Planetarne ekshibicije

Epizoda IV: Xeroxovo prekletstvo

Posadka Matere Štefke se je na poveljniškem mostu divje zabavala. Nekateri so od vsega hudega dobili rdeče oči, nekateri so odprli okna na ladji, da jih je dekompresija malo zbistrila, bilo pa je zabavno kot na vseh družabnih dogodkih, ki so jih imeli na ladji. Čeprav je bilo že celo večnost odkar je kapitan sklenil, da je bolje da se različni spoli zabavajo posebej zaradi materialnoetničnih razlogov, pa tudi zaradi morebitnega zavezanja na plačevanje preživnin, se je to pravilo že zdavnaj pozabilo in zdaj so se ženske pridružile na došku, moški pa na tenski in je bilo sploh in oh veselo.

Na mostu so tako plesali Korororontitinski polkarski valček z elementi breakdanca in narodnozabavnih poskokov, pri katerem si je Pohorabin poškodoval očesno roženico. Kako je to možno je bilo jasno vsem na mostu, ampak nihče si tega ni želel komentirati. Pili so jogurtov žgani ocet, ki je bil visokoalkoholni požirek in je fino zalegel zoper napetosti v črevesju, skoraj še bolj kot prdec. Kdor te pijače ni želel konzumirati zaradi lojnatih bulic, ki so jim po užitju zrasle po ustnicah, si je lahko privoščil snežinko grozdja. To je bil podzemni koktejl s trdim jedrom, za katerega je le malo ljudi slišalo. Pile so ga namreč le ulične tolpe na Kriškoslavu 8. Glavni sestavini sta bila alkoholizirani med in fermentirana konjska griva.

Posadka se je bližala Haribskim asteroidom, ki so bili prelepa izletniška točka, če pa si imel kaj več časa pa celo raj za preživljanje počitnic. In točno to so naši junaki imeli v načrtu. Dva tedna prekrasnega okolja za počitek, vse plačano s strani vodstva planetarnih ekshibicij.

Angelco, pijano kot dno vinskega soda, so posadili na kapitanov stol, da ni ležala na tleh kot kakšna potlehnica. Opazila je, da se asteroidi hitro bližajo in je začela hrkati, da bi pritegnila pozornost posadke. Na to se ni nihče oziral, se je vsak obnašal kot da bi poziral. Vsi so bili zatopljeni v svoje misli in se niso menili za njeno hrkanje. Marsikomu se je zdelo, da sliši nekaj čudnega, vendar so se kmalu pomiril kajti mislili so, da se zoper nekdo afne gunca. Edini, ki je pravilno usmeril svojo pozornost je bil kadet, pa še on je samo razmišljal razne prepovedane misli. Angelca je ob pogledu na bližajoče se asteroide prebledela in začela spuščati znoj kot kakšen preveč utrujen konj, Uporabila je komunikator in naročila vsem glavnim častnikom, da se zglasijo na poveljniški reki. Prišlo je kar nekaj častnikov in en tjulenj, ki je očitno narobe razumel ukaz. Angelco so vprašali, kaj se godi, ona je le pokazala na zaslon in mogla iz sebe spraviti niti besede več.

"Ustavite konje," je zatrepetal kapitan in Marnoga je brž stekla pogledat, če je treba ustaviti Horacija, njenega plemenitega konja, ker je revica ukaz narobe razumela. Ladja se je na srečo zares ustavila brez pretiranih karambolov - le nekaj manjših. Ni minilo prav veliko časa, samo strezniti so se morali, da so se prijavili na recepcijo na največjem asteroidu, kjer je bilo osrčje letovišča. Pričakal jih je mrk receptor, ki je govoril s prešernim glasom in jim izrekel dobrodošlico. No, pravzaprav jo je zapel in zaigral s pomočjo grozdofona, kar je bil zelo zanimiv lokalni instrument. Oblekel se je tudi v narodno nošo asteroida in jim s tem skušal predstaviti njihove običaje in jim pokazati kako dobrodošli so. Nato jih je popeljal po kompleksu, ampak ne svojem o malih ušesih iz mladosti, temveč turističnem kompleksu in bili so zaprepadeno navdušeni z grozostrahom in podobnimi dodatki. Ogledali so si savno, telovadnico, jedilnico, nihče pa ni videl stranišča, kar ni bilo nič nenavadnega, saj ga lokalni prebivalci tako ali tako ne potrebujejo. Lokalnih prebivalcev itak ni bilo, saj so bili vsi priseljeni, tako da je prejšnja izjava povsem pravilna. Ogledali so si tudi hišo z ogledali, kjer se lahko celo izgubiš za nekaj minut. Nikomur ni bilo jasno, kako se je uspelo kadetu izgubiti v tej dvorani in to za kar nekaj ur. Zunaj so ga nekaj časa čakali, nazadnje pa so ga morali iti iskat. Našli so ga v kotu dva ovinka pred izhodom, kjer je panično jokal. Hitro so ga pomirili in nadaljevali so ogled.

"Tule levo pa je pulilnica dlak," je povedal receptor. "Je najmodernejši tovrstni objekt v tem sektorju, saj je bil zgrajen šele čez tri leta."

"Prosim?" je Inge odpla oko tako na široko, da si je s spodnjo veko zamašila usta in to je bilo zadnje, kar je tisti dan lahko rekla.

"Hočete reči, da bo zgrajen čez tri leta?" je vprašal Robertino.

"Točno tako," je mrko odvrnil receptor. "Kar pomeni, da je star minus 3 leta in je to celo manj kot tisti, ki so ga ravnokar zgradili na Pedi Kuri VI in je star plus tri tedne. Torej je najmodernejši."

Receptorju ni nihče upal oporekati, sploh pa se je za obisk v pulilnici edina zanimala Breda.

"Naj vam pokažem še vaše sobane," je dejal receptor, ko so naredili velik krog po kompleksu in so že skoraj vse kar bolele noge. Kar so videli, jim je vzelo dih in kakih par sekund življenja. Sobane so se raztezale na ogromnih površinah, tlakovanih z ploščicami iz zapredkov in zalizkov hišnih polžev z Valjhuna, kar je bila najbolj dragocena snov v vesolju, odkar so iznašli način kako zlato pridobiš iz posebne salame in repincljevih kalčkov. Sredi soban je bruhal sobni vulkan lavo v najrazličnejših odtenkih in barval prečudovite stene iz ingverjevega lesa. Na njih so bila obešena upla. Uplo je postala v 22. stoletju najbolj cenjena umetnina. Gre za umetniško poslikano mumificirano živalsko truplo, ali pač na kratko uplo. Ko jih je receptor pustil v miru so si privoščili zabavo in pili so pijačo iz replikatorja, ki je bil postavljen ob postelji in bilo je kajpak prav veselo. Vojko se je tako napil, da je pokazal svoj dar žongliranja, kar ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi šlo za uplo. Pa tudi samo žongliranje ne bi bilo tako hudo, če mu ne bi dve upli padli med tem naravnost v sobni vulkan, kjer sta seveda zgoreli kot srednjeveški rudnik metana v katerega nepoučen turist vstopi s plamenico. Ko so videli, da so sobe preveč dragocene, da bi v njih popivali in povzročali škodo, so šli pit za telovadnico, kjer so tudi kadili halucinogeno praprot. Tako so žurirali to trde teme in se počasi napotili nazaj.

Ko so se znašli v svojih sobanah, je večina popadala po posteljah. Le Inge, kadet in Breda so šli okoli raziskovat. Kadet in Breda sta šla v pulilnico dlak, Inge pa je šla pogledat še ostale stvari. Čez nekaj ur se je Breda počutila kot prerojena, saj ji je naprava izpulila približno polovico dlak in zato je tudi imela nekaj kilogramov manj, vendar je Breda mislila, da je tudi shujšala in zato je bila prav vesela. Proti jutru sta kadet in njegova spremljevalka prišla nazaj v sobo in padla kot podsekan evkaliptus na posteljo in zaspala kot ubita. Tedaj je prišla tudi Inge. Ob pogledu nanjo se je Breda zadrla in kadetu so se povečale oči od groze kot se povečajo pingvinove noge, če čeznje pelje tritonski valjar.

"Kaj pa je narobe?" je vprašala Inge.

"Nič, nekaj se mi je sanjalo," je odgovorila Breda in globoko dihala kot kak parnik pred likvidacijo. Bila je kar precej bolj podobna človeku, čeprav jo je še malo bolelo od populjenih dlak.

"Res, kaj pa?" je vprašala Inge hladno.

"Da si imela zelene zobe in slino. Bilo je grozno."

"Oh, pomiri se, ljubica," je dejal kadet in jo objel, upajoč da bo lahko zaspal naprej. In ker beseda ni konj (pa če dobro pomislite tudi riba ni čaj, op. a.) je to tudi naredil, še predno bi lahko kdo do konca prebral ta odstavek. Ob tem je tudi glasno zasmrčal.

Inge se je nasmejala in Breda je spet videla zelene zobe in zeleno slino, ki ji je stekla ob kotičku ustnic. Spet je zavreščala, toda kadet se tokrat ni pustil motiti. Breda je še nekaj časa vreščala kot čreda podivjanih konj. Ko je videla, da to ne pomaga, je vstala iz postelje ter skušala pobegniti. To ji je tudi uspelo in sicer tako, da se je skrila pri Marnogi. Ob pripovedovanju svojih dogodivščin Bredi ni nihče verjel. Breda se je čez nekaj časas domislila, da ni bila storila ravno najbolje, ko je svojega dragega pustila na milost in nemilost čudni Inge. Takoj je stekla nazaj, tam pa je z grozo opazila, da ima kadet tudi zeleno slino in zobe.

"Kaj se je storilo s tabo?" je Breda jokala kot mesec prezgodaj rojena koala.

"Saj ni nič narobe," jo je kadet miril in v to je vložil kar nekaj truda kot vloži gospodinja kumarice. Pa tudi kar nekaj časa je minila, dokler se ni končno Breda pomirjeno vlegla k njemu in takoj zaspala kot top. Zjutraj se je zbudila, misleč da je bilo vse skupaj navsezadnje res le nočna mora. Toda še zdaleč od tega, saj jo je kadet pozdravil za dobro jutro in razkril svoje zelene zobe.

"Nacek..." je drhtela kot drhti pretepen konj, ko mu vbrizgaš dozo morfija. "Tvoji zobje..."

"Kaj je z njimi?" je hladno vprašal, da je od hladnote skoraj še sobni vulkan ugasnil.

"Zeleni so kot kri."

Šel je v kopalnico in bi kriknil, če ne bi bil tako hladen, kot smo opisali.

"Pa res," je potrdil. "Le zakaj bi to bilo?" Pljuval je v umivalnik in ta je postajal vse bolj zelen kot prejšnjo noč Vojko, tik preden je bruhal.

"Ne vem, ljubi... Mogoče je kaka bolezen," je pomirjujoče rekla, saj ni hotela verjeti da se je njen srček spremenil v pošast. "Mogoče bi bilo dobro iti do Piverli?"

"Mogoče," se proti pričakovanjem večine od vas, bralcev, Nace ni upral. "Pa pojdiva."

Ko sta hodila po hodniku - in ob tem bi bilo zabavno pomisliti, ali bi potemtakem tekla po tečniku in lezla po lezniku - je Bredo prešinila misel in to tako močno, da je skoraj prišlo do poškodbe možganskega tkiva.

"Tudi Inge je imela isti problem... Ali bi morala še po njo?"

"No, prav," je bilo Kadetu vseeno kot če bi moral izbirati med luknjo v nogi ali pa nogo v luknji, v tem kontekstu najverjetneje analni.

Potrkala sta na Ingina vrata in ko sta to storila še enkrat, je po ponovnem trkanju bilo treba samo še enkrat potrkati, da je Inge ven prišla z zelo rdečim očesom in tudi še vedno zeleno slino. Pač pa so imeli precej več dela da so zbudili Piverli, saj so morali vanjo usmeriti sobni vulkan, da se je predramila iz globokega mačka. Ko se je malo zbudila, je privolila da bo uporabila vse svoje medicinske resorje in jih za začetek vsaj pregledala. Ob pregledu ni ugotovila nič nenavadnega razen tega, da kadet ni bil ravno pri sebi. To je bilo pa tako ali tako običajno stanje zanj in zato si nihče ni preveč belil niti rjavil glave s tem. Pri Inge pa niso mogli ugotoviti nič razen tega, da ima zobe in slino nekoliko obarvano na zeleno.

Inge in kadet sta morala ostati na opazovanju, Piverli pa je takoj šla nazaj v posteljo. Raziskave so se nadaljevale šele čez nekaj ur, ko so vsi prišli k sebi. Nenadoma se je zaslišal krik. To je bil Solicistov krik, ko je zagledal Estra.Do. Tudi ona je namreč dobila zelene zobe in zeleno slino. Tudi po njenem pregledu niso ugotovili nič kar naj bi povedalo, kaj je vzrok nastalih simptomov.

"Kako pa se počutiš?" jo je spraševala Piverli in Estra.Da ni nič kaj drugače kot prej kadet in Inge povedala:

"V redu, čisto v redu."

"Kako pa je prišlo do tega? Kdaj si to prvič opazila?"

"No... Takole je bilo. Šla sem se strip-monopoli s Solicistom in ko je začel jokati, ko je izgubil, sva se zamotila z viskijem. Napil se je malo prehitro in obležal, zato sem ga dala spat in pokrila... nato pa je nekako nastopila tema. Zjutraj me je zbudilo njegovo kričanje in rekel je da imam zeleno slino. Potem mi je rekel, da bi bilo dobro, če me pregledaš in nato sva vstala. Oblekla sva se in odšla iz sobe. On je zaklenil vrata. Nato sva hodilo po hodniku vse do tvoje sobe..."

"Ja, od tu naprej mi je že kar nekako jasno," jo je prekinila Piverli.

"Kaj mislite, da je narobe?"

"Ne vem, moram še malo razmisliti."

"Če dovolite, bi se vrnila v svojo sobo."

"Lahko bi šli, pa ne boste. Ostali boste tu na opazovanju, tako kot Inge in kadet."

"A res moram?"

"Ja."

Poklapano kot školjka klapavica je Estra.Da ostala tam. Stanje se ni še dodobra ohladilo, ko so ugotovili, da je tudi Breda že dobila zeleno slino in zobe pa tudi brado. Seveda je tudi ona morala ostati na opazovanju. Ozračje med posadko pa je raslo kot temperatura na kuhajočem se termometru, saj nihče ni vedel kdo bo naslednji, ki ga bo doletela bolezen, ki naredi zelene zobe in slino, včasih pa tudi brado ali na kratko boldo. Večinoma so se skrivali po svojih sobanah, toda to ni prav nič pomagalo. Boldo je prizadel vedno več ljudi. Kmalu je celo prostora začelo primanjkovati pri Piverli, toda ona je ugotovila, da to ni nobena nalezljiva bolezen, saj bi jo v nasprotnem primeru tudi ona že imela.

"Pa kaj potem," je bilo slišati govoriti Vojka in nekateri so mu kar pritrdili. Tukaj ni govora o pritrjevanju kakega tujega objekta na njegovo telo, temveč zgolj v smislu strinjanja, kar pa niti nima zveze s strino. "Dokler se vsi dobro počutimo, ni razloga za paniko. Sem smo prišli na dopust, zdaj pa je pol posadke na opazovanju. Kar se nas tiče je mogoče to reakcija na tukajšnje ozračje."

Vendar kadet ni bil kaj prida pomirjen, dokler je videl zeleno brado Brede Brade. Ni bila več ista kot prej, se mu je zdelo.

Popivanja je bilo med temi radikalnimi in medikalnimi razmisleki sicer dovolj in kmalu je začela prevladovati teza, da je zelena barva posledica nenavadnih alkoholnih pijač na asteroidu, od katerih naj omenimo samo litoželezni presličin liker, ki je bil bogat z vitamini, ekstrakti preslic, težkimi kovinami ter seveda alkoholom.

Nenadoma pa je kadet povedal svojo zelo zelo pametno domislico:

"Kaj pa če bi receptorja vprašali, ali kaj ve o tem, če se je že pred nami to komu dogajalo?"

Ker niso bili vajeni česarkoli pametnega iz njegovih ust so najprej par dni praznovali ta božanski navdih.

Kasneje so odšli do receptorja in ga vprašali marsikaj, pomembno pa je bilo predvsem vprašanje o morebitnih prejšnjih primerih bolde. Odgovor ni bil zanje preveč v redu, saj še nikoli ni bilo nikakršnega podobnega primera. Vsem še normalnim članom posadke se je zdelo zelo čudno obnašanje bolnih ljudi, saj so se nenadoma drugače obnašali in niso bili prav nič agresivni kot včasih. Piverli je kmalu začela dvomiti v brezhibno stanje pacientov in se je lotila raziskav še na nivoju DNK. Ko so bile raziskave po nekaj urah kočane, je ugotovila, da imajo vsi pacienti skupno lastnost in sicer je bila njihova DNK na nekem mestu nekoliko spremenjena. Takoj je z ugotovitvami pohitela h kapitanu.

"Kapitan."

"Recite, Piverli."

"Ugotovila sem, kaj je vzrok temu, da imajo vsi boldo."

"V čem je težava?"

"Vsi pacienti imajo na nekem mestu spremenjeno DNK."

"Kako pa je lahko prišlo do tega?"

"Ne vem. Skoraj prepričana pa sem, da temu ni botrovala bolezen, saj bi bilo težko možno da sva neokužena pri tako hitrem napredovanju bolezni."

"Potem morava vse okužene še enkrat povprašati o tem, kje so se potikali tik pred spremembo."

"Se strinjam."

"Poiščite še preostale zdrave člane in jih pripeljite sem."

"Prav."

Piverli je odšla in se je že čez nekaj minut vrnila očitno vsa prestrašena.

"Kako pa, da ste se tako hitro vrnili?" je vprašal kapitan.

"Veste, nikogar več ni zdravega poleg naju, pa še obnašati so se začeli prav čudno."

"Kako je to - čudno?"

"Nobeden več noče ali pa ne zna več peti Rostahildine operete," je osuplo, a s kancem pretkanosti odvrnila Piverli.

"Šment, to je res čudno."

Nato sta eden drugemu v dokaz istovetnosti omenjeno opereto pela, dokler nista zaspala. Piverli pa je imela zelo čudne sanje. Sanjala je, da je priklopljena na neke medicinske aparature, za katere je v svoji glavi gotovo našla kake sofisticirane medicinske izraze, mi pa jih bomo zavoljo psihičnega zdravja izpustili. Ob njej je stal receptor in nekaj mešal v epruvetam podobnih steklenih stekleničkah valjaste oblike ali na kratko v bistvu kar epruvetah. Ob tem je tako močno razmišljal, da mu je skoraj koža na tilniku popustila od gubanja čela. Piverli se je najprej polizala po uhlju, nato sprostila v hlače in nazadnje ugriznila v oko, da bi se zbudila, pa ji ni uspelo. Nazadnje je ugotovila, da sploh ne sanja in začela je vreščati kot diktatorski kanarček...

"Tiho, nesnaga," ji je zabrusil receptor, da je bila vsa gladka.

"Kaj počnete z menoj?" ga je vprašala.

"Vprašanje ni kaj počnem, temveč kaj bom naredil. Odgovor pa je - ubil te bom, če ne boš tiho in pri miru."

Piverli je res utihnila ampak samo za 5.8477553 sekunde. Kot opombo pa naj navedem, da sva se s soavtorjem zelo težko sporazumela glede natančnosti zadnje številke. Jaz sem vztrajal pri 23 decimalnih mestih, on pa pri eni sami, pa sva se nazadnje le sporazumela s kompromisom.

"Sem zdravnica veste - le povejte, kaj počnete - me zanima."

"Mešam neko tekočino v epruvetah," je brez premisleka odgovoril ogovorjeni mož.

"Kakšno tekočino pa, če smem vprašati?"

"Ne smete vprašati," jo je zabil receptor, da je se je še dve uri počutila kot da bi imela noge pol metra v tleh.

"Zakaj pa ne?"

"Zato, ker boste vse izvedeli še pravočasno in zato ne bom izgubljal svojega niti vašega dragocenega časa."

"Saj mojega tratite tako ali tako," je jezno vkliknila Piverli, da je receptor skoraj izpustil epruvete iz rok, ker se mu je zdelo, da je slišal podivjano šojo, ki je bila tu smrtonosna žival.

"Ne skrbite, ne bom več preveč dolgo."

"Kako to mislite?"

"Ko bom končal z vami, vas bom poslal k vašim nadležnim prijateljem."

"Saj sem pravkar od njih odšla."

"Ne bom vas poslal k vašim dvojnikom ampak boste ostali tu na opazovanju."

"Kako dvojniki? Kaj niso to naši prijatelji?"

"Niso. Sedaj ste izvedeli dovolj," je dejal receptor in se tako posvetil svojemu delu, da je bilo vse v njegovi okolici svetlo kot bi jih obsijala miniaturna nebeška luč.

Zaman so bila nadaljna vprašanja Piverli, da bi izvedela še kaj.

Tedaj pa je Piverli kihnila in ob tem tako trznila, da je ob tem odtrgala verigo, za katero je šele tedaj opazila, da je nanjo pripeta, in osvobodila roki. Receptor je dvignil glavo in glasno zalajal, medtem ko je Piverli prešinilo, da bi skušala pobegniti ko se je ravno osvobodila. Stekla je ven kot stekla lisica, receptor pa je še kar lajal in za njo metal različne predmete, od katerih omenimo le mačeto, akvarij z teheranskimi ribicami napihovalkami ali na kratko tehalkami in plavalsko štafeto iz leta 2345.

Tekla je, kar so jo nesle noge in, še bolj pomembno, kar je ona nesla noge. Ko je tako brezglavo divjala, je pritekla ven iz neke podzemne skupine hodnikov na plano in videla je hotelski kompleks v daljavi. Instinkt jo je nesel k Zeljku, da ga posvari, če ni že prepozno... Seveda je ni nesel dobesedno, saj instinkt nekako ni paradni konj, da bi nanj naložili neko breme. Jo je pa zato vodil in to ne za povodec ampak je ona z njegovo pomočjo našla pravo pot. Nekaj časa je tekla in navsezadnje le pritekla na željeni cilj. Tam je takoj vstopila v sobo, kjer sta bila prej zaspla z Zeljkom. Zeljko je bil še vedno tu, nikakor pa ni verjel, da je bila to prava Piverli. Nič ga ni prepričalo v istovetnost osebe niti to, da sploh nima zelenih zob in sline. Vanjo je imel uperjeno svoje orožje (laserski pipec). Prepir je trajal kar nekaj minut. Da je Piverli res prava, ga je prepričalo šele njeno petje Rostahilidine operete. Zadovoljno je Piverli objel in takoj sta sestavila načrt, kako bosta rešila svoje tovariše. Prvi korak je bil ta, da bosta zbežala nekam, kjer ju receptor ne mogel najti. Tako sta se odpravila v gozd.

Tako sta natovorjena z najnujnejšimi potrebščinami tekla proti gozdu in se le malo ustavljala, razen kadar sta si priredila piknik v naravi. Tam je Piverli odprla konzervo z gnjatjo in Zeljko je narezal paradižnika. Nažrla sta se, da so jima peške od paradižnika gledale iz vseh odprtin. Izkazalo se je tudi, da je Zeljko prav izkušen lovec in je na poti kar parkrat poskrbel za sveže meso. Sicer je pozabil laserski pipec nastaviti na omamljenje, in je nastavitev pustil na rafalnem laserskem desetero žarku ali na kratko rarku, ki je žival tako razcefral, da bi imela na voljo prav lepo mleto meso, če ne bi laser mesa tudi do obisti zažgal. Vendar se nista s takšnimi malenkostmi obremenjevala in sta bila vesela, da je zoglenelo meso vsaj lepo hrustalo.

Tako je po nekaj deset urah teka, od katerih sta bila presenetljivo utrujena, končno noč začela menjati dan in Zeljko je spontano ugotovil, da bo treba postaviti šotor. Ker tega na žalost nista imela, je Piverli enega replicirala iz žepnega replikatorja. Žal je bil model šotora zelo zapleten in zelo pozno v noč sta se ga trudila sestavljati, nakar sta kar tebi nič meni nič zaspala na trdih tleh.

Sonce je začelo pripekati navsezgodaj zjutraj, pa na žalost ni bilo to vse kar je bilo narobe. Okoli njiju je stal trop univerzitetnih profesorjev in ju gledal skozi očala. Vsi skozi le ena očala, poudarimo - in sicer Zeljkova nočna očala za zaščito vida na asteroidih, ki jih je še vedno nosil.

"Kdo pa ste vi?" je Zeljko vprasal, kot bi mu šlo za nohte.

"Mi smo tajna organizacija z imenom PreBliks," je eden od njih mrko odgovoril.

"Kaj pa to pomeni?" je vprašala Piverli v strahu za svoj pulover.

"To pomeni, da smo mi člani organizacije, za katero ne ve skoraj nihče, da obstaja," je prijazno pojasnil eden od profesorjev.

"Ne mislim tega," je odgovorila Piverli.

"Drugi del stavka pomeni le, da smo našo organizacijo okrasili z imenom PreBliks," je v enako prijaznem tonu pojasnil drugi profesor.

"Mislim na to, kaj pomeni ime PreBliks," je sedaj že nejevoljno dejala Piverli.

"A, to ste mislili? To pomeni preprosta organizacija za bližnje odnose z bitji, ki jim na misel pada beseda aufbiks, ali na kratko PreBliks," je pojasnilo prejela Piverli od četrtega profesorja.

"Kaj pa je s tretjim profesorjem," je vprašala Piverli.

"On je pa nem," je pojasnil peti profesor.

"Hmm," je vzkliknila Piverli. "Čisto nič ne razumem - kaj počnete tukaj in zakaj ste naju tako obkolili?"

"Čisto preprosto je," je odvrnil šesti profesor. "Naša organizacija je kot že rečeno tajna in tajnost je njena največja vrlina. Tako je tajna, da še v organizaciji sami ne vemo vseh stvari. Kar se nas tiče sta lahko tudi vidva člana, pa sploh ne vemo."

"Nisva člana, brez skrbi," jim je zagotovil Zeljko.

"Mogoče sta, pa sploh ne vesta - to je tajna organizacija," je odvrnil sedmi profesor. "Sploh pa ni nujno, da smo mi njeni člani, ker je res tako tajna da o njej ni nobenih podatkov."

"No, prav, prav, kot želite," se je vdal kapitan. "Vseeno pa niste odgovorili na vprašanje moje kolegice."

"Poslani smo bili, naj vaju opazujemo in to je približno vse kar vemo o naši nalogi," je zabrenčal osmi profesor.

"Vse?"

"No, ja," je dodal deveti profesor. "Pa tudi, da moramo vse zapisovati. Zato tudi zdaj enajsti profesor ves čas zapisuje naš pogovor."

"In kaj je bit tega opazovanja?"

"Ne vemo - naša organizacija je tajna in ni dala nobenih pojasnil."

"No, lepa reč," je dejala Piverli.

"Vsekakor pa zdaj že preveč vesta o naši organizaciji, da bi vaju lahko pustili živeti," je mirno povedal prvi profesor. "Zato vaju moramo zdaj uničiti."

"Čakajte no malo," je bil zgrožen kapitan. "Kaj pa če je bistvo vaše naloge, da naju pripeljete živa v vašo organizacijo?"

Profesorji se se posvetovali in se strinjali, da je to kar verjetno.

"V tem primeru pa vaju bomo spremljali še naprej in si vse zapisovali," je povedal tretji profesor.

"Hej, mislila sem, da ste nemi," je vzkliknila Piverli.

"Peti profesor vedno laže," je odvrnil četrti profesor.

"Ali vi res vedno lažete?", je vprašala Piverli.

"Res je, jaz vedno lažem," je potrdil peti profesor.

"Torej, če sedaj lažete, pomeni, da vedno govorite resnico?"

"Da."

"Kako, če vedno lažete?"

"Saj vedno lažem."

"Potem ste se prej zlagali, ko ste potrdili, da vedno lažete?"

"Da in ne... Ne vem... Pustite me pri miru, to mi je počel že profesor na fakulteti," je zgroženo dejal profesor in odpeketal stran.

"Pridita z nami," je dejal prvi profesor in že so bili vsi pripravljeni na odhod.

Hodili so nekaj ur in prišli pred neko velikansko skalo, ki ji običajno rečemo tudi gora.

"Kaj pa zdaj?" je zašepetala Piverli kapitanu.

"Ne vem, mogoče naju bodo linčali," je ugibal kapitan.

Nista dolgo govorila, ko je eden izmed profesorjev potrkal po neki skali in odpl se je skrivni vhod ob vznožju gore.

"Hej, ne pogovarjajta se in stopita z nami," je ukazal prvi profesor in že so vsi odšli skozi vhod.

Znašli so se v prav moderno opremljenem laboratoriju, kjer so očitno opravljali razne poskuse.

"Kje pa smo zdaj?" je vprašal kapitan.

"Sedaj smo v skrivnem štabu, za katerega vidva sploh ne vesta," je odgovoril drugi profesor.

"Mogoče ne vemo niti mi," je dodal četrti profesor.

"Mogoče sploh nismo zares v štabu," je povedal peti.

"Res ne razumem, zakaj sva midva tukaj," je zavzdihnil kapitan, bil pa je vesel, da sta vsaj varna pred zlobnim receptorjem, dokler nista pred seboj zagledala zlobnega receptorja. Piverli se je zadrla, da je skala zajokala. Brezglavo je divjala sem ter tja po kamenitih hodnikih in se ničkolikokrat udarila v razne dele svoje atonomije.

"Pomirita se," je dejal receptor s toplim glasom in ob njem so se prav vsi sprostili. Peti profesor celo preveč in se je moral iti preobleč.

"Zakaj ste me priklenili na steno in me hoteli našpricati s tistimi kemikalijami?" je vprašala Piverli.

"Tisto nisem bil jaz," je odvrnil receptor s še bolj toplim glasom in tako sta odšla v garderobo tudi profesor sedem in devet. "Bil pa je moj original."

Kapitan in Piverli sta izbuljila oči, kot bi dali njuni glavi v vakuum. Receptor je iztegnil roko, pokrito z nekaj luskami. "Prvi klon Kanona Xeroxa."

"Vi ste klon zlobnega receptorja?" je bila Piverli v dno hrbtenjače presenečena.

"Res je," je potrdil s toplim glasom in kapitan je opazil, da so vsi profesorji izginili. "Originalni Kanon Xerox je oče sodobne lapidarne klonirne metode in jo je osnoval in tudi dovršil... Skoraj. Na sebi jo je prvič preizkusil in rezultat sem jaz."

"Kako pa, da niste zlobni?" je vprašala Piverli. "Saj niste, kajne... Prosim..."

"Veste, to je bilo pa tako. Ko je Kanon prvič izvedel kloniranje, mu je to uspelo popolnoma kot vidite. Hotel je napraviti popoln klon neke osebe. Razlika od originala bi bila samo to, da bi novo nastala oseba imela le pozitivne strani. Torej, Kanon je hotel napraviti popolno raso, kjer bi bili vsi člani družbe dobri po srcu. Problem je bil v tem, da si celotnega postopka kloniranja Kanon ni zapisal in od takrat še vedno hoče ponovno najti način, kako bi ponovil uspešno kloniranje. Uspelo mu je marsikatero kloniranje. Mnogo ljudi je bilo identičnih z originalom, le zlobni so bili. Spet drugi so bili dobri, a so bili zelo grdi na pogled. Marsikateri klon pa je bil skoraj identičen originalu, le da je imel zelene zobe in slino. Skratka, Kanon je želel storiti nekaj dobrega za celotno družbo, toda ker mu to ne uspe, postaja vedno bolj nadležen član družbe. Sedaj nismo skoraj za nikogar več prepričani ali je original ali kopija. Zagotovo vemo le to, da so osebe z zelenimi zobmi in slino kloni."

"Kaj pa je storil z originali?"

"Ponavadi jih je zaprl v ječo, da je lahko primerjal klone z originali."

"To pomeni, da so člani naše posadke še živi," je veselo dejala Piverli.

"Verjetno so. Toda, če je Kanonu uspelo napraviti popoln klon, je original že uničil."

"Torej moramo pohiteti, da jih rešimo," je dejal kapitan.

"Se strinjam," je dejal receptor. "Vendar mi nimamo nobene vojske, tile profesorji pa so za tovrstne podvige idealni tako kot je črv primeren za igranje flavte ali kot je konj primeren za letenje."

"Razumem," je dejal kapitan.

"Torej, kaj predlagate?" je vprašala Piverli.

"Jaz predlagam," se je oglasil kapitan po trenutku tišine, "da gremo gledat jaslice v ljubljansko stolnico."

"Dobra ideja," je zasopihal receptor, "toda vaša kolegica ima verjetno v mislih kaj bolj v smeri reševanja vaših kolegov, pa tudi božič še ni."

"Neumnost, dokler ne vidim jaslic, se ne ganem od tod," je vztrajal kapitan.

"Je večkrat tak?" je receptor naveličano vprašal.

"Kakšen pa? Tudi jaz bi šla rada gledat jaslice," je vztrajala Piverli in šele, ko so dosegli kompromis in se šli slači-krasti-zemljo, so sedli in tuhtali naprej o strategiji. Tuhtali so in tuhtali, pa niso še le čas ničesar potuhtali. Skoraj so se že vdali v obup, ko pa so zagledali svojo rešilno bilko. To je bil kar sam receptorjev klon, ki so ga itak že ves čas gledali, pravzaprav samo kapitan in Piverli, saj se sam ni kaj prida videl, rešilna bilka pa je postal, ko je spregovoril z nekoliko manj toplim glasom kot ponavadi:

"To je povsem nora ideja, ampak vredno je poskusiti - kaj če bi poskusili klonirati sami sebe?"

"Klonirati? Mar znamo?"

"No, ja, originalnega Kanona sem opazoval pri delu in prav mogoče je, da sem si kaj zapomnil. Ne veliko sicer, toda z malo poskušanja..."

"Edino je vprašanje morale in etike v tem prmeru," je zaskrbljeno tuhtala Piverli.

"Ma kakšno vprašanje neki," je dejal kapitan. "To je morda edini način, da bomo rešili člane posadke."

"Imate prav, kapitan," je rekla Piverli in takoj so se lotili dela.

Seveda jim ni takoj uspelo. Namesto dobrega klona so najprej dobili nekaj spačkov (seveda s tem ne mislimo avtomobilov), ki so jih seveda takoj uničili. Po nekaj urah dela so končno začeli dobivati bitja, ki so bila že vsaj malo podobna ljudem, vendar pa še niso bila primerna za boj. Za izpopolnitev metode kloniranja so potrebovali še nekaj ur. Končno je bilo kloniranje že razvito v tej meri, da so bili kloni popolnoma podobni originalom. Trajalo je nekaj dni, da so naredili dovolj klonov, primernih za boj.

"Kako bomo pa sedaj razlikovali klone od originala?" je zaskrbljeno vprašala Piverli.

"Ni problema," je dejal receptor. "Vsi kloni imajo za 4 procente manjšo vranico od originala. Sam sem poskrbel za to."

"Potem je vse v redu," si je oddahnila Piverli.

"Poleg tega," je nadaljeval receptor, "imajo vsi kloni modre lase."

"Takoj moramo narediti načrt za rešitev naših kolegov," je dejal kapitan.

"Predlagam desant iz zraka, ko ga bodo najmanj pričakovali, potem vdremo v njihove podzemne komplekse in jih pokoljemo kot OJ Simpson svoje otroke," je Piverli dejala in začela trenirati svoje karate udarce na nič hudega slutečem obešalniku.

"Pomirite vašo prijateljico," je dejal receptor skrušeno. Kapitan je z nekaj ostrimi besedami pripravil Piverli do sedenja. "No, tako. Vaša ideja ne bo delovala, ker nas ravno iz zraka pričakujejo."

"Kaj pa če jih presenetimo s severa?" je doktorica predlagala. Vsi njeni kloni so se zahihitali v polšepetnem rezgetu.

"Saj ravno iz severa nas pričakujejo," je dejal receptor zaničljivo.

"Mislil sem, da nas pričakujejo iz zraka," je dvomljivo predočil kapitan.

"Saj nas - pričakujejo nas iz vseh smeri, razen..."

"Ja?"

"V bistvu nas ne pričakujejo sploh, ker nas najverjetneje sami iščejo, ampak če kje stražijo svoj kompleks, ga povsod, razen..."

"Ja?"

"O, bog, me zvija v črevesu," je zastokal receptor.

"Od kod nas ne pričakujejo?" je vzklikala Piverli in to ni nikakršna akcija, pri kateri bi rabili miško.

"Seveda, pričakujejo nas ne samo z... O, bog, kako boli," je izdavil receptor in obležal na tleh v oblaku prdca. Piverli je pregledala njegovo mrtvo truplo in zaključila, da je umrl zaradi črevesne kapi.

"Kaj bomo pa storili sedaj?" je prestrašeno vprašala Piverli.

"Ne vem," je zamišljeno dejal kapitan.

Tako sta se usedla in sedela sta v depresivnem vzdušju nekaj ur, ko je nenadoma padla kapitanu v glavo ideja.

"Našel sem rešitev," je navdušeno dejal.

"Kakšno pa?"

"Morda bi lahko midva klonirala receptorja in bi nama lahko do konca razložil načrt."

"Prav imate. Ste si zapomnili ves postopek kloniranja?"

"Nisem. Pa vi?"

"Tudi ne."

"Vsaj to srečo imava, da si je receptor celoten postopek zapisal v zvezek."

"Kje pa je ta zvezek?"

"Pojma nimam."

"Čimprej poiščiva kje se ta zvezek nahaja, sicer ne bova nikdar rešila ostalih članov posadke."

"Takoj se lotiva dela."

Iskala sta kar nekaj časa in po neuspešnem iskanju sta ugotovila, da se zvezek najbrž nahaja v sefu, ki sta odkrila že nekaj ur nazaj. Težava se je pojavila, ker je vhodno šifro poznal le receptor sam. Zato je Piverli vzela skenirno napravo in jo priredila tako, da je lahko zaznavala tudi najmanjše zvoke. S tem sta si pomagala tako, da sta skenirala zvok ključavnice in sproti sta lahko ugotovila, če je bila vnešena cifra prava. Že čez nekaj minut sta sef odprla in notri sta našla zvezek. Navdušeno sta odhitela v oddaljeni laboratorij in hotela sta pričeti s postopkom kloniranja. Ob pogledu na vsebino zvezka pa je njuno navdušenje vidno upadlo kot upade pecivo, če ga prehitro vzameš iz pečice. Pograbila sta bila namreč napačni zvezek, kjer so bile le neke slike, ki jih je receptor risal v prostem času.

"Kaj mislite, Piverli?" je vprašal kapitan.

"Mislim, da so te slike zelo v redu. Moral bi jih dati na razstavo."

"Mislim, kaj bova storila sedaj?"

"Po mojem bo najbolje, če odideva nazaj do sefa in poiščeva pravi zvezek."

"Takoj pojdiva tja."

In sta odhitela proti sefu. Tam sta hitro našla pravi zvezek in tokrat sta sproti gledala, da ne bosta ponovno vzela napačnega zvezka. Ponovno sta odhitela proti laboratoriju in proces kloniranja receptorja se je lahko pričel.

Zato, da se časovno-prostorska kavzalna premica ne zvije v kak prašičji rep in vse, kar poznamo, postane povsem drugačno, ne bomo na dolgo in široko opisovali Xeroxovega postopka kloniranja, saj bo le-ta pogruntan šele v 24. stoletju in zdaj zanj enostavno še ni čas.

Rabila sta kar nekaj časa, da sta pridelala prvi klon, ki je bil sorazmerno podoben receptorju. Edino gluh je bil na vseh pet ušes, ki so mu pognala zraven riti in njegova kolena so se oglašala z govejimi zvoki. Sicer pa je bil stvor prijazen, a se je žal rodil brez sapnika in pljuč in se je kar hitro zadušil. Profesorji so se izkazali kot zelo koristni in so takoj poskrbeli za obe trupli.

Naslednji klon je bil tudi prav posrečen. Bil je dolg malo manj kot sončni dan na Arnehilu, tam je namreč pet sonc, ki vsaj izmenično sijejo in tako noči sploh ni. Poleg tega pa je imel ogromno nog in rok, receptorju je bil podoben pa samo po kakih 7 litrih valjhunske žmohtnice.

Piverli in kapitan sta goloroka ugotovila, da je v klonirnik med procesom padla radovedna stonoga in prispevala prgišče svojih genov za zadnjega klona. Ohraniti tega pri življenju bi bilo zelo nesmotrno zaradi tega, ker je asteroid znan ravno po čistem zraku in ta bi bil kar ogrožen, če bi ga sto novih preznojenih nog oplemenitilo. Spet so se izkazali profesorji in so na lastno iniciativo s parimi krepkimi zamahi s sekiro precej skrajšali telo in tudi življensko dobo novega klona. Za nameček pa so ga tudi pokopali.

Naslednji klon je bil sploh čuden tič. Pravzaprav bi bilo bolje "čuden uč", saj je bil sestavljen in ogromnega prelepega očesa in repa, to pa je bilo tudi vse. Izkazalo se je, da je bila kriva Ingina trepalnica, ki se je pri pregledu Piverli znašla na rokavu in padla v klonirnik.

Spet so se izkazali profesorji in z razlogom, da nimajo radi da jih kdo opazuje, razlili repato oko, da so še dva dni vodo morali odnašati ven.

Končno pa je Piverlina mirna roka obrodila sadove. Ne, to niso bile male ročice, pa tudi nohti ne, temveč je s pomočjo svoje mirne roke in soli v glavi pridelala skoraj popolnega klona receptorja, ki je stal tam s sicer nekoliko hruškasto glavo - rekli smo, da je bil skoraj popoln - in čakal, da ga vprašajo, kar mu gre.

"Receptor, s katere smeri nas ne pričakujejo?" je vprašal kapitan.

Receptor je še kar sedel tam in mrko gledal v kapitana, ne rekoč besedice.

"Kaj ti je, si mutast?" je dejal kapitan po parih ponovitvah vprašanja in v končni fazi začel butati po njem.

"Joj, ne morem verjeti, kako neumna sta," se je zaslišalo iz klonirnika in še preden bi lahko postala državna prvaka v metu pudlja v vulkan, se je prikazal star in zguban starec, ki je dodal: "Jaz sem na srečo mladi vrač in vama bom pomagal. Za začetek, kako sta lahko pričakovala da bo klon imel spomin umrlega receptorja. Klonirate samo telo, ne pa tudi vsebine možganov."

"Kaj bomo pa storili sedaj?" je vprašala Piverli.

"Ne vem," je rekel kapitan. "Verjetno bi trajalo predolgo, da bi receptorja naučili vse, kar je znal prej."

"Poskusite presaditi možgane," je dejal vrač in izginil nazaj v klonirnik.

"Kaj je rekel vrač?" je vprašal kapitan. "Ne vem, nisem dobro slišala," je odgovorila Piverli.

"Vseeno ga poskusiva naučiti vseh stvari," je predlagal kapitan.

Receptorja sta kar nekaj dni učila osnov vedenja, besed in tako naprej. Toda kmalu sta spoznala, da to verjetno ne bo pravi način, da bosta odkrila, kaj je hotel povedati receptor prej.

"Počakajte, imam idejo," so se nenadoma Piverli posvetile oči.

"Kakšno?" je vprašal kapitan.

"Če je prejšnji receptor umrl od črevesne kapi, ima verjetno še nepoškodovane možgane."

"Drži."

"Torej bi lahko presadila možgane na novo telo."

"Se strinjam. Takoj se lotite dela," je ukazal kapitan. "Me veseli, da bomo tokrat rešili zadevo brez tega vrača, kdorkoli že je to."

"Ena manjša težava je," je dejala Piverli.

"Kakšna?" je sumljivo vprašal kapitan.

"Kot veste, na Zemlji še vedno ne poznamo tehnologije za presajanje možganov."

"Kaj bova pa storila sedaj?"

"Glede na to, da imajo tu že dobro razvito kloniranje, predvidevam da so znali že nekaj časa nazaj presajati možgane."

"To se sliši kar verjetno. Takoj pokličite profesorje na pomoč. Ne glede na to, kako zmedeni so, imajo zelo veliko znanja celo za tukaj."

"No," je Piverli sramežljivo rekla, kot kakšna deviška aristokratska češplja v zrelih letih na kosilu, kjer bi ji ušlo sredi družbe. "V bistvu imamo še en problem. Namreč, človeški možgani se že nekaj minut po svoji smrti začnejo razkrajati in to pomeni, da niti slučajno nimajo receptorjevi v sebi informacije, ki jo želimo."

"Kaj ni to naravnost čudovito?" je besnel kapitan kot kak pes s prekratko vrvico. "Vse naše dobre ideje se na tem asteroidu v trenutku sprevržejo v perverzne umotvore, neizvedljive v tem prostoru in času."

V ustreznejšem trenutku bi Piverli pohvalila Zeljkovo poetičnost in ga objela in še kaj, toda tokrat je bilo treba še malo bolj naprezati možgane. To žal ni in ni šlo. Ob bori hrani in pijači, ki so jo imeli, so težko naprezali še možgane in bilo je res hudo. Na srečo se je Piverli kaj hitro spomnila, da bi uporabili njen replikator, saj za to je konec koncev bil narejen in kmalu so se pošteno najedli. Zeljko je ugotovil, da so njegovi tisočeri kloni prav tako ješči kot on. Piverli pa je ugotovila, da je bilo najbrž nespametno, da sta sama klonirala receptorja, saj so jih prej še z živim Kanonom itak naredili kakih tisoč primerkov za vojsko. Vendar niso prišli do kake ideje, ki bi jim pomagala ugotoviti, s katere strane naj napadejo zlobce in rešijo posadko Matere Štefke. Minevali so meseci in upanje za posadko je počasi ugašalo.

"Nič, kar juriš bomo naredili s zahoda pa bo, kar bo," je zarenčal Zeljko nekega dne in zapečatil usodo vseh skupaj.

"S zahoda?" se je oglasil peti profesor, ki je ravno prišel mimo. "Vsak ve, da nas ravno z zahoda pričakujejo. Moramo jih napasti z juga."

Kapitan nekaj časa sploh ni prišel k sebi ob tem odgovoru.

"In tega niste mogli povedati prej?" je siknil, ko se je povrnil v prvotno stanje. "Piverli, pripelji vojsko, gremo v napad."

"Čakaj, no," je Piverli na stranišču ugotovila, da se ponesreči zabava z enim od Zeljkovih klonov in da tista dodatna reč v njegovih hlačah ni kupljena. "Mar ni peti profesor tisti, ki ves čas laže?"

Takoj je odhitela proti pravemu Zeljku in mu svojo ugotovitve povedala. Seveda je svojo zabavo zamolčala.

"Torej menite, da peti profesor laže?"

"Da."

"Torej jih z juga ne smemo napasti?"

"Nikakor ne."

"Od kod pa moramo potem napasti?"

"Kot veste, ste ravno prej dejali, da bomo napadli z zahoda."

"Ja. In kaj potem?"

"Ravno po tej izjavi je peti profesor dejal, da jih od tam ne smemo napasti."

"Torej bomo šli v napad ravno iz te strani."

"Tako je."

"Sedaj pa res pripeljite vojsko in se bomo pripravili na napad."

"Že hitim."

Piverli spet ni bilo nekaj ur, saj je medtem srečala nekaj Zeljkovih klonov in vsakič pozabila, da to v resnici ni pravi Zeljko in se hotela pozabavati z njim. Končno so se priprave na napad pričele. Vadili so nekaj dni, dokler niso bili vsi kloni pripravljeni na napad. Končno si je tudi Piverli zapomnila razliko med kloni in pravim Zeljkom in tako je ni nič več oviralo pri njenem delu.

Kloni in ostali so se prav dobro naučili rokovati z švicarskimi laserskimi noži. Po začetnih nekaj žrtvah se zato niso več predstavljali in so ugotovili, da bi bilo bolje, če bi znali nože uporabljati tudi iz daljave in razrezati z njimi kak sovražnikov obraz. Tako so naredili čete, od katerih je vsaka vsebovala vojake, ki so znali delati z isto vrsto pribora z noža. Imeli so npr. noževo četo, pa škarjevo, pa piličino, najbolj od vseh pa je bila smrtonosna četa leče, ki je z lečami izžgala nasprotnikom oči na daljavo.

"Plan je torej tak," je dejal Zeljko, ko je pred seboj razgrnil ročno narisan zemljevid asteroida. "Prečkali bomo puščavo tule in nadaljevali pot ob savanski meji, nato bomo tule po potrebi prenočili in priredili kako zabavo, zbrali moči za napad in potem tule presekali obrambno mejo, če bo slučajno kdo tam, glede na to da nas ne pričakujejo in jih poklali kot multipraktik banane."

Čete so se postrojile in z Zeljkom, Piverli in profesorji na pročelju so jo mahnili novim dogodivščinam nasproti. Piverli je vodila odpravo s pomočjo kompasa, ki ga je replicarala. Hodili so kar nekaj ur, ko so prišli do rudnikov cedevite.

"Čakajte no malo," je dejal kapitan ne ravno navdušeno. "Mar niso rudniki cedevite vzhodno od kjer smo začeli?"

"Res je, tako pravi zemljevid," je dejal osmi profesor. Ne verjamete?

"Rudniki cedevite so vzhodno od kjer ste začeli," je rekel zemljevid. No, vidite?

"Piverli, ljubica, kam si nas pa vodila?"

"Proti zahodu, res se kompas nekam hitro vrti, ampak definitivno proti zahodu," je zatrdila kot zatrdi prašek Želin preredko domačo marmelado.

Tuhtali so, kje so zgrešili in predvsem kdo je kriv.

"Le zakaj ne bi bil kompas pravilno kazal?" je vprašal Zeljko.

"Preprosto," je odvrnil četrti profesor. "Asteroid je iz feromagnetne kovine in ima atmosfero, ki ga je zato lahko namagnetila. Vsaka stvar delujoča na principu magnetizma, je tukaj neuporabna."

"Zakaj pa nam niste tega povedali prej?" je zagodrnjal kapitan kot medved, ki ga med zimskim spanjem dregneš s hrastovo rogovilo v mednožje.

"Zakaj pa niste vprašali?" se je odrezal profesor, ne da bi kaj prida krvavel.

"Vi bi morali vedeti, da smo hoteli iti na zahod," je zarenčal kapitan.

"Le kako si lahko to mislite? Kljub temu, da smo profesorji, nismo vsevedni," je odvrnil četrti profesor.

"Kako bomo pa sedaj vedeli kje je zahod?" je vprašal kapitan.

"Uporabite tole hiperaktivno vesoljsko busolo ali na kratko hipulo. Pri njej samo nastavite smer kamor naj kaže in ne bo nikoli spremenila smeri," je pojasnil četrti profesor.

"Kako pa deluje, če ne na magnet?" je vprašala Piverli.

"To je pa preveč komplicirano celo za vas," je odvrnil profesor. "Glavno je, da deluje."

In so se odpravili proti zahodu. Seveda so hodili kar precej ur, ker so morali narediti velik ovinek okoli baze, da jih ne bi nihče od stražarjev opazil. Ko so prišli do obrambne meje na zahodu, so v skladju z dogovorom res priredili zabavo, postavili pa so tudi nekaj stražarjev. Zabava je trajala pozno v noč in bilo bi prav prijetno, če ne bi morali biti čisto tiho zaradi sovražnikove bližine. Ravno zaradi tega so morali imeti zabavo tudi v čisti temi in marsikdo se je tudi polil s pijačo, še posebej receptorjevi kloni. Še čudno, da jih nihče od sovražnikov ni zavohal. Ob tem je Piverli pomislila, kakšna sreča, da niso klonirali kadeta Naceta. Imeli pa so blazne težave s sprotnim repliciranjem pijače, katerim piverli s svojim malim replikatorjem ni in ni bila kos ne sinica. Toda težave so izginile, kot izgine truplo v krematoriju, ko se je doktorica sama domislila najprej replicirati replikatorje za vse, pa naj si vsak sam replicira svojo pijačo. Prav kmalu so bili vsi prav zadovoljni kot bik, ki se je infiltriral med krave pred molžo. Drugi dan so nameravali vstati navsezgodaj, toda posledica zabave je bila prehuda in so se prebudili šele pozno popoldne.

"Koliko je ura?" je zaspano vprašal kapitan Piverli, ko se je prebudil.

"Ura pa je... 18.04," je s še bolj zaspanim glasom odgovorila Piverli.

"Kaj? Koliko je ura?" je presenečeno vzkliknil kapitan.

"18.05"

"Ne morem verjeti. Gotovo imaš uro nastavljeno narobe," se je jezil kapitan.

"Sploh ne. Ura je resnično 18.05," je tedaj dejal tretji profesor.

"Kdaj ste se pa vi zbudili?" je vprašal kapitan.

"Tako kot ponavadi, ob 7.00," je odgovoril profesor.

"In zakaj nas niste zbudili?"

"Saj nam niste nič naročili," je hladno odgovoril profesor.

"Gremo zdaj v napad?" je vprašala Piverli zalimana kot kak predvolilni plakat kandidata za župana.

"Si zmešana!?" je bil Zeljko ogorčen. "Po večerji ima rad še pes mir."

"Ampak saj še nismo večerjali," je bila zmedena doktorica.

"So pa zato oni. Spoštujmo to."

"Jaz se strinjam," je dejala Piverli. "Ne preostane nam drugega, kot da imamo še eno zabavo... Profesorji, vi pa nas zjutraj ob 7h le zbudite!"

In tako so še en večer namenili zabavanju, tokrat s precej manj zapleti, saj so imeli že eno noč izkušenj. Zato so tudi replicirali v povprečju precej več pijače in kmalu je bilo vse ovito v temo. In to celo dvakrat - najprej, ko je nastopil mrak in drugič, ko jih je zaradi pitja zmanjkalo. Težava pa je bila v tem, da jih je zmanjkalo že čisto proti jutru in po povprečno slabi uri spanja so jih profesorji že zbudili. Odveč je beseda, da so bili še vsi pijani kot v špirit namočeni polži.

"O, glava," je zajokala Piverli, ko se je postavila na noge.

"Torej, v napad," je zaklical Zeljko, ki se je zbudil v objemu enega od klonov receptorja. "Postrojite se v formativno ofencijo!"

Nič, razen zmedenih obrazov.

"Saj veste - kot letijo ptiči, v obliki črke V," je poskusil razložiti Zeljko.

Ko so še vedno vsi gledali kot zaklana goveda, je Piverli popravila ukaz.

"Postrojite se v ofenzivno formacijo!"

Kakorkoli so že vadili, ni jim šlo najbolje in formacija je namesto ptičjega postroja izgledala bolj kot ustrojen ptič, s polomljenimi krili, kajpak.

Nato so brezglavo zdirjali proti zahodni strani utrdbe originalnega zlobnega receptorja Kanona Xeroxa.

Izza vogala je tedaj pridirjalo zelo veliko vojakov. Vnel se je hud boj (marsikdo je dobil opekline). Kloni na obeh straneh so padali kot požagane smreke izpod rok spretnega mesarja, pardon drvarja. Zgleda, da so jih pričakovali tudi z zahodne strani. Ob pogledu na ta boj bi marsikomu otrpnilo srce in tudi ostali organi. Prav nič drugače ni bilo pri Piverli in kapitanu. Profesorji pa iz razumljivih razlogov niso sodelovali v boju.

"Kapitan," je dejala Piverli prestrašeno. "Imam idejo."

"Kako imate lahko idejo sredi boja?" je vprašal kapitan.

"Pač imam. Gre za najino preživetje," je odgovorila Piverli.

"Potem pa le hitro povejte."

"Kaj, če bi se midva skrila in bi pustila klonom, da naj bojujejo najine boje?"

"Prav imate, takoj se skrijva."

Stekla sta hitro nazaj kot kakšen hudournik in se skrila v jarku, ki se je nahajal v bližini mesta boja. Nedolgo za tem je v jarek začela teči kri žrtev, ki so nesrečno končale svoje življensko poslanstvo v boju. Piverli in kapitan sta bila seveda zato oba popolnoma prepojena s krvjo in sta zgledala kot kakšne pošasti iz stare zemeljske grozljivke Pošast iz močvirja, le da sta bila rdeče barve. Boj se je nadaljeval še pozno v noč. Takrat so se boji ustavili, saj so vojaki iz obeh strani šli na nujni nočni počitek. Zjutraj ob zori so boj nadaljevali, saj so klone profesorji pravočasno zbudili. Boj je trajal kar nekaj dni, medtem sta si kapitan in Piverli krajšala čas z igranjem šaha, prepevanjem in še s čim.

Ko kasneje ni bilo slišati ničesar več, se jima je zazdelo nekaj čudnega. In sicer je bila tišina presekana s petjem ščinkavca na bližnjem grmu, kar je čudno saj ptič originalno živi le na Zemlji. Kako je prišel sem, ne ve nihče, razen seveda receptorja, ki pa je že zdavnaj umrl zaradi črevesne kapi.

Pogledala sta ven iz jarka in opazila trop profesorjev, ki je stal malo vstran.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašala Piverli.

"Boj je končan, vsi kloni so uničeni," je povzel v eni sapi tretji profesor.

"Koliko časa že?" je negotovo pobaral kapitan.

"Oh, tega je že..." se je oglasil peti profesor, pa ga je kapitan prekinil:

"Vi se nikar ne oglašajte, sploh. Pri vas nikoli ne vem, pri čem sem. Koliko?"

"Že kakega pol tedna," je mirno povedal prvi profesor.

"Pol tedna!? In zakaj naju niste poklicali že takoj, ko se je boj končal?"

"Niste naju prosili."

Ko je Piverli ustavila Zeljka, da ni skrivil očal vsem po vrsti, je začudeno vprašala:

"Kje pa so vsa trupla?"

"Pospravili smo jih," je odgovoril osmi profesor in še predno je lahko kapitan vprašal kam, je deseti profesor glasno rignil.

"Kaj pa naša posadka?"

"Lahko, da je bila tudi ona vmes," se je glasil odgovor četrtega.

Tako so po nekaj urah brezciljnega pogovarjanja prestopili nekdanjo obrambno črto Xeroxove utrdbe in se napotili v štab osvobodit kolege, za katere sploh ni bilo nujno, da so še živi. Kmalu so prišli do gradu, obkroženim z deročo reko, polno krokodilov, kar je bilo zelo čudno, saj so krokodili izključno Zemeljske živali. Grad je imel dvižni most, ki pa se je dal tudi spuščati, kot se bo kmalu izkazalo.

"Pozdravljeni," se je zaslišalo z vrha obzidja. "Čestitam za lep uspeh." Bil je Xerox. "Toda v grad ne pridete - to mi zagotavljajo moji zvesti krokodilčki, kot so zagotavljali Čukom uspeh v daljni preteklosti."

Zeljko je segel po laserskem pipcu, ga usmeril v vodo in pritisnil. V nekaj sekundah je reka zavrela in vse kar je ostalo od nje in krokodilov in rečnih alg, je bila slastna obara, s katero so kasneje priredili odlično slavje.

Sicer je imela obara okus po plazilclih, a to niti ni bilo pomembno. Glavno je, da so vsi preživeli (kapitan in Piverli) nato organizirali še eno žurko, kjer tudi pijače ni manjkalo. Naslednji dan sta se kapitan in Piverli odpravila v grad, kar pa je bila kar zahtevna naloga, saj je bil dvižni most še vedno dvignjen. Le kako bosta sedaj prišla na grad, še nista vedela. Tedaj iz obare priplezal zguban starec.

"Jaz sem na srečo mladi vrač in vama bom pomagal."

"A tako kot prejšnjič?" je dejal kapitan.

"Saj sem vama povedal, kaj morata narediti."

"Kako ste povedali? Sama s Piverli sva morala iskati ideje kako nadaljevati misijo."

"Jaz sem vama takrat povedal, da poskusita presaditi možgane."

"Motite se, to je bila Piverlijina ideja, ne vaša."

"To sem JAZ predlagal," se ni dal starec.

"Saj ni važno, tudi če ste predlagali to, je bilo brez pomena."

"Kako brez pomena?"

"Možgani so že zdavnaj razpadli preden sva presajanje hotela opraviti."

"Se opravičujem," je dejal vrač. "Tokrat vama bom res pomagal s svojimi modrimi nasveti."

"Nič več nasvetov," se je razjezil kapitan. "Tokrat bi bilo bolje, če bi opravili kakšno konkretno delo."

"Kakšno pa?"

"Lahko bi nama spustili dvižni most, da bova prišla na grad."

In vrač je ponovno izginil v obari prav tako hitro, kot je priplaval ven. Nekaj minut kasneje se je dvižni most začel spuščati.

"Potem pa le vstopimo," je Zeljko predlagal. Še dobro niso vstopili v grad - ki je le navzven deloval kot grad, navznoter pa je bila prava računalniško vodena (pač taka, ki vsebuje zelo veliko vode) utrdba iz titana - pa je že do njih pritekel Xerox in moledoval:

"No, predal sem se vam in tudi most sem spustil, zdaj pa me prosim ne pokončajte."

"O čem govorite?" je Piverli zaklano vprašala. "Most je vendar spustil vrač."

"Kakšen vrač?"

"Saj ni važno," je kapitan prekinil potencialno brezvezen pogovor. "Prišli smo po naše člane posadke - so še živi?"

"Živi!?" je dejal receptor in usta so se mu raztegnila v ogromen nasmešek, kot se raztegne tesnilka na pivski pipi. "Še dosti več kot živi so."

"Kako to mislite?" je bila doktorica radovedna.

"Le pojdite z menoj v podzemeljske jame, pa vam pokažem na lasten prst," jih je povabil in začel stopicljati po stopnicah. Toda, glej ga zlomka, stopil je nerodno in padel po stopnicah kot pade partizan za svobodo in komunistično partijo. Ko sta kapitan in Piverli pritekla do vznožja stopnišča, je tam ležal kot upokojenec v termalnem vrelcu in doktorica je hitro počepnila obenj in naredila nekaj medicinskih testov.

"Kako je z njim?"

"Poceni jo je odnesel - trojni zlom golenice, izpah pogačice, štiri zlomljena rebra, zlomljeni obe ključnici, spahnjena čeljust in razbita ličnica, ter arkada. Že čez kak mesec in pol bo lahko govoril."

"To je potem v redu. Kaj bomo počeli ta čas?"

"Le kaj, zabavali se bomo kot ponavadi," je razposajeno zapela Piverli.

"V redu, potem pa kar začnimo."

In tako so pili in peli. Po nekaj dneh je kapitanu padlo nekaj na pamet. To je bil zamašek od steklenice, ki ga je Piverli malo pred tem vrgla stran.

"Kaj se pa greš?" je vprašal kapitan.

"Nič, samo pijem in odpiram steklenice."

"Samo trenutek, kje pa je naša posadka?"

"Ne vem, mislila sem, da boš šel ti pogledat," je odvrnila Piverli.

"Kot vidiš, nisem. Boš pa zato šla ti."

"Zakaj pa ravno jaz?" je vprašala Piverli.

"Ker si edini član posadke prisoten tukaj poleg mene."

Piverli ga je grdo pogledala in jezno odskakljala iskat ostale člane posadke. Vrnila se je šele čez nekaj ur in v tem času ni našla nikogar, razen nekaj pajkov, stenic in še nekaj parazitov, kar je bilo čudno, saj so bile izključno Zemeljske živali, le o posadki ni bilo ne duha ne sluha.

Tako sta Piverli in kapitan čakala debel mesec in pol, da se je receptor pozdravil. Medtem sta se seveda noro zabavala, saj sta imela replikator. Po mesecu in pol je receptor že začel jesti tekočo hrano skozi slamico in čez dodaten mesec je Piverli ugotovila, da se je čeljust narobe zarasla, zato jo je bilo potrebno ponovno zlomiti in naravnati. V ta namen je uporabila kar enega izmed ostrih kamnov, ki so ležali zunaj. Ko je tako v pol leta to storila trikrat, je imel receptor dovolj in odpeljal ju je še nekaj metrov naprej do masivnih lesenih vrat in jih odklenil. Notri sta kapitan in Piverli zagledala posadko Matere Štefke. Bil je trenutek, ujet v brezčasnost in solze so škropile po dragi računalniški opremi v sobi in odveč je beseda, da se je veliko aparatur pokvarilo, pa ravno kak mesec iz garancije so bile.

"Kako sva vas vesela," sta ganjeno v en glas popevala Piverli in kapitan. "Mislila sva, da ste že poginili."

"Ravno nasprotno," je povedala Marnoga. "Xerox je delal naše vse boljše in boljše klone in je precej izboljšal naša zdravstvena stanja in celo ozdravil stare brazgotine. Jaz imam tako spet naravni kolk, Inge je dobila novo povrhnjico, Pohorabinu so restavrirali kožo na zadnji plati, kjer je imel brazgotino od pasjega ugriza iz mladosti, kadetu so nasadili dvojno količno možganov..."

"In kako se je obneslo to zadnje?" je kapitan dejal tako, da je upanje ven sevalo.

"Njegovo telo jih očitno zavrača," je pojasnil Solicist. "Višek mu je iztekel skozi ušesa."

"No, pa smo tam, kjer smo bili," je razočarano dejala Piverli. Nato so se začeli množično objemati.

Ker je bilo s tem njihove namišljene misije konec, z dopusta pa bi se morali že zdavnaj vrniti, jih je poveljstvo že celo večnost kontaktiralo na prazno ladjo, kapitan pa je že pri prvi zabavi uničil komunikator, ker mu je padel v sobni vulkan. Vsekakor so na asteroidu preživeli mnogo zabav, še kak mesec in pol, da se je receptor končno pozdravil. Takrat se jim je opravičil za strah in sploh vse neumnosti, toda njegov klonirni postopek je bil izpopolnjen in medicina je bila na tem, da doživi marsikateri prevrat. Spet je postal stari dobri Xerox, pač z rednimi tedenskimi seansami s svetovalko Angelco in zavezal se je, da bo svojo tehnologijo uporabljal v dobre namene.

"No, Xerox, pa vso srečo vam želim," je voščil kapitan. "Pričakujte obisk vodstva planetarnih ekshibicij, da jim poročate o svoji tehnologiji. In pazite na tole stvarco."

Kapitan je pokazal na metalni klonirnik, ki je v vsem sijaju stal sredi sobe. Kadet je oprezal okoli njega, saj ga je priprava spominjala na vazo, ki jo je kupil mami za Abrahama. Abraham je bil njegov stric, da ne bo pomote. Tedaj je vtaknil v klonirnik roko in prešerno tišino je prerezal Xeroxov krik. Klonirnik je bil nastavljen na pet tisoč kopij in začel je delati na tem. Posadka se je teleportirala na ladjo in švignila nazaj proti Zemlji, še preden je pet tisoč kadetov stalo v sobi poleg Xeroxa.

"Neeeeee," se je drl. "Samo njega ne!!!"

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :