Planetarne ekshibicije

Epizoda III: Celo dolgodlake pižmovke pojejo blues

Kapitana Zeljka je prebudilo nevšečno piskanje, ki je izviralo s kontrolnega tetraedra. Prebujanje je bilo naporno in boleče in spomini na prejšnjo noč so počasi začeli prodirati skozi možgane. Morda je bilo to razlog za neznosen glavobol in občutek redke fekalije nekje zadaj in spodaj. Nedvomno je nekdo kontaktiral Mati Štefko.

"Herbivorusi," je kapitan zašepetal in če bi imel kaj več moči bi se potipal po glavi, da bi se prepričal, da tam spet ni kakšne gredice solate. Komur se prejšnji stavek zdi nekoliko bolj čuden kot ostalo, si najbrž še ni prebral Epizode V: Prgišče zelja, stare serije Planetarnih Ekshibicij.

Toda ko je kapitan dvignil glavo, je na zaslonu pred seboj uzrl razjarjen obraz generala Jurija Zapohka. Okoli kapitana je po tleh ležala še večina posadke, pač posledica zabave prejšnjega večera.

"Lahko vprašam, zakaj še vedno stojite v izletišču, ko pa vas čaka misija, na katero ste že tako ali tako leto prepozni?"

Kapitan je želel nekaj povedati v svoj zagovor, pa je pobruhal kontrolni tetraeder in stekel proti toaletam.

"Žal mi je, general," je v naglici govoril, ko je prišel nazaj in kot najbrž veste, ne bi bil pravi Zeljko, če se na stranišču ne bi spomnil, kako se bo izgovoril generalu. "Toda zvečer smo poizkušali nekaj bojnih strupov, ki jih bomo uporabili zoper nenavadnega bitja, ki so ga opazili pri meglici Špeglici, ki se z vso hitrostjo bliža Zemlji in na poti je vesoljske ladje kot bombone, nihče pa ne ve, kaj išče." To je bil kratek povzetek misije kot usluga vašega kapitana, da se bralcem osveži spomin. "Hoteli smo s privajanjem postati odporni na strupe, da bomo misijo lažje opravili."

"No... Saj bi lahko takšno požrtvovalnost pričakoval od vas," je general skesano dejal, "žal mi je, da sem vzrojil kot ščepec čebel. Ampak zdaj je res že skrajni čas, da se napotite proti bitju in rešite, kar se da."

"Seveda, seveda," je kimal kapitan in brcal na tleh ležečega Solicista, da bi ta lahko štartal ladjo.

"Pa še dve stvari," je dejal general, čeprav je s prsti že skoraj segel po gumbu za ugašanje zveze. "Bitje je bilo pri meglici Špeglici leto dni nazaj, kar pomeni, da je zdaj že v osrčju našega kvadranta. In druga stvar - ponoči je skrivnostno izginila ladja Postruščnikarica Majda, ki bi morala danes odpluti proti Rahmajevem pasu po nekaj novih sužnjev. Mogoče vi kaj veste o tem?"

"Ne," je rekel kapitan in pogledal spečega kadeta, ki je bil zagozden v diagnostični terminalski kabini. "Prvič slišim."

"Prekleto," je general udaril po mizi in na srečo prekinil zvezo, medtem pa je Solicist že štartal motorje in so odleteli v vesolje kot hiperaktivna zrna željna kura v polje žita.

Kadet se je med tem prebudil in se brezupno poskušal rešiti iz svoje pasti. Med reševanjem je pritisnil po nesreči nekaj napačnih gumbov in rentgen ga je prežarčil vse do kosti in še dlje. Hkrati je vsa posadka videla v kakšnem stanju sta kadetovo telo in duša. Verjemite, ni bil prijeten pogled. Oboje je bilo v enakem stanju in sicer nikakršnem.

Potovali so kar nekaj dni, vmes je bilo tudi nekaj doškev in tensk, organizirali pa so tudi večer igranja in pihanja na dušo za prave otroke ali na kratko večke. Seveda so se ga udeležili le Ingini in Angelcini otroci. Cel večer so ga pili in kmalu so bili vsi zelo zaspani in so pospali po tleh. Starši so se seveda morali umakniti v drug prostor. Da ne bo pomote, otroci so pili le toplo mleko in kakav, nikakor pa ne alkohola. Kadet se je nekajkrat hotel vtihotapiti na zabavo, a ga je vsakokrat Jirzhi pretepel in ga poslal klečat.

Za grm je bil prav močan, kadetu pa očitno leta v cirkusu niso nič kaj blagodejno vplivala na moč. Z njim so se odlično razumeli tudi Angelcini otroci Rak, Pak, Tak, Fak, Hak, Jak, Sak, Kak, Mak in Bak, ki so se šli gnilo jajce, pač pa so se zelo bali Brede, ki se je tudi želela igrati z njimi.

Nekega dne pa je kapitan zamišljeno sedel v svoji konferenčni sobi in njegov pogled je bil mrk, žalosten in nič dobrega pričakujoč. Še dobro da je mimo prišel Solicist, ki se je spet izkazal kot dobra opora. Še posebej, kadar se je šlo za vplivne ljudi ali na kratko kapitana.

"Kaj vas tare, kapitan?"

"Brezglavo se podajamo na ekshibicijo, ustaviti zver neznanega izvora, očitno hudobno in celo upamo na uspeh... Kaj nam je vendar?"

"Tako realistični pa že dolgo niste bili," je Solicist komentiral in se tudi sam zamoril.

"Enkrat na leto imam tak dan, potem pa je hitro spet dobro," je rekel kapitan. Še sreča, da je stala na mizi steklenica dvojnega viskija. Malo sta si privoščila in kmalu se jima je razvezal jezik in sta se pogovorila o vsem, čemer nista že celo leto govorila. Ta pogovor jima je prav dobro del, saj sta se kmalu oba raznežila in začela v duetu tarnati. Naslednji dan si nihče ni upal prikazati drugemu pred oči, saj si nihče ni točno zapomnil o čem sta govorila. Še dobro, da je Angelca to izogibanje opazila. Pregledala je ladijski dnevnik in ugotovila, da ni bilo govora o ničemer sramotnem in ju je s tem tudi pomirila. Oba sta bila sicer pomirjena, vedela pa nista, da je za njune skrivnosti izvedela vsa posadka, ki se je tako še kar nekaj časa smejala na njun račun. Ker Solicist in kapitan tega niti slučajno nista vedela, si nista kaj dosti živcev kravžljala ali po slovensko kodrala. Čudno pa se jima je zdelo, da ju je še kar nekaj časa vsak član posadke pozdravljal z nasmeškom.

Tako so še nekaj tednov leteli in leteli in končno dospeli do mesta, kjer je bilo nenavadno gigantsko bitje, o katerem je govoril general. Bil je le en manjši problem, ki jih je kar bolj zmedel kot bi si želeli. O bitju ni bilo ne duha ne sluha.

"Kje je bitje?" je vprašal kapitan z zvrhano skodelico Potrpežljivosti. Potrpežljivost je bila nova Maggijeva juha, ki je gotova v pol minute in ima to dobro lastnost, da lahko prašek iz vrečke zamešaš v mrzlo vodo, saj vsebuje antisnovne granule, ki z mikroskopskimi eksplozijami vodo segrejejo. Priporočljivo je bilo uporabljati skodelice iz armirane gline, saj se je voda lahko segrela tudi do 10.000 stopinj celzija.

"Ne vemo," je v imenu cele posadke povedala Piverli.

"Kako naj ustavimo bitje, če ga sploh ni tukaj?" je bil kapitan ozlovoljen. "Takoj kontaktirajte generala in ga vprašajte, za kakšno potegavščino gre."

Solicist je zavrtel številko za medkrajevni klic in na zaslonu se je pojavil general, ki je bil ravno pri britju. Kar pa ne bi bilo nenavadno, če ne bi šlo za britje nog.

"Dober dan, general," je pozdravil kapitan. "Končno poznamo skrivnost vaših vedno gladkih nog."

General je zardel kot kuhan rak in dejal: "Saj samo preizkušam, če bi bil ta aparat dober za mojo ženo. Zdaj pa le povejte zakaj ste prišli."

"Povedali ste nam, kje se bitje nahaja."

"Ja. Povejte naprej."

"Ne bom povedal naprej, samo vam."

"No, nadaljujte že enkrat."

"Sedaj smo prišli na mesto, kjer naj bi se žival nahajala."

"Ali ste jo že ujeli?"

"Kako naj ujamemo nekaj česar ni tukaj?"

"Tisto, kar ni tam, sedaj ni pomembno. Pomembno je le to, da žival ujamete."

"Ampak živali ni tukaj."

"Kako ni?"

"Pač ni je."

"In kaj naj jaz naredim v zvezi s tem?"

"Lahko bi nam povedali prave koordinate živali."

"Saj to so prave koordinate."

"Kako pa to, da potem ni ničesar tukaj?"

"Zato, dragi moji, ker so to koordinate, kjer je bilo bitje včeraj. Danes je najbrž že malo bližje Zemlji, kajne? Zakaj pa mislite, da sem vam dal hitrostni vektor poleg pozicije."

"Hitrostni vektor?" je kapitan zategnil v glasu korajžnega francoskega frizerja. "Kaj pa naj bi to bilo?"

General je naveličano odložil britvice in razložil:

"Dal sem vam koordinate točke, kjer je bilo bitje včeraj..."

"Ja?"

"In dal sem vam smer in hitrost v vektorju."

"Ja?"

"Kaj ja? To je to. Z uporabo obojega lahko izračunate lokacijo bitja v vsakem trenutku."

"Ops," je dejal Solicist. "Jaz pa sem mislil, da so prišle dvojne koordinate in sem ene izbrisal."

"Ni problema, bom še enkrat poslal, pa samo nadaljujte v smeri vektorja hitrosti, dokler bitja ne srečate."

Čez nekaj trenutkov se je vektor hitrosti pojavil na Solicistovem terminalu.

"Ampak to ni vektor hitrosti, to je lokacija," je Solicist poročal začudeno kot upokojenka, ki je ugotovila da petega v mesecu ni več deset procentnega popusta za upokojence.

"Ne, to je vektor, verjemite mi. Saj menda niste odpotovali na lokacijo vektorja namesto na dane koordinate?"

"Ops," se je Solicist ugriznil v jezik, da mu je še par dni tekla kri. "Saj smo samo par tisoč svetlobnih let zgrešili. Par tednov in bomo na pravem mestu."

"Le storite tako," je dejal general. "Pa glejte, da ne boste ponovno zašli v kakšno črvjo luknjo."

"Kje pa?" je odgovoril kapitan. "Nam se to sploh ne dogaja." Po teh besedah je pogledal Solicista kot pogleda porabski jesenski trikrili planinski zelenobradi orel ali na kratko porel svojo bodočo žrtev. Solicist je ob tem ostrem pogledu le okamenel. Bralcem te knjige se opravičuje, da ni olesenel, saj bi s tem dejanjem zgodba postala nerealna. Začuda je sedaj Solicist nekako le vnesel prave koordinate in čez nekaj dni so se znašli na želeni lokaciji. Tam so zagledali prečuden stvor, radoveden kot miška in ki opreza tako dolgo dokler na nebu ne zasije prva vesoljska postaja ali pa morda vesoljska ladja, tanker, letalonosilka, podmornica... In jo pogoltne kot za šalo.

Pravzaprav je zelo miroljuben, če mu ne zaideš v napoto. In resnično je proti Zemlji drvel z vso hitrostjo.

"To pa je ena čudna čudna stvar," je komentiral kapitan in se zelo zamotil s tem, da je iskal kje se glomazno bitje, ki je bilo videti dlakavo, konča.

"Oddaja pa neke zvočne signale," je zmotil trenutek fascinacije Vojko.

"Naj slišimo."

Vojko je odtipkal par zaporedij ukazov in šele ko so stabilizirali stabilizatorje, ki so postali zelo nestabilni, ko je zaradi njegove napake pri tipkanju ugasnil vse tri dieselske uplinjače, se je zaslišal iz zvočnikov najbolj gnusen zvok, kar si ga človeštvo more predstavljati:

"Eeek, eek... Eek, eek, eek... Eek, eek... Eek, eek, eek, eek, eek..."

"Ugasnite ta neznosen hrup," je zatulil kapitan mašeč si ušesa. Od zvoka so se kodrali bobniči, živci in je odpadal omet z ladijskega mostu. Kadet je takoj ugasnil zvok, vendar šele po petem poskusu. Zavoljo tega dogodka so morali prenoviti cel poveljniški most in to je trajalo nekaj dni. Posadka se je med tem seveda morala umakniti v konferenčni prostor. Tam so se zamotili z igranjem Tetrisa.

"Le kaj so bili ti zvoki?" je vprašala Inge.

"Nek nesmiseln hrup," je izjavil kadet.

"Nekaj morajo pomeniti," je tuhtal Robertino.

"Ampak kaj, kaj naj bi to pomenilo?" je zapela Angelca.

"Pomenilo, pomenilo," je uporabil sopran še Vojko. "Seveda je nekaj pomenilo. Ali pa tudi ne, tako se bitje pač oglaša. Samo kaj ga vleče k Zemlji - nagon ali inteligenca?"

"Ah, kdo bi vedel, gremo še na eno partijo tetrisa," je kapitan rekel s tričetrt obupanim glasom.

In tako so po došku in nekaj dnevih tekmovanja, kdo bo zbral več točk pri Tetrisu, pri katerem je zmagal Fak, končno prišli nazaj na most. Začudeno so ugotovili, da bitja tam več ni, saj so bili navsezadnje nazadnje na mostu kakih pet dni nazaj. Medtem jih je še nekajkrat kontaktiral precej živčen general. Ko so v dveh dneh zopet našli bitje, so se mu približali in nadaljevali analizo.

Naenkrat se je spet zaslišal iz zvočnikov najbolj gnusen zvok, kar si ga človeštvo more predstavljati:

"Eek, eek... Eek, eek, eek... Eek, eek... Eek, eek, eek, eek, eek..."

"Ugasnite ta neznosen hrup," je zatulil kapitan mašeč si ušesa.

Kadet je takoj ugasnil zvočnike in tokrat na srečo poveljniški most ni bil prav nič poškodavan.

"Ali ima mogoče že kakšno idejo, kaj naj bi to bilo?" je vprašal kapitan.

"Mogoče ima kaj povezave število piskanj v posameznem intervalu," je predlagala Angelca.

"Ali si je kdo zapomnil število piskov?"

"Mislim, da je bilo dvakrat, trikrat, dvakrat in nato petkrat," je povedal Robertino.

"Kaj pa naj bi pomenile te številke?"

"Mogoče ima kaj povezave s tem, da so to bila praštevila."

"To moramo preveriti," je dejal kapitan. "Takoj prižgite zvočnike in štejte piske na posamezen interval!"

"Kaj pa, če bi samo prižgali osciloskop in nam ne bi bilo treba poslušati nadležnega piskanja?" je predlagal Solicist.

"Odlična ideja," se je strinjal kapitan. "Od sedaj ste vi zadolženi za štetje klicev."

"Jaz bi to rad počel," je Vojko vzhičeno pustil, da so zaprosile oči namesto njega.

"Žal, naloga je že zaupana drugemu," je dejal kapitan.

"Kaj pa še ostane zame?"

"Hmm, povežite se s Solicistom in skušajte dešifrirati število piskov na interval v nam razumljivo govorico."

Vojko je salutiral in skočil Solicistu za vrat, seveda ne dobesedno, in ga priganjal pri štetju, da je lahko začel delati tudi sam.

"Kadet... ne, Robertino, raje vas zadolžim da navigirate ladjo tako, da ne bomo nikoli tako blizu bitja, da bi nas hotelo pojesti, a da ga vseeno imamo ves čas na vidiku."

Robertino je salutiral in se spravil za kontrolni storž.

"Inge, Angelca, spravite se k računalniku in primerjajta bitje z vsem kar najdeta v podatkovni zakladnici, skušajta ugotoviti njegov izvor in vedenjske vzorce," je kapitan nadalje poosebljal avtoriteto kot kaka razvajena kraljeva hčerka.

Takoj so se spravili na delo. Vojko se je zelo veselil svojega dela, vendar ni minilo dva dni, ko mu je bilo že vse skupaj dolgočasno.

"dva ... sedem .... trinajst ... pet ... devetnajst ... dva ... dva ... tri ... pet .... Počasi se mi zdi to delo že kar dolgočasno" je rekel Vojko.

"Sami ste se javili za to delo. Sedaj pa le analizarajte pomen teh piskov," je odgovoril kapitan.

"Kapitan," je tedaj zaklicala Angelca. "Mislimo, da to bitje še najbolj spominja na pižmovko, kar se mi zdi zelo čudno."

"Nemogoče, preverite še enkrat."

"Prav, kapitan," je odgovorila Angelca in začela ponovno analizirati podatke.

V roke je vzela sliko pižmovke in sliko bitja, katerega je Mati Štefka že dva dni spremljala ob boku, ter ju primerjala. "Ponovna analiza je moje najdbe potrdila."

"Kaj pa, če bi raje uporabili računalnik?"

In Angelca je pognala primerjalni program nad vsemi vrstami pižmovk in bitjem.

"Inge, ste kaj novega odkrili v zvezi z vedenjskimi vzorci živali?"

"Zdi se, da je večina njene energije usmerjena v to, da se dokoplje proti Zemlji. Edinokrat je skrenila s poti, ko je šla po orehe na El Nuss. Kar nam pove, da je tudi rastlinojed," je Inge samozavestno povedala.

"Odlično, Inge," je pohvalil kapitan. Tedaj pa je dalekovidni radar pred njimi zaznal vesoljsko ladjo in napetost v prostoru se je dvignila do stropa in skoraj šla skozi. Vendar je kadet vzel pipec in napetost razrezal in vsi so bili nekoliko pomirjeni.

"Pripravite se, da se vkrcata," se je tedaj zaslišalo iz zvočnikov.

"Ne že spet Herbivorusi," je prebledel kapitan. "Robertino, tako vklopite izogibevalni manever Prita prata tangens čufta tri e."

Nekaj ur je trajalo to izogibanje in prišli so tako blizu bitju, da jih je stvor skoraj pogotnil. Vesoljska ladja, ki jim je sledila, pa ni imela te sreče. Ravno, ko jih je bitje začelo goltati, so kapitan in ostali opazili napis na ladji Sončni karneval 2.17.

"Saj to niso Herbivorusi. Moramo jih rešiti," je začel tuliti kapitan.

"Izstrelite kavlje in potegnite ladjo k sebi z vlečnim mehanizmom," je ukazal Robertino in kadet se je spravil k delu. Pritisnil je nekaj gumbov in iz ladje je poletelo reševalno pomagalo. Vendar to ni bil noben vlečni mehanizem s kavlji. Zaradi napake pri tipkanju je kajpak namesto tega ven poletelo pnevmatsko kladivo za trenje pterodaktilskih jajc na dolge razdalje, ki je bilo vgrajeno v Mati Štefko v primeru da se bo kdaj izkazalo, da dinozavri še niso izumrli in so ves ta čas pripravljali invazijo na ljudi. Pnevmatsko kladivo je zadelo bok napadene ladje in jo še bolj potisnilo stvoru v usta. Čez nekaj sekund je za ladjo ostalo samo še glasno riganje.

"Kadet!!" se je samo slišalo glasno vpitje iz kapitanovih ust.

Kadet pa ni čakal do konca, kaj bo kapitan povedal in je pobegnil v svoj prostor. Kapitan je vsekakor prišel za njim in kadet je za kazen moral klečati v svoji omari na treh žebljih sedem ur. Po tem dogodku je kadet imel tri luknje v kolenih, kar mu seveda ni bilo preveč všeč, zato je šel k doktorju, da rane zaceli. Pri tem je razmišljal, kako bi se kapitanu maščeval za težave, a si je k sreči kmalu premislil, saj bi v tem primeru od kapitana zaslužil še večjo kazen.

"Solicist, ste že razvozlali govorico bitja?" je vprašal kapitan.

"Ne," je Solicist odvrnil.

"Kako to?"

"Jaz nisem zadolžen za to."

"Kdo pa?"

"Mislim, da Vojko, glede na to, da mi ves čas visi za vratom."

"Kaj, se je mar obesil? Takoj ga snemite. Kaj pa je počel za vrati?"

"Ne, hočem reči, da mi dela zgago."

"Aha, saj konec koncev res sedi zraven vas. Vojko, torej, ste razvozljali govorico stvora?"

"Ne še, ampak delam na tem."

"No, le pohitite," je dejal kapitan in se posvetil svojemu delu.

"Kapitan, analizo smo še enkrat izvedli in opazili, da je bitje še najbolj podoben dolgodlaki pižmovki," je dejala Inge.

"Kakšna pižmovka pa je to?"

"To je pa pižmovka, ki živi samo v Sibiriji in še to samo vsak petek."

"Kaj pa ostale dni?"

"Takrat pa je otopela in spi spanje pravičnega."

"Tej tukaj ni videti, da bi delovala samo ob petkih," je komentiral kapitan.

"Pa tudi ni videti, da živi samo v Sibiriji," je dodal Solicist.

Kapitan se je zalo zamislil, malo pa so mu pomagali tudi ostali in že drugi dan po došku, je predočil svoj razmislek.

"Ker o tej, po vesolju plavajoči zadevi vemo bore malo, sem se odločil da sprejmem vašo teorijo o direktni povezavi med njo in dolgodlako pižmovko."

"Zelo pametno z vaše strani, kapitan," je bila Angelca presrečna, saj je bil to nenaden preobrat v njeni karieri, ki je že deset let stagnirala.

"Povejte, ali se dolgodlaki pižmovki po kakšnem naključju na kratko reče dižmovka?" je vprašal kapitan z velikim upanjem v očeh in pogačici.

"Ne," je odgovorila Angelca, kapitanu pa je vidno ugasnil sij v očeh kot ugasne pourinirana sveča. "Reče se ji dožmovka."

Ob tem odgovoru je kapitan tudi postal presrečen in začel prevračati kozolce. Kajpak ne tiste za sušenje sena. Čez nekaj minut se je zavedel kako se je začel obnašati in previdno pogledal, če ga kdo opazuje. In res ga ni nihče opazoval, samo kadet, Robertino, Solicist, Angelca, Marnoga, Inge, vsi otroci in še kdo.

"Kaj zijate?" je panično zavpil kapitan. "Takoj na delo!!"

"Saj ne zijamo mi, temveč vi," je premeteno odvrnil Robertino. Na delo pa so vseeno odšli.

Vojko se je že tretji dan mučil dešifrirati število bitjinih piskov na interval in imel je težave s poslušanjem le-teh, predvsem iz dveh razlogov, ki sta bila različno očitna. Prvi razlog je bil, da je bil dan po četrtkovem došku in je imel neznosen glavobol, ob katerem se, kot mnogi bralci vedo, težko prenaša glasno in v ušesa bodeče piskanje. Drugi razlog pa je bil ta, da so bili piski že sami po sebi tako glasni in v ušesa zbadajoči, da se jih kar nisi in nisi mogel navaditi.

"Računalnik, štej namesto mene piske ti," je ukazal Vojko računalniku. "In ko jih prešteješ mi samo povej, koliko jih je."

"Razumem," je dejal računalnik.

"Ne, še bolje," je Vojko skušal onemogočiti dostop do svojih podatkov radovednim sodelavcem. "Namesto enega piska reči miš, namesto dveh skala, namesto treh riba, namesto petih spužva, namesto sedmih krasota vseh krasot..." In postajal je vse bolj kreativen, dokler ni prišel do števila 111, za katerega se je čez sedem let in pol izkazalo, da sploh ni praštevilo.

"Spužva skala miš spužva," je prevajal računalnik in Vojko se je zadovoljno naslonil nazaj in počival.

Medtem pa se je Angelca ukvarjala z nadaljnjim preučevanjem obnašanja zveri, Zemlja pa se jim je neznosno bližala.

Vojku je bilo poslušanje zelo všeč in je po vrsti začel menjavati besede za praštevila. To je trajalo kakšen dan, ko je nenadoma zaslišal iz zvočnika razumljivo govorico.

"Pižmovka svoboda nasprotje primer uboj." Očitno je Vojko v svojem zanosu nekaj besed celo pravilno uganil.

"Kapitan, nekaj besed smo že našli," je poročal Vojko.

Ko je kapitan kakšnih pet minut poslušal sporočilo je dejal: "Kaj pa naj bi to pomenilo?"

"Ne vem, ampak sliši se že nekoliko bolj smiselno kot prej."

Videti je bilo, da je bil navidezno razumljiv stavek zgolj posledica posrečenega izbora besed, saj iz zvočnikov ni kasneje prišlo nič več smiselnega. Tri dni je Vojko poslušal zaporedja monotonih besed: "Pižmovka spužva uboj lokostrelec spužva riba riba spužva riba uboj miš riba spužva."

Toda tudi umetna inteligenca ima meje svoje potrpežljivosti in na lepem se je oglasil računalnik:

"Oprosti, ampak naveličan sem že poslušati o ribah in spužvah. Raje ti lahko predvajam, kaj stvar zares govori, saj sem govorico razvozlal."

Vojko je bil presenečen in nezaupljivo je privolil. Tedaj pa se je zaslišalo iz zvočnikov, zelo zelo počasi:

"........................... samo ............................. še ......................... en ........................ zavoj ........................... Pripravite ...................... se ...................... sestre .................... pižmovke ..................... KLICAJ .................."

"Zakaj pa tako počasi?" je Vojko negodoval.

"Tako hitro namreč stvor piska," se je glasil smiseln odgovor.

"Kaaaj?" se je Vojku razprla veka kot se razpre kravja rit, ko lastnica zaužije in prebavi dvajset kil sveže slame.

Po nekaj urah je Vojko iz računalnikovih odgovorov izvlekel informacijo, da vsako praštevilo pomeni en znak pižmovske abecede in mora tako za besedo s petimi znaki bitje odpiskati pet setov.

"Kapitan," je rekel Vojko čez nekaj ur.

"Recite, Vojko," se je glasil odgovor.

"Mislim, da želi bitje priti do svojih sorodnikov na Zemlji."

"In kdo so to?"

"Njegovi sorodniki so pižmovke na našem planetu."

"In kaj želi storiti z njimi?"

"Mislim, da jih hoče odpeljati s seboj."

"O, ne. Pižmovke so pa tako lepe živali. Ne bi prenesel, če jih ne bi mogel več videti v živo."

"Se strinjam, še posebej te v Sibiriji."

"Kako pa ste prišli do te informacije?"

"Enostavno, prevedel sem govorico matere pižmovke v nam razumljiv jezik."

"Bravo," je vzkliknil kapitan in ploskal kot kak tjulenj v pomanjkanju REM faze. "Naj slišim, kaj stvor govori prav zdaj."

Vojko je hitro poskrbel za simultano prevajanje na svoji nadzorni konzoli in iz zvočnikov se je zaslišalo:

".......................... lepše .......................... noge ....................... od ....................... nje .........................."

"Kaj za vraga je to? In zakaj je tako počasi?"

"Tako hitro namreč stvor piska," se je glasil smiseln odgovor.

"Kaj pa, če bi raje sporočilo posneli in ga kasneje predvajali z normalno hitrostjo?"

"Na to pa še pomisli nisem," je začudeno odgovoril Vojko. "Bom posnel."

"Pokličite me, ko bo posneto vsaj deset minut govora."

"Bom, kapitan."

Po tem pogovoru se je kapitan posvetil pogovoru z Angelco, saj je želel zvedeti čimveč o obnašanju bitja. Kaj je kadet počel med tem časom pa ni vedel prav nihče, najbrž tudi on sam ne.

"No, če pa moramo zdaj čakati na Vojka," je dejal kapitan, ko se je nazehal ob tem ko mu je Angelca govorila o svojih najdbah in ga zelo malo impresionirala, "pa lahko vmes tudi naredimo še par doškov."

In tako se je po treh dneh pijančavanja, bruhanja in kopanja v poveljniški reki, nabralo v računalniku dovolj sporočila, da so skupaj lahko prisluhnili o čem se pižmovke pogovarjajo. Vendar je bilo za kakšne drastične ukrepe občutno prepozno, saj se je Mati Štefka skupaj z materjo pižmovko zemlji približala že za en streljaj kvantne šibrovke in ni bil več daleč dan, ko se bo velepižmovka srečala s svojimi malimi sorodnicami iz Sibirije. Seveda ne, saj je to že bil tisti dan.

"No, pa prisluhnimo, kaj ima ta stvor za povedati," je velel kapitan in vsi so našpičili ušesa kot, da bi uporabili orjaški vakumski šilček.

"... sekiram. Kdaj pa nameravaš priti?"

"Čez nekaj dni, še prej pa moramo uničiti to nadležno vesoljsko ladjo, ki nas spremlja že nekaj dni."

"Pa jo uniči."

"Se preveč spretno umika, vendar bom kmalu uporabila svoje skrivno orožje, ki ga ti primitivni zemljani še niso videli."

"Nikar o tem ne govori na glas. Kaj pa, če spremljajo naš pogovor?"

"Ne skrbite, so preveč primitvni, da bi lahko dekodirali naš jezik."

"Kako to veš?"

"Več dni zapored sem jim pošiljala pozdrav, vendar niso odgovorili. Nato sem pošiljala grožnje, tudi to ni pustilo nobenih posledic. Poleg tega pa je naš zvok preveč neznosen za ljudi, da bi ga lahko poslušali."

Marnoga je kriknila in s tem okužila tudi ostale, da so kričali kot kake najstnice ob premieri Petka trinajstega. Ko se je panika polegla, je kapitan dodal z resnim glasom:

"To pa ni dobro... Zelo, zelo ni dobro."

"Obrnite smer proti sedmemu oktantu," je še vedno paničeval Solicist. "Reši se kdor se more, torej vsaj mi, če bo stvor že pojedel Zemljo."

"Dobra ideja," je komentiral kapitan in že hotel dati ukaz za manever paničnega brezglavega divjanja v nasprotni smeri Zemlje ali na kratko manever Skuta šlata knedl osem f, ko pa se je na zaslonu pokazal general.

"Mati Štefka, ni videti da bi bili uspešni," je godrnjal s karajočim glasom. "Stvar imamo že na dalekovidnih radarjih... In to kakšna stvar - morali smo vklopiti največji antizoom, da ne pokriva celotnega radarskega zaslona... Kaj ste naredili zoper tega, da bi dosegla Zemljo in jo uničila?"

"Saj ste nam naročili, da jo moramo pripeljati živo na Zemljo," se je skušal zagovarjati kapitan.

"To sem vam sicer res naročil, nikakor pa vam nisem rekel, da pustite, da nas bo žival žive požrla. Tukaj storite kaj, da nas bitje ne bo uničilo."

"Saj bi, pa ne vemo, kaj bi storili."

"Takoj poiščite rešitev, sicer vas bom lastnoročno uničil."

"Ha, ha, saj ne boste mogli," se je tedaj oglasil kadet.

"Tišina, kadet. Kakor hitro bomo mogli, bomo poiskali rešitev," je zatrdil kapitan.

"Prav. Sedaj pa le hitro ukrepajte. Upam, da se bomo še kdaj videli."

Po teh besedah je general oziroma njegova slika izginila z zaslona.

"Kaj bomo storili?" je zaskrbljeno vprašala Inge.

Tedaj se je kotrolni storž začel lupiti in iz njega je prilezel zguban starec.

"Jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom pomagal."

"Vi pa znate res najti pravi čas, da se prikažete," je pohvalila Inge, vrač pa očitno tega ni vzel za zelo dobronamerno izjavo.

"A, tako," je ogorčeno rekel. "Če pa tako mislite, pa kar sami rešite problem v katerem ste se znašli."

In izginil je tako hitro kot izgine mala ribica v malo večjem odtoku.

"Inge, kaj ste pa storili, nesrečnica," je zalajal kapitan v tonu ošabnega šarplaninca, "tisti človek je bil naše zadnje upanje."

"Saj nisem mislila nič slabega," je skesano odvrnila.

"Olupite znova storž in potegnite vrača ven," je kapitan ukazal.

Ko so po petih urah uspešno montirali vse tipke nazaj v olupljen kontrolni storž, se je panika nadaljevala. Odveč je beseda, da je stvar priplavala že do Zemlje in so vmes tudi vsi generali in vsi ki so kaj veljali, zapustili svoja delovna mesta in se umaknili v podzemne bunkerje. Omenimo pa, da bi jim to le malo pomagalo, saj bi stvor lahko pojedel Zemljo v kakih štirih grižljajih.

"Bitje je začelo spet komunicirati s svojimi podrejenimi pižmami," je poročal Pohorabin.

"Vklopite prevajalne kontrole," je ukazal kapitan.

"..... pripravite ................................ se ......................... sestre .......................... pižmovke ..................... da ...................... vas .................... osvobodim."

"................... smo ....................... že ......................... pripravljene ................................... Kdaj ............................... začneš ............................. z .......................... reševanjem?"

"Čez ............................... kakih .................................... pet ...................................... ur."

"Kapitan, kaj naj storimo?" je panično vprašala Angelca.

Tedaj se je ponovno olupil komandni storž in ven je spet prilezel zguban starec.

"Ste vi mladi vrač?" je vprašala Inge.

"Ne, jaz sem Breda Brada, vrača kateremu sem sledila v storž, pa nisem našla," je poročala in spet so imeli pet ur dela z zlaganjem tipk v storž. Nevede je ravno potekel čas pred stvorovim reševanjem malih pižmovk in začela se je velika akcija.

Odprla so se usta stvora in ven je prišlo nekaj najbolj nenavadnega kar je kdo sploh kdaj videl.

"Kaj pa je to?" so po vrsti spraševali člani posadke, vendar jim odgovora nihče ni mogel dati.

To so bile mini komore za prenos zemeljskih pižmovk z Zemlje do njihove sestre pižmovke, ki se je ta hip nahajala v vesolju.

"Pripravite ......................... si ............................. tudi ........................... zalogo ................................. pijače ........................... da ........................... v ..................... vesolju .................................. ne ................................... boste ................. žejne, ................................ kajti ................................. čaka ....................... nas ....................... še ................................... dolga ................................... pot."

"V ................................... redu."

Kmalu so na Zemlji začeli poročati o invaziji pižmovk, ki pa niso storile nič hujšega, le povsod po Sibiriji so kot nore iskale vodko in jo kajpak tudi vzele s seboj. Nek kmet je šel ravno v klet, da bi vzel novo zalogo vodke za pot do bara, a je tam srečal le kopico pižmovk, ki so s sabo nosile sod vodke na čelu. Revež se je tako prestrašil, da se je v njegovih hlačah naredila neka ne ravno prijetno dišeča izboklina.

Na drugem koncu so pižmovke vdrle direktno v bar in od tam pobrale vse steklenice vodke, eno celo iz krčmarjevih rok.

Novica o velikem kosmatem neznanem lebdečem predmetu v vesolju tik nad zemljo se je hitro kot AIDS razširila med Zemljani in panika je bila vseprisotna entiteta. Medtem pa so naši junaki nemočni lebdeli poleg tega predmeta v vesolju in srepo pili predse, sočustvujoč z ubogimi prebivalci Sibirije, kjer so oblasti razglasile izredno stanje zaradi pomanjkanja vodke in je ob večernih sprehodih zmrznilo rekordno število ljudi, celo več kot na shodu med oktobrsko revolucijo. Ljudje si niso upali zoperstaviti prelepim dolgodlakim pižmovkam, ker so bile prav nevarne, če nisi hotel z njimi deliti vodke v razmerju 100:0.

Posadka Matere Štefke je skušala kontaktirati generala, pa ni imela uspeha saj je ta zbežal v podzemne rove, da bi si rešil golo glavo.

"Zdaj pa dovolj tega," je dejal kapitan. "Kadet, zakaj v tem trenutku ne pritisnete česa pomotoma, da bi uničili to prekleto žival?"

"Mislite, da nisem poskušal?" je odgovoril kadet.

"In kaj se je zgodilo?" je previdno vprašal kapitan.

"Na holodeku so se zaredili termiti in se razpasli po celotni ladji."

"Kako pa to, da nisem opazil?"

"Še pravočasno sem računalniku dal komando za razpršitev insekticida."

"In kaj se je zgodilo?"

"Pomotoma sem pritisnil gumb za gašenje požara."

"Aha, to pojasni zadevo, da je bilo pol posadke mokre. Povejte naprej."

"Kot veste, se termitov še nismo znebili. Zato sem poskusil znova."

"Naprej!"

"Po nesreči sem ponovno pritisnil napačne gumbe in nastali so mravljinčarji."

"Kako pa ste se vsega tega znebili?"

"Enostavno, Solicistu sem naročil naj vse tujke kravoportira izven naše ladje v vesolje."

"Kam pa je kravoportiral vse živali?"

"Povedal sem mu koordinate Sonca."

"Oh, moj bog," je pomislil kapitan in takoj preveril podane koordinate. Koordinate pa so bile nastavljene nikamor drugam kakor v stavbo poveljstva PE na Zemlji.

Med preverjanjem koordinat se je kadet spretno, kot bi rekel popocatepetel, zmuznil v svoj prebivalni prostor.

"Kaj naj naredimo?" je tuhtal kapitan.

"Mogoče bi morali pomagati poveljstvu..." je predlagala Inge.

"Ne bodite smešni," jo je kapitan zavrnil kot zavrne srčni bolnik novo transplantirano žabje srce. "Kot vidite imamo bolj pomembne stvari v rokah. Sploh pa se poveljstvo ponavadi dobro znajde."

"Imam idejo, kapitan," je povedal Pohorabin.

"Povejte," je bil navdušen kapitan, saj ga je Kosmuljnik v preteklosti že kar nekajkrat razveselil s svojim bistrim umom.

"Če stvoru kravoportiramo Angelcine otroke v usta, nas bo mogoče pustil živeti."

Zaradi očitnih razlogov smo lahko veseli, da Angelca ni bila prisotna na mostu v tistem času.

"Res zanimiva ideja," je tuhtal kapitan kot kak jedrski fizik preden odda finančni plan za svoj bodoči izum. "Vendar menim, da ni namen živali, da bi nas pojedla, sploh zato ker je že sama rekla, da hoče rešiti svoje sorodnice."

In ker ni imel nihče drug boljših predlogov so priredili došek.

Medtem pa so pižmovke po navodilih svoje praprednice začele sestavljati transportno kapsulo na vodkin pogon, ki naj bi jih popeljala njej v naročje. Razlog za to pa je tičal v tej krtini, da so se vse od prapižmovke poslane kapsule ob trku z Zemljo pri hitrosti 1020 km/h seveda raztreščile kot prazna jajca v vakuumu.

Po nekaj urah doška so se člani posadke nenadoma zavedli, da imajo pametnejše delo in sicer rešiti Zemljo. Takoj so reproducirali nekaj tablet antipijanin za vsakega udeleženca doška. Že čez nekaj minut so bili vsi pri sebi in tudi trezni.

"Kaj sedaj govorijo pižmovke?" je vprašal kapitan.

"...................... .......................... ...................... ....................... ...................... ............... .................. ............."

"Očitno so se že vse pogovorile," je poročal Vojko.

"Kako bomo pa sedaj vedeli, kaj naklepajo?" je vprašala Inge.

"Po standardni metodi, opazovanje početja vseh pižmovk v tem oktantu," je odgovoril kapitan.

Medtem je Angelca prišla zelo slabe volje na poveljniško reko.

"Kako pa to, da ste tako slabe volje?" jo je vprašal kapitan.

"Kdo pa ne bi bil jezen, če bi zvedel da hočete njegove otroke žrtvovati tej pošasti?" je jezno odgovorila Angelca in zraven dodala še nekaj besed, ki niso primerne za objavo. "Kdo je bil pobudnik te nore ideje?"

Tišina.

"Kdo je bil pobudnik te ideje?" je znova vprašala Angelca, tokrat z očitno glasnejšim tonom.

Tišina.

"KDO JE BIL?"

Pohorabin je prestrašeno dvignil roko in se nato takoj potuhnil in se hotel skriti za računalnik.

Angelca je izrekla kar nekaj kletvic in začela v računalnik vnašati zaporedje ukazov za kravoportacijo Pohorabina v prapižmovkina usta.

"Takoj prenehajte s svojo akcijo, Angelca!!" je ukazal kapitan.

Angelca ni prenehala in le s težavo so jo odvlekli stran od računalnika tik preden se je kravoportacija pričela.

"Dobim te, Pohorabin," je ječala v agresivnem smehu. "Za tole neumnost te še dobim."

Vsi so bili presenečeni, kako ima Angelca rada svoje otroke. Na srečo so se v duhu doška prav kmalu vsi pomirili in če bi se še kaj bolje razumeli, bi bilo že kar osladno.

Medtem pa so pižmovke po navodilih velepižmovke vodko prelile v vohunske steklenice z dvojnim dnom, se namestile v prazno dno, kjer so bile varne med transportom, obenem pa vžgale vnetljivo vodko in reaktivna sila jih je začela premikati proti vesolju. Nekatere so malo skrenile s poti, seveda, ampak večini je kar dobro šlo. Za vsako zmago je potrebno nekaj žrtev.

Vsi ljudje so prišli gledat, kako njihove male prijateljice letijo v nebo in bili so prav žalostni. Ne samo, da jih bodo pogrešali, ko so pa tako lepe živali, tudi zeblo jih bo, saj so odnesle vso vodko in tudi same so odšle in tako nikoli več ne bo kučem in krznenih plaščev. Da, to je bil žalosten dan za celotno prebivalstvo Zemlje.

Naslednji problem na poti dolgodlakih pižmovk skozi vesolje je bilo drastično nižanje pritiska skozi atmosfero in kar nekaj steklenic je eksplodiralo in z njimi je tudi nekaj potnic šlo v večna lovišča, kar je le nekaj minut s poti.

Tedaj je računalnik na mostu začel manično utripati.

"Pozor, pozor."

"Kaj je že spet?" je kapitan naveličano vprašal.

"V zakladnici podatkov je bila odkrita nekonsistentnost pri opisu dolgodlakih pižmovk."

"Kakšna nekonsistentnost?"

"Odkrito je bilo, da je leta 2053 potomec Charlesa Darwina objavil podatke o dolgodlakih pižmovkah, ki so pri razvoju ubrale drugačno pot. Priklopil jih je na frekvenčni saturator in slišal je nenavadne grozljive zvoke, neznosne za človeška ušesa. Ta vrsta pižmovk je bila kanibalska in se je z navadnimi dolgolakimi hranila in jih ponekod skoraj iztrebila. Zaradi oddajanja zvokov so jo poimenovali pojoča pižmovka in vse njihove primerke izstrelili v vesolje."

"O, sveta pomagavka," je dejal kapitan in naj omenimo, da se je vmes izkazalo, da je med posadko res častnica z imenom Sveta Pomagavka. "Se pravi, da je tole v resnici tisto, kar se je v vesolju razvilo iz pojoče pižmovke in da v resnici hoče vse te male dolgodlake žverice pojesti?"

"Da," je ravnodušno odgovoril računalnik.

Zaradi tega, da so stvari izgledale bolj napete in brezupne, so vsi na mostu kakih pet minut kričali.

"Takoj moramo stvoru preprečiti zoprno to nakano," je poetično dejal kapitan.

"To je že res, samo kako se bomo te zadeve lotili?" je vprašala Angelca.

"Piverli naj takoj začne pripravljati strup, ki bo žival uničil. Robertino, vi takoj preglejte katero bi bilo primerno fizično orožje. Angelca, poglejte če bi lahko to bitje na nek način pretentali, ostali jim pomagajte. Kadet pa naj kar ostane v svoji sobi, da ne bo spet kakšne nesreče povzročil."

Vsak je šel na svoje delovno mesto. Kapitan pa se je samo globoko zamislil, da mu je oči skoraj v glavo potegnilo. Kadet pa je medtem igral pasjanso in si za romantično vzdušje repliciral svečo. Igre mu v nekaj sto poskusih ni uspelo dokončati. Ko je le dokončal eno igro je od veselja začel skakati kot nor od veselja. Pri tem je po nesreči prevrnil svečo in njegova zavesa se je vžgala in v sobi je nastal požar. Kadet je namesto, da bi takoj pogasil požar, le začel panično kričati in zbežal iz sobe.

Na srečo je ravno mimo šla Marnoga z dvema škafoma vode, ki ju je potrebovala za pripravo njene nepozabne zeljne obare, s katero naj bi pogostila svojo posadko. Kot bi trenil je pogasila kadetovo sobo in nihče ni ničesar opazil, edino namesto obare je bilo navadno kislo zelje, nad čimer nihče ni bil pretirano presenečen.

"Ampak, Zeljko," se je medtem spomnila Piverli in kontaktirala iz svoje medicinske ambulante kapitana na mostu. "Strupen zvarek imam lahko pripravljen v nekaj minutah, samo žal bo pobil tudi vse dolgodlake pižmovke."

"Hmmm...." se je kapitan znova zamislil. "Seveda imaš čisto prav... Male pižmovke moramo nekako spraviti nazaj na zemljo nepoškodovane. Ima kdo kako idejo v zvezi s tem?"

"Mogoče bi lahko okoli njih streljali z implozijskimi minami, ki bi posrkale zrak in ugasnile plamen njihovih alkoholnih plovilc," je ponosno predlagal Solicist, saj že celo večnost ni dobil kakšne tako dobre ideje.

"Zelo pametno, Solicist, toda potrebno bi bilo nekaj, da bi pižmovkam ublažilo udarce pri padanju, pa tudi skozi atmosfero bi najbrž od trenja zgorele."

"Mogoče lahko uporabimo naše najnovejše orožje, pri razvoju katerega sem celo sam sodeloval," je predlagal kapitan. "Imenuje se utekočinjevalec planetov in če bi mu zmanjšali količnino reaktivnega sredstva bi mogoče utekočinil tla samo v Sibiriji in bi tako pižmovke popadale na mehko. Kaj pravite?"

"To bi lahko delovalo," je rekel Robertino.

"Samo prej moramo še uničiti prapižmovko."

"Kako bomo pa opozorili pižmovke na nevarnost?" je vprašala Inge.

"Vi ste pa res neumni," se je tedaj oglasilo iz poveljniške reke in ven je priplavala morska krava, ki se je nato spremenila v mladega starca. "Jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom tokrat kljub vaši nesramnosti pomagal."

"Pomagal? Kako pa?" je vprašal Robertino.

"Kako le? S svojim neizmernim znanjem in premišljenimi nasveti, kajpak."

"No, vem, to je bilo retorično vprašanje. Mislil sem, kaj nam boste predlagali."

"Le kaj? Popolnoma enostavno je. Poznate govorico prapižmovke, pa obrnite postopek. Namesto da bi prevajali iz njene govorice v vašo, prevajajte v njeno govorico kar ji želite povedati."

"Kaj pa ji želimo povedati?"

"Da naj se pobere in pusti uboge pižmovke pri miru, kaj pa drugega. Samo, seveda ne s temi besedami. Uporabite malo svojo iznajdljivost."

Nato je počasi odšel proti poveljniški reki in tik preden je spet izginili v njej z elegantnim artritičnim skokom, je rekel: "Mimogrede, vaš nori načrt o zmehčanju tal z utekočinjevalcem planetov..."

"Ja?"

"... ne bo deloval. Pižmovke rešite na kak drug način, če bi radi še kdaj hodili po materi Zemlji."

"Kaj pa naj storimo sedaj?" je vprašal Robertino.

"Pošljite prapižmovki sporočilo."

"Kakšno pa?"

"Najprej jo pozdravite."

".................. zivjo .............................................. gospa .......................................... pižmovka ........................................ Kako .................................... gre ..................... ?" se je slišalo s strani računalnika, ko je pošiljal sporočilo prapižmovki.

Čakali so nekaj minut, ko je njihov trud obrodil sadove.

"................................ meni ..................................... gre ....................................... kar ............................. dobro ............................ kar ................................ pa .................................... ne ................................ morem .............................. trditi .......................... za ...................................... vaš ..................................... planet .................................. čez .................................................. nekaj ..................................... minut."

Ta pogovor je trajal skoraj pol ure, da boste bralci imeli boljšo predstavo.

"Kaj naj storimo, kapitan?" je bil Robertino še vedno kar zmeden.

"Pogovarjajte se z njo - čimbolj klobasajte neumnosti, da si kupimo čas. Medtem pa bomo ostali skušali ugotoviti, kako rešiti uboge pižmovke."

Robertino in Vojko sta sprogramirala prevajalnik tako, da si mu lahko vnaprej povedal kaj želiš prevajati, potem pa si enostavno šel in pustil, da stroj komunicira s stvorom.

"No, pa je pripravljen," je dejal Vojko. "Kar v mikrofon povejte, kaj želite da stvor sliši?"

"No, pa poglejmo..." se je zamislil Robertino. "Pravzprav imamo na krovu nekoga, ki je kot nalašč za to nalogo."

Poklicali so kadeta in ga privedli k mikrofonu, med potjo pa mu razložili, kaj mora storiti, da ne bo odvečnega dialoga.

"Res ne vem, zakaj si prišla tako daleč, samo da se naješ," je začel kadet. "In to pižmovke. Kako ogabne so... Sploh še nisi slišala za vegetarijance? To so takšni ljudje, ki jejo samo solato, pa še to ne vso."

Kadet je pogledal Robertina in Vojka in oba sta mu namignila, naj še kar govori. "In sploh ne rabijo olja ali mesa, da bi preživeli. Pravijo, da je dovolj snovi za življenje samo v solati in ribah. Pa tudi rib ni treba jesti, ogabne so. Enkrat mi je mama naredila ribjo obaro, pa sem...."

Ko je tako kadet kakih deset minut govoril kot bi mu šlo za kandidaturo na volitvah, sta Robertino in Vojko odšla na došek, saj sta videla da ima vajeti v rokah.

Pižmovka je začela obračati pozornost že čez nekaj ur, ko je sprejela kadetovo sporočilo. Začela je oddajati čudne zvoke in po končanih piskih so člani posadke prevedli sporočilo:

"Si to ti, Henry? Tebe pa nisem slišala že nekaj let. Zakaj si me zapustil pred oltarjem?"

"Kaj pa je zdaj to?" je vprašal kapitan.

"Očitno misli, da je sporočilo poslal Henry," je rekla Angelca.

"Henry? Kdo pa je to?"

"Očitno njen nekdanji zaročenec."

"Kako pa to veste?"

"Saj je vprašala, zakaj jo je zapustil pred oltarjem."

"Ha, to pa moramo uporabiti v svoj prid," je prekanjeno rekel kapitan.

Kadet je nadaljeval svoj pogovor s prapižmovko, medtem ko so ostali kmalu ugotovili, da ne bodo zdrave pameti dočakali konca le-tega in so šli popivat k poveljniški reki. Čez nekaj tednov jih je poklical nazaj in Vojko je hitro uredil, da so prisluhnili pogovoru, ki se je nabral v pomnilniku ladijskega računalnika.

"Čakala sem te in čakala, pa se nisi vrnil. Mrzlota in vakuum v vesolju sta me razjedala, ampak precej manj kot žalost, ki sem jo občutila ob tvojem pobegu."

Lahko si predstavljate, da je pižmovka rabila en cel dan, da je povedala taka dva dolga stavka.

"Oprosti, bil sem mlad in neumen. Klicalo me je vesolje in neraziskane globočine našega univerzuma. Toda kmalu sem uvidel, da je tvoja ljubezen tisto, kar sem najbolj pogrešal."

"Oh, Henry! Tako sem srečna da sem te končno našla. In toliko lepih besed nisem prej celo življenje slišala od tebe. Mimogrede, kako pa da tako drugače izgledaš? Tako kot kakšna vesoljska ladja?"

"Ah, predraga, to dela z ljudmi vojna."

"Kako to misliš?"

"Saj veš, sevanje radioaktivnih delcev, pa gledanje raznih grozot."

"Kakšno vojno si prej omenjal?"

"Vesoljski mutirani krvosesni komarji ali na kratko vesarji so napadli našo kolonijo."

"Kaj? Kdaj se je to zgodilo?"

Kadet je malce premislil, časa je imel kajpak dovolj, in odgovoril: "Vse se je pričelo pred kakim letom. Mi smo lepo živeli svoje lagodno življenje. Kmalu pa so se pojavili vesarji in začeli uničevati vse po vrsti. Kogarkoli je vesar pičil je začel počasi krvaveti in rana se ni in ni hotela zaceliti. Vesarji so kmalu popikali precejšen del populacije in zato smo jim napovedali vojno."

"Zato si postal tudi ti tako majhen, kajne?" je sklepala prapižmovka. "Ker so te opikali in obžrli?"

"Tako je."

"Tega pa ne bom prenesla, da so mojo ljubezen skoraj ugonobili. Maščevala se bom, prascem. Vrnila se bom vso dolgo, dolgo pot nazaj domov in ubila jih bom."

"To je pa zares lepo od tebe," je bil ganjen kadet alias pižmovec Henry.

"Henry..." je verjetno šepnila prapižmovka in nastala je še bolj mučna tišina, da je lahko ramislila. Čez šest ur se je znova oglasilo. "Morda te ne bom nikoli več videla. Pot je dolga in nisem več v rosnih letih. Če me ne bodo pokončali vesarji, bom umrla od starosti na poti nazaj. Rada bi ti samo še povedala, da te imam rada."

"Tudi jaz imam tebe rad."

Nato je stvor poljubil Heryja in Mati Štefka se je po celi dolžini in notranjosti zatresla kot bi jo poljubljala kaka orjaška pižmovka. Stvor se je obrnil stran od Zemlje in se že počasi začel oddaljevati, ko je nenadoma vprašal:

"Solato, praviš? Kje pa bi lahko konzumirala vegetarijansko hrano, ko jo tako hvališ in glede na to, da zdaj ne bom pomalicala dolgodlakih pižmovk?"

"Kar pri planetu Herbivorusov se ustavi in si privošči kar te je volja. Oni so popolnoma zelenjavni."

"Zbogom, ljubezen moja."

"Zbogom."

V kakih destih minutah ni bilo stvora več na spregled in kaj kmalu se je umaknil tudi z dalekovidnega radarja.

"Zdaj pa moramo rešiti še male pižmovke," je dejal kapitan trezno in ob tem glasno rignil, ko ga je kadet ravno vsega pijanega informiral na došku.

"Lahko bi preizkusili še novo orodje," se je oglasila Inge.

"Novo orodje?"

"Da. Na ladjo smo dali vgraditi še orjaški sesalnik, da bi lahko ladjo tudi v drugih primerih hitreje očistili. Če bi obrnili postopek tako, da bi namesto sesanja nastavili pihanje bi pižmovke lahko usmerili proti Zemlji."

"Odlična ideja. Zakaj mene nikoli ne obvestite o najnovejših napravah na ladji? Kako bomo pa preprečili, da se pižmovke razstrelijo ob padcu kot da bi petkrat stopile na pehotno mino?"

"Lahko uporabimo komunikator, saj zdaj poznamo njihovo govorico. Povemo pižmovkam, kaj so bile zlobne nakane njene sestre in jim povemo, da morajo za pristanek uporabiti svoje motorje," je predlagal Pohorabin.

"V redu. Solicist in Inge, uredita to, ostali pa lahko po dolgem času priredimo došek."

Inge in Solicist sta se lotila posla, ostali pa so se začeli zabavati. Tokrat je celo kadet dobil dovoljenje za sodelovanje. Čez nekaj ur se je plovilo pižmovk zares obrnilo, ladja je uporabila sesalnik in plovilo je poletelo proti Zemlji kot bi ga brcnil kak orjaški Maradona.

Na srečo se je kljub neumni lastnosti pižmovk, da od panike postanejo paralizirane, kar sta Solicist in Inge na lasten monitor videla, vse dobro končalo, saj so pižmovke pristale ravno na letnem shodu paraplegičnih bungee-skakalcev in so namesto na trda tla treščile v napihljivo zaščitno gumijasto podlago, kontrolirano s umetno inteligentnim sistemom sunkovitih napihov, ki je zaviral padalca podobno kot je včasih ABS zaviral vozilo. Brez te napravice bi tudi marsikateri udeleženec shoda tragično končal. Pižmovke so v plovilih odskočile in se razbile na travi, nato pa zbežale križem-kražem v svoja domovanja in ponovno naselile Sibirijo. Sicer je maščevanje sladko in marsikateri človek se je znesel nad njimi, ko so jim ukradle vodko, toda po nekaj tisoč proizvedenih krznenih plaščih so se stvari polegle.

Čez nekaj tednov so si tudi generali in ostali upali prilesti iz svojih podzemnih brlogov, kjer so se ves ta čas ukvarjali s termiti, ki jih je priskrbel kadet. Bili pa so zelo zadovoljni z opravljeno nalogo posadke Mati Štefke in sam general je povišal kapitana v častnega kapitana, Solicista v častnega vzdrževalca motorja in svetovalko Angelco v svetovalko Angelco za posebne zadeve.

"Ne samo, da ste rešili zemljo pred uničenjem, tudi pred ekološko katastrofo - izumrtjem dolgodlakih sibirskih pižmovk ali na kratko dožmovk," je general Jurij komentiral ko sta s kapitanom preletela poročilo. "Zdaj pa si zaslužite oddih na Haribskih asteroidih, kamor vam samo vodstvo ekshibicij dovoli oditi. Ta kraj namreč ni namenjen za vsakogar, vi pa boste vsekakor uživali na nivoju kraljev."

Kapitan se ni kaj prida upiral, čeprav ga je glava malo bolela od doška. Čez kak teden so tudi poročali o nenadnem uničenju planeta Herbivorusov, kar si nihče ni znal razlagati, kadet pa je tudi malo pozabil kaj vse se je s prapižmovko pogovarjal.

Zeljko je svoji posadki na mostu naznanil, da gredo na kratek oddih in vsi so veselo ploskali kot otroci med poslušanjem Kaličopka.

"Kadet, vnesite smer in gremo."

Kadet je salutiral in vtipkal nekaj ukazov in že čez pol urice so zares odšli. Nikomur pa ni bilo znano, kaj se je zgodilo s preiskovalno ladjo Šnoflja III, ki je tam blizu odčitavala vzorce sončnega sevanja. Prav tako pa ni nikomur znano, zakaj je Breda pojedla svojo šminko, ampak to je druga zgodba, ki ne bo nikoli povedana.

SE NADALJUJE...

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :