratko rečeno, sva striptizeti."

"Kaj bomo storili z njima?" je vprašala Marnoga generala.

"Vzeli ju bomo s sabo, saj nočemo ločevati družin."

"Super! Dekleti, pripravita se, gremo potovat v vesolje," je dejal Pohorabin.

Čez dve uri so bili pripravljeni in so nadaljevali pot. Morali so namreč poiskati še nekaj članov posadke.

Prav kmalu so potrkali na vrata družine Ponikvar - Hvenska. Vrata je odprla znana oseba s še bolj znanim prelepim očesom. Hočemo reči - ni odprla vrat z uporabo očesa, odprla je vrata z roko, prelepo oko pa je le imela na sebi. Pa ne mislimo, da ga je nosila kot obleko ali masko ali kaj podobnega, ampak je bilo vraščeno v njeno glavo, ta pa se je kajpak držala telesa...

"Robertino, pridi pogledat kdo je prišel na obisk," se je raznežila, čeprav ji ni bilo ime Neža. Prikazal se je šarmanten možak z brki in kar nekoliko so bili presenečeni zaradi njegovega novega imidža.

"Lepo, lepo, le naprej," jih je povabil, malo sicer zaskrbljen zaradi generala, ampak vsi so se tako lepo nasmihali, da ni bilo slutiti razlogov za živčnost. Ko so vstopili v dnevno sobo, so videli tri lepe grme, ki so se preganjali po sobi. To so bili mutantski otroci Robertina in Inge, ker sta imela potomce, čeprav imajo njuni geni toliko skupnega kot geni murna Modreca in marelice.

"To so najini otroci," je dejala Inge. "Dva fantka in ena punčka."

"Kako pa jih ločite, zavraga?" je ušlo generalu.

"Po vonju, kajpak - za vsakega uporabljamo drugačno gnojilo. Po vrsti so najstarejši Jorge Bush, potem pa dvojčka Jiri Palma in Jelka Božič."

"Zanimiva druščina," je dejal general, nato pa so se posedli in Inge je skuhala vsem kavo iz ješprenja, oni pa so razložili v čem je problem.

"Zelo zanimiva zgodba," je priznala Inge, ko so končali, "vendar midva žal ne bova mogla sprejeti službe v PE. Robertino je namreč umetnik, jaz pa sem vzgojiteljica in ne moreva kar vsega pustiti, sploh pa imava družino, kot vidite."

"Vse lahko vzamete s seboj, sicer pa to ni ponudba ampak neke vrste ukaz... Morate se nam oddolžiti za vse tiste neumnosti, ki ste jih naredili v svojih zlatih letih - alternativa pa je zapor."

Inge je sedla na rob kavča, da bi - če že - padla z manjše višine.

"Oh, koga pa vlečeva za nos," je prekinil tišino Robertino in prijel Inge za roko. "Komaj sva čakala, da se nama nekaj napetega spet zgodi. Pogrešala sva življenje vesoljskih častnikov."

"Res je," je dejala Inge. "Samo, če že bom spet na ekshibicijah, hočem biti kaj več kot praporščakinja."

"Če želite, ste lahko pomočnica višjih častnikov."

"Kaj pa bi počela?"

"V bistvu vse isto kot prej, samo veliko bolj pomembna bi bila vaša funkcija."

"Kakšna pa bi bila plača?" jo je zanimalo.

"Saj niste imeli plače, saj veste da denarja več ni."

"Se pravi, želite da delam samo za nekaj dodatnih samoglasnikov v funkciji?"

"Ja."

"Vzamem," je rekla Inge in prinesla že spakirane kovčke. Ob pogledu na začudene obraze je razložila: "Vedno sem čutila, da bo ta dan prišel."

Skupaj so šli še po Naceta - kadeta, ki so ga našli v cirkusu Marije pomočnice. Po predstavi so ga zasačili v zakulisju, kjer si je hladil grlo od požiranja ognja.

"Zdravo, Nace," je dejala Marnoga.

"Pozdravljeni, vsi," se je tudi Nace raznežil, čeprav mu ni bilo ime Neža.

"Spektakularna predstava," je pohvalil general. "Sploh nisem vedel, da je cirkus tako zanimiv... Kaj ste izvajali na trapezu - to lahko prebereš le še v knjigi ali pa vidiš tukaj. Potem pa po taki virtuoznosti dajo nekoga, ki požira ogenj - to zna vsak otrok."

"Saj nisem bil jaz na trapezu," je Nace odgovoril. "Jaz sem požiral ogenj."

"No..." se je skušal izmazati general. "Vsekakor pa sem danes videl, da je tudi požiranje ognja lahko umetnost, če jo pravi človek prakticira."

"Kako ti je všeč v cirkusu, Nace?" je vprašala Inge.

"Ne preveč," se je Hudoperdnik skremžil... "Vse odkar so mi dali nalogo, naj nahranim slone in zatesnim okna na kočijah, se vsi čudno obnašajo do mene. Res sem malo zamešal, ampak to se lahko zgodi vsakomur."

"Kaj pa je bilo narobe?"

"Slonom sem dal jesti tesnilno maso, z njihovo hrano pa sem zatesnil okna - tako so sloni naslednji dan poginili, okna pa med vožnjo popadala iz kočij in se razbila... Ampak oboje je bilo v vedrih in res bi lahko vsak zamešal."

"Očitno ne spoštujejo tvojega truda," je komentiral general. "Kako bi ti bilo všeč, če bi se spet podal v vesolje?"

Nacetu so se zasvetile oči in bralec naj si sam predstavlja, kakšen je bil njegov odgovor, saj itak ni važno, ker je general že povedal, da je naloga obvezna in je bivši kadet vsekakor izbral misijo v vesolje.

Tedaj so se začela tresti tla kot za stavo. Voda v vedrih je veselo poskakovala. Slišalo se je, kot bi prihajal slon. V resnici ni bilo kaj dosti drugače. Prišel je visok, debel, zanemarjen, kosmat in širok moški z brado ali na kratko virado in je tako smrdel, da je nosove zavijalo vsakomur navznoter. Ta omenjeni osebek je priplesal do kadeta in mu sedel na kolena. Takrat sta se strastno poljubila. Marsikdo je ob tem prizoru širšemu občinstvu razkazal vsebino svojega želodca ali na kratko kozlal.

"Kaj pa je zdaj to?" je zarohnel general.

"Spoznajte mojo ženo," je rekel kadet. "Predstavi se, žena."

Tedaj je virado rekel(-a) z ženskim glasom: "Jaz sem Brada... Breda Brada."

"Govorite slovensko!"

"Saj to je moje ime," je pojasnila Breda. V cirkusu nastopam kot bradata ženska.

"No... tudi prav. Pridite s kadetom na poveljstvo PE, da vam razložimo vašo novo nalogo."

"Prav."

Odkorakali so z najboljšim namenom, da najdejo Vojka, skenirnega tehnika z Matere Štefke. Po nekaj dneh iskanja so ga našli na Madagaskarju, kjer je opravljal poklic profesionalnega iskalca zakladov. Za to je kajpak uporabljal novi skener za odkrivanje podzemnih kovin. Zelo velikokrat je našel tudi kakšen plinovod in vodovod, vendar je vsakič, ko je svojo presenetljivo najdbo sporočil mestnim oblastem, dobil odgovor, da je to že 500 let vrisano v mestnih načrtih. Ko je videl, da se mu približujejo znani ljudje iz PE, se je potuhnil v grmovje in nihče ga tako ni videl, saj je bilo grmovje tako gosto, da bi bil lahko tam skrit leteči kit, pa ga ne bi videli.

Tako so ga iskali še nekaj dni, ko je nekdo opozoril na nek nenavaden zvok, ki ni ravno sodil na Madagaskar. Vojka sicer niso videli, lahko pa so slišali zvok njegovega skenerja, ker ga je pozabil izključiti.

"Vojko, takoj pridite ven iz grmovja!" je naročil general.

Odgovora ni bilo.

"Vojko! Vemo, da se nahajate v grmovju, saj se sliši zvok vašega skenerja, poleg tega pa smo tudi grmovje obkolili, tako da ne morete pobegniti."

"Kaj želite?" se je tedaj oglasilo iz grmovja. To je bil seveda Vojkov glas in ne zvok kakega mutiranega laboda, priklopljenega na 220 V.

"Pridite sem, da se pogovorimo. Nismo vas prišli aretirat, ampak nujno potrebujemo vašo pomoč."

"Prav," je Vojko odgovoril dvomljivo in čez nekaj trenutkov dodal. "Že prihajam."

Čez nekaj minut se je pojavil Vojko. Bil je v raztrgani obleki, saj je med skrivanjem dostikrat zapel za kakšen trn. Poleg tega je tudi spremenil svoj izgled. Sedaj je imel košato brado in tudi nosil očala.

Dejal je: "Kako vam lahko pomagam?"

"To vam bomo razložili na poveljstvu PE."

"Kdo so tile novi ljudje?"

"To je E. Strada, to je pa Estra.Da. To sta spremljevalki Solicista in Pohorabina."

"Kdo pa je ta zaraščena gospa?"

"Brada... Breda Brada," je odgovorila Breda.

"Govorite slovensko!"

"Saj to je moje ime."

"Zakaj ste pa vi tukaj?"

"Sem kadetova žena."

In odšli so kar se da hitro na poveljstvo ekshibicij - no, seveda so se morali vmes ustaviti še na Marnoginem ranču, da je vzela svoje konjičke s seboj (tu konjički niso mišljeni kot hobiji, ali pa pravzaprav tudi - saj njen konjiček so bili konji), Inge in Robertino pa sta šla z otroci vred iskat Angelco.

Prišla sta na naslov, kjer naj bi delala in ko sta hotela vstopiti v pisarno z napisom Svetovalka Angelca, ju je robat glas ustavil. Bila je pritlikava receptorka in ju je predirno pogledala:

"Kam pa kam, mislite?"

"Hotela sva k Angelci," je pojasnil Robertino.

"Sta naročena?" je vprašala receptorkina malenkost.

"Naročena... na kaj?"

"Na seanso."

"Kakšno seanso?"

"Seanso pogovora z vašimi preminulimi najdražjimi, kajpak?" je zarohnela.

"Poslušaj, ti mala uš," je zagrozila Inge. "Ne vmešavaj se v najine poti, da te ne pohodiva. To je posebna naloga v imenu Planetarnih Ekshibicij."

"Če že morata," se receptorka ni prav pretirano prestrašila, "stopita noter, ampak počakajta, da svetovalka konča s svojo stranko."

Res sta odšla noter in sedla v predprostor, od koder sta zaslišala znan glas Angelce, ki se je prepletal z glasom njene stranke.

"Vprašala bi za denar in ljubezen," je povedal starikav glas, očitno strankin. Zaslišalo se je prhutanje kart in svetovalkin glas:

"Jaaa... Denarno vidim tukaj nekaj težav, predvsem zaradi kombinacije karte vojvode in bolezni. Tukaj v tej karti se kaže, da bo do tega prišlo nekako do konca leta."

Malo je premešala karte, in potegnila iz kupa prvo. Bila je karta smrti in stranka je prebledela. "No... to pa pomeni, da se bo potem vse uredilo. Smrt je namreč lahko simbol za konec težav."

"Oh, odlično... potem bi pa se za ljubezen vprašala," je dejala starka in začela krehati.

"Ljubezen pri vaši starosti?" si je mislila Angelca. "Bognedaj, zavoljo ogrožanja vašega zdravja in zdravja drugih. Kako pokvarjeni so ljudje dandanašnji..."

"Ljubezen... bi se prilegla, kajne? Kako tudi ne, saj ste tako agilni in sijoči," je raje rekla. Spet je razdelila karte in prva je padla karta veselja. Svetovalka je hitro razmislila, kaj naj naloži. "Tale karta pa govori, da imate potomca in sicer žensko osebo."

"Žensko? Ne, to pa ni res."

"Ah, seveda, saj je v tretjem descendentu," je svetovalka hotela izpasti, kot da ve kje se je uštela in o čem sploh govori. "Gre za moškega potomca."

"Svetovalka, jalova sem - nemogoče je, da bi imela sploh kakega potomca."

"Potem pa gotovo gre za vašega brata - da, ta karta bi lahko pomenila tudi starševega potomca."

"Svetovalka, jalova je bila tudi moja mati... To sem podedovala od nje."

Angelca je bila že malo nejevoljna, ko nič ni zadela, pa se je hitro spet znašla, misleč da tokrat ne more zgrešiti:

"Aha, neumnosti govorim - saj se vendar pogovarjava o ljubezni. Oseba je vaš izbranec, ki ga poznate ali pa ga boste poznali."

"Ampak moški," se je zgrozila starka. "Jaz dam samo na ljubezen z žensko... Mislim, da sploh niste prava vedeževalka."

"Aja," se je razburila Angelca in premešala karte kot čorbo iz kolerabe in zdaj je šele prhutalo. Potegnila je ven tri karte. "Karta Vojvode pomeni začetek nekakšnih problemov v ljubezni, ki se zaradi karte device še okrepijo..." Zadnja je bila karta smrti.

"A ta pa spet pomeni, da problemi odidejo?"

"Ne, pomeni da umrete - zato se ji reče karta smrti! Seansa je končana," je pribila in nagnala prestrašeno starko ven.

"Ne sprejemam več strank," je dejala, ko je zagledala Robertina in Inge in ju ni niti dobro pogledala.

"Angelca... to sva midva."

Angelca je spoznala glas in ugotovila svojo zmoto. Solze so stopile v oči. Nekaj minut so se samo objemali in jokali, da je imela Inge čisto sluzasto oko. Povedala sta ji o njihovi novi misiji in bila je odrešitev za Angelco. Svoje trenutno delo je zares sovražila. Skupaj so odšli v stavbo PE.

***

Pri Prolemakozancih pa so se priprave bližale h koncu. Vmes so imeli še nekaj sto zabav, kar niti ni presenetljivo, saj so bili konec koncev le ljudje. Če še enkrat pomislimo niti ljudje niso bili, ampak to ni pomembno. Konec koncev ne more nihče zdržati cel teden brez zabave. Tam so se točile razne pijače, čaj, kokakola, pomarančni sok.

Sedaj pa konec zafrkancije. Točili so seveda le prolemakozansko vino, šnops, pivo... no, ruma ni bilo, kje ste pa še videli, da bi prolemakozanec pil rum. Ta zabava bi bila zelo dobra za dušo, če bi jo prolemakozanci imeli. Mogoče so jo, toda tega avtorja ne bosta izdala. Bistvo je, da so se vsi naslednji dan dobro počutili, razen tistih, ki so imeli mačka (ali kako drugo domačo žival). Seveda pa so bili na zabavi vsi in nihče ni bil trezen.

Sedaj so bile vohunske ekipe že strenirane in so se počasi pripravljale za pot na Zemljo. Morale so se še naučiti kako reagirati v primeru družinskega prepira, kako reagirati če otrok prezgodaj prižge cigareto, kako reagirati če ti petnajstletna hči pove, da se je odvadila mamil že po drugem splavu. Skratka mnogo situacij, na katere so Zemljani navajeni, so preučili in se naučili, kaj je treba v tem primeru storiti. Pripravljenih je bilo nekaj tisoč vesoljskih citnakov (ladij). Imeli so vrhunsko orožje, ki bi lahko uničilo Zemljo v nekaj sekundah. Vkrcanih je bilo nekaj sto tisoč izašibkov in tudi precej gdvaralov. Vendar ti še niso bili za nas pretirano pomembni, vsaj ne še zdaj.

Pomembna pa je bila ena odprava. Namreč, nekaj izašibkov se je odpravilo na pot proti PE z namenom, da se premešajo med zemeljske vojake in tako odkrijejo njihove namene. Uporabili so citnak Kako Smrdi 3, ki že po imenu sodeč ni bila najbolj dišeče volje. Da so krenili so morali naviti citnakov vijak na 3125 obratov. To bi moralo zadoščati za pot do Zemlje in nazaj.

***

Rosile so se oči in nosovi so bili žmohtni, ko se se uzrle oči kapitana Zeljka in Piverli Flasher ter ostalih članov.

"Kapitan Zeljko!" so vsi povprek, nekateri celo dva in večkrat, vzklikali in si močili lica z avtohtonimi solzami. Da bi prihranili avtorjema opisovanje tega veličastnega dogodka so šli v skupni objem in bili tako kar hitro pripravljeni na pogovor.

"Pojdimo v debatno izbo," je predlagal kapitan. Debatna izba je bil prostor, namenjen debatam, izmenjavanju trača in včasih novoletnim zabavam osebja PE. Pridružil se jim je general in s kapitanom sta se usedla na pročelje ogromne konferenčne mize in kar nekajkrat so morali razsesti ljudi, da so se vsi videli in slišali. Imeli so tudi postreščka, ki jih je v svojem izbomobilu vozil od enega konca mize do drugega.

"Zakaj takšna naglica in trud, vas izslediti?" je začel svoj govor general.

"Ne vem, sem mislila da boste to vi povedali," je rekla Marnoga.

"Saj bom - to vprašanje je bilo moj retorični uvod," je general ošabno zakrulil. "Zato, ker smo trenutno v vojni." Vsi so obnemeli, ampak se nato kmalu začeli pogovarjati, sicer bi bilo pričujoce delo še kar nezanimivo. "Vest namreč še ni bila objavljena, ampak Prolemankozanci so nam napovedali vojno in uničili kar nekaj ladij."

"Saj smo jim jih nekaj tudi mi," je pomislil kapitan in pogledal kadeta, ki je z obrazom sodorepe močvirske lame stremel predse z močno poudarjenimi zrkli, kar je pomenilo, da pozorno posluša in - najverjetneje - ničesar ne razume.

"Stvari pa se še zaostrujejo," je nadaljeval, misleč da je res pritegnil njihovo zanimanje. "Naši vohuni, ki so podkupljeni trgovci Rashajevega pasu, so povedali da so bile odposlane vohunske čete in da Prolemankozanci nameravajo uporabiti njihovo najstrašnejše mitološko orožje, ki ga hranijo za primer najhujše žalitve Rashalinkove vere - prepričani so, da smo jih najhuje užalili mi."

"Zakaj pa so napovedali vojno?" je Inge skušala najti rdečo nit pogovora, čeprav ni bil nihče od njih oblečen v rdeče.

"Tukaj pa pridemo mi," je dejal kapitan. "Se spomnite naše ekshibicije, ko smo morali nadomestiti ukradeno Rashalinkovo podobico?"

"Seveda se, kot bi bilo včeraj," je zatrdil kadet. "Morali smo najti knjigo Kekčeve ukane za admiralovo hčerko."

"To je bilo na Koplerutih," je mirno odvrnil kapitan, v glavi noseč jasno sliko o kadetovi nesposobnosti in zategadelj le malo upoštevajoč njegovo nenavadno izjavo. "Morali smo namestiti Rashalinkovo podobico v njegovo svetišče, da smo rešili civilizacijo pred državljanskim genocidom. Ker so nam pravo podobico uničili, smo jo nadomestili s podobico nekega Zemljana. No, izkazalo se je, da je tisti Zemljan prav znana zgodovinska figura in to so Prolemankozanci vzeli zelo resno."

"Vaš kapitan je dobil napad slabe vesti, pa se je oglasil na poveljstvu in mi povedal to zgodbo," je dejal general. "Pravi, da če kdo lahko temu naredi konec, ste to vi."

"Seveda, samo prolemankozanski časovni strojček bi morali dobiti, se vrniti v preteklost in spet zamenjati sliki," je bil pameten Robertino. "Kar pomeni, da se bomo morali kot vohuni infiltrirati med Prolemankozance in jih izum odtujiti izpred nosa."

"Tako je, prvi častnik," je dejal general. "Najprej se boste vkrcali na ladjo, ki smo jo znova zgradili za vas, potem pa vas bo na poti k Prolemankozancem doktorirana kozmetičarka Alojzija Ajizjola ozkrbela, da boste brez mozolja... ah, oprostite, poetičnost se me loteva... poskrbela bo, da boste vsi izgledali kot Prolemankozanci s pomočjo svojih laserskih kozmetičnih tehnik."

"Mati Štefka?" je zasanjano dejal kapitan.

"Ne, Alojzija Ajizjola."

"Ne, Mati Štefka bo spet naša ladja... Tako nostalgično se mi zdi."

"Tako je tudi mišljeno, Miha," je dejal general. Kapitan je ob tem nazivu prebledel.

"Miha!?" so se spogledali člani posadke.

"Da, Miha Stroncij ali na kratko Moncij," je dokončal ugriz general, kapitan pa je postal kar solzen. "Kaj ne veste imena lastnega kapitana?"

"Mi imamo samo enega kapitana in to je kapitan Zeljko," se je oglasil kadet.

"Kdo pa je kapitan Zeljko?" je vprašal general.

"Kako ne veste kdo je to? Stoji namreč tik pred vami," je pojasnil kadet.

"To ni noben kapitan Zeljko, njegovo ime je namreč Miha Stroncij ali na kratko Moncij."

"Zakaj nam niste povedali svojega pravega imena, saj je vaše ime prav lepo?" se je v smehu oglasila Marnoga.

"Saj se res lepo sliši - Moncij," je ironično dejal Solicist.

"Ali ga lahko še kdo od nas uporablja?" je sarkastično vprašala Inge.

"Mm sdf we tergfgd Moncij asasda wqe," je porogljivo dejala Jelka.

"Miha Pavliha balone piha, balon pa poči in Miha poskoči," je zapel Pohorabin.

"Moncij Stroncij skače po prepoteni Polonci," je dodala Angelca.

"Kdo pa je Polonca?" je vprašal kadet.

"Tista, kateri je z glave padla kron'ca," je odgovoril Solicist.

Kapitan je začel spreminjati barve kot kameleon. Najprej je bil bel kot jogurt, nato postal zelen kot nezrela hruška, nato moder kot nebo malo preden se znoči, nazadnje pa rdeč kot kuhan rak.

Začel je kričati na ves glas: "Sedaj pa vas imam zadosti. Kaj se pa greste - saj sem ja vaš kapitan. Zdaj vidite zakaj nisem povedal svojega pravega imena. Ne pozabite, da me morate spoštovati in še naprej me boste imenovali tako kot prej in sicer kapitan Zeljko!"

"Razumemo, kapitan Zeljko oz. vaša mončičnost," so se v smehu strinjali ostali člani posadke. Kapitan je jezno pihal. Nato je general ukazal prežarčenje nove stare posadke na novo Mati Štefko, kjer naj takoj odrinejo proti Rashmajevemu pasu, od tam naprej pa s posebnim malim plovilom Verni polh proti rodnemu planetu Prolemankozancev. Med potjo do pasu naj jih Alojzija vse namaskira, potem pa naj dobijo časovni strojček in podobico.

Tako so prišli na ladjo in od ganljivih spominov jokali kot polulane gobe, dokler ni Nace kapitana poklical Moncij. Potem so se kako uro smejali, dokler jih ni general poklical in vprašal, kaj se dogaja, da še niso šli iz vzletišča. Iz razloga, da se zgodovina rada ponavlja, so preskočili krstitev ladje, sploh pa jih, odkar je bila krščena prva Mati Štefka, krstijo že v tovarni, kjer lahko hitro popravijo morebitne nevšečnosti.

Tako je Mati Štefka odletela iz doka s skoraj največjo hitrostjo in res se je zdelo nenavadno podobno dogodkom deset in več let nazaj... Hitro so se oddaljili od Zemlje in tudi iz sončnega sistema ter nadaljevali pot proti planetu Prolema Neko-Zana.

"Vse je do potankosti isto kot na stari ladji," je komentiral kapitan na mostu.

"Ja, razen tipk, ki so precej bolj ergonomične," je takoj ugotovila Inge.

"Ja, in sedežev, ki so veliko bolj udobni," je dodal tudi Robertino.

"Aha, in tudi računalniškega interpreterja ukazov, ki je zdaj veliko bolj odporen na napake," je bil navdušen kadet med pritiskanjem po kontrolah. "Sem že kar nekaj narobnih kombinacij tipk pritisnil, pa se ni sprožilo še nobeno orožje."

Nenadoma se je zaslišal računalnikov glas in kapitan je prebledel:

"Samouničenje ladje v minuti, izbran je bil sproščujoci program samouničenja."

Prižgala se je nežna glasba portoklefijskih fanfar in luči so se zatemnile do četrtine. Na ekranu se je prižgala slika sejšelskih plaz.

"Kadet, prekličite samouničenje," je kapitan zarohnel.

Kadet je pritiskal naprej po tipkah. Ker se bo stavek 'Kadet je naprej pritiskal po tipkah' ponovil še kar nekajkrat, sva se avtorja premeteno domislila, da bomo namesto celega stavka pisali le krajšavo 'Kadiskal'.

"Izbrana je bila tropska klima po celi ladji," je povedal računalnik in naenkrat je temperatura zelo narasla, v zraku se je nasičila vlaga in začel je padati dež.

"Tepec, pritisnite že pravo kombinacijo."

Kadiskal.

"Izbrana je bila hipna upepelitev restlinjaka in sadovnjaka na krovu 16."

"O, bog, naše hruške," je zacvilil kapitan.

Kadiskal.

"Izbrana je bila hitra replikacija ribjega olja na vseh ladijskih replikatorjih."

"O, fuj," je dejal kapitan ognuseno in res je nenadoma zasmrdelo iz replikatorja na mostu.

Kadiskal.

"Izbrana je bila usmrtitev vseh članov posadke, katerih priimki se začnejo z O-S, s švigalnim laserjem."

"O, bog. Oman Majda," je zajokal kapitan.

"Kakšna Oman Majda neki... Solicist Petrovij," je dejal Solicist Petrovij z za humanoidna ušesa nič kaj prijetnim tonom.

"Pa Svetovalka Angelca," je rekla svetovalka Angelca. Robertino ni kazal kakšnih posebnih avdialnih interpretacij, ampak samo strmel predse kot sova pri polarnem dnevu.

"Usmrtitev se začne takoj po samouničenju," je dodal računalnik.

"Neumna kišta," je komentiral kapitan.

"Ni neumna kišta, je najnovejši dosežek umetne inteligence," je pripomnila Inge.

"O kadetu govorim," je dejal kapitan.

"Samouničenje čez 10 sekund..."

"Zakaj se moram vedno jaz spomniti tega," je zavzdihnila doktor Piverli naveličano. "Računalnik, prekliči samouničenje."

"Ali ste prepričani, da želite izklopiti samouničenje?" je vprašal računalnik. "Možni odgovori so: da, ne, poskusi znova."

"Da," je pribila.

"Opozorilo: Če prekličete samouničenje, se ladja ne bo samouničila. Ali ste zares prepričani, da želite izklopiti samouničenje, ki se zgodi čez 2 sekundi? Možni odgovori so: Da, Poskusi znova, Nadaljuj kasneje."

"Da, prekliči ga, prekleto."

"Če boste pa grdo govorili," je dejal računalnik, "se pa kar sami uničite." In nato se je izklopil.

"Oh, hvala, Piverli," si je oddahnil kapitan. "Ti, kadet, pa boš po mojem ukazu od zdaj pomagal Marnogi v kuhinji."

"Pazite, ladja," je zakričal Robertino in pokazal na zaslon, iz katerega je izginila sejšelska plaža. Bila je prolemankozanska ladja, ki je prevažala vohune prolemankozance, preoblečene v ljudi. Hitro je začel tipkati ukaze za preusmeritev ladje s tira, toda računalnik se je nepreklicno izklopil in nič ni delovalo.

"To dobiš, ko imaš najnovejši dosežek umetne inteligence," je ironično zategnila Inge.

"Računalnik, takoj se prižgi nazaj," je moledovala Piverli. "Prosim."

"Ne, grdo se ne boste obnašali do mene," je užaljeno dejal. To je samo zato, ker sem stroj. Prekleta diskriminacija.

"Ne bomo več, prisežem."

"No, naj vam bo. Ponoven vklop čez minuto in pol."

"Minuto in pol!?" je zakričal kapitan, sekundo za tem pa se je Štefka zaletela v prolemankozansko ladjo in jo razblinila na triljone kosov...

"Prekleto, kaj bomo pa zdaj storili?" je zastokala Angelca.

"Zamolčali, tako kot vedno," je rekel kapitan, mislil pa si je: "Kadet ne bo imel nobene pomembne vloge pri nas."

"Usmrtitev članov posadke se prične čez trinajst sekund," se je tedaj zaslišalo iz računalnika.

"Kakšna usmrtitev?"

"Prej ste sprožili ukaz za usmrtitev vseh članov posadke, katerih priimki se začnejo z O-S, s švigalnim laserjem."

"Saj smo preklicali ukaz za uničenje."

"Za uničenje že, ne pa za usmrtitev. Usmrtitev članov posadke se prične čez devet sekund."

"Naj nekdo ustavi usmrtitev!" je panično zatulil kapitan.

Kadet je tedaj hitro pritekel do svojega bivšega delovnega mesta. Začel je pritiskati vse gumbe po vrsti.

Tedaj se je sprožilo zimsko podnebje na poveljniški reki in povsod je začelo zmrzovati. Zmrznila je celo poveljniška reka, tako da se v njej ni bilo mogoče več kopati. Pač pa se je kar nekaj častnikov prišlo tja drsat.

Kadiskal.

Po vseh prostorih so se začele nabirati gnile svinjske krače.

"Usmrtitev članov posadke se prične čez šest sekund."

Kadiskal.

"Kadet, takoj pojdite v kuhinjo k Marnogi!" je ukazal kapitan.

"Usmrtitev članov posadke se prične čez štiri sekunde."

Kadet se je užaljeno odplazil v kuhinjo.

"Računalnik, takoj prekličite usmrtitev posadke!"

"Ste prepričani? Možni odgovori so: Da, Poskusi znova, Nadaljuj kasneje."

"Da."

"V redu. Usmrtitev preklicana, čeprav bi bilo zelo zanimivo videti, kako se obnese švigalni laser na ljudeh, kajti na hrčkih se je kar imetno."

"Vzpostavi normalne življenske razmere na celotnem plovilu."

"V redu."

Medtem je kadet prišel do kuhinje in nepremišljeno vstopil. Tam je zagledal Marnogo, ki se je zabavala s primerno dolgim korenčkom. Kaj je z njim počela prepuščamo vaši domišljiji.

"Kadet, kaj pa vi počnete tukaj?" je prestrašeno kriknila Marnoga in hitro skrila koren. "Takoj ven!"

"Oprostite, kapitan mi je naročil, da moram od danes delati tukaj in pomagati vam, Marnoga."

"Takoj ven! Nato pa potrkajte na vrata kot vsak civiliziran človek. Potem pa se bova pogovarjala o ostalih zadevah."

Kadet je odšel skozi vrata in čez nekaj minut celo zares potrkal.

"Kdo je?"

"Kadet."

"Kar naprej, saj je odprto in ne bi bilo treba trkati. Konec koncev le obaro kuham."

Kadet je vstopil. Ko je pojasnil Marnogi, kaj je bil vzrok prejšnjim čudnim stvarem, ki so se dogajale na ladji, je postala zelo slabe volje.

"Kaj pa je narobe?" je vprašal kadet, ki je njeno slabo voljo celo opazil.

"Glede na to, kar ste zakuhali na poveljniški reki, boste tukaj povzročili še večjo katastrofo."

"To pa ni res, saj bom od sedaj naprej previden," je dejal kadet, pri tem pa se je neprevidno naslonil na kotel zelja ter ga zbil na tla, da je bilo zelje razsuto po celi kuhinji.

"Ravno o tem sem govorila!" je živčno zavpila Marnoga.

"Oprostite, saj ne bo več," je rekel kadet in raje obstal v mirni pozi, da ne bi podrl še kakšne stvari.

"Sedaj pa takoj pospravite kuhinjo in trikrat zloščite tla!"

"Zakaj pa trikrat?" je vprašal kadet.

"Zato, ker ste neodgovorni."

"Jaz ne bi trikrat pomival."

"Prav, pa ne boste - dajte štirikrat."

"Ampak ..."

"Petkrat."

"Prav," se je končno vdal kadet, mislil pa si je: "#@@!!@#@$%^^$@@!@" in mogoče še kaj zraven, recimo "@@"

Ko je pri loščenju razjedlo tla v kuhinji, ker je kadet uporabil kislino za poliranje trikadmijskih žarnic namesto loščila, ga je tudi Marnoga napodila in se je vrnil pod okrilje še vedno ogorčenega kapitana, ki se je sicer zelo sprostil z uporabo dvojnega ruma.

Alojzija se je izkazala kot mojstrica preobleke. Eden po eden so hodili člani posadke k njej in v nekaj urah je vsakega prelevila v pravega Prolemankozanca, z vsemi sluzastimi udi in mlahavimi rjavimi deli teles.

Prvi skupni obed je bil delo Marnoge, saj si niso upali uporabiti replikatorja, da se jim ne bi ponovila zgodba izpred 15 let. Posadka se je hitro spomnila, kako so se znali skupaj pozabavati in tako so naredili lepo zabavo. Inge in Angelca sta skrb za otroke prepustili računalniku, ki je imel celo program za varuško, in sta se ga lahko brez omejitev opijanili. Pridružili pa so se tudi Breda Brada, E. Strada in Estra.da, pa tudi Marnogin konj, ki je na začetku kazal nenavadno navezanost na Jorgeja Busha in mu pojedel kar nekaj vršičkov vej z listi. Jelka mu ni toliko teknila, Jiri pa je bil itak vegetarijanec.

Bilo je prav čudno na zabavi, ko so bili skoraj vsi višji častniki spremenjeni v Prolemankozance. Solicist se je tako napil, da si je odtrgal umetni podaljšek prolemankozanske roke in se je moral zjutraj s hudim mačkom spet javiti Alojziji na renoviranje.

Ni minilo deset let (ker je minilo dan in trinajst ur), pa so že imeli na dalekovidnemu radaju Rashmajev pas. Vojko je zategnil ročno in ladja se je ustavila. Ugasnili so večino luči, da je bila skoraj nevidna in nastopil je čas, ko so morali preoblečeni vohuni - torej kapitan, Robertino, Inge, Piverli, Solicist in - verjemite ali ne - kadet, ker je kapitan menil, da je dobro, če se česa nauči - nadaljevati pot z Vernim polhom, malim plovilom najnovejše tehnologije.

Poveljstvo ladje je bilo zaupano naslednjemu po činu in sicer Angelci, ki naj bi na tistem mestu počakala na vohune, da se vrnejo s časovnim strojčkom...

In tako je pot cez Rashmajev pas nadaljeval Verni polh, ki je bil zgrajen v tipičnem prolemankozanskem stilu in je celo oddajal prolemankozanske harmonične visokofrekvenčne signature s fantomsko komponento. Nič ne skrbite, če ne razumete - to je le izraz, ki naj bi zgodbo naredil malo bolj sofisticirano.

"Kdo gre?" je zacvrčalo iz zvočnika in oglasil se je pravi prolemankozanski carinski policist iz Rashmajevske postaje.

"To smo vendar mi... vohunska ekipa iz Zemlje," je ustrelil kadet in pod toplimi preoblekami so njegovi kolegi od strahu postali čisto mokri, pa tudi žolca na njihovih telesih se je tresla.

"Prekleti bedak nas je izdal," si je mislil kapitan in tiho čakal, da jih uničijo.

"Ste že nazaj?" je začudeno vprašal carinik. "Dobrodošli, bratje, kar naprej in poročajte."

Ko se je Verni polh oddaljil naprej proti Prolemi, je kapitan rekel:

"Kaj za vraga pa je bilo to? Zakaj so nas povabili naprej?"

Vsi so skomigali z rameni kot kaka akrobatska gimnastična skupina.

"Tebe bom pa lastorocno ubil, imbecil degenerirani," je kadeta okaral kapitan.

Spet se je zaslišalo iz zvočnika:

"Vohunska ekipa ekselence Firbec Matra, dobrodošli nazaj v območju Proleme - sledite koordinatam, ki vam jih pošiljamo in tam pristanite. Kralj vas željno pričakuje."

Tako so sledili navodilom in pristali. Pričakala jih je prolemakozanska glasbena skupina Karnaprej Rajamo. Igrali so nekaj poskočnih melodij, nato pa še partijo šaha in tenisa. Tako so bili vsi srečni in zadovoljni. Straža je posadko spremila do kralja. Tam so se morali pokloniti in narediti stojo na treh rokah, kajti to je bil tradicionalen prolemakozanski pozdrav.

"Pozdravljena, ekipa," jih je pozdravil kralj.

"Pozdrav."

"Najprej naj vam izrečem vse čestitke, kar jih je od tukaj do naše vikend kolonije na Probleku Ruzhdi III in naj naznanim, da to ni malo. Vidim, da ste veliko pretrpeli, da so vas pretepali, ko ste pa tako zabuhli."

"Hmm... ja, tako je," je dejal kapitan strto in zvito s trte.

"Kar ste naredili za domovino, vam bo Rashalinko poplačal v njegovih sedemnajstih nebesih in dvakrat na leto boste lahko uzrli njegovo podobico. Kako pa je sploh šla vaša misija?"

"V redu."

"Ne pozabite, da smo vam tako hvaležni, da smo celo najeli Karnaprej Rajamo... Je namreč najdražji band na tej strani Rashmajevega pasu. Kar sedem pločevinkov sem moral plačati... No, nazaj k vaši misiji - kaj ste ugotovili?"

"V zvezi s čim?"

"Z vašo misijo."

"Kakšno misijo?"

"Misijo na Zemljo."

"Kaj je z njo?"

"Ali se Zemljani pripravljajo na napad?"

"Ne, pravzaprav so Zemljani zelo miroljubni."

"Zemljani?"

"Da."

"Kaj je z njimi?"

"Ugotovili smo, da so miroljubni..."

"Ah, saj res - vohuni in te stvari... Odlično, hehehe," se je kralj Matra porogljivo zasmejal v humornem socvetju. "Torej bomo lahko napadli Zemljo brez strahu."

"Zakaj pa?" je začudeno zaskovikal kapitan kot kaka sinica, ki bi ji kdo storil silo.

"V vojni smo z Zemljo in zato moramo sovražnike uničiti."

"Kaj pa naj bi s tem dosegli?"

"Maščevali se bomo brezobraznikom, ki našo vero dajejo v nič - v bistvu ne bomo dosegli ničesar, toda v vojni in ljubezni je tako ali tako vse dovoljeno." In kralj je v ponazoritev prijel prvo prolemankozanko, ki je stala zraven prestola in jo tako poljubil, da ji je mandeljne izpulil z jezikom.

"Toda, Zemljani so miroljubni in se želijo opravičiti..."

Kralj je le grdo pogledal.

"No... Prav," je zmedeno povlekel kapitan.

"Sedaj lahko greste domov k svojim družinam, kajti doma vas že željno pričakujejo."

"Domov?"

"Ja, saj veste - k ženam in otrokom."

"Saj jih res že močno pogrešamo," se je izgovoril kapitan.

"Pa nasvidenje in Rashalinko bodi vedno z vami."

"Nasvidenje."

Tako so se naši junaki odpravili proti svetišču. Mimogrede je kapitan premlatil kadeta kot porednega cucka. Kadet je zdaj le potuhnjeno hodil za ostalimi člani posadke in malo je manjkalo da ni tudi njemu odpadla umetna roka.

"Končno se mi je posvetilo... Imajo nas za vohunsko ekipo, ki smo jo ponesreči razstrelili na poti sem... Kakšen je vaš načrt - imate predloge," se je Zeljko obrnil k ostanku posadke.

"Najbolje bo," je odgovorila Inge, "če se kar vklopimo v njihova življenja in poskušamo medtem priti do časovnega strojčka... Namreč, kot vohuni, je gotovo kdo od nas znanstvenik in zna biti, da ima dostop do tehnološke sekcije, ki je izdelala strojček..."

"Prav imaš, Inge," je bil vzhičen kadet, rahlo podplut pod masko, niti ne prepričan v resničnost svojih besed.

Izkazalo se je, da sta Inge in Robertino tudi kot prolemankozanca poročena in da ju doma čaka najstniška hči, Solicist in kadet naj bi bila različnih spolov in prav tako poročena, sicer brez otrok. Piverli je bila tudi kot prolemankozanka doktorica planetarnega ugleda, edino kapitan je imel nesrečo, ker v misijskem dnevniku ni pisalo nič o njegovem življenju. Tako je bil prepuščen na milost in nemilost svoji iznajdljivosti in moral je iti domov in od tam vse pogruntati... Na žalost pa nihče ni bil v prolemankozanski tehnološki sekciji in kako bodo prišli do časovnega strojčka ni bilo nikomur jasno.

Kapitan Zeljko alias Nichne Vemosebi, kot je bilo njegovo prolemankozansko ime, je potrkal na vrata svojega domovanja. Ni bilo odgovora in potrkal je še enkrat.

"Potres!!!" se je zaslišalo dretje iz hiše. "Mamushka je prišel, da nas požre."

Ko je mala prolemankozanska postava stekla iz hiše in se zaletela v kapitana, je padla, pogledala kvišku in rekla. "Nichne!" in se mu vrgla okoli vratu.

"O, moja predraga!" je govoril kapitan medtem, pojma ne imeč, kdo je to ali kako ji je ime.

"Zakaj pa razbijaš po vratih namesto da bi uporabil Rashalinkovo zdrmelce?"

Šele tedaj je kapitan opazil zvonček, na levi od vrat.

"Nisem se spomnil, tako sem utrujen od misije."

"Kaj so počeli s tabo?" je bitje začelo jokati. "So te tepli? Videti si čisto drugačen in bolj zabuhel kot prej."

"To je od zemljanske hrane," se je izgovoril, misleč da bi prolemankozanci Zemljane še bolj sovražili, če bi mislili, da so vohune tepli. "Dobra je, vendar te nekoliko napihne."

Bitje je kapitana gledalo v obraz in ta je hotel odvrniti oči, da ne bi opazile zamenjave. Še enkrat je objel bitje in ga poljubil na lice.

"Stric Nichne!!! Kaj pa počnes?" Bitje je odskakljalo v hišo. "Mama, mama! Stric Nichne me je poljubil na lice."

Kapitan ni vedel, da je bilo to neomajno znamenje pedofilije na Prolemi.

"Nichne!" se je zadrlo precej grše bitje, ki je očitno bilo kapitanova žena. "Takoj pridi v hišo in mi ne delaj sramote pred sosedi."

"Vse sem videla," se je oglasila prolemankozanka, ki je vse opazovala nekaj oken višje. "In že klicem monokagebe."

"Prosim te, Koozla," je moledovala žena. "Prizanesi nam, prodamo ti tri knjige Rashalinkovih arij."

"S pripisanimi akordi?" je vprašala soseda.

"Seve," je odgovorila kapitanova žena.

"Naj ti bo, Mevzha! Prinesi mi knjige do večera." In soseda je zaprla okno za sabo.

"Kakšne probleme si mi moral narediti takoj, ko prideš," je bila razočarana žena, katere ime je kapitan prikladno izvedel.

"Oprosti, Mevzha."

Žena je zacela jokati.

"Kaj pa je?" je vprašal kapitan.

"Niti me nočeš več klicati z mojim svatbenim imenom..."

Sluz ji je tekla iz vseh odprtin med srceparajočim jokom, ki se je slišal kot bi tisoč gamsov grgralo žajbljev poparek.

"Seveda te hočem," je zatrjeval kapitan.

"No, potem pa me pokliči... Dokazi, da najin zakon ni čisto razpadel..."

"No prav, naj ti bo, Sluzica"

Tedaj je Mevzha bruhnila v jok kot pretepena žaba.

"Prosila sem te, da me pokličeš s svatbenim imenom, ne pa da me žališ..."

In jokala je naprej. Na tleh je začela nastajati že taka poplava, da so se tudi ribice začele utapljati. Kapitanu je bilo sčasoma vsega dovolj in je zaronhel:

"Sedaj bi pa že lahko nehala jokati, cmera, saj ni konec sveta."

Mevzha je po tem stavku nenadoma postala vsa vesela in začela objemati kapitana.

"Pa si se le spomnil mojega svatbenega imena, hvala ti."

"Konec?"

"Konec česa?"

"Je bilo to tvoje ime?"

"Ma ne, saj si ga pravkar povedal."

Tedaj je kapitana prešinila ideja, kot poleti jekleno kopje skozi mlado jerebičino telo.

"Saj sem se samo šalil. Vem, da je bilo tvoje ime Cmera."

"Zakaj pa me nisi nikoli poklical po tem imenu, saj veš kako mi je to bilo všeč?"

"Mislil sem, da si se ga že zdavnaj naveličala."

"Tega imena se ne bom nikoli naveličala. In veš zakaj?"

"Ne."

"Zato, ker me spominja na moj najsrečnejsi dan v življenju."

"Kateri dan pa?"

"Na najino poroko vendar."

Oba sta nato preživela nepozabno noč, še posebej kapitan.

Solicist, kadet in Piverli so mirno odšli domov, saj so se pravočasno pozanimali, kje ima kdo svoje domovanje.

Težave pa sta imela tudi Robertino in Inge, saj o svojem otroku nista vedela prav nič razen tega, da je najstnica.

Ko sta prišla domov, hčere Nichtene Ubogam ni bilo doma. Sklepala sta, da je tudi tu podobno kot na Zemlji in da najstniki hodijo ven na zabave. Da bi ugotovila ime svoje hčere sta preiskala celo stanovanje in prebrskala vse knjige. Našla nista ničesar. Tako jima je preostalo le še to, da preiščeta hčerino sobo. Tam sta najprej našla hčerin dnevnik in ravno v trenutku, ko sta ga začela listati, je vstopila njuna hči.

"Kaj počneta v moji sobi?" je histerično zavpila.

Očitno je bila zelo slabe volje. To še ni bilo najhuje. Problem se je pojavil, ko je zagledala svoj dnevnik v rokah svojih staršev. Tedaj je čisto ponorela in začela metati stvari v svoje starše.

"Že tisočkrat sem vama povedala, da nimata v moji sobi kaj iskati kaj šele prebirati moj dnevnik."

"Oprosti," jo je hotel pomiriti Robetino.

"Takoj ven, takoj ven!"

Ker se vpitje ni zmanjšalo, sta se Robertino in Inge odločila, da raje zapustita sobo.

Po odhodu sta zaslišala močan tresk z vrati in škrtanje ključa.

"Na, ta je pa lepa," je bil Robertino zmeden.

"No, ja... Sem videla že lepse... Ampak vseeno jo kar pustiva malo samo," je predlagala Inge.

Šla sta v dnevno sobo v pritličje in nič kaj lagodno sedela tam in igrala sproščenost. Morala sta se dobro vživeti v vlogo, da ju ne bi presenetil kak sosed ali obiskovalec.

"In kakšno je vreme...?" je nespretno vprašal Robertino v tem duhu.

"Dobro," je Inge odgovorila. "Rashalinku hvala zanj."

Zdelo se ji je, da kar dobro oponaša tipično Prolemankozanko, toda dejstvo je bilo da je bila zunaj Mamushkina nadlahtnoba, kar je pomenilo še kako slabo vreme. Nista dolgo zdržala in začela sta se pogovarjati o svojih vohunskih zadevah.

"Tole gre prav slabo," je rekla Inge. "Nisem ustvarjena za vohunko."

"Tudi jaz komaj čakam, da pridemo nazaj na ladjo..."

"Ubogo bitje, tale najina hčerka," je dejala Inge. "Tako zmedena in mlada, pa še starši so ji umrli v trčenju."

Zasolzilo si ji je oko pod masko in predstavljajte si kako to v splošnem izgleda, če imaš oko veliko za pol obraza.

"Vse bo v redu," jo je objel Robertino, da je sluzasta umetna koža delala: Žmoht, Žmoht! "Našli bomo strojček in ko bomo spremenili tok zgodovine, tudi vohunska ladja ne bo uničena."

"Misliš, da bomo sploh res uspeli priti do strojčka?" je vprašala.

"Upam... Kapitan je edini za katerega ne vemo, da ni v tehnološki sekciji... Če tudi on ne bo, potem pa res ne vem."

"Kaj se pa greš? Prej si še rekel, da bo vse v redu, zdaj pa je vse odvisno od majhne možnosti, da je kapitan zaposlen v PTS."

Robertino se je zmedel in tudi njemu so se zarosile oči.

"Kako neki so se znašli ostali?" se je spraševala na glas Inge, ko sta se malo pomirila.

Če je mislila ona ali pa kapitan, da je pristal na najslabšem možnem mestu, sta se oba krepko motila. Izkazalo se je namreč, da sta kadet in Solicist morala igrati poročeni par, najhuje pa je bilo to da je prišla vsa njuna prolemankozanska žlahta na praznik ploditve. To je bil svečani praznik, ki je vezane prolemankozance doletel največ trikrat v življenju, šlo pa je za to, da se je zbralo vse sorodstvo na imenitni pojedini v počastitev Rashalinka, ki naj bi v zahvalo zagotovil dobro plodnost paru, ki praznuje. Po obedu pa mora par na sredo obednice na preprogo iz Rashalinkovega tkanja brejih slejkoprejk s polarnih predelov, kjer se vsem na očeh pari, naloga občinstva pa je da se od njiju uči in ju vzpodbuja z molitvijo.

Obed je šel mimo dokaj preprosto, ko pa sta izvedela kaj morata početi, pa sta kljub obilnemu kosilo dobila cmok v grlo.

"Ampak, res mi ne ustreza danes," je tožil Solicist, medtem ko je kadet ves apatičen sedel na tkanju. Menda je bil že vajen bolj možate ljubezni od Brede.

"Moraš, hči Jebovka," je rotila njegova prolemankozanska mati. "Nikar mi ne naredi sramote pred vsemi temi ljudmi. Sleci abhuto!"

Solicist si je odpel pokrivalo iz finega gostega tkanja.

"Ampak, mati, ne želiva si otrok."

"Jezik za priseske!" je mati zasikala in izbuljila oči, do konca začudena kako sploh lahko kdo izjavi kaj takega. "Rashalinku si namenila obed, zdaj pa zavračaš njegovo darilo. Mar si bi rada naprtila stoletje nesreče? Sleci še prosojnico."

Solcist je odpel srajci podobno reč, namotano okoli njegovega gnusnega telesa.

"Ampak, mama, mar ne bi mogli preložiti do naslednjega tedna?"

"Niti besede več!" je bila mati že prav naveličana.

"Kaj tako zavlačujete?" se je zaslišalo iz množice, ki je čakala v obednici. "Dol s pangicami!"

Solicist je tresoče se roke, da mu je žolco premetavalo po vsem telesu segel za rob pangic, ki so bile posrečeno spodnje perilo. Nenadoma so mišice v njegovem telesu popustile in razlezel se je po tleh poleg kadeta kot polita juha. Kadet je že zlezel nanj, pripravljen da se začne akcija, ko je pristopila mati in potipala namišljeno hčerko.

"Naj kdo poklice prenichince!"

Kadeta so odstranili s Solicista in čez nekaj minut je bila reševalna ekipa pred vrati in skupaj so odšli v prolemankozansko bolnišnico.

Prenichinci so takoj preverili srčni utrip. Seveda ga skozi preobleko ni bilo čutiti. Vseskozi so Solicista poskušali oživiti, a ni nič pomagalo. V bolnici so ga takoj prepeljali na urgenco, oziroma po prolemankozansko špohtljico. Vmes je Solicist seveda dobival tudi dihanje usta na usta. V bolnišnici so nekaj desetkrat poskusili oživiti Solicista z defibrilatorjem. Zaradi bolečin je Solicist kmalu izgubil zavest, čeprav je še od prej ni našel, prenichinci pa z oživljanjem niso odnehali še nekaj ur.

Poskusili so mnogo tehnik, pa seveda ni nič pomagalo. Naslednji dan so Solicista razglasili za mrtvega, čeprav je še migal.

Prolemakozansko splošno mnenje je bilo, da če pri nekom ne čutiš srčnega in ledvičnega utripa, potem je le-ta mrtev kljub temu, če še miga s svojimi udi. Po standardni navadi so mrtveca vedno še pet minut namakali v vročem olju, nato polili s katranom in posuli s perjem. Nato je moral osebek na mrtvaškem odru še ležati šestnajst ur, kasneje pa so ga izstrelili v vesolje v krsti iz Rashalinkovega stekloidija (kemijska formula RaS-OH3).

V tem času ga ni smel nihče obiskati. Njegov partner je moral medtem prirediti poslovilno zabavo, da se dostojno poslovi od ljubljene osebe. Na tej zabavi je moral tudi poiskati novega zakonca, ki mu bo pomagal prebroditi čustvene težave. Če si partner ni našel novega zakonca, je avtomatsko postal njegov zakonec mrtvecev zakonski dedič.

Če to malo ponazorimo na primeru - vzemimo povprečnega Prolemankozanca, imenujmo ga Rosh Tilj. Denimo da je poročen s svojo ženo. Denimo nadalje, da ta žena tekom nesrečnih okoliščin umre. Če je Rosh premalo spreten, da bi si našel na izstrelitveno noč novega partnerja, ga kot partnerja nasledi zakonski dedič njegove preminule žene, kar pomeni da bi nov Roshev zakonec po zakonu postala hčerka - ali sin - njegove žene, kar bi pač imela.

Ker je na Prolemi ženskam z zakonom prepovedana bigamija in so celo življenje vezane na istega partnerja (razen če v primeru smrti avtomatsko postanejo partnerke vdovcem) to kajpak pomeni, da je ženin sin največkrat tudi sin samega Rosha. Če žena ne bi imela potomcev, potem bi Rosh nasledil njeno sestro ali brata. Če nima niti teh, nas deduktivna zakonodaja prolemankozancev prisili poseči po kolenu višje, torej ženini mami ali očetu. In tako naprej, dokler se ne najde nov zakonec.

Če pa preminula žena nima nobenega zakonskega dediča, pa izstrelijo tudi Rosha.

Po prolemakozanskem zakonu je lahko vsak moški namreč imel več partnerjev. Nova srečna zakonca sta se morala prvo noč spoznati do potankosti, tudi v postelji. Tako je vdovec oz. vdova imel tolažbo in nihče ni bil zato samski.

Izstrelitveni obred je seveda doletel tudi Solicista, ki je med tem že prišel k sebi. Njegovo prepričevanje, da še ni mrtev, ni prav nič pomagalo. Najhujše mu je bilo, ko se je namakal v olju, vendar mu je bilo vsaj toplo pri srcu - na srečo ga je preobleka rešila pred pravo smrtjo.

Kadet je začel pripravljati slavje, saj se je hitro pozanimal kaj mora storiti v primeru zakončeve smrti. Na slavju je spil kar nekaj pijače. Ker si ni izbral nikogar za novega partnerja, je avtomatsko dobil za ženo domnevno Solicistovo mamo. Tako sta se do jutra do potankosti spoznala. Seveda je najbolj uživala Solicistova mama, kajti po tridesetih letih brez seksa je res čutila potrebo in je kadeta dobesedno naskočila in revež sploh ni imel možnosti, da bi se temu izognil.

Medtem je kapitan jadikoval na stranišču in skušal potlačiti spomine na noč s svojo domnevno ženo. Bila je prav divja in kapitanu to niti ni bilo v veselje. S seboj je nesel klepetalo - to je majhna stvarca za panprolemankozansko komuniciranje. Klical je svojo pravo parterico, upajoč da bo našel v njej uteho in predvsem, da se dogovori in organizira krajo časovnega strojčka. V klepetalu je zazvonilo in oglasil se je znan glas:

"Doktorica Hansa Plast pri klepetalu."

"Piverli? Piverli, to sem jaz, Zeljko."

"Dragi," se je razveselila. "Čakala sem na tvoj klic. Kako gre?"

"Porazno," je dodal vekaje. "Raje sploh ne bi govoril o tem. Pa tebi?"

"Odlično, v eni noči sem se naučila o prolemankozanski medicini več kot prej v 20 letih. Kaksen pa je zdaj naš plan?"

"Ja, moramo vlomiti v PTS, predlagam ponoči in nekako najti časovni strojček. Naši komunikatorji so občutljivi na variacije v temporalnem fluksu, torej ga ne bo težavno najti. Problem bo priti noter, ne da bi nas pri tem ubili varnostniki."

"Kaj pa če bi rekli, da smo s servisa avtomatov za pijače ali pa kaj podobnega?"

"To bi znalo vžgati... Čakaj, samo malo," je rekel kapitan, ko je slišal zvok straniščnega zdrmelca. Prolemankozanci so ga namreč imeli na vseh vratih, ker je bilo trkanje z vero prepovedano, razen če si prej žrtvoval prolemsko erektoluskinasto ribo ali na kratko probo.

"Dragi," je slišal glas bitja s katerim sta ponoči delila posteljo in še več. "Klicali so iz tehnološke sekcije, kod hodiš. Baje si imel sestanek s šefom ob tisočosemdesetih rashalikovih mogotcih."

"Pridem," je zaklical in nadaljeval pogovor z doktorico Flasher, ko so se žmohtajoči koraki oddaljili. "Izgleda, da sem zaposlen v PTS... Odlično!!! Grem si tja malo ogledat teren, pa se dobimo ob osmih zvečer po našem času tam, kjer smo se ločili."

Medtem je tudi kadet bil že čisto izmozgan in prijazni asistenti iz bolnišnice so mu prišli zjutraj povedat, da je njegova žena že izstreljena v vesolje.

"O, groza," je kadet pomislil. "Solicista so res izstrelili... Mrtev je."

Kapitan pa se je kmalu oglasil na PTS, stavba katere mu je vzela dih, ni pa imel niti najmanjšega pojma, kje je njegovo delovno mesto ali kaj sploh zares tam dela.

Poiskal je varnostni elipsoid in ga uporabil na prvih vratih, ki jih je videl.

"Kaj pa vi počnete tukaj?" se je tedaj zaslišalo za njim.

To je bil prolemakozanski varnostnik Jaztebom Prebunkal.

"Prišel sem v službo," je dejal kapitan.

"Torej pojdite na svoje delovno mesto, kajti v nadzorni sobi nimate kaj iskati."

"Takoj bom šel, samo spomnite me kako se pride do mojega delovnega mesta."

"Zemljani so bili pa res zelo nasilni, da ste pozabili celo, kje delate. Torej pojdite v tretje nadstopje in skozi sedem vrat in vaše mesto je v osmi pisarni z desne strani."

"Že grem," je odgovoril kapitan. Hitro je odšel proti svojemu delovnemu mestu in čakal, da bi varnostnik upravičil svoje ime.

Dokaj hitro je pozabil navodila kako priti v svojo pisarno, vendar je k sreči srečal sodelavca, oziroma bolje rečeno, je sodelavec srečal njega, saj ga kapitan še svoj živi niti mrtvi dan ni videl, in seveda ni vedel njegovega imena, ampak to ni bilo preveč krizno. Z njim sta brez težav prišla do pisarne. Tam se je usedel za svojo mizo. Težave je imel pri vstopu v računalnik, ker ni vedel gesla. Vendar njegova bistra pamet ni poznala meja in je takoj preizkusil nekaj šifer, potem pa se je domislil, da je tu Rashalinko najsvetejša stvar. Preizkusil je geslo "Rashalinko" in je brez težav začel delati z računalnikom. Kasneje je celo izvedel, da je z zakonom predpisano imeti geslo 'Rashalinko' in vsi prolemankozanci imajo na vseh napravah tako geslo.

Takoj je preučil, kje se nahaja časovni stroj in izdelal načrt za nočni vlom, kjer naj bi časovni strojček izmaknili. Nedolgo za tem je dobil elektronsko sporočilo, kjer je pisalo, naj se čimprej zglasi pri šefu.

Ko je po posvetu s sodelavci končno izvedel kdo je šef in kako mu je ime, je pri njemu doživel pridigo, kakršne še ni slišal. Moral se je zagovarjati, zakaj ni prišel na sestanek in zakaj je zamudil v službo. Kapitan se je hitro izgovoril, da je temu kriva odprava na Zemljo in šef mu je celo verjel.

***

"Neznani leteči predmet leti proti nam," je sporočila Angelca, ki je medtem nadzorovala Mati Štefko v višavah.

"Takoj preskenirajte notranjost," je odgovorila Marnoga, ki je začasno delala na poveljniški reki.

"Saj to je Solicist, vendar v nekem čudnem plovilu. Takoj ga s kroničnim sesalnikom potegnite na krov."

Čez nekaj minut je bil Solicist na krovu, malce pretresen od dogajanj zadnjih nekaj ur.

Kar nekaj časa je trajalo, da je povedal svojo zgodbo vsem članom posadke, ki so še bili na krovu.

E. Strada ga je čutno objemala in zanj uprizorila striptiz, da se je malo pomiril.

Medtem pa je kapitan od skorajšnjem mraku čakal na dogovorjenem mestu ostalo posadko, ki jo je obvestil o njihovem sestanku po klepetalu. Prav kmalu je prišla Piverli in s kapitanom sta se brez uspeha skušala objeti. Nato sta pristopicala Robertino in Inge, na koncu pa je prišel še kadet, ki je mislil, da so dogovorjeni uro prej, pa tudi mesta sestanka ni našel, tako da je bilo ravno prav. Obvestil jih je o Solicistovi smrti in tovarišu so posvetili minuto molka, med katero je Robertino ves čas kihal. Lotevala se ga je alergija na preobleko.

Nato so šli s kapitanom v PTS. Pričakal jih je isti varnostnik in ko je vprašal, kdo so ti dodatni osebki, mu je kapitan rekel, da bo delal neke poskuse na njih. Končno so bili v stavbi in tam je kapitan z uporabo navigacijskih tabel prav hitro našel arhiv izumov, v katerega je s pomočjo zepnega varnostnega elipsoida prav hitro vstopil. Sprehajali so se ob dolgih policah izumov in gledali, kje bodo našli njim znani časovni strojček. Robertino je še kar naprej kihal in začelo ga je srbeti.

"Vrtupilara... Detektor Rashalinkovega loja... Biodegradabilni računalnik," je bral kapitan. "Tranvestitizator žuželk... Analna sonda na nožni pogon... Obračalnik slike... Poglejte, tam na koncu je."

Pritekli so do izuma in res je bil žepni časovni stroj, zraven je bila precej zajetna brošura z navodili, ki pa so bila iz neznanega vzroka v Tajvanščini. Robertino se je začel praskati, pa ni ravno pomagalo, ko se je praskal skozi 10cm debelo preobleko.

"Tole pobašemo in izginemo, kar nas neso udje," je kapitan rekel in hipoma pograbil izum. Toda na nesrečo vseh se je zaslišal zvok, od katerega so jim ledvice jokale. Bil je varnostni alarm ali po prolemankozansko hudratik. Ni minilo uro in pol (ker je minilo slabih petnajst sekund), ko je pred njimi stal varnostnik in upravičeno trdil, da tam nimajo kaj iskati in da jih bo pobil kot šiba na vodi. Prišli so še ostali varnostniki in celo četa prolemankozanske policije.

Robertino pa se je še kar naprej praskal in v nepravem času se mu je odrgal kos umetne kože na vratu. Varnostniki so se spravili nanj in ga slekli iz preobleke. Na začudenje vseh prolemankozancev in kadeta, se je spodaj skrival Zemljan.

"Slecite še ostale!" je siknil policist. Videli so, da so tudi ostali Zemljani, kadeta je tudi to presenetilo. Pravzaprav ga je presenetilo tudi to, da se je tudi pod njegovo lastno masko skrival Zemljan.

"Zemljani so vsepovsod," je zacvrčal šef policije po klepetalu. "V Rashalinkovem imenu - aktivirajte mitološko orožje Vseskur, in naredimo kar zahteva od nas sveta knjiga Rashalinka."

"Ne razstrelite Zemlje, prosim," je moledoval Robertino. "Saj smo samo mi krivi, da smo tu. Pa še mi smo z miroljubnimi nameni."

"Vseskur ne bo uničil le Zemlje," je dejal varnostnik. "Zažgal bo celoten oktant."

Ob tem stavku so vsi prebledeli, Kadetu, ki je bil bled od prej pa je celo ušlo v hlače.

Tedaj so prebledeli tudi vsi varnostniki. Toda oni niso prebledeli zaradi učinka orožja, ampak zato, ker je bila prolemakozanska rasa alergična na urin in sicer celo do te mere, da je bil vonj človeškega urina za njih hud živčni strup. Tako so varnostniki začeli nemirno trzati kot listje drevesa v hudem neurju. Kmalu so začeli vpiti kot nori (konec koncev je bila norost tudi učinek strupa). Trajalo je še nekaj minut, preden so varnostiki na tleh ležali kot mrtvi. Drugače tudi niso mogli, saj so bili zares mrtvi.

"Zbežimo," je končno padla komanda kapitana Zeljka in sicer s tako mero, da je nastala razpoka v tleh.

"Deaktivirajte alarm," je tedaj Robertino uporabil klepetalo.

"Kdo pa je tam?" se je zaslišalo iz klepetala.

"Šef policije."

"Ukaza ne razumemo."

"Saj res," se je spomnil Robertino. "V Rashalinkovem imenu - deaktivirajte alarm."

"V redu."

In res, alarm je nehal razgrajati. Vsi so si globoko oddahnili, saj so zvok komaj še prenašali.

Hitro so pograbili časovni strojček in stekli proti izhodu. Problem je bil v tem, da so jih zunaj čakale številne policijske patrulje. Tedaj je dobila idejo Piverli: "Kaj pa če bi uporabili kanalizacijski jašek?"

"Odlična ideja," je potrdil kapitan.

Pograbili so šila in kopita in časovni strojček in zlezli v kanal, kjer pa je smrdelo kot smrdi v večini kanalizacijskih kanalov. Vsem so se vihali nosovi kot bi pred sabo imeli tri mesece mrtvega dihurja. Tako so tavali kar nekaj ur. Ko so pogledali kam so prišli, pa so bili vse prej kot zadovoljni. Znašli so se namreč v prolemakozanskem živalskem vrtu in tam jih je opazoval Rashalinkov tiger, ki se je pripravljal na slastno malico.

Urno, kot bi rekel krof, so zbežali nazaj v kanalizacijske kanale. Po še nekaj zgrešenih lokacijah so nazadnje le prišli v bližino svojega prej omenjenega plovila Verni Polh. Plovilo je bilo obkoljeno s številnimi policisti. K sreči so imeli s sabo še daljinski upravljalec plovila. Vnesli so ukaz za sprožitev lanserja agresivnih mesojedih ščurkov. Ti ščurki so takoj napadli vse policiste, še naši junaki so se komaj skrili pred njimi. Po dobesednem izginotju policistov (bili so pojedeni), so se naši junaki hitro vkrcali na ladjo in odhiteli proti matičnemu plovilu.

Po manjših zapletih pri pristajanju (šofiral je kadet) v izletiščno, oziroma v tem primeru vletiščno loputo, so končno uzrli notranjost svoje ladje in bili veseli, da so bili v domačem okolju.

"Angelca, razrešujem vas vaše komande," je rekel kapitan, ko so prišli na most.

"Hvalabogu," je odvnila in stekla k otrokom, ki jih je zaupala računalniku, upajoč da ne bo kakega od njih skopiral ali fomatiral.

Kadet je nenadoma postal slabe volje in začel histerično jokati.

"Kaj pa je narobe?" je sočutno vprašala Angelca.

"Solicist... nikoli več ga ne bomo videli," je še naprej jokal kadet in ni opazil Solicista, ki se je nahajal v istem prostoru kot on.

"Seveda ga bomo še videli," je odgovorila Angelca.

"Kdaj? Morda se bomo srečali po naši smrti, to je res, ampak..."

"Mislim, da ga bomo videli še veliko prej."

"Kako prej? Ali misliš, da bomo klicali duhove? Toda to ni mogoče, saj si ti izgubila svoje sposobnosti."

"Odprite oči."

"Zakaj, saj ne bo pomagalo."

"Odprite oči!!"

"Ne še."

"ODPRITE OČI IN SE RAZGLEJTE PO POVELJNIŠKI REKI!"

Nerad je kadet res tako storil in ob pogledu na Solicista je dobil solzne oči... ali pa so bile solzne še od prej.

"Solicist?"

"Ja, tukaj sem in sem zelo ganjen ob tvoji ljubezni do mene."

"Daj, utihni," se je začel zmrdovati kadet.

"Upam, da enako čutiš še do ostalih članov posadke," se je oglasil kapitan.

"Takoj nehajte s tem. Solicist, kako si prišel sem?"

Po dolgotrajnem pripovedovanju je Solicist pojasnil svojo zgodbo. Sicer bi lahko svoje povedal v petih minutah, a ga je pripovedovanje tako zavedlo, da je dodal še nekaj detajlov, da je bila zgodba daljša in bolj zanimiva.

Kadet je bil pomirjen in vsi so bili tako pripravljeni, da nadaljujejo svojo misijo.

"Nastavite časovni strojček za pot v preteklost," je dejal kapitan. "Močno upam, da še veste kako se stvari streže."

"V ladijskem dnevniku imamo podatke, katerega leta je bilo, ko smo postavili podobico Zemljana v svetišče. Potovanje bom nastavila na par let po tistem času," je pametno pripomnjevala Inge, kar je primer nedovršnika za pripomniti. "Prebivalcev takrat še ni bilo, pa tudi sami sebe ne bomo srečali."

Ko je Inge nastavila čas, kamor so hoteli potovati, in pri tem zelo pazila, da ni pritisnila gumba predpreteklost, je kapitan dal ukaz:

"Računalnik, natisni in uokviri sliko naključno izbrane neprolemankozanske domače živali."

Podrejeni so ga začudeno pogledali. Naj povemo, da tukaj s podrejenimi niso mišljeni ljudje, ki so slabo rejeni ali suhi, temveč tisti ki se kapitanu podrejajo v smislu čina.

"Tokrat ne bomo tvegali," je razložil.

"Napaka," je zacvrčal računalnik. "Ne morem izpeljati ukaza, ni tonerja."

"Prekleto," je kapitan udaril po mizi, ki se je prav v ta namen slučajno znašla tam. "Kako nas lahko pošljejo na ekshibicijo brez barvnega tonerja."

"Jaz lahko dam za dobro univerzuma sliko domače živali," je ponudila Marnoga. "Imam namreč sliko mojega konja Konhorcija ali pa tudi kobile Jortilije od doma, če želite."

"Odlično, Marnoga, skočite po sliko in jo bomo dali uokviriti."

"Ne vem, če lahko skočim tako daleč," je zaskrbljeno odvrnila Marnoga. "Lahko odskakljam?"

"Tudi to je dovoljeno," je dobrohotno zabrbotal kapitan v tonu bojlerja znamke Tiki.

Ni minilo pet minut, niti štiri in pol in tudi tri minute ne (čeprav je bilo to že zelo blizu), pa se je že Marnoga vrnila s sliko Konhorcija. Razlog, da nismo povedali kaj je vmes počela posadka je, da so bili čisto tiho in čakali Marnogo in bi opisovanje, kako je Solicist potrkaval po kontrolah in si kadet trebil nos, lahko postalo dolgočasno.

Računalnik je sliko brez večjih uporab sile uokviril in nato je Robertino pritisnil na časovnem strojčku gumb za potovanje v preteklost.

"Vojko, kaj pravi položaj zvezd v vesolju? Smo prišli na pravi čas in mesto?"

"Kaj pa vem," je mencal Vojko. "Po mojih izračunih ne, to je že dober znak..."

Odprava, sestavljena iz kapitana, Robertina, kadeta in Inge, je hipoma opravila zamenjavo Titove slike s sliko konja v svetišču in se vrnila na ladjo.

"No, misija uspešna," je poročal kapitan in tako zelo se mu je smejalo, da se je moral še sam.

"Odlično, Moncij!" je ušlo kadetu in nato so se kakšne pol ure norčevali iz njegovega imena.

"Zdaj pa je čas," je dejal kapitan po dodatnih pol ure, ko je vsem grozil z vojaškim sodiščem, da so nehali in se je naposled umiril, "da priredimo zabavo ob uspešnem zaključku naše prve misije po dolgem času."

Priredili so odlično slavje s prekrasno pehtranovo plesno glasbo in manjkalo ni niti Village People in Agropopa. Pili so voranehtovsko Sranje, ki je odlična pijača iz piškotov in špirita. Da pa so ostali v kontekstu so si tisti, ki Sranja niso marali lahko privoščili koplerutsko Fekalijevko, petnajst procentni liker iz izločkov tropskih orjaških deževnikov ali na kratko troževnikov. Naslednji dan so po hudem mačku počasi sklenili, da bi lahko šli nazaj v svoj čas, nekateri pa so bili mišljenja, da si lahko privoščijo tisočletje žuriranja, saj ne bodo izgubili časa.

"Nastavila sem naš čas," je poročala Inge in mačkasti kapitan si je mislil, da bi lahko to povedala manj glasno.

"Pa pojdimo."

Na obrazu Robertina, ki je spet hotel sproziti potovanje, je zazijala velika luknja... pardon, tudi avtor ima mačka... veliko začudenje.

"Ne gre nikamor, piše da strojček ni polnjen za potovanje v prihodnost."

"O, sveta nebesa," je zajokal kapitan. "Pa menda ne bomo ostali v tem času."

Tako so nekaj časa jadikovali, jedli in jodlali, nakar se je spomnil Solicist nečesa zelo pametnega.

"Ni druge izbire, kot da gremo še eno leto nazaj, srečamo same sebe, ko bomo originalno prinesli napačno sliko, in se prosimo, če se lahko peljemo z nami domov."

Zadnji stavek se je zelo zmedeno slisal, zato ga je tudi zelo malokdo razumel.

"Kaj?!" je bil odgovor vseh prisotnih na poveljniški reki.

"Hočem reči, da moramo iti že eno leto nazaj. Tam bomo srečali svoje dvojnike izpred petnajstih let. Prosili jih bomo, če nas lahko peljejo domov."

"A, zdaj pa razumemo."

"Nastavite strojček za eno leto v preteklost," je ukazal kapitan in že so pristali v istem prostoru in sicer eno leto prej.

Tam so zagledali prvotno Mati Štefko.

"Kontaktirajte jih," je ukazal kapitan.

"Mati Štefka, javite se," je začel oddajati signal Vojko.

Nič ni bilo odgovora.

"Mati Štefka, javite se," je poskusil Vojko znova.

"Tukaj Mati Štefka, kdo ste pa vi?"

"Mi smo tudi Mati Štefka."

"Nemogoče, ladja Mati Štefka je le ena in sicer naša."

"Mi smo prišli iz prihodnosti in potrebujemo vašo pomoč."

"Kakšno pomoč?"

"Z vami bi želeli iti nazaj v prihodnost, kajti naš časovni strojček nam omogoča le potovanje v preteklost."

"Pridite na krov, se bomo pogovorili."

Že čez nekaj minut so se naši junaki kravoportirali na prvotno ladjo Mati Štefka.

"Dobrodošli na našem krovu," jih je pozdravil kapitan Zeljko 1.

"Hvala, ker ste nas sprejeli," je odgovoril kapitan Zeljko 2.

"Ni za kaj," je dejal kapitan Zeljko 3. Oprostite za prejšnji stavek, saj sta ob tem razvoju dogodkov tudi avtorja že nekoliko zmedena. Mirno ignorirajte ta odstavek. En, dva, tri, v tem odstavku ničesar ni. Tega v bistvu sploh ni treba brati, res ne. Nima smisla brati tega odstavka. Kdo bo prej odnehal? Očitno avtorja, saj pametnejši odneha. No, pa nadaljujmo z zgodbo.

"Ni za kaj. Jaz sem kapitan Zeljko. Kdo pa ste vi?" je dejal kapitan Zeljko 1.

"Tudi jaz sem kapitan Zeljko. V bistvu sva ena in ista oseba."

"To ni mogoče, jaz nimam tako grdega obraza."

"Midva sva ena in ista oseba, samo iz različnega časa. Veste, jaz sem iz prihodnosti, ki se nahaja petnajst let po vašem času."

"Če pa bom postal tak, kot ste vi, potem pa bi bilo najbrž boljše, da bi končal svoje življenje tukaj... Kako za vraga je prišlo do tega, da se pogovarjam sam s seboj?"

"Do tega pa je prišlo tako," je odgovarjal kapitan 2, "da smo obtičali v preteklosti, pa smo se spomnili, da smo bili v tem času tukaj petnajst let mlajši in smo rekli, da vas bomo prosili, če se lahko peljemo z vami, oziroma če nas lahko odložite petnajst let za vašim časom, ker vemo da boste zdajle šli domov."

"Nikakor, moji gostje boste, samo tole podobico moramo nesti na planet."

"Ravno ta podobica je razlog, da smo obtičali v preteklosti... V prihodnosti se je namreč izkazalo, da je človek na podobici zelo znana zgodovinska osebnost in ker so prolemankozanci mislili, da se posmehujemo njihovi veri, je izbruhnila vojna apokaliptičnih razsežnosti."

"Res?" je dejal Zeljko 1 in nezaupljivo pogledal v podobico.

"Da, res bi to znalo biti pričakovano vedenje prolemankozancev," sta se oglasila Nishedan in Jezhedan, malce bolj zmedena kot so ju imeli v spominu.

"Zato smo prinesli s seboj tudi sliko, ki jo priporočamo... Je slika konja, ki bo precej bolj nevtralno bitje."

"Prav, zakaj pa ne bi verjel sam sebi," je glasno razmišljal Zeljo 1. "Posadka, organizirajmo ekipo, ki bo tole sliko odnesla v svetišče. Naša prolemankozanska gosta, midva s kapitanom, obe Angelci in oba Robertina."

"Čakaj malo," je bil užaljen Zeljko 2. "Kar ukazuj svoji posadki, moji pa bom jaz. Angelca in Robertino, pridružita se nam."

In odkravoportirali so se na površje Proleme. Bil je prav lep pogled na Rashmajev pas, ki se je tedaj šele formiral. Nobenih carinskih postaj ni bilo in s pomočjo strojčka bi tihotapcem posel cvetel, je razmišljal Robertino.

"Takle imidž bom torej imel čez 15 let," je dejal mladi Robertino starejšemu. "Kako sem se vraga odločil za brado?"

"Ah, veš, z otroci te sreča pamet, potem pa moraš tudi videz malo spremeniti," je govoril starejši Robertino, medtem ko so stopicali po pesku proti starodavnem svetišču.

"Otroci?" je začudeno ohromel mlajši Robertino. "Jaz pa sem prepričan, da ne bom imel otrok? Kakšna pa je žena? Lepa?"

"Saj jo vendar poznaš - Inge."

"Inge?!? Moja sodelavka?" je bil Robertino 1 vidno osramočen.

"Opa, mogoče sem ti malo preveč povedal."

Tudi Angelci sta stopili vštric, da sta lahko kakšno rekli.

"O, moj bog. Saj nimaš več telepatskih sposobnosti," je zarohnela mlajša Angelca kot kak angelski dovtip koze prinašalke.

"Res je, in kar pogrešam jih."

"Kako pa si jih izgubila?"

"Pri porodu, ko sem tako trpela," je odgovorila Angelca 2 neprizadeto.

"Trpela? Čakaj, saj ti lahko misli berem... Desetorčke bom rodila?... Pa kako lepi so... Oh, hvala, hvala za to informacijo," se je Angelca 1 ganjeno in ginjeno zahvaljevala. Precej hitreje sta se zmenili kot vsi ostali.

"Kako sem bila mlada in neumna v tvojih letih," je Angelca 2 dejala odkrito.

"Čakaj malo... Glede na to, da si ti jaz oziroma sem jaz ti 15 let mlajša, torej praviš meni, da sem neumna?"

Bil je zanimiv pogled na Angelco, ki se je lasala s svojo dvojnico.

Ta pretep pa ni trajal preveč dolgo, saj sta bili obe Angelci dovolj pametni, da sta ugotovili, da ta pretep ne vodi nikamor.

Zanimiv pogovor pa se je odvijal tudi med Marnogama, kljub temu da nista imeli klobčiča volne.

"Kako debela sem bila takrat," je nehote na glas rekla Marnoga 2.

"Kako pa to, da sem shujšala?" je vprašala Marnoga 1.

"Kar nekaj let sem preživela na farmi konjev v Horjulu. Tam sem vsak dan prejahala nekaj kilometrov."

"Čigava pa je farma?"

"Moja, čigava pa. Saj se poznaš dovolj dobro, da veš, da ne bi nikoli delala na tuji farmi."

"Kaj pa počneš še poleg tega?"

"Hodim na razne rodee."

"Saj mi gledanje rodea nikoli ni bilo všeč."

"Saj tudi meni ni, ampak sem se odločila, da sodelujem na njih."

"Kot kaj? Kot konj?" se je zasmejala Marnoga 1.

"Prosim, brez žalitev. Sodelovala sem že na veliko rodeih in tudi ničkolikokrat zmagala."

"To je pa zelo dobro."

Edina, ki se nista mogla pogovoriti, sta bila kadeta.

"Kaj počnem jaz v prihodnosti?"

"Pogovarjam se s sabo."

"Kdaj?"

"Zdaj."

"Kje?"

"Tu."

"Kako?"

"V prihodnosti boš šel 15 let nazaj in se pogovarjal s sabo."

"Kako s sabo? Saj to je nemogoče."

"Ni nemogoče."

"Seveda je."

"Kako?"

"Lepo."

"Pojasni."

"Saj se pogovarjam sedaj s tabo."

"Res?"

"Res."

"Si preprican?"

"Da."

"Kaj se bo zgodilo?"

"V prihodnosti boš šel 15 let nazaj in se pogovarjal s sabo."

"Kako s sabo? Saj to je nemogoče."

"Ni nemogoče."

"Seveda je."

"Kako?"

"Lepo."

"Pojasni."

"Saj se pogovarjam sedaj s tabo."

"Res?"

"Res."

"Si prepričan?"

"Da."

"Kaj se bo zgodilo?"

"V prihodnosti boš šel 15 let nazaj in se pogovarjal s sabo."

"Kako s sabo? Saj to je nemogoče."

"Ni nemogoče."

.

.

.

Ta pogovor je trajal še nekaj ur, vendar je k sreči nato vmes posegla Angelca in je nekako le pojasnila kadetu 1, kaj se bo zgodilo. Ob novici, da bo v prihodnosti celo poročen, je bil zelo vesel. Njegovo razpoloženje pa se je drastično spremenilo, ko je izvedel, kako ta žena izgleda. Še posebej ni bil vesel novice, da bo delal v cirkusu. K sreči se je kmalu potolažil in vsi skupaj so se odzvali vabilu Zeljka 1 na večerjo na stari Materi Štefki.

Nova posadka se je veselila dobre hrane in medsebojnega druženja, pa je žal pozabila, da replikator hrane na stari ladji ne zna delati drugega kot zelje. Tako so čez kako uro bili vsi zbrani na večerji in jedli nadvse zanimivo jed. Kislo zelje z omako iz sladkega zelja in za prilogo tlačeno zelje kar tako. Vsi so sumljivo prekladali hrano z enega konca krožnika na drugega in še dobro, da so se začeli pogovarjati in je hrana postala drugotnega pomena.

Še vedno pa je kislo zelje znalo izvabiti prav tako kisle nasmeške. Očitno zakon o ohranitvi energije res velja in se ga da tudi posplošiti na pojme. Če niste česa razumeli, nadenite videz neprizadetosti in brez sunkovitih gibov nadaljujte z branjem v 'Naslednjem odstavku'.

Naslednji odstavek: Vsak si je imel največ povedati sam s seboj, zato so se kar posedli eden proti drugemu. Pohorabin I je bil izredno vesel, ko je videl svojo bodočo izbranko, ki je medtem plesala striptiz na sredi mize in je bila edino meso, ki so ga stregli na večerji. Kapitana sta kmalu po predjedi, torej juhi iz zeljnih vršičkov, naznanila da bodo kljub temu, da ni torek, priredili zabavo, na kateri bodo prav vsi uživali.

"Zdaj še ne piješ, kajne?" je vprašal kadet II svojo starejšo polovico in ta je začuda odkimala in to z glavo in za nameček še s svojo. Vsi prisotni so se čudili pravkar omenjenemu in komaj dotičnemu nenavadnemu pojavum, nato so svojo jed nadaljevali kot ne bi bilo nič, kar je tudi v resnici bilo... No, spet imamo težave. Ponovimo postopek.

Naslednji odstavek: "Pa se boš," je ponosno naznanil kadet z nenavadno starševsko zrelostjo v glasu. Njegova žena je sedela na pročelju mize in bil je ponosen nanjo, ko si je po dolgem času umila celotno dlakovje s šamponom iz sadnih ekstraktov ali na kratko s kompotom in je tako dišala, da bi bila v kakšnem drugem času in svetu prav mična.

"Nočem piti, po pitju mi je slabo in delam nenavadne reči."

"To pa delaš že tako in tako," je kapitan - in sicer oba - porogljivo zagodel. Ob tem je delal nemalo kravala, zaradi katerega Ingini otroci niso spali niti pod odejo. Seveda pa so bili vsak v svojem cvetličnem lončku, čakali na svojo večerno dozo substrala. Otroci Angelce II pa so šli v gozd nabirat ciklame, tako da ni bilo problema in so lahko vsi skupaj kmalu začeli z zabavo. Naj še omenimo, da se je omenjeni izlet v prav tako omenjeni gozd odvijal na neomenjenem holo-krovu, ki je zdaj tudi sam postal omenjen.

Posadka je bila vsa skupaj zbrana na mostu, kjer so pili, peli in kleli, slednje pa predvsem zato, ker so se igrali raznorazne druzabne igre in je, kot pri takih, ponavadi več poražencev kot zmagovalcev. Igrali so se twister, hitropotezno damo, skakanje v vrečah v poveljniško reko.

Zanimiva je bila tudi igra mešanje vnetljivih koktejlov, kjer so udelezenci mešali koktejle z raznimi reaktivnimi snovmi, zmagovalec pa je bil tisti, kateremu je nazadnje eksplodiral mešalec. Kapitana sta se celo pomerila v hitrostni vzreji purana, kjer je bil cilj začeti z jajcem in čimprej vzgojiti purana, ga speči in servirati. Tudi starejši kadet se je fino opijanil - njegova mlajša izvedba je šla že zdavnaj spat - pa se je naslonila na kontrole, kar je računalnik interpretiral kot zahtevo po sprožitvi lanserja jedke žmohtnobe in v nekaj sekundah je nova Mati Štefka izginila z obličja vesolja, kar je samo on videl na prikazovalniku.

Še dobro, da je bil tako pijan, da je mislil, da vrtijo kak znanstveno fantastični film in se ni dal motiti pri nadaljnjem popivanju.

Drugi dan so se prebudili hudo mačkasti. Nihče ni mogel glasno govoriti, hitro hoditi, skakati kot nor, saditi vijolic v najhujši vročini. Skratka zelo jih je bolela glava. Celotna poveljniška reka je bila prekrita z neokusnimi izbljuvki iz želodca ali na kratko s kozlanjem. Ni potrebno omenjati, da so morali narediti še en postanek na bližnjem planetu, da so očistili poveljniško reko. Toda to še ni bilo najhuje. Najhuje je bilo, da se ni nihče spomnil nobenega dogodka prejšnjega dne in so zato imeli vsi tudi moralnega mačka.

Po postanku na planetu so šele prišli malo k sebi in k sreči ne h komu drugemu. Šele nato so se spomnili, da je nekaj narobe.

"Nekaj ni v redu," je glasno dejal kapitan 2.

"Le kaj bi bilo narobe?" je odgovoril kapitan 1.

"Imam nek čuden občutek, pa še ne vem kaj je narobe."

"Saj ni nič narobe, le malo preveč smo popili."

"Ampak vseeno se mi ne zdi vse v redu."

"Vse je v redu."

"Verjetno imaš prav," je odgovoril kapitan 2. "Najbolje, da se vrnemo na našo ladjo in.... Hej, kje pa je ladja?"

"Ne vem. Kaj ni tam zraven naše?"

"Ne, poglejte okoli vaše ladje."

"Pa je res ni tam. Kadet 1, mi lahko pojasnite, kaj ste spet ušpičili?"

"Jaz nisem nič naredil, saj sem šel zgodaj spat. Vsaj tokrat ni bila moja krivda," se je opravičil kadet 1.

"Ali ste morda bili vi, kadet 2?" je vprašal kapitan 2 kadeta 2.

"Tudi jaz nisem storil ničesar," je kadet 2 odgovoril.

"Računalnik, prikaži vse ukaze, ki si jih izvajal ponoči, na ekran," je ukazal kapitan 1.

Kmalu se je pojavil zelo dolg seznam ukazov za repliciranje pijač, hrane (ki je bila vedno zelje), vmes pa se je skrival ukaz za uničitev sosednje ladje. Ta ukaz zelo težko našli med tako dolgim seznamom.

"S katere konzole je bil sprožen ukaz za uničenje?"

"S kadetove konzole," je zapiskal računalnik.

"Kdo je takrat sedel za kadetovo konzolo?"

"Kdaj?" je vprašal računalnik.

"Ko je bil sprožen ukaz za uničenje."

"Tam je sedel kadet, kar je nekako nelogično, saj je en kadet takrat bil v svojih sobanah."

"Torej je moral biti kadet 2," je prizadeto odgovoril kapitan 2. "Kadet 2, zelo boste kaznovani,"

"Ne že spet," je pomislil kadet 2.

"Kaj pa se greste?" je razburjeno razkrečila čeljusti Breda, katere so se pomalem vsi - novi in stari člani posadke - bali. "Mojega ljubija ne bo nihče kaznoval, ne da bi potem bil kaznovan od mene."

"No, saj nisem mislil..." se je skušal zmazati kapitan 2.

"Tišina!!! In takoj se mu opravičite."

Kapitan se je osramočeno obrnil h kadetu in se mu opravičil, nakar ga je Breda čutno objela, da mu je skoraj nakrivila rebra, ampak k sreči je bil že vajen.

"Kapitan," je rekel kapitan, "po spletu nesrečnih okoliščin sem vas primoran prositi, če nas lahko zapeljete nazaj v prihodnost, ker se sami ne moremo vrniti.

"Saj se niti tako ne bi mogli, ko pa imamo le en časovni stroj. Glede na to, da z žepno izvedbo ne moremo v prihodnost, bomo morali uporabiti dlakavi stroj."

"Menda ne mislite tistega, ki ga je treba krtačiti in mu peti alpske poskočne uspešnice?"

"Prav tega."

In tako so šli v sobo, kjer je na tleh ležal nepokreten časovni stroj. Oba Robertina sta začela peti:

"Polko plešem, valček plešem, tudi rock'n'roll..."

Stroj se je začel poskočno pozibavati v ritmu in bil je pripravljen za potovanje. Ni minilo prav dolgo časa, pa se še niso igrali ristanc, ker je v resnici minilo malo časa in so še vedno stali ob stroju. Kmalu za tem so se spomnili, da morajo pot po času, za katero je kosmati stroj zgrešil - torej 250064 let preveč v prihodnost - korigirati z novim strojčkom. In to so res storili. Skočili so v pravi čas za naše junake oz. recimo za starejšo polovico naših junakov in tam obstali.

"No, samo še do zemlje se zapeljemo, potem pa vas odložimo in gremo po svoje," je povedal stari kapitan.

"Ne tako hitro," je rekel novi kapitan in potegnil medtem iz žepa laserski odpiralec konzerv, ki je znal biti prav hudo in smrtonosno orožje, če si njegove parametre ustrezno naravnal, kot je kapitan pred tem seveda storil.

"Malo bomo spremenili naše načrte."

"Kako?" je vprašal kapitan 1.

"Mi se bomo odpeljali domov, vas pa izstrelili v vesolje."

"Ne tako hitro," se je tedaj zaslišalo izza komandnega tetraedra. "Jaz sem na srečo mladi vrač in vam moram pojasniti nekaj stvari."

"Kje pa je stari vrač?" sta tedaj v en glas vprašala oba kapitana.

"On je moj starejši brat in ko vas je spremljal toliko časa, se je odločil, da noče imeti opravka z nikomer več in se je upokojil."

"Kako upokojil?"

"Saj veste, kaj pomeni upokojitev. Sedaj živi na nekem otoku v paralelnem vesolju in noče, da ga kdorkoli sreča. Celo jaz ga ne morem videti več, saj se je odlocil, da bo od sedaj naprej neviden."

"V redu, kaj nam boste torej svetovali?"

"Prvič, oboji ne morete ostati skupaj, saj bi s tem skrivili časovno premico in bi se spremenila v Arhimedovo spiralo, to je pa logično neprimerno v tem času. Drugič, če boste ubili svoje mlajše dvojnike, boste s tem uničili tudi same sebe, ker ste v bistvu ena in ista oseba. Tretjič, predlagam vam, da jih odložite na nekem zakotnem planetu, kjer bodo vsaj preživeli in boste s tem tudi vi preživeli."

"Kam pa naj jih damo?" je vprašal kapitan 2.

Tedaj se je izza vogla zaslišal glas: "Jaz sem na srečo stari vrač in vam bom... Hej, kdo pa je to?"

"Jaz sem na srečo mladi vrač."

"Aha, vidim da imaš vse pod kontrolo. Potem pa se drugič vidimo," je rekel stari vrač in izginil prav tako hitro kot je prišel.

"Kaj niste rekli, da se je stari vrač upokojil?" je vprašal kapitan 2.

"Saj se je, toda le starejša verzija vrača, ki je iz vaše prihodnosti. Stari vrač, ki je iz časov mlajšega kapitana, pa še obratuje s polno paro."

"Torej smo to razčistili. Kam naj torej postavimo mlajšo posadko?"

"Lahko jih postavite na planet Komaj Viden, ki se nahaja borih 300 svetlobnih let od tu in tam je tudi rajska plaža, kjer bodo uživali do konca dni."

"Jaz bi šel takoj tja," se je oglasil kadet 2.

"Ne, mi moramo iti v naš čas, tja bomo poslali le prejšnjo verzijo nas samih," je odgovoril kapitan.

In kadet je zatem kuhal mulo, ki je bila zanimiva alternativa kislemu zelju za kosilo tisti dan. Mati Štefka je po izginotju mladega vrača res odletela proti Komaj Vidnu in tam odložila mlajšo posadko. Mladi vrač jih je še opozoril, naj vztrajajo v tem času, ker če bi hodili 15 let nazaj, bi povzročili pravo zmedo, saj bi bili v prihodnosti mlajši in v sedanjosti starejši...

Bralcem, ki jih skakanje po času bega, predlagamo da si pridobijo teoretične osnove zakonitosti časovnih premic in ostalih likov v knjigi Radojke Sokic Temporalni fluks in njegova uporaba v tehniki in stereotipogramologiji, ki je na izposojo v knjižnici na Molju III v ozvezdju trorepe arkelske pohotne hobotnice. Priporočamo pot s primernim plovilom, zmožnim petstokratnika svetlobne hitrosti, do Alfa Kentavrija, potem pa vzemite podzvezdno progo 7 in izstopite na Galancu IV. Od tam je še kakšnega pol dneva z jadralnim letalom.

Opravičevaje so zapustili same sebe na rajskih plažah, ki so res dobro izgledale, zato se tudi njihovi dvojniki niso preveč pritoževali. Seveda so najprej tam teden dni skupaj žurirali. Kadet II se je tako napil, da mu je morala Piverli na ladji popravljati možgansko škodo. Ko mu je odpla glavo je notri odkrila tak vakuum, da je ves zrak iz ladje noter posesalo. Noter je vložila dva Videnska poštna hrčka, in ko je prišel k sebi je bil videti prav enak kot prej.

Starejši so se nato pripeljali nazaj do Zemlje, kjer jih je takoj pozdravilo vodstvo PE:

"Kje se potikate, prekleto, novo misijo imamo za vas," je ogorčeno zijal general Zapohek.

"Moramo vas obvestiti, general," se je spretno izgovoril kapitan, "da smo bili na misiji, ki je vključevala potovanje po času in smo jo uspešno končali, vi pa o tem seveda nič ne veste, ker je za vas že od nekdaj tako."

In morali so se dobiti v debatni izbi, kjer je posadka povedala svoje izkušnje (seveda je zamolčala, da so sami sebe odložili na Komaj Vidnu in razstrelili lastno ladjo) in vodstvo je bilo zelo zadovoljno. Kapitan pa je z višjimi častniki prišel na idejo, da bi lahko vsakič, ko bodo rahlo nedelovni, uporabili izgovor, da so potovali po času in spremenili preteklost in po možnosti rešili človestvo pred sigurno smrtjo.

Šli so na poslovno večerjo na račun PE in se sukali v visokih vojaških krogih in elipsah. Vsi so si bili enotni, da sodijo skupaj in se ob reševanju človeštva odlično zabavajo.

Opazili so tudi, da so prolemankozanci postali sužnji ljudi, ko so na večerji vse servirali in pospravljali zastonj. Razlog za tak razvoj dogodkov je tičal v tem, da so prolemankozanci pri prvem stiku z zemljo videli, da je na njej Rashalinko ustvaril polno bitij po svoji podobi, in verjeli so da so ljudje nadbitja, ker jih spremljajo konji. To je bilo dovolj blizu pravi, prvotni prihodnosti, so se vsi častniki strinjali, da so pustili v svetišču podobo Marnoginega konja, kateremu so se vsi sužnji na večerji klanjali, medtem ko je jedel sveže seno, ki ga je eden od njih šel nabrat v travnik, poln kober.

"Kakšna pa je naša naslednja misija, ki ste jo omenjali?" je vprašal kapitan generala.

"Oh, saj res," je general med požiranjem gosje pečenke izdavil. "Vaša naslednja misija je zelo pestra... Ne boste verjeli, če vam povem."

Posadka se je spogledala in Marnogin konj je zarezgetal. Grmi so zašelesteli. Bredi je pognala nova dlaka na hrbtu. Kadetu sta hrčka v glavi podivjala.

"Saj ne boste verjeli..."

SE NADALJUJE

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :