Planetarne ekshibicije

Epizoda II: Putka Mendralka

"Kakšno nalogo imate za nas, general?" je kapitan Zeljko vprašal nič hudega sluteč, grizljajoč kuhano nogo neke živali perutninskega izvora. Ta noga pa ni bila običajna kurja noga, ampak noga mutirane kure. Kapitan in njegovi so bili namreč na večerji z generalom, ta pa jo je tudi plačal. Tako je seveda izbral restavracijo, kjer so imeli najcenejšo hrano, ni pa gledal porekla le-te.

"Ne boste verjeli, če vam povem - čaka vas nova ekshibicija, tako nenavadna, tako grozljiva, da je ne bi nikomur drugemu zaupal," je odgovoril general.

"Prav imate, res vam ne verjamem," je odgovoril Zeljko.

"No, v tem primeru vam ne bom povedal."

"Če ste tako nesrečni, da ste me poklicali, mora biti nekaj res narobe; le brž mi povejte, da bom šel lahko zvečer na došek."

"No, prav," je dejal general in staknili so glave kot stakne prostitutka sifilis. "Najbrž se spomnite vaše naloge v zvezi z Alfaboti? Torej, vaša naloga je popolnoma drugačna od te. Pa niti besedice o tem komurkoli. Tajni sestanek o tem smo imeli včeraj z Morisovci, FBI, CIA, KGB, MI5, prišel je celo vodja telovadnega društva Sokol. Stvar pa je sledeča - znanstveniki so ob meglici Špeglici naleteli na nenavadno bitje ogromne velikosti, ki požira nepazljive vesoljske ladje kot bombone. Karkoli smo poskušali storiti v zvezi z njenim iztrebljenjem, se je izjalovilo kot je jalovo početje poskušanja razbiti tri metre debel z jeklom armiran zid iz trdega betona s polzrelim grozdjem. To pa še ni najhujše, če je kdo od vas slučajno pomislil kaj takega - bitje se bliža naši rudarski koloniji na Gulagu II, kot se bliža spotaknjena balerina trdim gledališčnim tlem. Bit vaše naloge je, da to bitje ustavite preden prispe do naše kolonije in požre vse rudarje, in ga še živega dostavite k nam v laboratorij, da ga bomo preučili."

"Kaj pa je bajt naše naloge?" je Nace hihitaje vprašal, ob tem pa je tudi Breda Brada, njegova kosmata žena, začela od smeha hrkati.

"Kadet, takoj pojdite ven iz te sobane," je zarenčal kapitan.

Breda je začela renčati in kapitana grdo gledala in videti je bilo, da ga je prav pošteno ustrašila.

Kapitan je naprej renčal in to je trajalo dokler se ni kapitanovo renčanje polagoma spremenilo v piskanje in je kapitan prestrašeno zlezel pod mizo. Odveč bi bilo omeniti, da je kadet ostal v restavraciji, zato tudi res ne bomo. Že čez kako uro je kapitan prišel k sebi in so nadaljevali pogovor o tem, kako bodo bitje ujeli.

"Ladjo vam bomo opremili z najnovejšimi PE orožji, da bomo olajšali lov in vas ob tem čimbolj zaščitili," je nadaljeval general. "Izumili smo neko strašno orožje, ki mu pravimo simulator in ekspandator dihurjevega vonja ali na kratko sedvo, ki vsakogar omami za nekaj ur."

"A tega se bomo poslužili, če bomo hoteli stvor omamiti?" je Inge vprašala in tako utripnila z očesom, da je odpihnilo prtiče z mize.

"Problem je v tem, da ne vemo, če je bitje na ta plin odporno ali ne, tako da boste v slabšem primeru morali improvizirati kot ste že tolikokrat do sedaj."

"Z vašim dovoljenjem, general," se je oglasila Piverli, "bi sama poskusila iznajti plin, ki bi eridiciral stvor takšnega formata."

"O čem pa ste začeli govoriti? Takoj se zglasite pri PE psihologu," je zaprepadeno dejal general.

Piverli je pogledala kot ozlovoljena koza napiharica: "Saj jaz vendar sem PE psiholog."

"Torej morate imeti enourno seanso sama s sabo."

"Velja," se je nemoteno strinjala. "Samo, kaj pa moj predlog?"

"Kakšen predlog?"

"Rekla sem, da bi poskusila sama sestaviti smrtonosni plin, da bi stvoru podkurili."

"Plin ne sme biti smrtonosen, sploh pa ne bomo bitja žgali, to ne pride v poštev!"

"Ah, prekleto! Jaz pa znam delati le smrtnonosne pline, saj smo na akademiji imeli predmet 'Smrtonosni plini in gojenje račk'."

"Torej ne boste smeli sodelovati pri razvoju novega strupa," je zmagoslavno pripomnil general. "Sedaj pa pojdite takoj na seanso."

"Ampak, nisem še dobila sladice," je zajamrala kot kaka tašča pred pralnim strojem.

"Vam jo bo že kdo kasneje prinesel. Sedaj pa le pokličite svojo tajnico, da se naročite."

Medtem, ko je Piverli pihala od jeze, kot malo prej juho, so ostali pospravili puding iz njokov, general pa je podal še nekaj specifikacij njihovih novih orožij. Marsikateri kadet (v bistvu je bil tam le eden (ne samo v bistvu ampak cel)) ni dosti razumel, vendar se nihče ni zato sekiral, kajti tega orodja ni bilo na voljo.

"Potem pa kar na ladjo, jaz pa bom naročil Margareti, naj vam naloži koordinate v ladijski računalnik... Pa glejte, da jih ne boste pri čiščenju spet izbrisali, kot zadnjič."

"Saj nas poznate, smo zelo zanesljiva posadka," je pripomnil kapitan. In res so šli, ne porabeč pri tem veliko časa, saj so uporabili kravoporter, ki jih je nemudoma namolzel na most.

"Kadet, takoj startajte... ne kadet, Solicist raje vi startajte ladjo," je velel kdo drug kot kapitan.

Solicist je res stisnil sklopko in obrnil ključ, takoj za tem pa jih je Marnoga spomnila, da je ladja, na kateri so, prav tista, kjer so vsi replikatorji pokvarjeni in to seveda pomeni novo ero zelja za sleherni obrok. Ob tem se je seveda razveselila kot se kužek razveseli, ko po dveh dneh zopet vidi hidrant, saj je imela rada zelje prav tako kot kapitan. Zato pa so se ostalim ledvice in ostali preciscevalni organi zatresli v resonanci, saj so se dobro spomnili na gorje, ki ga je zelje naredilo pred 10 leti. Malo je manjkalo, da bi ponovno izbruhnil upor na ladji, vendar so se kmalu pomirili češ da bo to samo ena misija.

"Solicist, zakaj se ne premikamo?" je kapitan naznanil svoje opazke po treh urah.

"Mislim, da bo ponovno treba ocistiti fergazer," je odgovoril Solicist.

"Ali to, ali pa bo treba vpisati koordinate našega cilja," je pripomnila Inge.

"Ups, I did it again," je zacel prepevati Solicist. Po teh uvodnih formalnostih in privajanju na staro ladjo, ki je bila razen zelja povsem identična novi, ki so jo tako nesrecno uničili, so končno zdrveli v temo vesolja, stran od matere Zemlje. Že čez nekaj ur so opazili, da letijo v napačno smer in so vpisali prave koordinate, nato so nadaljevali pot brez težav, vsaj mislili so, da bodo. Namreč, za drugo komponento v koordinatah so spredaj vtipkali minus in seveda leteli v čisto tretjo smer in ni se veliko gibanic pojedlo, ko jih je že kontaktirala neznana vesoljska ladja, na katero so ponesreči naleteli. To je bila vesoljska postaja Zelo Nevarni Mrož, ki je bila carinska postaja za v območje paralelnega vesolja v katerega bi prišli skozi črvjo luknjo, ki se je nahajala le nekaj kilometrov stran in sicer 100,000 km, kar seveda za taksno ladjo ni bilo kaj prida daleč.

"Kaj pa tukaj počne carinska postaja?" je kapitan radovedno vprašal. "Brž ustavite motorje."

Kadet je po nesreči zopet vtipkal napačno zaporedje ukazov in ladja je še pospešila proti vesoljski postaji.

"Kadet, takoj prekličite pospešitev," se je kapitan manično zadrl, da je Angelca, ki je stala skoraj ob njem, skoraj oglušela.

Začuda je kadet tokrat vtipkal pravi ukaz in ladje se je ustavila kot se ustavi buldog ob šipi, ko hoče pojesti hrano na drugi strani stekla.

"Kapitan, ladja nas skuša kontaktirati," je poročala Inge.

"Vprašaj jih kaj želijo," je ukazal kapitan.

Tedaj so začutili močan vlečni žarek, ki jih je prijel za zadnjo plat ladje in jih potegnil v eno od pristajalnih loput. Na ladji je nastala panika in vsi so začeli temu ustrezno, torej panično, bežati na vse strani. Izjema je bil edino kadet, ki je začel bežati le na eno stran in sicer k Bredi v naročje, ker pa je tudi ona bežala na vse strani, lahko torej brez greha posplošimo bežanje na vse strani na vse člane posadke, kot smo že na začetku stavka povedali. Nedolgo zatem so bili vsi varno v pristajališču carinske postaje.

"Vaše orožje je onesposobljeno - osebno in ladijsko," se je zaslišal neznan glas iz komunikatorja in v naslednjem trenutku se je celotna posadka ladje prežarčila na postajo.

Prvo vprašanje, ki so ga zaslišali, je bilo: "Kaj pa vi počnete na tem koncu vesolja?".

"Kdo ste?" je bil radoveden kapitan in je pogledoval v vse strani olivno zelene sobe, v kateri so se znašli, videl pa nikogar.

"Mi smo vaša najhujša nočna mora. Mi se lahko pojavimo v vaših sanjah in v realnosti, lahko storimo skoraj karkoli."

"Toda sploh nismo bili namenjeni sem," je kapitan nervozno dejal. "Mi smo zašli zaradi napake pri navigaciji."

"Nas nič ne zanima, zaradi prihoda v te kraje boste kaznovani."

"Kaznovani? Kaj pa nam boste naredili?" je zanimalo kadeta, ki očitno kaznovanja vseeno ni bil vajen.

"Bomo še globoko premislili, med tem pa boste v predčesnu (sprememba od za-por) pričakali sojenje."

Tedaj so tla pod našimi junaki izginila in skupaj so izginili v temo, odveč besedi, v predčesen. V temi jih je bilo malo strah, saj niso videli prav nič, nazadnje so se začeli objemati in tako je kadet, misleč da je Brada, začel objemati Robertina, ta pa je ga je začel objemati nazaj, misleč da je tam Inge.

"Le kje smo," se je zaslišalo Inge nenadoma, na začudenje Robertina, čisto z drugega konca. Tedaj so se prižgale luči in vsi so bili zgroženi, ko so videli kadeta in Robertina tesno objeta kot ribi, ki se drstita.

"No, zdaj pa se malo pozabavajmo z vami..." je dejal skrivnostni glas, ki se je spet pojavil, a ga je ogorčena Inge prekinila s svojo pridigo Robertinu: "Kaj se pa greš, ves ta čas sem mislila, da si zaupanja vreden človek, v resnici pa me varaš s kadetom."

"Tiho, da izrečem vašo kazen," je opozoril glas, toda Inge je bila videti, kot da ga sploh ne sliši.

"Hočem, da takoj ko pridemo domov spakiraš stvari in odideš od doma, kajti pri meni nimaš več kaj iskati, sodišče mi bo pa tako ali tako dodelilo skrb za otroke."

Ko je glas, oziroma bolje rečeno njegov lastnik, videl kako zanimiva je Inge, ko je jezna, je vprašal: "Za kaj pa pravzaprav gre?".

"Ta... moški, gnida, zver me je prevaral in to celo z moškim," je jezno vpila Inge in hkrati metala kamenje, ki je bilo na tleh, v smeri proti Robertino in le-ta se jim je spretno umikal.

"Dragica, nikar ne bodi taka, jaz sem mislil, da si tisto ti, ko pa ima tako nežno kožo in tako gladka stegna," je medtem govoril.

"Zdaj pa vidim, da se ti je zelo poslabšalo, ker ne ločiš več pleva od zrnja oz. ženske od moškega."

To je Robertina utišalo, pač pa je vik brez krika zagnala tudi Breda in to je lastnik glasu prav z zanimanjem spremljal.

Povsod se je slišal le glasen: "AAAAA", nihče pa ni vedel ali je to glas kadeta ali Brede, niti onadva sama.

"Nisem vedel, da ste Fungolati tako fascinantna bitja..." je komentiral glas.

"Nihče vas ni prosil, da se vtikate v naše zasebne pogovore," so v štiritenorju vzkliknili prepirajoči se ljudje oz. ljudje in zirominatka.

"Poleg mene vas z zanimanjem opazujejo tudi bralci te knjige," je odgovoril glas.

"Čakajte, čakajte," se je zdramil Pohorabin. "Ste mogoče rekli Fungolati?"

"Ja, saj ste Fungolati, rasa prebiralcev plevela iz sektorja alfa-3 ozvezdja Sto Janauer, mar ne?"

"Ali je to mar zelo pomembna informacija?" je vprasal kapitan.

"Da, zelo... Fungolati so namreč naši zakleti sovražniki - skušamo jih dobiti že odkar so nam ukradli putko mendralko."

"Putka mendralka? Kaj v imenu vseh božjih ras brez rok pa je to?"

"Ops...," je glas zamrmral, "tole bo pa pomota. Prosim vas lepo, če mi oprostite, takoj vas izpustim."

"Le povejte, kaj je to. Pomagali vam bomo in to z veseljem."

Glas pa jih je ignoriral in nenadoma so se znašli nazaj v svoji ladji, vlečni žarek jih je potisnil nekoliko stran od postaje, potem pa se izklopil.

"Kaj bomo storili sedaj?" je vprašala Angelca.

"Karkoli že, raje štartajte motor," je predlagala Inge. "Gravitacija črvje luknje nas neustavljivo vleče k sebi."

"Najbolje bo, če motorje zaštarta Solicist, še prej pa vnesite za spremembo prave koordinate," je ukazal kapitan.

Solicist je po vnesitvi koordinat obrnil ključ in Mati Štefka je samo zakašljala. "Joj, malo bi se morala ogreti, preden štartamo, luknja pa nas še kar privlači - zelo je namreč privlačna."

"Kadet, takoj pojdite pregledat fergazerje in jih po potrebi popravite," je ukazal kapitan: "In to ne mislim po veliki ali mali potrebi, ampak pomeni, da popravite fergazer, če je pokvarjen."

Toda črvina ni odnehala in ni bilo treba trikrat recitirati svetega pisma, pa jih je že posrkala vase. Zelo jih je začelo premetavati, saj je hitrost plovila naprestano naraščala in končno dosegla skoraj svetlobno hitrost. Na zaslonu so opazovali veličasten prizor, ko so se menjavale barve in se raztegovale zvezde in res je dajalo občutek, kot da potujejo skozi kakšen predor. Nedolgo zatem so se znašli v nekem prav čudnem prostoru in nihče ni niti približno vedel, kje se nahajajo. Po kratkem premisleku so videli, da se nahajajo še vedno v vesolju in videli so manjši planet, ki se jim je še kar hitro bližal.

"Navigacijske kontrole so neodzivne," je poročal Solicist z rogatim glasom. "Gravitacija planeta nas vleče kot mesar kožo z zaklanega prašiča."

"Takoj vklopite zaviralne motorje, da nas ne bo zmečkalo kot gospodinja zmečka pire krompir," je ukazal kapitan.

"Vstopamo v atmosfero," je naznanila Angelca in stisnila vseh 10 otrok, kar je še kar težavna naloga, medtem pa se se vklopili zaviralni motorji. Naj samo omenimo, da so se otroci prišli igrat na most, ker je imela računalniška varuška prost dan.

"Poškodba kontrolerja navigacijskih kontrol zaradi pregrevanja," je vekal Solicist med padanjem. "Odtekla nam je hladilna tekočina."

S trdim treskom so kmalu varno pristali in še nekaj časa ni nihče mogel ziniti niti besede zaradi strahu, ki so ga doživeli med pristajanjem.

"Živi smo," je ugotovil Solicist, ko sta se končno neznosen hrup in tresenje okoli njih spremenila v blagoslovljen mir in je Mati Štefka samo s polomljenimi zakrilci in tubnimi reaktorji obtičala v krošnjah nenavadnih dreves. Na veliko začudenje vseh prisotnih in prisebnih in neprisebnih je bila zunaj atmosfera primerna za življenje, tako da ni bilo nevarnosti, da bi se zunaj kdo zadušil. Razen seveda Marnoginega astmatičnega žrebička Horacija, ki pa ga je itak pustila doma. Takoj so se odpravili raziskovat okolico v upanju, da bodo našli koga, ki bi jim lahko pomagal. Mati Štefka je ostala sredi gozda, parkirana na krošnjah dreves, podobnih vijolicam, naši junaki pa so hodili pet ur in so postajali že pošteno žejni. Na srečo so na poti naleteli na prelepo oazo, toda na žalost je bila voda strupena za človeško raso, kar so ugotovili, ko je kadet vodo začel takoj piti in se je skoraj zadušil in ga je Angelca s svojim medicinskim znanjem le težko rešila. Zato je pristopila Piverli in raje ona uporabila medicinsko znanje, saj je konec koncev bila edina doktorica v posadki. Ob pogledu na kadetovo trpljenje je vsem vzelo sapo in bi se zagotovo zadušili, če ne bi trenutek kasneje ponovno vdihnili. Nato so na palmah, ki so rasle v oazi zagledali lepe, velike orehe, ki so vzbujali skomine in slinjenje. Slednje predvsem zaradi dejstva, ker so bili strupeni, kar je spet ugotovil kadet in se začel manično zvijati, ko je enega hlastno zaužil. Ponovno je posredovala Piverli in mu pomagala, kadet pa se je odločil, da ne bo poskusil nobene stvari več, dokler ne bo videl, da jo je pojedla že kaka žival prej, ne da bi se zastrupila. Dokler ni videl prelepe mehke trave, kamor se je odločil leči, pa je na svoje začudenje in strah opazil, da gre za mesojedo travo, in komaj so ga ostali člani posadke rešili, še posebej Breda.

Izza bližnjega drevesa je tedaj pišel neki starec in začel svoj znan nagovor: "Jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom pomagal." Pogledal je njihove dolge obraze in prešerno dodal: "Pravzaprav vam ne bom pomagal, sem sem prišel na dopust. Samo to vam lahko povem, da je kake tri ure hoda proti severu primitvna vasica, kjer lahko dobite vodo z majhno vsebnostjo vodnega kamna za vaš kontroler navigacijskih kontrol, potem pa se lahko vrnete, vendar pazite - tukajšnje ljudstvo še ni imelo stika s komerkoli razen s sabo, sploh pa ne pozna tehnologije, zato pazite da jih ne prestrašite." Po teh modrih besedah je izginil prav tako hitro kot je prišel, naši junaki pa so junaško, kolikor je to mogoče, veselo odkorakali proti vasi. Ker je odpravo iz neznanega razloga vodil kadet, je po osmih urah trdega pešačenja komando prevzela Marnoga in v slabih treh urah so imeli vas na vidiku. Na planetu pa je bilo strahotno vroče, saj so na nebu sijala tri sonca, in je dan tako še kar trajal in trajal. Trajala pa je tudi žeja kapitana in ostalih članov posadke in so bili zato zelo veseli pogleda na vas, saj so pričakovali, da se bodo po dolgem času končno lahko odžejali.

"Huka baka - ruhta spuk," se je zaslišalo in ko se je posadka obrnila, je zagledala za sabo pet vaščanov, presenetljivo podobnih ljudem, z ostrimi sulicami. Sulic niso nosili le za okras, ampak so imeli trden namen, da jih uporabijo v primeru napačnega ravnanja posadke.

"Ruhta spuk gurgunzele!" je zarohnel največji in najglasnejši od njih.

"O čem, vraga, govorijo?" je kapitan šepnil Robertinu.

"Mislim, da nam ponujajo sir gorgonzolo," je odgovoril kadet.

Na presenečenje vseh je poglavar zares pred njih vrgel hlebec sira, ki je bil na moč podoben zemljanski gorgonzoli.

Kadet se ni mogel zadržati in je takoj navalil na hlebec in s tem dejanjem lokalne prebivalce več kot očitno spravil v slabo voljo. Videti so bili zelo prestrašeni, dva od njih sta stopila do kadeta in ga zbrcala proč od sira, nato so se vsi začeli priklanjati nad obžrt hlebec. Ta hlebec je namreč predstavljal njihovo najvišje božanstvo in so mu stalno molili. Tedaj se je Breda spomnila, da ima tudi sama nekaj sira v svoji potovalni torbici, ki si ga je pripravila v primeru, da ji pade holesterol. Vzela ga je iz torbe in ga pomolila domorodcem. Ko so prebivalci planeta videli novo vrsto sira, ki na njihovem planetu ne obstaja, so še z njimi začeli ravnati kot z bogovi.

"Odlično delo, Breda," je komentiral kapitan, ko je prišlo še kakih dvatisoč domorodcev in odneslo na rokah posadko proti vasi. Tam so se končno najedli in napili kot že dolgo ne, pa tudi odpočili so si lahko.

Vas je bila prav imenitna, z ogromno šotori iz vejevja, opremljeni s prelepimi krzni iz puščavskih metuljev. V vasi je vladala anarhija in kot veste to ni bilo ime poglavarja ampak politična ureditev. Poglavarju je bilo ime Turma ali Durma ali nekaj podobnega in Angelca je sklepala, da to pomeni otrok sira. Kako je poglavar prišel do tega laskavega imena ni bilo jasno nikomur, toda to niti ni pomembno saj so enako ime imeli poglavarji že nekaj tisoč let. Tako je vsaj pisalo v Veliki plemenski knjigi, kjer je bil jezik domorodcev zapisan, tega pa je znal tudi njihov univerzalni prevajalnik na komunikatorju prevajati. Tako so zvedeli veliko o poreklu in življenju ljudstva. To je bilo ljudstvo Aripurma ali po slovensko sirovo ljudstvo, ki je imelo zelo dolgo slabo življenje in to vse dokler ni njihov planet prišel nekdo, ki je imel s sabo slučajno hlebec sira in jih je naučil obdelovati zemljo. In pri tem so ostali zadnjih 1005 let. Posadka je z njimi ostala kak teden in se mednje odlično vključila, kapitana pa je misel na ranjeno Mati Štefko v krošnjah, bolela in zato je čez kake pol leta ne da bi videl zaloge vode, o katerih je mladi vrač tako sigurno vase govoril, poglavarja vprašal:

"Poslušaj, mi rabimo vodo... Rrazumeš - vodo?"

"Kakšno vodo? Tukaj mi nimamo nobene vode," se je poglavar skušal izogniti vprašanju. Kot ste najbrž večinoma ugotovili, se je poglavar čudežno naučil slovenščine v zadnje pol leta. No, v bistvu sploh ne, samo univerzalni prevajalniki posadke so se naučili njihove govorice in so jo zdaj znali prevajati.

"Ampak mi res potrebujemo vodo," je bil vztrajen kapitan.

"Res?" je vprašal poglavar.

"Res. Mi brez nje ne moremo preživeti dolgo časa."

"Zakaj pa ne?" je dejal poglavar z solzami v ustih. "Saj imate tukaj vse kar rabite - hrano, pijačo, družbo ljudi, ki verujejo v vas..."

"Mi pa že pogrešamo naš način življenja, saj smo bili do sedaj precej časa na ladji in bi hoteli zopet biti tam."

"Na ladji!? A... Mislite tisto vozilo bogov?"

"Ja. Nekaj se nam je pokvarilo in ravno zato potrebujemo vodo."

"Ampak, saj ste bogovi - zakaj si je ne naredite?"

"Saj bi si jo lahko naredili, ampak mislimo, da je vseeno vaša boljša."

"Kako, boljša?!" ni bilo jasno poglavarju. "Saj ste vsemogočni in lahko naredito vodo, tako dobro, kot hočete."

"Kadet, vi se pogovarjajte naprej, jaz nimam časa za to."

"A ste že kdaj videli ribaka na kolesu?" je kadet nadaljeval pogovor in poglavarja tako zmedel, da je šel za dve urici leči.

Ko je poglavar prišel nazaj, ga je kadet, ponosen na kapitanovo zadano nalogo, vprašal: "Ali veste, da je ribak na kolesu v bistvu brca v prazno oziroma maček v žaklju?". Po tem vprašanja poglavarja cel teden ni bilo na spregled.

Kapitan se je odločil, da bodo kar sami poskusili povohljati po soseski in poiskati vodne zaloge. Iskali so cel teden, ko so navsezadnje le naleteli na zanimivo odkritje. To je bila gredica zeli, podobne peteršilju, vendar o vodi ne duha ne sluha. Naslednje odkritje je bila creda hodecih grmov, a so nazadnje ugotovili, da so bili to v resnici Ingini otroci, o vodi se vedno ni bilo ne duha ne sluha (konec koncev voda v resnici nima vonja in tudi tuli ne). Tedaj se je za njimi zaslišalo škropljenje in deročo vodo (tukaj vidimo, da smo se pri prejšnjem sklepu o sluhu vode ušteli, saj voda očitno lahko dere) in vsem je zastal dih, nekaterim bolj slabotnim pa tudi utrip. Obrnili so se in zagledali Marnoginega konja, ki se je nekoliko olajšal na pesku. Pri tem je v tleh začela nastajati luknja, ki se je polagoma večala in kadet je nenadoma začel kopati v tla in po treh urah so se tla vdrla in padel je nekaj metrov globoko v nekakšno jamo. To je bila jama, v kateri je domovala cisterna z vodo, s katero so se oskrbovali domačini. Ta cisterna je bila tam že nekaj stoletij in nihče ni več vedel kdaj je prišla tja, toda voda je bila še vedno notri, predvsem zato ker so domačini potrebovali za življenje zelo malo vode.

"Bravo, Konhorcij," je Marnoga pogladila grivo svojega konjička, pa naj zopet poudarimo, da s tem ni mišljen hobi, temveč konj Konhorcij, kot je že itak razvidno iz konteksta. Konj je veselo zarezgetal, saj mu je vsaka pohvala vedno godila.

"Odlično," je dejal kapitan. "Naše počitnikovanje na tem planetu se je končalo. Solicist, organizirajte prežarčevalno akcijo vode v našo ladjo, da bomo lahko zalili pregrevajoči se kontroler in nadaljevali našo pot med zvezde."

Kmalu so prišli do ladje in po Solicistovem ukazu so nato prežarčili vso vodo iz cisterne na svojo ladjo. Ravno so hoteli že štartati ladjo, ko je ves zadihan za njimi pritekel poglavar:

"Stojte! Kam greste?"

"Zdaj gremo pa domov, saj smo dovolj dolgo gostovali pri vas."

"Ampak... Naši verniki vas še vedno potrebujejo... Naši bolni otroci in lahkožive ženske. Celo liker iz kaktusov smo zvarili za vas."

"V tem primeru pa bomo ostali še nekaj ur."

In naredili so imenitno slavje, ki se je pravzaprav še za nekaj dni zavleklo. V tem času ni nihče zatisnil očesa za pet minut, toda marsikdo je spal kakšno uro. Kaktusov liker je bil odlična pijača, ki je sicer povzročala halucinacije, drisko in shizofrenijo, ampak to je vse samo še doprineslo k boljšemu vzdušju na zabavi. Po končani zabavi so se člani posadke s težkim srcem odločili in naposled le odšli nazaj na ladjo. Spet je za njimi ves zadihan in tudi rahlo mačkast pritekel poglavar in rekel:

"Stojte! Kam greste?"

"Zdaj gremo pa domov, saj smo dovolj dolgo gostovali pri vas."

"Ampak... Ne razumem! Tako dobro zabavo smo skupaj imeli. Zakaj nas zdaj zapuščate?"

"Zdaj moramo iti, saj veste da so bogovi vedno prisotni povsod, mi smo pa zdaj že kar nekaj časa tu in moramo še pogledati ostale narode."

"Ojoj," je dejal poglavar in se prijel za srce. "Druge narode... Mi pa smo mislili, da smo edini vaš narod."

"Ne, niste edini narod, vendar ste za nas vi najbolj pomembni, saj vidite koliko časa smo preživeli pri vas. Ne skrbite, verjetno se bomo še kdaj videli."

Posadka se je tako vkrcala na Štefko, poglavar pa je pokleknil in jokal, vmes pa mahal in molil. Če bi bil njegov narod še malo bolj razvit v matematiki, bi še na pamet računal korene s pomočjo Taylorjeve vrste. Štefka je ponosno poletela proti nebu in na poti proti črvji luknji je le malo manjkalo, da bi se zaletelo v eno izmed treh sonc.

"Senzorji kažejo, da smo na miljone svetlobnih let od doma," je poročal Vojko. "Očitno smo s pomočjo črvine precej skrajšali našo pot."

"Saj ravno zaradi tega so črvje luknje pomembne," je pametoval kadet. Začuda je njegova dovolj očitna opazka šla mimo neopažena.

Hitro so se približali črvji luknji, tam pa jih je zopet čakala carinska postaja.

"Čakaj malo, čakaj malo," je nenadoma prešinilo kapitana in ko je povedal kaj, tudi ostale. "Mar ni bila prej carinska postaja na drugi strani črvine?"

"To je res. Le zakaj niso več tam?" je vprašala Inge.

"Kličejo nas," je poročal kadet. "Ah, ne, oprostite, to je samo moj pager."

"Le kdo bi tebe hotel klicati?" je ironično vprašala Angelca. Na žalost ji kadet ni odgovoril, ker je moral prevzeti klic, očitno od njegove mame.

"Kličejo nas," je poročal Vojko. "Tokrat pa zares, to ni pager."

"Kaj želijo?" je vprašal kapitan. "Povežite nas z njimi."

Tedaj so začutili močan vlečni žarek, ki jih je prijel za zadnjo plat ladje in jih potegnil v eno od pristajalnih loput.

"Ne že spet," je dejala večina od njih. Kadet je še vedno govoril z mamo in edino razburjenje, ki ga je doživel, je bilo ko mu je mama povedala, da je njihova mucka skotila parno število mladičev.

"Kdo ste vi?" je vprašal glas.

"Mi smo posadka ladje Planetarnih ekshibicij," je začel kapitan. "Večinoma Zemljani."

"Torej res niste Fungolati?"

"Ne," je zatrdil kapitan in doživeli so zelo podobno reč kot že enkrat prej - ob prestrašenem opravičevanju jih je glas izpustil in ugasnil vlečni žarek, in spet jih je vase potegnila črvina. Kmalu so se znašli na drugi strani črvine in vsi so si globoko oddahnili, ko so ugotovili, da so spet blizu doma. Toda ni vrag, spet jih je z vlečnim žarkom posrkala carinska postaja v eno od vletiščnih loput.

"Ne že spet," je dejala večina od njih. Kadet je začel panično jokati, saj je bil prepričan, da bodo v tem delu vesolja ostali do konca svojega življenja.

Ko se je žarek ugasnil in so preživeli nekaj časa v popolni temi, se je zopet zaslišal glas:

"Kdo ste?"

"Kot sem že povedal, smo mi posadka ladje Planetarnih ekshibicij," je že slabše volje dejal kapitan. "Večinoma Zemljani."

"Joj, pomota, se oproščam," je dejal glas in tako hitro kot so prišli noter, jih je neznana sila potisnila ven iz carinske postaje. Spet jih je presenetila gravitacija črvine in spet so zapeljali vanjo. Ugotovili so, da sploh ni kriv kontroler navigacijskih kontrol, pač pa da je enostavno gravitacija premočna, da bi se ji Mati Štefka lahko zoperstavila.

"Ali ima kdo predlog, kako bi zbežali iz črvje luknje?" je vprašal kapitan.

Tedaj so začutili močan vlečni žarek in carinske postaje na drugi strani črvine, ki jih je spet potegnil v temačno notranjost.

"Kdo ste vi?" je vprašal glas.

"Fungolati," je dejal kapitan razjarjeno, občutno naveličan vsega skupaj. "In kaj boste zdaj?"

"Zelo, zelo boste kaznovani, ker ste nam ukradli putko mendralko," je odgovoril glas.

"Prevzemamo vso odgovornost in se iskreno opravičujemo," je dejal kapitan. "Če smo vam ukradli kakršnokoli... putko, tega gotovo nismo nalašč naredili."

"Lepo, da priznate," je odgovoril glas in nenadoma jih je žarek potegnil naprej proti domovanju bitij, ki so živela na carinski postaji. Mati Štefko je žarek ob ustavitvi počasi spustil na elektromagnetsko platformo, da je le ta nežno pristala in nihče ni utrpel posledic, razen Brede, ki je ravno aplicirala ličilo na svoj obraz.

Iz stavbe v bližini se je zaslišal glas: "Takoj vstopite sem, sicer bomo streljali in vas pobili."

Vsi so stopili hitro in so rabili samo tričetrt ure, da so zorganizirali svoj korak in postroj ter se začeli pomikati proti stavbi.

"Čudno, da nas niso še tja kar z vlečnim žarkom pripeljali vsakega posebej," je dejala Piverli in razkrečila kočnike, da so se ji brbončice prezračile.

Čez nekaj minut, ko so že bili v stavbi, je vprašal Solicist: "Kako pa to, da se nikoli ne prikažejo?"

"Najbrž so sramežljivi," je rekla Angelca. "Ampak vedela pa ne bi zagotovo, ker nisem več jasnovidna."

"Kaj pa, če so votli, in jih zunaj nič ni?" je v smehu vprašal kadet.

Tedaj je Angelca dobila na licu izraz, ki je bil nekje med orgazmom in kronično bebavostjo: "To je tisto... Kadet, ti si genij."

Kadet je dobil zelo začuden izraz na obrazu: "Jaz, genij ...". Ob tej misli je postal čisto blažene volje.

"Ja, genij, rešil si nas pred temi stvori, vem namreč kaj iščejo," je dejala Angelca, kadet pa ji je hotel izkazati čustva ob pohvali in jo želel poljubiti na lice, pa je tako treščil s svojo v njeno glavo, da se je revica sesedla in obležala na tleh.

"Idiot! Kaj bomo storili sedaj? Kar se tice vas, kadet, boste zaprti v svoji kabini do konca potovanja!" se je razjezil kapitan.

"Ampak, saj nismo na ladji, kam me boste pa zaprli?" je kadet navihano odgovoril.

"Boste pa sedaj sedeli v kotu z obrazom obrnjenim proti steni na kolenih, pod koleni boste pa imeli kamenje."

Kamenja sicer ni bilo nikjer, toda kapitanova grožnja je bila dovolj, da se je kadet po vseh svojih močeh zamislil nad sabo, medtem ko je Piverli v družbi prodajalcev zijal oskrbela svojo ranjeno kolegico, za katero ni bilo videti da bo kaj kmalu prišla k sebi.

"Kaj se pa greste?" se je tedaj zopet zaslišal glas."Morali bi biti čisto tiho in pri miru, ne pa da razgrajate kot čreda podgan v kotlu vrele vode."

"Naša sodelavka se je onesvestila," je poročal kapitan v poljubno izbrano smer, saj ni vedel odkod glas izvira.

"Kako pa to, da se je onesvestila? Saj nismo tako slabo ravnali z vami ... zaenkrat."

"To je bil notranji faktor," je povedal kapitan in srepo pogledal kadeta, ki se je še vedno zamišljeval nad sabo.

"Kaj pa je to, notranji faktor?"

"To je tako, če množiš dve števili v zaprtem prostoru," se je kadet nazadnje le oglasil.

"O čem, za božjo voljo, pa govorite?"

Kadet ni znal razložiti in glas je ponorel: "Prekleti Fungolati, najprej Putko Mendralko ukradete, potem pa me še poskušate zmesti, dovolj vas imam in zato vas bom zdaj uničil."

"Kaj pa mislite o ribaku na kolesu?" je vprašal kadet.

"Hmmm," se je glas zamislil in utihnil. "O tem bom pa moral še malo premisliti," je čez nekaj časa dejal in potem se ga še nekaj dni sploh ni slišalo več.

"Mislim, da je to vprašanje popolnoma brez smisla," je navsezadnje odgovoril glas.

"Ali veste, da je ribak na kolesu v bistvu brca v prazno oziroma maček v žaklju?" se kadet ni dal motiti.

Po tem premetenem vprašanju ni minilo tri dni ampak dva tedna preden se je glas spet oglasil. Kaj so ta čas člani posadke jedli, pa ni jasno nikomur. Prav tako pa ni jasno nikomur, kako je bila Angelca ves ta čas še kar v nezavesti, ampak kakorkoli že, vsi so se na moč in že skoraj z obupom lotili spraviti jo k sebi. Nekateri so jo polivali z vodo, nekateri z lastno vodo, nekdo jo je oklofutal, toda nič ampak prav nič ni pomagalo. Razen seveda, ko ji je kadet začel brati Vojno in mir:

"Potem se... so v daljno... daljavi zagledali Verico... ne, veliko stvor," je bral, kot bi se njemu zdelo, če bi sploh imel možnost dozdevanja, še kar zvezno.

"Ne, ne in ne," je Angelca kar iz lepega miru vstala in mu zbila knjigo iz rok, zgrabeč ga za vrat in manično ga pretresajoč ob tem. "Veliko stvar so videli, butec nepismeni!!!"

"In kaj potem?" je vprašal kadet.

"Potem?" je zmedeno vprašala Angelca, še malo omotična od nezavesti, pa tudi z veliko buško na arkadi. "Ne spomnim se, ker je že zelo dolgo kar sem brala, ampak mislim, da so potem prišli vojščaki iz tiste velike stvari."

Kadet je malo pregledal knjigo in že čez tri tedne potrdil njeno izjavo.

"Angelca," je kapitan razburjeno dejal, ker se je zelo mudilo, "rekli ste, da poznate rešitev iz naše situacije."

"Samo malo moram premisliti," je rekla Angelca in čez en teden pojasnila svoje videnje. Ves ta čas so po naročilu kapitana držali ostali člani posadke kadeta kakšne tri metre stran od nje - bolje dva preservativa kot ena kurativa. "Seveda, povsem logično je. Putka Mendralka jim je izginila in mi se sprašujemo kaj je to, ko pa je v bistvu rebus. Spomnila sem se knjige, ki sem jo brala v otroštvu, z naslovom Votli ljudje in govorila je o ljudstvu, ki stražijo tunel skozi prostor in čas in iščejo sveto stvar, ki jim je bila ukradena že tisočletja nazaj. Razlog, da jih ne vidimo je v tem, da so votli, okrog pa jih nič ni, tako kot je kadet izjavil tik preden me je zazibal v spanec. Včasih pa niso bili votli, bili so elementarna bitja iz gibljivega kamna, ki ga je generiral stroj, ki so mu rekli Put ali na dolgo Pridelovalec gibljivega kamna za tisoč savolut. Takšno ime zato ker so ga kupili od neke rase za tisoč savolut, njihovih denarnih enot. Izpopolnil ga je njihov glavni modrec doktor Alka, za katerega legenda še danes pravi da živi v skalnatem grebenu na njihovem rodnem planetu, ki je zaradi tektonskih premikov eksplodiral kakih petsto let nazaj. Zdaj pa poglejte ta antični rebus, ki ga že tisočletja postavljajo - Put, kamen, Dr. Alka, iščejo namreč Put, da bodo spet dobili nazaj svojo pravo podobo."

In potem je zadihala, saj ji je že skoraj pošla sapa.

"Ni slabo," je dejal neznan glas, ki se je pojavil od bogvekje, "mimogrede - jaz sem mladi vrač in moram pohvaliti vašo kolegico - rešila je uganko, ki tisočletja tare naše pistacije. Izpustila je edino to malenkost, da je Put dandanes lociran v muzeju starodavnih mučilnih naprav v Fergodiju."

"Kako pa je bitjem ime, da vemo s kom imamo opravka?" je vprašal kapitan.

"Fergodijci."

"Ampak, Put je v Fergodiju...?"

"Ja, založili so ga v lastnem muzeju, po zaslugi neke njihove čistilke, ki je delala v muzeju, prav tako pa tudi v vladni ustanovi za generiranje kamna. Nekega dne, ko je najprej počistila v vladni ustanovi, je naletela na Put in zdelo se ji je, da gre za mučilno napravo, pa jo je kot uslugo muzeju tja odnesla... Zdaj pa moram iti."

In vrač je izginil, kot izgine kavč v slamoreznici, če tja ponesreči zaide.

"Kako bomo pa pobegnili od tod?" je radovedno vprašal Solicist.

"Po mojem je najbolje, da počakamo na bitje, ki nas ogovarja in jim razložimo, da vemo za njihov problem in da smo pripravljeni pomagati," je kapitan predlagal.

"Se strinjam," je dejal Robertino in mimogrede srknil nekaj žganja, ki ga je privlekel bog ve od kje.

Odveč je povedati, da je sledila zabava z veliko žganja, ki so ga potem bog ve od kod vsi privlekli, celo Ingini in Angelcini otroci, potem pa še srednje zabavna orgija, med katero so morali otroci stati v kotu in gledati v prazno. Ko so se naslednji dan zbudili vsi mačkasti, so po dolgem času ponovno zaslišali glas svojih ugrabiteljev.

"Končno smo se odločili, kaj bomo storili z vami," je povedal glas. "Prvo pravilo - nobenih ribakov in koles več, ker slabijo naše zdravje uma - v nasprotnem primeru vas bomo utekočinili in zlili v TČL oziroma toaletno črno luknjo."

"Počakajte malo," je rekel kapitan. "Ugotovili smo kaj se dogaja z vami in kaj želite doseči. Pomagali vam bomo poiskati vašo putko medralko."

"Saj ste jo ukradli! Samo povejte kje je in stvar je opravljena."

"Mi je nismo ukradli, toda vemo kje se ta stvar nahaja."

"Še ena laž in vas bomo utekočinili," je zagrozil vidno oziroma bolje slišno razjarjen glas.

"Če nas boste utekočinili, ne boste nikoli izvedeli, kje je vaša putka mendralka."

Nekaj časa je nato vladala tišina, potem pa se je glas naposled oglasil: "O temle bi pa še malo razmislil."

Po tem stavku je glas utihnil in o njem ni bilo ne duha ne sluha še nekaj dni. Kadet je začel jokati, misleč da so za vedno ostali v tisti olivno zeleni temačni sobi, in Breda ga je čutno objemala in tudi pošteno opraskala z brado. Nekateri drugi člani posadke so se šli skrivalnice, saj v sobi tako ali tako ni bilo svetlobe, nekateri so igrali virtualni šah, drugi pa so skadali rime. In sicer na kup - oseba, ki je zložila na kup največ rim, je dobila za nagrado sanjsko potovanje v Grčijo. Ta kup rim so nato uporabili za taborniški ogenj in bilo jim prav toplo pri srcu. Dim pa je očitno sprožil protipožarni alarm in po sobi je začelo glasno odzvanjati. Na stropu so se odprle šobe in skozi je začela teči voda, ki je tako pogasila ogenj, kadet pa je ob tem začel glasno jokati, saj je mislil, da so jih začeli utekočinjati. Spet ga je potolažila Breda, ki je bila dvakrat več moškega kot on.

"Nič vam ne bomo storili dokler ne vrnete putke mendralke," se je tedal oglasil glas.

"Potem je pa čisto enostavno," je šepnil Vojko kapitanu. "Ne bomo je sploh omenili, pa bomo ostali živi."

"Ne bi rekel, Vojko," je odgovoril kapitan. "Živi bomo ostali, toda nekako imam občutek, da nihče ne želi tukaj ostati za večno."

"Jaz lahko," je dejala Breda, "samo da je moj ljubi z menoj."

"Vi bi že lahko ostali tukaj," je odgovorila Marnoga. "Toda jaz bi se rada kdaj vrnila na svoj ranč, kjer me konji gotovo že močno pogrešajo."

"Kaj pa če vam Put pomagamo vrniti? Nas boste izpustili?" je vprašal kapitan.

"Če je niste ukradli in nam jo boste pomagali poiskati, vas bomo res izpustili, vendar šele po zabavi, ki jo bomo organizirali za vas," je odgovoril glas.

"Potem bomo prišli pa kar na dan z besedo," je zatrdil kapitan. "Put se nahaja v muzeju starodavnih mučilnih naprav na Fergodiju."

"Bomo preverili," je dejal glas in nastala je mučna tišina, ki je trajala kar nekaj ur. Ko se je spet končala, je glas dodal. "Transportirali vas bomo na Fergodij in pojdite pogledat sami. Saj bi šel jaz, ampak ravno gledamo prenos kamenih plazov s Tripercija IV in na ta dogodek sem čakal že odkar je bil moj oče dvakrat toliko star kot bo moj brat čez dvajsetino starosti moje matere."

Ob tem stavku se je kadet onesvestil in ni prišel k sebi še nekaj ur.

"Ha, ha, sem mu vrnil, kaj?" se je glas zabavno pohihljal in v naslednjem trenutku so se znašli sredi ogromnega stopnišča, ki je bilo videti iz plastike.

"Kako pa bomo našli muzej?" je vprašala Inge.

"Enostavno," je zašepetala Piverli. "Je namreč na vrhu stopnišča."

"Kako pa veste?"

"Saj ne vem."

"Pa pojdimo vseeno pogledat," je predlagal kapitan. Na začudenje vseh so na vrhu stopnic našli kadetovo devištvo... Pardon, našli so muzej mučilnih naprav. Previdno so vstopili v muzej, ko se je nenadoma zaslišal glas: "Kje imate vstopnice?"

"Vstopnice?" je kapitan vprašal zaprepadeno kot bi videl plišasto možganosrko amebo ali na kratko plimebo.

"Kdor hoče vstopiti v muzej mora kajpak imeti vstopnico."

"Hm... Nimamo jih, ker so nas vaše oblasti prežarčile sem, da gremo pogledat, če se v vašem muzeju nahaja nek artifakt."

"Počakajte malo, bom preveril," je rekel glas in za nekaj minut obmolknil. "Nisem dobil odgovora od oblasti, ker vsi gledajo kamene plazove. Žal ne bo brez vstopnice nič."

Kapitan in posadka so slabe volje odšli stran od vhoda in nato so se odločili, da bodo vstopili v muzej preko stranskega okna, kjer začuda ni bilo rešetk. Prvi je zlezel skozi okno prvi častnik in se skoraj nasadil na neko mučilno napravo z ostnatimi priključki. Na žalost ni vedel, da ga opazuje kakih dvajset obiskovalcev muzeja, ki jih seveda ni videl. Videl jih seveda ravno zaradi tega, ker so bili nevidni oz. so bili votli zunaj pa jih ni bilo nič. Ob pogledu na človeka, ki ni bil neviden, je obiskovalce zgrabila panika in so začeli bežati na vse strani. Ob tem so se mučilne naprave tresle kot se trese polica keramičnih figuric na katero postaviš aktivnega Duracel zajčka s polnimi baterijami. Ni manjkalo dosti da bi prvega častnika mučilne naprave pokopale pod sabo. Ko se je kaos malo polegel, je Robertino pomagal noter zlesti tudi ostalim.

"Kaj pa je to?" je rekel kadet in se začel igrati z neko mučilno napravo in Inge skoraj iztaknil edino oko. Odveč je pripomniti, da je maščevanje sladko in je zategadelj skoraj končal s parimi ostmi iz prej omenjene mučilne naprave, štrlečimi iz njegovih blatil. Začeli so preiskovati muzej in kadet je hotel preizkusiti skoraj vse mučilne naprave vendar si je kmalu premislil, ko si je po nesreči odtrgal tri nohte na nogah z motorno napravo za puljenje jezikov. Odveč je povedati, da ga je Breda potolažila in morali so ju na silo spraviti narazen. Kmalu so našli neko čudno napravo in nihče ni vedel kaj naj bi to bilo, razen seveda Angelce, ki se je spomnila, da bi to lahko bila putka mendralka. Izkazalo se je, da gre le za ožemalnik nog, izredno kruta naprava, s katero so zadušili prve upore ljudstva zoper fergodijske vlade. Kmalu so prišli do naprave za zamenjavo hipofize z gnilim paradižnikom, kar je bilo očitno zelo kruto mučilno orodje, zato si te naprave niso niti ogledali. Še dobro si niso oddahnili od naslednjega eksponata, ki je bil ostrostrelni upraševalnik sklepov in razvezovalnik mišičnih vlaken, ko jih je ogovoril glas dotične snažilke, o kateri je bilo govora iz vračevih ust poprej.

"Kaj pa iščete tukaj, nepovabljeni gostje?" je vprašala snažilka in jih z metlo skoraj vse pognala v beg. Poudarek je seveda na skoraj, saj ni metle ne snažilke nihče videl in se zategadelj tudi nič kaj dosti bal.

"Iščemo putko mendralko," je pojasnil kapitan.

"Ah, kar iščite dalje, karkoli je že to," se je vdala snažilka in naprej pometala, kot da bi se Hirošima nikoli ne zgodila.

Po srečnem naključju so napravo našli in sicer takrat, ko si je kadet hotel odpočiti in je sedel na stol, tam pa je bilo stikalo za odpiranje skrivnih vrat v nov prostor. Notri je na podstavku stala grda na videz plastična škatla z nekaj vzvodi in ročicami. Takoj so ugotovili, da je to iskana putka mendralka, in so škatlo pograbili in šli iz muzeja kar skozi glavna vrata.

"Kam greste s to zadevo?" se je snažilka pognala z Vikom in Krikom za njimi, saj se je počutila zanjo odgovorna odkar jo je prinesla v muzej. Omenimo pa, da sta bila Vik in Krik varnostnika, ki sta prav tako ždela v sobi. Posadka pa je, ne oziraje se na njih, veselo odkorakala iz muzeja. Vse dokler se ni kadetova radovednost razrasla čez meje primernosti in je hotel videti kako naprava deluje. Potegnil je nekaj vzvodov in pred njimi se je pojavila betonska govoreča živčna roža ali na kratko beža, ki je začela prepevati arije.

"Tole pa je zadnja stvar, ki bi jo pričakoval od generatorja kamna," je komentiral Pohorabin.

"Če to zadevo uporablja kadet, je vse mogoče," je komentiral kapitan.

"To ni nikakršen generator kamna, temveč mučilna naprava, ki te s pomočjo pojoče beže spravi ob pamet," je zasikala snažilka in je gotovo imela zelo jezen izraz na obrazu. Ker ga nihče ni videl, se zato niso kaj dosti sekirali, kadet pa se je naprej igral z napravo. Odveč je omeniti, da ga je naprava stežka spravila ob pamet, saj je je bore malo imel, ampak najbrž je pozoren bralec opazil, da je veliko stvari v pričujočem delu omenjenih, čeprav odveč. Nenadoma pa se je pred njimi pojavila čistilka v vsej svoji krasoti oz. globoti oz. grdoti oz. odvisno od pogleda posameznega človeka. Njeno prazno telo je zapolnil droben pesek in bila je vsem vidna kot peščena potička na plaži, samo da bolj v obliki kakšnega medveda.

"Oh, ne že spet," je zavekala. "Nazadnje sem rabila pol leta, da sem dobila nazaj mojo prvotno podobo."

"Takoj vam bomo pomagali," je rekel kadet in skočil do nje in iz nje začel delati gradove, tunele in podobno. Ko sta Vik in Krik uspešno odstranila kadeta z uboge snažilke je kapitan začudeno vprašal kot petnajstletni Irski seter, ki bi prvič dobil za kosilo Whiskas:

"Ampak, saj to je vaša originalna podoba, vsaj kakor so nam povedali... Zakaj niste zadovoljni z njo?"

"Jaz bi bila rada trdna kot skala in to ne samo po značaju," je žalostno odgovorila čistilka.

Tedaj sta se upodobila tudi Vik in Krik, ki pa sta bila očitno iz malo bolj grobega peska. Onadva sta bila vsaj na videz bolj podobna humanoidom, če že nista mislila tako. Razlog za to razliko je tičal v tem, da sta bila Vik in Krik vojaka v vrhunski fizični kondiciji, snažilka pa je bila pač snažilka, ki je več jedla kot pospravljala. Čistilko so nato prisilili, da je malo telovadila in čez nekaj ur je bila že malo podobna humanoidom. Zgodilo pa se je, da se je nekaj peska obrabilo in že je je bilo videti malo manj, čim pa je prišla v bližino stroja, pa jo je spet napolnilo nazaj. Tedaj jo je mentalno kontaktiralo poveljstvo, ki je bilo ravno na pavzi med polčasoma pri prenosu plazov in kaj kmalu je bila spet pri sebi in ljudje na ulici so tudi začeli dobivati svoje prejšnje podobe. Nekateri veseli, da se jih vidi, drugi, bolj neprijetnega videza, ne tako zelo.

"Kako naj se vam zahvalimo?" je vprašala čistilka.

"Trdna valuta bi bila kar primerna," je Inge odvrnila.

"Kaj ne bi bilo bolje, če bi nas lahko vrnili v naše osončje?" je vprašal Robertino.

"Ja, točno, to bi radi," je dejal kapitan. "Naša ladja je prešibka, da bi ušla gravitaciji vaše črvje luknje, radi pa bi prišli nazaj na Zemljo."

"Pojdite v našo skupščino, kjer vam bodo pomagali," je odgovorila čistilka z Vikom in Krikom na čelu in Putom pod pazduho.

Do skupščine so se peljali z bio-avtobusom, ki je na njihovo srečo tudi ravnokar postal viden, saj bi ga v nasprotnem primeru gotovo zgrešili, za pot pa so porabili dokaj malo časa in sicer dva prašičja orgazma, kar je bila lokalna časovna enota. Tam so jih svečano pričakali in vse je rajalo okoli naše posadke. Ker so bili vsi kamniti, se je sproščal tak hrup da so si morali vsi zatisniti ušesa. Drugi problem pa je bil pesek, ki je letel v vse smeri in nekaj naših junakov je skoraj oslepelo, sicer pa je vladalo nasplošno zelo dobro razpoloženje in sicer vladalo v absolutistični ureditvi. Kmalu jih je vodja povabil v svojo dvorano na razgovor in tam se je šele pričela divja zabava, ki je trajala celo noč. Sicer nesreča nikoli ne počiva in kadetu se je zgodilo, da je s hlapljivim trpotčevim konjakom zažgal cel kup državnih listin o novih zakonih, ki tako niso nikoli prišli v veljavo in zato je na Fergodiju še danes dovoljena nošnja jeklenih zakovic na stegnih ob vseh sedmih polnih lunah. Naslednji dan je vodja postal slabe volje in hotel kamenjati svoje goste, vendar se je spomnil, da so jih rešili in jim povedal kako bodo prišli lahko domov. In sicer je bilo navodilo zelo preprosto - morali so sesti nazaj v Mati Štefko, ki je bila še vedno parkirana tam, kjer so se nazadnje izkrcali, potem pa potrpežljivo počakati, da jih lansirajo proti Zemlji. Za lansiranje so uporabili predelan uparjalnik planetov in jih kot za šalo izstrelili proti črvji luknji z zelo veliko hitrostjo in skozi so poleteli kot poleti čopasti ponirek skozi vodo, ko lovi psihadelične ribe. Ni minilo dve uri, še posebej zato, ker je znano, da se v črvji luknji čas-prostor ukrivi, ko so že z ne prav dosti manjšo hitrostjo švignili ven na drugi strani in zapustili območje kritičnega vpliva gravitacije črvje luknje. Takoj se krenili proti domu in doma jih je pričakal general in jim priredil sprejem, vendar pa je bil zelo slabe volje.

"Kaj pa pravite na našo uspešno misijo?" se je hvalisal kapitan. "Še ena rasa, ki nam je dolžna uslugo."

Zdaj je general postal rdeče barve kot se obarva robec, ko si obrišeš krvavi nos. "Kakšna uspešna misija neki?! Vi bi si morali najbolj zapomniti cilj vaše misije. Zakaj pa niste ustavili nenavadno bitje, ki je v vaši odsotnosti požrlo že pet kolonij?"

"O kakšnem bitju je že govora?" je Piverli vprašala z grimaso medlega spomina.

"Govorimo o bitju, ki je uničilo zelo veliko ladij in nekaj kolonij in se bliža z neverjetno hitrostjo, vas pa že CELO LETO ni nazaj!!"

"Ob tem smo celo mi brez besed," je osramočeno dejal kapitan.

"Torej se takoj lotite naloge in jo tokrat tudi dokončajte," je dejal general in švignil v svoje sobane kot švigne miš v shrambo sira.

"Ja, ja, seveda," je dejal kapitan v brk in sicer v brk Bredi Bradi, ko je menil, da je general že zagotovo odšel. "Samo najprej bomo naredili došek, pa čeravno je sobota, z bitjem pa se bomo pozabavali v naslednji epizodi, ki se bo imenovala Celo dolgodlake pižmovke pojejo blues."

"Grem pripravit našo podatkovno bazo pijač," se je javil Pohorabin in se prežarčil na ladjo kot bi mignil v ritmu Sambe.

OČITNO SE NADALJUJE...

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :