Planetarne ekshibicije

Epizoda V: Moda za našo babico

Kapitan Zeljko je prišel do vhodnih vrat svojega stanovanja in ko je pokukal skozi kukalo, je z grozostrahom in poštirkanim predpasnikom nič kaj radosten ugotovil, kdo je pozvonil. To je bil kadet Nace, ki je očitno spet nekaj zagrešil in ga je zato Robertino poslal na raport h kapitanu. Kapitan pa se ni tako zelo zbal kadetove prisotnosti, saj ji je bil večino časa kar kos, toda poleg kadeta je stal tudi general Jurak, daleč naokoli znan epruvetin sin. Kljub svoji grozi je kapitan nebodigalen odklenil vrata in povabil oba gosta v stanovanje.

"V čast mi je, gospod general Francelj Avguštin Klepavc Rozman Peglar Žmavc Hudoklin Jeravšek Hribar Hribernik Hriberšek Wayne Jurak," je kapitan pozdravil gosta z nasmeškom in celim imenom, ne upoštevajoč Naceta.

"Tudi meni je v čast," je odgovoril general, se malo razgedal po sobi in dodal. "Lepo stanovanje imate. Ali vedno pozdravite samo enega od gostov in kako se odločite katerega boste pozdravili in katerega ne?"

"Veste, kapitan je name hud," je povedal kadet. "Dopoldne sem mu opravil žehto, pa sem dal uniformo med Piverlijino čipkasto perilo. Ker so bile čipke ponarejene in še barvane, je kajpaj zdaj uniforma obarvana... Poleg tega pa se najbrž želi le vam malo prilizniti."

"Če bi meni to naredili, bi tudi jaz bi jezen. Če pa se mi kapitan res hoče prilizniti, je to popolnoma pravilen postopek, ki ga morajo upoštevati vsi častniki."

Kapitan se je kislo nasmehnil, da se je od kislosti skremžil, a nasmešek mu je ostal, pa čeprav je bil podoben ožeti limoni. Le kaj hoče od njega general takega kova kot je general Jurak, si je mislil - seveda si ni mislil celega imena, saj bi predolgo trajalo.

"Le kaj želite od mene, gospod general Francelj Avguštin Klepavc Rozman Peglar Žmavc Hudoklin Jeravšek Hribar Hribernik Hriberšek Wayne Jurak," je vprašal kapitan in bil ponosen, da je celo v samo eni sapi zastavil vprašanje generalu.

"Hipoma vam odgovorim na vaše vprašanje, še prej pa naj vam povem, da me ni treba klicati s celim imenom. Na kratko bo kar v redu - Furak."

"V redu, general Furak. Torej, kaj želite od tako nepomembne osebe kot sem jaz?"

"Ker sem bil obveščen, da trenutno čakate na naslednjo misijo, sem si rekel, da imate gotovo kaj časa odveč. Gre namreč za uslugo bolj osebne narave..." Ob tem zadnjem je kapitan prebledel kot miš z moke in ob pogledu na kapitana se je general začel histerično smejati kot hijena, ki je bila zadeta s smejalnim plinom. "Ne gre za tako vrsto uslugo. Jaz potrebujem le vašo pomoč, da zame poiščete neko stvar. Pravzaprav je niti zame ne boste iskali, temveč za nekega mojega starega prijatelja, jaz sem mu le obljubil svojo pomoč, ki pa bo v bistvu vaša, upam. Me razumete?"

"Ne preveč. Toda ne bom se sekiral, saj mi boste tako ali tako morali razložiti še enkrat. Saj boste, kajne?"

"Ker imate ravno sloves posadke, ki spreminja zgodovino, vse misije nadpovprečno uspešno konča in si celo včasih misijo sama najde, bom potrpel in sprejel vaš način dela, kakršenkoli že je. Zato me vprašajte karkoli vam ne bo jasno, ker je od tega odvisen moj in vaš uspeh."

"Mene že dolgo časa zanima zakaj ima pikapolonica sedem pik, ne pa štiri, pet ali nemara celo devet," je ubogal kapitan.

General je bil najprej zmeden in zategadelj postajal nervozen, potem pa se je zasmejal:

"Ne, ne, mislil sem, da me vprašajte karkoli v zvezi z uslugo, za katero vas bom pravkar zaprosil."

"Najprej me zanima, kaj moramo sploh poiskati, saj sicer naša misija ne bi imela nobenega smisla..."

"Počakajte samo malo, pa bom vse povedal, samo naj najprej zajamem sapo, ker je kar nekaj navodil..."

"Sedaj bi pa lahko že končno lahko nehali delati ovinke okoli naše nove misije, saj bomo sicer nabrali kar nekaj kilometrov, čeprav se nismo premaknili niti en korak naprej in ne nazaj. Torej, kakšna je naša naloga?"

General je tako zajel sapo, da je ugasnil kamin v Zeljkovem stanovanju, nato pa je začel govoriti:

"Kot že rečeno, usluga bi bila za mojega starega prijatelja Mojmira Tvojmira, s katerim se poznava že od malih nog, rok in ostalih priveskov od prav tako malega trupa, gre pa za sledečo stvar. Ni dolgo tega, ko je kupil prav zavidanja vredno sedemsto gibanic vredno japonsko ozkoškrgo bojno ribico babico ali na kratko japico. Nekaj mesecev je japica živela kar v redu in tudi lepo se je nasmejala, ko si jo lepo pogledal. Težava se je začela pojavljati predvsem v zadnjem času. In sicer, mala in, čeprav malo po ribah smrdeča, vsem srčkana japica, se je razvila kar v konkretno japo in naravni razvoj je prinesel tudi potrebo po razmnoževanju ali pa vsaj po seksualni potešenosti. Ker tega ni bila deležna kar dolgo časa, se je začela revica zaletavati v steno akvarija in tudi nekajkrat je po nesreči padla iz akvarija na tla in tam se je počutila kot riba na suhem."

In tukaj je moral general prvič vdihniti. To je storil dovolj hitro, da ni skoraj nihče od vas opazil. "Po podrobni analizi njenega obnašanja, jo je Mojmir odnesel k lokalnemu veterinarju, in le-ta je po podrobni analizi njenega zdravstvenega stanja ugotovil, da ji je stopnja hormonov alfa narasla skoraj dvajsetkrat čez normalo. Vsi pa vemo, da je pri japicah in vseh sodoplavutnih ribah prinašalkah, razen sredozemskega kvazi-ostriža, alfa hormon direktni tvorec adrenalina. Le-ta povzroča vsaki ribi dobro počutje, toda v primeru povečane količine adrenalina postanejo ribe hiperaktivne in zato nikoli ne zaprejo oči. V takšnem primeru, kot pa smo mu priča mi, pa je življenje z japico absolutno nemogoče. Revica stoka, se meče v stene akvarija, se drgne ob okrasne kamne v akvariju ali jih celo drobi s čeljustmi ali škrgami, da sploh ne govorimo o tem, da stoka kot nebogljen slon, da jo slišijo še tri rezidenčne cone stran. Po ponovnem pregledu veterinarja smo ugotovili, da je edina rešitev zanjo, da ji priskrbimo nov privesek k telesu."

Tukaj je general vdihnil drugič, seveda je med govorom sproti izdihoval zrak, sicer bi se sam napihnil kot riba napihovalka pred eksplozijo. Še preden bi lahko povaljal ribo mečarico v testu, je nadaljeval: "Edina rešitev za mojega prijatelja Mojmira je, da bi njegovi japici prisadili ribja moda."

Zeljko je izbuljil oči, da je z njimi skoraj kadeta oplahnil po obrazu: "Kako mislite, prisadili ribja moda njegovi japici? Kaj pa je to?"

"Vem, da je obskurno, tudi jaz sem bil rahlo vznemirjen, ko mi je to povedal, toda po razlagi veterinarjev je čisto logično. Ribja moda vsebujejo ribje moške hormone, ki so kajpak parasimpatični ženskim alfa hormonom in efekt le-teh v japici bi se omilil, to pa pomeni, da se ne bi proizvajalo toliko adrenalina in življenje Mojmira bi se spet utirilo na stari tir."

"Kje pa bomo našli to delikatno zadevo?" se je začudil kapitan in se obrnil stran, ker je zaradi sramežljivosti, ki je pri njem sicer nismo navajeni, postal rdeč kot rjuha, če na njej ubiješ pet komarjev na en mah ali eno praprot.

"Ravno tu pa se pojavi težava - za naš namen ne bi zadostovala katerakoli ribja moda, ampak moramo dobiti zelo konkretna moda florentiske jamske ščuke s planeta Papaja III," je povedal general in pogoltnil slino, Zeljko pa je ob zadnjih dveh besedah pozelenel kot kameleon v gredici špinače.

"Kaj? Tja moramo iti? Toda mi smo si na tem planetu pred nekaj leti nabrali nekaj sovražnikov, ker smo jim po nesreči ... " je odgovarjal kapitan in grdo pogledal kadeta, ki je kar lezel skupaj kot sladoled na soncu. " ... izparili bazen in so tako žabe začele ogrožati ves planet."

"Ja, vem, vem," je general sočutno odvnil. "Tega vam sicer ne zamerim, poleg tega je tega že davno in morda se vas niti ne spominjajo več, mogoče pa vseeno preobleka ne bi bila odveč."

"Katera rasa pa trenutno ni v vojni z njimi?"

General je začudeno pogledal kot škorec s pravkar odstranjeno sivo mreno.

"Nihče ni uradno v vojni z njimi, niti mi sami... Zakaj pod milim bogom pa vas to zanima?"

"Mi ne bi radi prišli tja in bili takoj napadeni kot črv, ki ga kura zagleda."

"Kot že rečeno, uradno nismo z njimi v vojni, pa tudi verjetno se tega neljubega dogodka ne spominjajo več."

"Potem smo pa kar pripravljeni na odhod. Kadet, povejte vsej posadki, da gremo na pot, ne pa še povedati kam, kajti to imam jaz namen sporočiti kasneje."

"Imate že dovolj informacij, da se podate po moda?" je general bil vidno začuden in v isti sapi vznesen.

"Ne, ampak to nas tako ali tako tudi nikoli prej ni motilo," je odgovoril kapitan.

"Pa itak nam bo pomagal tudi vrač, če se nam bo preveč zataknilo," je ponosno povedal kadet.

"Kakšen vrač? A, zdaj pa vem, kam gre toliko denarja, ki ga namenjamo vašim ekspedicijam. Plačujete torej zunanje ljudi in s tem tudi kršite zakon o molčečnosti, ki pravi, da nikomur ne smemo izdati svojih nalog," je rekel general z nekoliko zvišanim glasom."

"Ampak... ampak... ampak," je kapitan panično govoril. "Kadet, takoj mi izgini izpred oči, da se pogovoriva z generalom v miru!"

"To zadevo bi morali rešiti na sodišču," je nadaljeval general. "Toda, če boste pravočasno prinesli moda za japico ali na kratko moco, sem vem pripravljen tokrat pogledati skozi prste."

"General... zagotavljam vam, da ne plačujemo nobenih zunanjih ljudi. Pa tudi če bi, ne vem od kdaj je to proti pravilom," je dejal kapitan upajoče.

"To ni proti pravilom, samo izdajanje informacij pa je," je komentiral general. "Kot rečeno, priskrbite moda za našo babico, pa bo stvar pozabljena."

"Saj smo že itak privolili," je bil užaljen kapitan. "Res vam ni treba izsiljevati."

"Sedaj se pa le odpravite na pot in ne izgubljajte več dragocenega časa. Hitro se vrnite," je dejal general in odšel skozi vrata. Sicer tisto niso bila v resnici vrata, temveč loputa za smeti in general je imel precej bolečo pot do parkirišča, da sploh ne govorimo o tem, da je pristal na kupu organskih odpadkov smrdljive narave. Izgovoril je le nekaj sto besed, neprimernih za objavo in se odpravil domov.

Kadet in kapitan pa nista izgubljala časa in sta takoj po turnamentu iz vislic in tečaju japonske kuhinje sklicala posadko in jim najavila nalogo, ki jih je bila zaupana in tudi malo vsiljena.

"Ker vam je morda že moj vrli in nesposobni pomočnik kadet Nace sporočil, veste da bomo šli na misijo. Naloga je strogo zaupna, zato vam bom podrobnosti povedal kasneje. Važno je, da bomo lahko spet imeli nekaj zabav in še kaj podobnega," je začel svoj govor kapitan vsem prisotnim.

"Končno," je pribil Robertino. "Doma smo že teden in pol od zadnje misije."

"Ja, tudi jaz sem radostna, da gremo," je poročala Inge. "Doma je nevzdržno dolgčas, z otroki je zabavno le, dokler jih ni treba previjati."

"Kaj? Ali je tudi grmovje treba previjati?" se je začudil Vojko.

"Moji otroci niso grmovje," je Inge skeleče zarjula. "Če so podobni grmom, to še nič ne pomeni. Seveda pa jih je treba previjati, da ne dobijo infekcije lubja in da jim lahko cvetijo vršički, pa da razne gozdne živali ne gnezdijo v njih."

"Se opravičujem," je opravičujoče se dejal Vojko in zelo skesano pogledal Inge. Inge ga je še vedno tako grdo gledala, da je še v sosednji galaksiji troglavi čričel naredil samomor. Dvo-, tro- in osmeroglavi čričli pa so, zgolj v opombo, bitja - ponavadi živeča v drugih dimenzijah in galaksijah - ki čutijo negativno karmo skozi vse dimenzije in so zelo občutljiva na preveliko dozo le-te. Ostala števila glav pa pomenijo nekaj čisto drugega - petglavi čričel je kajpak pomagalo pri molži vodnih marelic na Karsku VII. Kot v večini primerov pa obstajajo tudi njim popolnoma nasprotna bitja krukli, ki pa čutijo pozitivno karmo skozi vse dimenzije in če je koncentracija prevelika, prav tako naredijo samomor. Ker živijo oboji v isti dimenziji, je tam zelo pusta turistična sezona zaradi mnogih mnogih trupel čričlov in kruklov, ki plavajo naokoli in oddajajo smrad po crkovini. Crkovina je neko bitje, ki je doživelo telesni propad nekaj časa nazaj in je tik pred tem, da se spremeni v osnovno snov - zemljo. Sedaj pa nazaj k zgodbi.

Tako so se po nekaj nadaljnih zapletih končno vkrcali na Štefko (njihovo vesoljsko ladjo, kajpak - nepoučenim bralcem priporočamo branje vseh prejšnjih epizod, začenši s prvo, nadaljevavši z drugo in tako naprej) in Solicist je dvakrat sunkovito obrnil z obema rokama njen propeler, nakar se je vžgala. Komaj so jo pogasili, se je kapitan odločil da bodo raje pustili, da jo štarta računalnik.

Kadet se je že zagrizeno lotil prižiganja računalnika nakar ga je kapitan spodil v sobo, da ne bi že sedaj kaj slabega naredil. Na žalost pa je po poti s komolcem udaril v stensko računalniško konzolo, kar je računalnik interpretiral kot zahtevo po lansiranju trdovratne in mehkotrebušne jedrske želve. Ta želva je brezskrbno letela (itak ni bila živa) proti generalu in se mu že nevarno približala. Kapitan je ob tem pogledu postal zelen kot nogavice stare legendarne zemeljske pevke Šerbi, ki jih ni preobula že nekaj mesecev, in hitro sprožil samouničevalni želvin mehanizem in jo spremenil v 1732243,3 miniaturnih želvic, ki pa niso povzročile k sreči nobene škode. To pa je bila tudi vsa škoda, ki jo je kadet tisti dan povzročil, poleg seveda da je vsem vpletenim zelo obžrl živce. To, in pa kompresorsko stranišče mu je razneslo, ko je slabo zaprl pokrov školjke pri splakovanju.

Po manjših začetnih težavah se je ladja le uspešno začela podajati skozi brezmejne globine vesolja. Kapitan je ob psihoaktivni sadni kupi vsem razložil kaj je njihova naloga in nekateri niso bili ravno navdušeni, da se bodo morali spet srečati s Papajčani III, katerim so življenje tako zagrenili z zalego žab. Kljub svoji slabi volji so se bili prisiljeni odpraviti na pot. Prve težave so se pojavile že po dveh tednih zabave. Namreč, na ekranu se je pojavila papajčanska izvidniška ladja in napetost v prostoru je nekoliko narasla, je pa bil na srečo tok toliko manjši. Seveda se ladja na ekranu ni pojavila dobesedno, ampak je na ekranu bila prikazana le slika ladje, ki pa ni bila ravno navdušujoča.

"Pozdravite jih, gospod Solicist," je ukazal Zeljko.

"Dober dan," je Solicist dejal posadki na mostu.

"Papajčane sem mislil," je bil kapitan pregnan.

"Dober dan, gospodje Papajčani, oglasite se," je začel svoj pozdrav Solicist.

"Dober dan, neznana ladja z lepimi bočnimi okraski," se je oglasilo v odgovor. "Identificirajte se!"

Kadet je vzel nek sprej in začel sprejati vsepovsod po sobi.

"Kadet, kaj se greste?" je vprašal gromko kapitan.

"Saj je rekel, naj se dezinficiramo," je odgovoril kadet.

"Identificiramo, ne dezinfeciramo, kadet, ti butelj."

"Ups," je odgovoril kadet in potuhnjeno pobegnil v svojo sobo.

"Ponovno vam ukazujemo, da se identificirajte, sicer bodo pele bombe kompresiranih vampov," so bili Papajčani nepopustljivi kot vrata Jelovica.

"Mi smo odprava z Zemlje, tukaj kapitan Zeljko s svojo posadko," je dogovoril kapitan.

"V red.... Čakajte malo, kaj niste vi bili nekaj časa nazaj pri nas in nam povzročili vse te težave, ki jih imamo še danes?" je nekoliko slabše volje dejal vodja ladje Papajčanov.

"Hmm," je kapitan pomislil in vztrepetal, v obratnem vrstnem redu. "Ne."

"Potem pa je to bila naša napaka. Oprostite. Kaj želite od nas? Pa ste prepričani, da niste bili vi takrat na našem planetu?"

"Ne. Mi smo, hmm, raziskovalna ladja biologov in bi radi preučili življenje na vašem planetu."

"V tem primeru ste dobrodošli na našem planetu. Nadaljujte pot proti planetu in se pripravite na carinski pregled."

"Carinski pregled!? Ampak, če smo samo biologi..."

"Moramo pregledati, če nimate s seboj slučajno uparjalnika vode in kakšnega orožja."

"Hm, ja, kaj pa če nas kakšna žival napade?" se je Zeljko zelo skušal izmuzniti pregledu kot se skuša izmuzne brzicam.

"Tukaj smo samo miroljubni ljudje. Na planet boste lahko šli samo brez orožja ali pa sploh ne. S sabo lahko vzamete le jedilni pribor, ne smete pa vzeti žlice, replikatorjev in tudi ne žoge."

"Prav, čakamo na carinski pregled," je popustil kapitan kot popusti most pod konvojem tankov. Ko se je zveza s Papajčani prekinila, je kapitan ogovoril posadko: "Takoj dereplicirajte vso orožje, žlice, replikatorje in žoge."

"Ampak, kapitan, kako bomo pa replicirali vse nazaj, če bomo dereplicirali replikatorje," se je oglasila Angelca.

"Kot ponavadi, ste prijavili pametno misel," je laskavo, če ne že kar kocinčasto, pripomnil kapitan. "Skrijte en replikator nekje na ladji, ostale stvari pa dereplicirajte."

Spravili so se na delo in ko so ugotovili, da bo celoten proces vzel kar nekaj več kot skoraj cel dan, je Piverli nalogo zaupala računalniku, ki jo je opravil v 0.2 mikrosekunde. Na žalost je derepliciral tudi podkve Marnoginega konja, tako da je bil spet bos.

"Toda kam naj skrijemo replikator, da ga cariniki ne bodo opazili," je na mestu pripomnil Pohorabin. "Pa tudi, mogoče imajo Papajčani kakšne skenirne naprave, ki odkrijejo replikatorske frekvenčne signature."

"Lahko bi ga razdrli na osnovne sestavne dele, nato bi bi lahko le-te spravili po vseh koncih ladje in tako nihče ne bi opazil, da imamo replikator s sabo," je predlagal Solicist.

"Odlična ideja, lotite se je," je bil navdušen kapitan, kot bi mu kdo napekel sveženj svežih gibanic.

Tako je replikator Pohorabin razstavil, ne ravno prepričan, da ga bo znal zložiti nazaj in posadka je dele poskrila po celi ladji. Nekateri deli do pristali pod posteljami, nekateri so zavili v rolico toaletnega papirja, nekatere dele so vgradili v ostalo opremo po ladji in končno tristabilno poskočno diodo, ki je bila glavni sestavni del in tudi največji, je Inge skrila v nek del svoje anatomije, ki ga celo nam ni hotela zaupati.

Ravno so vse dele replikatorja poskrili, se je na enkranu pojavila slika carinske postaje Kwapa Skriwash 3. Na krov se je prežarčil mrk carinik in je z zelo zanimivo napravo začel hoditi po ladji. Vmes je enkrat vprašal:

"No, povejte, kje skrivate replikatorje?"

"Nimamo jih, smo vse dereplicirali," je odgovoril kapitan haldno kot bi ga kdo namočil v dušik za tri minute.

"Ha!!!" je poskočil carinik in kazal na Kapitana s prstu podobnim objektom. "Torej priznate, da ste imeli na ladji replikatorje."

"Seveda, saj nismo nikoli rekli, da jih nismo imeli. Vam se pa ne bi drznili lagati."

"Sumljivi ste mi, zelo sumljivi," je zaničujoče dejal carinik... No, morda ne ravno zaničujoče, bolj zastojoče. Ali pa morda predstosmeje. V glavnem ni imel ravno veselega tona med govorjenjem, saj je imel v roki orožje podobno pištoli.

"Nič ne skrivamo, povem vam," se je ven mazal kapitan kot mažeš marmelado na kruh.

"Hmm, bomo videli," je nadaljeval carinik ogled po ladji in vse skeniral s svojo napravico. Celo rože, zavese in milansko obaro, ki jo je pripravljala Marnoga. Obaro je mimogrede kar pojedel. Ni pa upošteval dejstva, da je milanska obara za Papajčane 3 ena najbolj strupenih snovi.

Carinik se je zvijal od bolečin kot se zvija ogromen joint pred obličjem zabave željnega Jamajčana, nato je padel vkup in nihče ga ni mogel več spraviti pokonci, saj je bil mrtev kot kura v obari, ki jo je ravnokar jedel. Kapitan in drugi člani posadke so otrpli kot nilski konj na severnem tečaju.

"Kaj bomo storili sedaj?" je šele čez nekaj minut vprašala Inge.

"Le kaj - zabavo bomo imeli," je vabljivo odvrnila Piverli. "Še prej pa sestavimo replikator."

"Mislite, da lahko kar poletimo naprej, na carini ni videti nikogar drugega?" je vprašal Nace.

"Seveda," je odvrnil kapitan. Mirno so poleteli proti planetu in pristali blizu nekega gozdička.

"Kaj menite," je vprašala Angelca. "Bi se preoblekli v Papajčane, ali bi ostali kar takšni kot smo in samo ugrabimo eno tistih rib?"

"Najbolje, da se preoblečemo v Papajčane in priredimo ples v maskah," je predlagal kapitan.

"Zakaj pa to?" je zanimalo Inge. "Je to kakšna lokalna tradicija, da ne bi izpadli sumljivi?"

"Ne, bi bilo pa lepo, če bi imeli to zabavo, kajti spomnil sem se, da kljub vsem prirejenim zabavam še nismo imeli plesa v maskah."

In bilo je tako - imeli so ples v dvojnih maskah. Najprej jih je kozmetična tehničarka Alojzija Ajizjola globalno premaskirala v Papajčane, potem pa so si še sami izbrali maske za ples in noreli so okoli ognjišča v indijanskem stilu. Žal pa njihova razvratna zabava ni ušla štirim trojicam oči, ki so gledali iz bližnjega grmovja. Poleg seveda ogromnega števila žab, ki so regljale naokoli in jih spominjale na nepremišljeno dejanje izpred nekaj let.

"Kaj pa počnete tukaj? Kaj ne veste, da je zdaj policijska ura in bi morali biti doma, v mestu?" se je oglasil eden od iz grmovja prežečih Papajčanov.

Solicist in Pohorabin sta igrala na bobne, ki sta jih prej naredila iz lubja in kože ene od v gozdu živečih živali, Estra.da in E. Strada pa sta plesali trebušne plese in sta bili kar erotični v tako lepi rumeni papajski barvi. Zaradi glasnih zvokov plesa kajpak nihče ni slišal glasov iz grmovja.

"Kaj pa počnete tukaj? Kaj ne veste, da je zdaj policijska ura in bi morali biti doma, v mestu?" je ponovil glasneje eden od iz grmovja prežečih Papajčanov.

Odgovora še vedno ni bilo. Tedaj je iz grmovja stopil eden od Papajčanov in nagovoril posadko.

Naši junaki se kajpak niso dali kaj dosti motiti iz dveh razlogov. Prvič, ker so bili precej razigrani in še najbolj zato, ker so bili že itak sami preoblečeni v Papajčane in so mislili, da so tudi tisti, ki so prišli iz grmovja v resnici člani posadke.

"Pridite z nami v mesto," je rekel vodja Papajčanov in člani posadke so se strinjali, saj so mislili, da gre za neko šalo, ki si jo je zamislil eden od ostalih članov posadke.

"Samo, če greste v z nami v vesolje," se je smejal kapitan in se moral nato hipoma obrniti, da ni pobruhal ogovorjenega.

"Kaj niste iz mesta?" je začudeno vprašal eden od novoprišlekov.

"Daj, nikar ne nori," je rekel Zeljko, ko je malo prišel k sebi. "Kako ti je ime in kakšen čin imaš?"

"Jaz sem Mangoba Nana Stil, to so pa Jupi Kokta, Šveps To Nik in Belne Am Pakrdeč Bambus. Vsi pa smo zaposleni pri varnostni službi tega mesta."

"O, čem blebečete," kapitanu ni in ni potegnilo.

"Ko smo že pri blebetanju - kdo pa ste vi?" je vprašal Šveps.

"Po toliko letih druženja bi pa že morali vedeti, da sem kapitan Zeljko, vodja naše posadke."

"Kapitan? Kakšna funkcija pa je to?"

Kapitanu se je že počasi začelo svetlikati, da nekaj ni v redu. Še vedno pa ni ugotovil, da Šveps in ostala kompanija niso z ladje Štefke.

"Nekaj ne bo v redu," je dejal Jupi. "Vaše ime zveni tuje, govorite mi o nekih posadkah in podobnih bedarijah... Jaz menim, da bo najbolje da vas odvedemo v mesto in malo preiščemo. Po tisti katastrofi z žabami si ne moremo privoščiti nepazljivosti."

Ven so potegnili svoja orožja podobna revolverjem in jih uperili v člane posadke Štefke.

"Takoj pojdite z nami v mesto," je ukazal Mangoba.

Kapitan je postal bled, odložil pijačo in ubogal, podobno pa je tudi postopala ostala posadka. Kadet pa se je prav prešerno smejal in ko so ga vprašali čemu, je odgovoril:

"Končno je enkrat zajebal nekdo drug kot jaz."

"Kadet, ko pridemo nazaj, boš trikrat poribal hodnik na krovu 5."

"Ne, samo ta hodnik ne. Tam so pajki."

"Ravno tega boš poribal - petkrat, ne trikrat."

Posadka si je kmalu bistrila glave v mestem zaporu, kot bistri filter usrano vodo, kadet pa je užaljeno stal v kotu in ni niti zinil besede več. Ugotavljal je, da je zakon močnejšega zoprna reč, če nisi močnejši. Hrana v zaporu je bila obupna in je skakala s krožnika na krožnik sama od sebe. Imela je tudi ude in tipalke, zato ni bila nič kaj mamljiva. Vsem se je upiralo, da bi kaj takega jedli, le Marnoga ni mogla zadržovati lakote in takoj popadla eno od živalic kot popade jaguar nebogljene račke. Insekti so imeli okus po prezreli višnji, ki bi odpadla z drevesa že kak teden nazaj, in bili so tudi podobnega agregatnega stanja. Na srečo so ostali le zdržali tiste pol ure, ko so jih imeli zaprte, nato pa je prišel eden od Papajčanov in odklenil zapor.

"Pojdite z nami do sodnika," se je zaslišal ukaz in vsi so mu molče sledili.

"Za kaj pa nam boste sodili?" je zanimalo Inge. "Saj nas niste niti ničesar obtožili."

"Kršili ste policijsko uro, niste poslušali ukazov, pa še kaj bi se našlo," je dejal eden od paznikov.

"To pa res niso kakšni hudi prekrški," je dejal kadet in z velikim ustrežljivim nasmeškom in s pestjo udaril stražarja po tilniku, da je mrtev padel kot spodkopan grm šipka. "Tole bi pa že najbrž bil."

"Sedaj ste pa v pravih težavah," je zavpil drug stražar in prisilno so jih odvedli v nek prostor, ki bi mu pri nas rekli sodniška dvorana.

Kapitan pa se je prešerno smejal.

"Čemu tak nasmešek, dragi?" ga je vprašala Piverli.

"Ha, kadet je prej rekel, da je vesel, da končno ni on zajebal, pa glej kako se je lastna hvala od ihte zjokala. Spet je on kriv za vse naše tegobe."

"Jaz na tvojem mestu ne bi bila preveč vesela. Zaradi njegovih dejanj bomo sedaj vsi odgovarjali in bojim se, da bo kazen kar huda."

"Uh, saj res," je prešinilo kapitana, kot prešine sobo vonj po gnilem jajcu, če le-to razbiješ. "Mogoče pa bi jim lahko dali kadeta v zameno za naša življenja..."

"Lahko bi poskusili. S tem bi sicer rešili sebe, vendar bi s tem kršili naše zakone. Mi smo namreč obvezani, da pomagamo vsem članom posadke ne glede na to kakšno neumnost so storili."

"Res? Kdaj pa so uvedeni ta zakon?"

"Že ves čas je v zakonodaji in pravilniku PE."

"Pa smo ga že kdaj upoštevali?"

"Hmmm, dobra poanta," je komentiral kapitan in razmišljal, kot bi računal kubni koren iracionalnega števila. "Gospod sodnik, tale moški je kriv za vse, česar nas obtožujete - vzemite njega, nas pa izpustite, prosim."

"Kakšen moški? Kaj pa je to?" je bil začuden sodnik kot bi videl letečega prašiča s sedmimi nogami plavati v bazenu kisline.

Zadnja kapitanova izjava pa je tudi na obraz Brede Brade izvabila nič kaj dobrega obetujoč izraz.

"Če gre Naci v zapor, vas bom vse poklala," je sikala in se penila in kapitan se je potuhnil za Solicista, medtem ko je sodnik postajal vse bolj zmeden.

"Mir v dvorani! Sedaj pa začnimo od začetka. Najprej se predstavite in povejte kakšno funkcijo imate v mestu," je naposled izjavil sodnik in s kladivom udaril po svoji mizi, da so se zatresla vsa okna in vrata.

"Mi smo..." je začel Zeljko in si skušal kaj čimbolj originalnega izmisliti. "... poklicni plesalci plesa dežja... Ja, z maskami in plesom okoli ognja skušamo privabiti dež in restavrirati pokrajino, ki so vam jo Zemljani izsušili pred časom."

"Če je to res, potem je vse v redu, kar se tiče vaših funkcij. Povejte mi še vaša imena. Zanima me še nekaj, kje imate svoje maske, kajti po pregledu mesta, kjer smo vas prijeli, nismo našli ničesar."

"Ja, maske pa smo vrgli v ogenj, ker je tudi to del obred..."

"Aha," je bil razumevajoč sodnik. "Najbrž mora biti vaš poklic zelo drag, če morate za vsak ples zažgati vse vaše maske." Kapitan je prikimal. "No, pa še vaša imena mi povejte."

Kapitan je kar spreminjal barve od bele, zelene, modre do rdeče, vendar ga k sreči ni nihče videl zaradi maske, ki jo je nosil.

"Jaz sem Zelj Nato Pivo, ostali pa so Ingver Inin Sok, Solatni Bif Tek, Mar Elični Sir, Pivs Kaklo Basa, Nace Vseza Fura, Vojaš Kave Čerja, Roba Ti Sod in Poho Tanina Ključna, ostalih pa ne bom našteval, saj bi predolgo trajalo," je rekel Zeljko, mislil pa si je, da nima dovolj domišljije, da bi si še dvajset imen izmislil.

"Kako, lepo prosim," je vprašal eden od stražarjev, nikakor pa ne tisti mrtvi. "Kaj niste prej rekli, da vam je ime Zeljko in da ste nekakšen kapitan?"

"Mi se radi šalimo in smo zato drug drugemu dali razna šaljiva imena. Tako so mene poimenovali kapitan Zeljko. Kapitan mi pravijo, ker velikokrat nosim kapo, Zeljko me kličejo, ker je okrajšava imena Zelj Nato Pivo. Ostali imajo iz podobnih razlogov spremenjena imena v krajša," se je skušal zmuzniti kapitan.

"No, ja, potem je videti vse v redu in razloženo, kar pomeni da lahko greste, oziroma morate iti, saj vas v primeru, da ne bi hoteli iti, ne bi hotel še kar naprej prenašati na tem mestu, če ste slučajno zaradi moje besedice 'lahko' sklepali, da hočem reči da lahko ostanete, če hočete," je zmedeno dejal sodnik natančno tako kot general Furak ne bi.

"Potem kar gremo," je dejal kapitan. "Morda se pozneje še srečamo."

"Še ena malenkost je," je tedaj zinil sodnik. "Nekdo mora biti kaznovan za smrt enega od paznikov."

Breda je kapitana mrko pogledala in ni si upal obtožiti Naceta. Zato se je znašel kot se znajde pita v debelem črevu in rekel:

"No, prvi častnik, kar vi določite osebo, ki bo odgovarjala za dejanja..."

"Glej, glej, še eno besedo ste uporabili, ki je ne poznam. Odkod vam taka domišljija, če smem vprašati?" se je oglasil sodnik.

"Veste, poleg podedovane nadarjenosti, privzgojene osebne karizme in šarmantnega izgleda, doprinesejo tudi visoka stopnja šolanosti in dejstvo, da pogosto jemo češnjeve kupe," je odgovoril kapitan v istem duhu, torej duhu postanega zelja.

"A, razumem. Torej, kdo je zakrivil smrt stražarja?" je ponovno vprašal sodnik. Zeljko je grdo pogledal Robertina. Breda je pogledala Robertina še grše. Ta pa je rekel po kratkem, mučnem strmenju:

"Solicist, zakaj kar vi ne določite nekoga, ki bo sprejel krivdo?"

Solicist se je tedaj obrnil k Inge: "Kar vi določite krivca, Inge."

"Oh, to pa res ni delo za damo," je komentirala Inge in pogledala Pohorabina. "Kar vi določite to osebo, Kosmuljnik."

Kosmuljnik se je obrnil in dejal: "Vojko, dajte raje vi določiti krivca."

Tudi Vojko ni postopal drugače: "Kadet, povejte vi, kdo je kriv."

Kadet je gledal naokoli, koga bi lahko določil naprej za izbiro krivca. Videl ni nikogar več zato se je začel vrteti v krogu kot se štiridesettonski tank nikoli ne bi mogel in panično iskati novega izbranca za nalogo. Ker ni našel nikogar, je le zaprl oči in tiho izjavil, da so ga komaj slišali: "Jaz sem bi kriv."

"To pa je bilo prav plemenito," je komentiral sodnik. "So vsi profesionalni plesalci tako plemeniti?" je vprašal.

"Ne, samo jaz," je pogumno odgovoril kadet in držal se je bolj pokončno od metle.

"No, v tem primeru pa te obsojam na mesec dni čepenja v blatnem ribniku, polnemu jamskih ščuk."

Kapitan se je zdrznil kot polž, ki ga nasadiš na špičasti nosilec vrtne ograje: "Saj ne bi bile to florentiske jamske ščuke, vaša visokost?"

"Katere pa, saj samo te poznamo," je odgovoril sodnik. "Kazen sem izrekel, zdaj pa prosim straža primite krivca in ga odpeljite na služenje kazni, ostali pa ven iz dvorane in plešite naprej, saj vidite da ni dežja še vedno od nikoder."

"Kako pa da je kazen tako mila?"

"Kako mislite - mila?"

"Ja, mesec dni v ribniku in to je vse."

"Saj veste, kako je visoka stopnja rodnosti pri nas - trije novi že čakajo, da bodo zasedli mesto umrlega. Sploh pa z umori nimam veliko izkušenj, zadnje čase se vsi domnevni morilci zgovarjajo na razpasle žabe."

"Saj res, žaba je bila," je kadet vzkliknil. "Žaba je pokončala vašega sodelavca. Usedla se mu je na usta in ga zadušila."

"Na, lepa reč, zdaj moram pa preklicati obsodbo," je dejal sodnik žalostno. "Zakaj ste pa prej priznali, da ste vi ubili paznika?"

"Saj ga je!" je dejal Zeljko živčno in se tokrat ni pustil motiti s pogledi Brede. Šlo je za uspešno dokončanje usluge generalu. "Pazniki so videli. Povejte sodniku!"

Pazniki so se le spogledali in niso vedeli kaj bi storili, zato so le stali in molčali. Ko so kadeta končno po uri prerekanja odvlekli na služenje kazni, mu je kapitan le zaklical: "Nace, dobi moda," in mu pomežiknil.

Ostali člani posadke so odšli na mesto, kjer so kampirali in znova priredili zabavo. Po nekaj urah zabave jih je eden od paznikov vprašal: "Kje imate pa maske?"

"Naš dobavitelj mask se še ni oglasil tu mimo," je nabrito odgovoril Zeljko.

"Toda potem vaš ples za dež ne bo deloval, ker nimate vseh potrebnih pripomočkov."

"Ja, ampak ogrevamo se pa vseeno, da ne bomo potem zmedeni in da ne bomo izgubljali časa, ko bodo maske končno prišle... In kaj sploh ves čas vohunite za nami in nas sprašujete neumnosti?"

"Še vedno ste nam sumljivi, saj vas še nikoli ni nihče videl in kot veste, smo zelo nezaupljivi do tujcev še posebne od tiste strašne nesreče naprej."

"Tudi prav," je rekel kapitan in zabavali so se naprej.

Medtem pa so Naceta privedli v veliko dvorano, pregrajeno s tankimi stenami tako, da je bila razdeljena na veliko vlažnih, ozkih kabinic, imenovanih klečalnice. Kadet si je moral sneti hlače in sezuti čevlje. Nato je stopil v klečalnico, ki je bila po obliki najbolj podobna kakšnemu vodnjaku, le globoka ni bila tako. Tam so notri plavale neke ribe, očitno florentinske jamske ščuke, na tleh v globini enega metra pa je bilo polno ostrih kamnov. Ravno tja je moral kadet poklekniti. Še dobro, da je imel preobleko Papajčana, saj bi ga v nasprotnem primeru kar močno bolela kolena.

Rib je bilo res ogromno in imele so ostre, a fleksibilne plavuti in so kadeta tudi skozi preobleko prav fino zgečkale, ko so se drenjale mimo njegovega telesa v premajhnem prostoru. V povprečju so bile dolge natanko toliko kot dvaintrideset centimetrov dolgi kosi jabolčnega zavitka. Zlezle so mu tudi v marsikatero telesno odprtino in kadet se je celo zelo dobro počutil in je skoraj pozabil na svojo nalogo, ki mu jo je zastavil kapitan. Ko mu je klečanje po nekaj urah presedlo, je vstal in si odpočil. Kmalu ga je opazil eden od stražarjev in ga prisilil, da je moral ponovno klečati. Seveda se mu je kazen podaljšala in ponovno je imel kazen en mesec klečanja. Tako je minevala minuta za minuto, ki se je zdela kot dan za dnem, dokler ni nekega lepega dne zaslišal glas onstran pregrade. Očitno je bil eden od njegovih sojetnikov, ki je zaječal, ker mu je skuša vstopila v neko telesno odprtino.

"Kaj pa je narobe?" je kadet vprašal ne da bi se sploh pozanimal kdo je na drugi strani pregrade.

"Oh, prijatelj, tako je težko... Ne vem kako bom zdržal mesec in pol v tej juhi."

"Poskusi tako kot jaz. Jaz poskušam vedno uživati v katerikoli situaciji."

"Le kako naj uživam v tem?" je glas obupano zakrulil.

"Kaj pa je narobe pri tebi?"

"Ženo sem prisilil, da je jedla konzervirane kompote, dokler se ni urezala v odprto pločevinko in izkrvavela. Nisem vedel, da bo kazen za umor tako huda."

"Huda?!! Marsikje te za tak zločin ubijejo."

Nato je sojetnik začel jokati. Po kaki uri, je rekel:

"Moram od tod. Bi pobegnil z menoj iz zapora?"

"Seveda. To klečanje mi je počasi že začelo presedati kot se preseda človek, ki ima polno zadnjico mravelj."

"Kako pa bova zbežala ven?" je zanimalo Nacetovega kolega.

"Bom še malo premislil. Ti bom sporočil takoj, ko bom dobil kakšno idejo."

Tako je minevala minuta za minuto, ki se je zdela kot dan za dnem, dokler ni Nace nekega lepega dne spet zaslišal glas onstran pregrade:

"No, še nič idej?"

"Imam dosti idej, samo ne ideje o tem, kako bova zbežala," je odgovoril Nace.

"Kaj pa če enostavno kar vstaneva in greva?" je predlagal kolega. "Konec koncev nisva ne zaprta ne vklenjena."

"Prav, greva. Samo malo morava še počakati, ker moram izpolniti še eno nalogo, ki mi jo je zastavil kapitan."

Tedaj je iz zadnjične odprtine izpulil tja plezajočo skušo, jo pridržal nad glavo, nato pa ji odgriznil moda. Po ugrizu je držal moda v ustih in ko je lezel iz jame, se je spotaknil in nehote moda pogoltnil. Bil je zelo navdušen nad okusom in je tako pojedel še nekaj ducatov mod in šele nato je ena moda spravil na varno in beg se je pričel.

S kolegom Bedarjem I. Jedelo, kot se ni nikoli kasneje izkazalo, da mu je ime, sta pohitela po ozkih hodnikih med pregradami in se izmuznila iz jame mimo stražarjev, ki so Bounty slaščice oblivali s čokolado. V 23. stoletju se je namreč celotna industrija Bounty slaščice preselila z Zemlje na Papajo, kjer so tako izdelovali iz povsem organskih snovi tudi Frutabelo, Milko in večino kornetov tega oktanta.

Po nekaj urah tavanja sta prišla do mesta, kjer so kapitan in njegova posadka imeli še vedno zabavo.

"Ravno prav sta prišla na kozarec golaža," se je razveselil kapitan, ampak šele takoj po tem, ko je Nace povedal, da ima ribja moda. Stražarji tako ali tako niso opazili, da sta prišla nova člana, saj je bilo navzočih že kar veliko ljudi. Kozarec golaža sta takoj spila na eks, saj odkar sta bila v zaporu nista nič jedla, če ne upoštevamo kadetove malice. Očitno je bil za Papajčane tudi golaž strupen, saj je kadetov kolega iz zapora bruhnil v smrt kmalu za tem, ko je odložil kozarec. Še dobro, da ni omahnil v smrt preden je odložil kozarec, sicer bi kapitan in posadka imeli težave z razbitim kozarcem.

Tedaj pa so prihrumele čete papajčanov, oblečenih v vojaška oblačila. Še preden so čete prišle v bližino kampa, se je kadet začel dreti: "Bile so žabe, bile so žabe, ..."

"Predajte se, Zemljani, vi ste krivi za našo ribjo katastrofo," se je drl prvi izmed jurišnikov.

"Mislim, da je najbolje, da utišate kadeta, potem pa se podvizajmo na ladjo - tile nimajo prav nič veselih obrazov," je komentiral visoko omamljeni kapitan.

Kadeta so utišali tako, da so mu v usta potisnili žabo in mu povezali ruto okoli glave. Nekaj sekund za tem so z glasnim "muuu" izginili s površja planeta. Posadka se je znašla na mostu, nepomembni junaki pa so se seveda kravoportirali v svoje sobane in ob tem je prav zanimiva ugotovitev, kako lahko računalnik tako dobro ve, kdo se mora znajti na mostu in kdo ne.

"Takoj naravnajte smer proti Zemlji," je ukazal kapitan in po nekaj Nacetovih zgrešenih pritiskih tipk, med katerim so uspeli gozd zasuti z oplemenitenimi delci urana, kar je nadalje povzročilo mutiranje žab v rogate hiper-žabe, so švignili stran. "Saj imate moda, kadet, ne?"

"Imam, imam," je navihano dejal kadet. "In to dvoje mod. Ribja in svoja."

"Samo moda jamskih florentinskih ščuk me zanimajo in prav nobena druga," je zatrjeval Zeljko.

"V redu, tukaj imam moda," je dejal kadet in segel z roko v žep.

"Sem že povedal, da me zanimajo le ribja moda," je še enkrat rekel kapitan.

"Sam imam ribja moda spravljena v žepu," je odgovoril kadet.

"Prosim, če jih izročite v varstvo doktorici Flasher, da jih ne boste zmečkali kot je zmečkal dekan akademije vašo prošnjo za pogojni vpis v drugi letnik."

Kadet je previdno izvlekel moda, jih obrisal in podal kapitanu v roke. On jih je z veseljem vzel v roke in takoj nesel k Piverli. Govorimo seveda o ribjih modih. Piverli jih je namestila v eno izmed lepih barvnih posodic iz titanovega stekla, kamor je nalila še prezervativno tekočino in rekla, da bodo moda tako brez težav pričakala prihod na zemljo, tako kot brez težav pričaka školjka poteg vode pri blatenju. Po tem opravku se je pot proti Zemlji pričela. Pot bi lahko potekala brez težav, če ne bi na poti domov mimogrede zašli v neko vesoljsko meglico, kjer je bila vidljivost enaka nič metrov.

"Kaj za vraga je zdaj to?" je klel kapitan kot kolne bikec Ferdinand, ko ga med vohanjem cvetlic piči čmrlj v gobec - opazili boste, da smo zavoljo dobrega okusa kletvice izpustili ali pa jih vsaj približali knjižnemu jeziku. "Solicist, mamo vam posilim, zakaj se niste meglici izognili, namesto da ste zapeljali vanjo kot pijanec v jarek?"

"Poglejte na računalniški monitor. Videli boste, da računalnik ni zaznal ničesar. Kot da meglica sploh ne obstaja."

"Preklet astronomski fenomen, vagina mu mamina. General nam grozi z luknjo, mi pa smo se izgubili v njej!"

"Bom poskusil najti pot iz te luknje," je dejal Solicist in vtipkal nekaj ukazov v računalnik. Še dobro, da to ni bil kadet, saj pri njemu ni moč napovedati, kakšen učinek bo imelo njegovo pritiskanje tipk. Po nekaj urah poskušanja ni našel poti iz te luknje.

"Kapitan," se je oglasil Solicist. "Nisem našel poti iz te luknje."

Kapitan je začel renčati, potem je pozelenel in nazadnje šel rjovet nadaljnje kletvice v svoje sobane, posadka pa je medtem skušala najti ideje za izhod iz luknje - ob prostoglivnem pivu in biljerankovskem šansonu, za katerega se je izkazalo, da ni dobra glasbena podlaga za na zabavo. Nekaj časa so glasbo mirno prenašali, vendar je nejevolja ljudstva naraščala iz minute v minuto. Izgredi na zabavi so se razrasli do te meje, da so eden drugega metali v poveljniško reko, vse dokler se ni Piverli spomnila prav drznega načina, na katerega bi morda lahko našli izhod iz meglice. Zamislila si je, da bi lahko genetsko ustvarila vesoljske živalice, ki ne prenesejo življenja v luknji in so odporne na pomanjkanje kisika. Te živali bi nagonsko našle pot iz meglice, on bi jim le sledili. Potem se je spomnil Pohorabin še bolj drzne ideje. Preden je idejo izdal še komu drugemu, je vse skupaj še sedemkrat premislil. Ker pa je razmišljal naglas, pa so seveda vsi že prvič slišali in ideja je bila res drzna kot hoja po strupenih iglah. Nikomur ni bilo jasno kako to, da se nihče ni prej spomnil tega, saj je bila rešitev zelo preprosta. Pohorabin se je namreč spomnil, da bi lahko vesolje razrezali v mislih na kocke kubičnega kilometra in jih sistematično preizkovali od trenutne točke po vrsti od leve do desne in od zgoraj navzdol, dokler ne bi prišli nazaj v vesolje. Tako so tudi storili in že po nekaj dneh preiskovanja so se znašli v vesolju kot se včasih znajde polž v solati. Malce prepozno je Robertina prešinila ideja, da bi enostavno nastavili poljubno smer, poleteli in se slej ko prej znašli zunaj meglice, namesto da so počasi analizirali vsak njen kos kot kakšni laboranti. O tem je raje molčal, saj ni želel da bi ga kdo čudno ali celo grdo gledal kot gleda mesar mačko, ki mu je pravkar odnesla sveže odrezan zrezek, dasiravno o tem ne poročajo dosti v medijih. Po kaj hitrem preletu so bili v dveh urah na Zemlji. General jih je že željno pričakoval, saj je japica postajala vedno hujša. Zdaj je stvar postala že osebna, saj je gospodinji Barbari odgriznila prst in pol nohta na tistem prstu. Celo vse kamenje, ki se je nahajalo v akvariju, ni bilo več podobno kamenju ampak se je že spremenilo v mivko. Mojmir je ugotovil da luknje v strehi niso zaradi toče ali termitov, ampak da jih je naredila japica s svojim zelo nemirnim preobračanjem. Seveda so japico nemudoma odpeljali v kirurško ambulanto za japice in operacija prisajanja mod se je lahko pričela. Dotično ambulanto so zgradili ravno na generalovo željo in specifično za ta primer in zanjo so porabili kar nekaj davkoplačevalskih gibanic. Zaposlili so tudi nekaj ducatov doktorjev in medicinskih sester, ki so preučili do zadnjega detajla življenje japic. Predvsem so dali pri preučevanju poudarek na njihovo družabno življenje in šolstvo. Japico so pripeljali v bolnišnico z reševalnim vozilom, ki je bil kupljen seveda le za ta namen. Pripravili so tudi razna orodja kot je defibrilator za japico, uspavalni plin za japico, infuzijske vrečke za japico in podobno. Eden od praktikantov se je celo moral preobleči v japico in biti pripravljen, da bo pacientko vzpodbujal ali celo zanjo plesal sprostilni ples s slačenjem plavuti. Operacija se je pričela brez zapletov in tudi uspela. Edina majhna težava je bila to, da je uspela povsem napačna operacija. Doktorji so zamešali bolniške kartone in so mislili, da je japica naročena za transplantacijo škrg in plavuti in so to operacijo že uspešno zaključili, ko so ugotovili da gre v bistvu za presajanje mod. Ker načeloma ni zdravo izvajanje več operacij na enem pacientu na dan, so se odločili, da bodo naslednjo operacijo opravili čez nekaj dni. Japica se je zbudila v postelji čez nekaj ur in ob pogledu na svoje plavuti in škrge popolnoma znorela in začela kričati na zdravnike. Ti so jo hitro pripravili za pravo operacijo, pa tudi obljubili so ji, da bodo popravili učinke prejšnje operacije. Po teh besedah je bila japica pomirjena in je željno pričakovala pravo operacijo. Piverli Flasher so poprosili za moda in ta jih je voljno dala od sebe. Tokrat je operacija potekala brez zapletov. Japico so uspavali, ji vrnili originalne dele telesa ter prišili nova moda. Pri operaciji je bil celo prisoten general kot glavni sponzor, pa je žal kar nekajkrat omedlel, ko so ribico odprli. Kljub temu, da je general že kar nekaj let prebil v vojski, še nikoli ni videl kaj tako krutega. Videl je sicer bolj krute in tudi manj krute stvari, a točno tako krutih stvari ni prenesel. Ko so ga na nosilih odnesli v sosednjo sobo, so stažisti mislili, da je to japica, pripravljena na operacijo oči in temu ustrezno so ga obdelali. Kako so uspeli zamešati odraslega moškega in malo japonsko ribico ni jasno nikomur, še najmanj pa kadetu, ki je pri operaciji sodeloval. Kako se je kadet znašel pri operaciji kot vodja, ni jasno nikomur še najmanj pa kadetu, saj se je tam znašel iz čistega mira hip zatem, ko se je v garderobi igral in preizkušal, kakšen je videti v zdravniškem ogrinjalu in stetoskopu za japice. General je tako dobil ribje oči in je imel širokokotni pogled na svet. Po eni strani je bilo to v redu, po drugi strani pa general sploh ni bil lep na pogled, saj ne da bi kdajkoli prej bil lep.

V drugi sobi pa so ravno končali z operacijo prisajanja mod na japico, s katero se je vse skupaj začelo. Ležala je uspavana in ovita v povoje na bolniški postelji in zdravniki so si čestitali za dobro opravljeno delo.

"Kaj ni bi bilo mogoče bolje, če bi ribico postavili nazaj v vodo?" je tedaj prečinilo enega od kirurgov. Prečiniti je, v opombo, izraz ki ga bodo začeli uporabljati šele v 22. stoletju in bo pomenil zelo podobno kot prešiniti, le da prečiniti pomeni prešiniti s pomočjo laserja. Ta laser ne bo povzročil nič škode, le zelo dober stimulans bo. Uporabljal pa se bo predvsem v zdravstvu pri zdravljenju neplodnosti, v mentalnih institucijah in na rockovskih koncertih. Edina razlika pri uporabi bo nastavitev moči laserja. Tako bo naprimer pri prvi uporabi na rockovskem koncertu tako močna, da bo prerezala kupolo arene, kjer se bo koncert odvijal.

"Takoj dajte japico v vodo," se je glasil ukaz kapitana.

"Ampak potem povoji ne bodo več sterilni," je bila zaskrbljena bolniška nečakinja. To je podobno kot bolniška sestra, samo da odgovarja bolniški teti, namesto bolniški materi.

"Mislim, da je bolje, da povoji niso sterilni, kot da japica dehidrira tu na postelji. Lahko bi jo pa dali tudi v destilirano vodo," je rekel Solicist.

"Oooo," je zakričala že prej omenjena bolniška nečakinja. "Poglejte - japica je odprla oko."

"Neumnica," jo je utišal kapitan. "Saj imajo vendar ribe ves čas odprte oči."

"Saj res, kako sem neumna," je rekla že prej omenjena bolniška nečakinja, in ker se bo tole očitno še nekajkrat ponovilo recimo raje na kratko žeprekinja, ter stopila k japici, da jo bo prijela ter dala v vodo, ki jo bo nekdo drug najbrž prej pripravil. "Ampak poglejte, s plavutjo je zamigala!"

"To pomeni, da se že prebuja iz svojega spanja," je strokovno ugotovil kadet, še vedno oblečen v zdravniško haljo in z okrvavljenimi gumijastimi rokavicami.

Žeprakinja je pristopila še bližje k ribi, ki je še kar nemirno migala s plavutjo, in jo skušala prijeti v roke. Ko se je bližala japici in se je skoraj dotaknila, je nenadoma japica poskočila in žeprakinjo tako ugriznila v roko, da je le-ta zarjula kot merjasec, ki mu odgrizneš hipotalamus. Naj za skeptike samo omenimo, da so znanstveniki ta poizkus na merjascu res naredili in se prepričali, da res močno zarjuje, če mu odgrizneš hipotalamus - trije od njih so še zdaj gluhi. Na srečo pa v bolnišnici ni nihče oglušel, saj so imeli osvetljenost nastavljeno le na polovico.

Žeprakinja pa je še kar tulila in tulila in japica ni izpustila svojega čvrstega ugriza, pa čeprav je žeprakinja tolkla z njo po steni in kirurških pripomočkih. Trije bolniški bratje so panično tekli po sobi in so si med tem poškodovali eden roko, drugi nogo, tretji pa je dobil trojni zlom srca. Vsi so k sreči preživeli. Vsaj dokler jih ni, ko so šli domov, povozil valjar, ki je ravno peljal na letni festival akrobacijske vožnje z valjarjem v Dardanele, kjer je bilo zdaj vse ravno. Poanta je ravno v tem, da ravno po tisti ravni poti ne bi smeli iti, ker se voznik valjarja ni ravnal po cestnih pravilih. Pa še izpita ni ravno imel, ampak zaradi nekaj prekipetega mleka ne bomo ravno jokali, zato kar naravnost naprej z zgodbo, kajne?

Žeprakinja je še vedno tokla po stenah z japico, ostali pa so se umaknili iz sobe in nemirno ugotavljali kaj se je zgodilo z nesrečno ribo, saj bi v primeru uspešno opravljene operacije morala postati prav tako mirna, kot je bila na začetku. Za seboj so zaklenili vrata operacijske in opazovali dogajanje skozi malo stekleno okno. Prizori so bili grozljivi - japica je popadla žeprakinjo še za vrat in ta se je začela dušiti. Nikomur ni bilo jasno, kako je možno, da se tudi japica ni začela dušiti, saj nobena riba ne more zdržati toliko časa na suhem, niti leteče ne. Žeprakinja se je otepala in otepala, dokler ni nenadoma obležala na tleh, babica pa je začela gristi medicinske aparature, prizanesla pa ni niti srčnemu vzpodbujevalniku svoje pravkaršnje žrtve. Ko se je naveličala gristi le kovine, se je lotila tudi žeprakinje in si je tako privoščila kar krepko malico, ki ji je dala še dodatno energijo in tudi zrasla je nekoliko. Ko se je stvar malo polegla, si še vedno nihče ni upal vstopiti in ujeti zmešano ribo, ta pa se je naveličala ždeti na tleh, zato je iz čistega miru ali bolje iz operacijske sobe skočila na plano skozi okno in šipa se je razbila v veličatnem harmoničnem sozvočju razbitega stekla, urbanega utripa pločnikov pod oknom in Marnoginega kričanja.

"Kaj bomo pa storili sedaj?" je vprašala Inge.

"Ne vem," je odgovoril kapitan.

"Najprej moramo ugotoviti, zakaj je japica tako znorela, saj smo operacijo uspešno izvedli," je dejal Solicist.

"Po čistem deduktivnem logičnem sklepanju bi lahko takoj rekli, da operacije potemtakem pač nismo preveč uspešno izvedli," je vidno naveličan odvrnil kapitan.

"Ampak le kaj bi šlo lahko narobe?" je vsa živčna ugotavljala Piverli. "Saj smo uporabljali prava orodja in tudi znanje doktorjev je vrhunsko."

Tedaj se je izza japičnega EKG aparata priplazil mlad starec in stopil pred naše zmedene junake:

"Dober dan, jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom pomagal," je dejal.

"Končno ste prišli," je dejal kapitan. "Tu imamo velike probleme z malo ribo in ne vemo, kaj je narobe."

"Seveda imate probleme," je zavzdihnil vrač. "In seveda ne veste, kaj bi... Saj ne da bi bilo to kaj novega. Rešitev pa je kot vedno na dlani."

Vsi člani posadke so pogledali na svoje dlani. Ker ni bilo tam ničesar, razen nekaj rozin v dlani Brede, so začeli gledati dlani še ostalih članov.

"Očitno samo na moji dlani," je vrač zaničljivo pihnil. "Ja, moda ste narobe zvezali, kajpak!!! Ste že kdaj slišali, da je treba paziti na polariteto?"

"Polariteto? Kakšno polariteto?" je začudeno vprašal kadet.

"Vi ste pa res neumni," je dejal vrač. "Moda ste zasukali narobe, razumete? Leva stran mod je zdaj na desni in desna stran je na levi. Vsakomur je jasno, da je polariteta pri tem zelo pomembna, razen mogoče vam. Riba ima zdaj kajpak moda zvezana narobe in produkcija hormona se je še ojačala, namesto da bi se zmanjšala. Zdaj imate na grbi podivjano ribo, ki žre glave vsemu kar leze in gre po mestu."

"Kako jo bomo pa sedaj našli in ujeli?" je vprašal kapitan.

"Na to se pa nisem spomnil, zato sem brez idej. No, ko pa jo najdete, boste vsaj vedeli, da morate moda presaditi narobe... Ali pa za božjo voljo preprosto ubijte prekleto ribo!" je rekel starec in izginil za zaveso kot lanski sneg.

"Le kaj ste mislili, ko ste šivali moda na ribo?" se je razjezil kapitan in z roko tako udaril po mizi, da so se vse šipe v hiši zatresle kot se strese miš, ki ugotovi da je nič več ne more rešiti pred usodo, da bo postala kosilo neki mački.

"Jaz sem mislil, kako bom predčasno odšel domov in se posvetil punci," je rekel nek mlajši zdravnik. "Ravno imava drugo obletnico zveze."

"Nič ne bo s tem," je oddgovoril kapitan. "Sedaj bomo šli iskat ribo. Če jo bomo našli kmalu, boste lahko šli predčasno domov, pa naj vam bo to dobra vzpodbuda za iskanje."

"Kapitan..." se je oglasil Vojko precej zaskrbljeno. "Kako za vraga bomo našli majceno ribico v tako velikem mestu - Ljubljani?"

Bralcem pa naj povemo, da je seveda Ljubljana že v 23. stoletju precej precej večja kot v 21.

"Preprosto. Sledili ji bomo in sicer bomo šli po njenih sledeh, saj povsod pušča za seboj le razdejanje," je povedal kapitan.

"Joj, kapitan, kako ste pametni," je komentiral kadet. "Ni čudno, da ste kapitan, ko ste pa tako pametni."

"Nehajte se mi prilizovati, raje pojdimo takoj iskat japico!" se je glasil ukaz vrlega kapitana Zeljka.

In šli so iz bolnišnice, oboroženi do las z najnovejšimi orožji laboratorijev Garnier iz Pariza... pardon - laboratorijev PE iz Ljubljane, s točno začrtanim ciljem - ujeti poblaznelo ribo, ki je za seboj puščala poleg razdejanja tudi hormonsko sled. Tako so videli polno razbitih avtomobilov, marsikatera stavba je bila poškodovana in marsikateri človek se je držal za glavo, ker mu je ribica odgriznila prst. Sled smrti se je vila vse od japičine kirurške ambulante naprej proti prešernovemu spomeniku, pa nadalje ob nabrežju, kjer je bilo videti, da se je japica malo osvežila z nekaj zamahi v Ljubljanici. Nato so bile vidne sledi tudi na šuštarskem mostu, kjer je očitno ribica prišla iz vode. Je namreč s tako silo poletela iz vode, da je naredila kar zajetno luknjo v mostu, pristala pa je na zmajskem mostu, kjer so ji zmaji očitno izgledali kot sorodna vrsta in se je ob njih tako obdrgnila, da jih je obrabila in so samo zmajeve glave zdaj stale na tankih palicah. Od tam je ribica očitno letela proti nekdanji železniški postaji (odkar so bili avtobusi zelo poceni in hitrejši od vlakov, so železnice ukinili) in se ustavila pri gospodarskem razstavišču, kjer si je privoščila kar nekaj sirovih burekov. Teh seveda ni plačala, saj je diplomirani gostinec Rahmid Hoti na poročilih na svoj značilen način jasno povedal, da je nekaj pritelelo skozi okno, ga ugriznilo v vrat in še preden se je zavedel, je bila cela zaloga burekov za cel teden izginila. Ribica je nadaljevala pot proti Črnučam, kjer je nato krenila proti Mariboru in mimogrede tudi razbila nekaj avtomobilov. Lastnik trgovine z malimi živalmi je naznanil, da se je zadržala kakih deset sekund v njegovem akvariju pri japonskih bojnih ribicah in jih od strasti vse dodobra razgrizla, nato pa pot nadaljevala s tramvajem, kjer je pogrizla tudi nekaj ljudi, vključno z bivšo županjo Ptuja Slavico Kos. Tam je šla na ponovno osvežitev in sicer v Dravo, nato pa je nadaljevala pot proti severu in se jezila, ker je bila na cesti kot vedno velika gneča.

Zeljko in njegovi so jo komaj dohajali, oziroma je sploh niso. Bila je urna kot medcelinska raketa, edino kar pa jim je bilo v pomoč, pa je bilo to, da je bilo nemogoče zgrešiti njeno pot iz že prej omenjenih razlogov. Naša posadka se je tako proti večeru odločila, da bo le morala spati, zato so najeli motel pri Vuzenici. Seveda ni treba omenjati, da so priredili še eno zabavo in tokrat kadetu niso dovolili, da se je udeleži iz že znanih razlogov. Vino je teklo v potokih, pivo pa v oceanih. Zabava se še ni končala, ko je prišla lastnica motela trkat na vrata. Odprl jih je Solicist, pa ne zato ker bi slišal trkanje, ampak je moral bruhniti, pa je kadet že zasedel WC.

"Kaj se pa greste?" je bila lastnica, Maša Kaplan po imenu, razburjena kot bi bila po poklicu razburilnik. "Prvič, veste da je ob desetih začel veljati nočni mir, drugič pa ste se prijavili trije, v sobi pa vas je petnajst."

"Kaj pa je to važno koliko nas je notri, saj ne bo nihče spal?" se je zasmejala Marnoga, mimogrede pa spila še eno pivo. Ker je bila steklenica enainpollitrška, so morali vsi ostali kar malo počakati, da je spila do konca, potem pa so se lahko naprej menili.

"Plačali boste eno gibanico več in če se ne boste pomirili, bom poklicala policijo," je še naprej histerično vreščala lastnica. Nato jo je hotel pomiriti Solicist, pa je imel tako alkoholiziran dah, da se je lastnica samo ulegla na prag in od nje tisti teden še ni bilo glasu. Za omamljeno lastnico se nihče ni sekiral, pred njo pa tudi ne. V bistvu so jo le ignorirali in se zabavali še naprej. Ko so zjutraj pot rahlo mačkasti nadaljevali, je lastnica še kar ležala tam, nihče pa ni niti vedel da je v bistvu vmes minil en dan, ker so ga prespali. Ribica je medtem prišla do Maribora in se odločila, da si bo odpočila za nekaj časa in se je šla kopat na tamkajšnji bazen, kjer je mimogrede pogrizla še nekaj ljudi. Na njeno veliko nesrečo pa tam ni našla prav nič drugih rib, kar je v njej še dodatno nakopičilo nekaj adrenalina in zato je besno odjadrala naprej proti Celovcu. Posadka kapitana Zeljka pa je stalno risala pot ribice in kmalu so ugotovili kam je namenjena. To so ugotovili s pomočjo skenirnega tehnika Vojka Dejme Poskenirija, ki je s pomočjo triangulacije in linearno regresijsko metodo napovedal pot ribice, in tako so ostali vsaj vedeli, da natanko po njegovi izračunani poti ribica zagotovo ne bo šla. Vseeno so se odpravili na izračunani cilj, saj so vedeli, da vseeno odmik od izračunane poti ne bo prevelik. To jim je zaupal duh Spomenke Hribar, ki so ga na eni od zabav poklicali, ker je ravno Inge imela s seboj od otrok družabno igro, imenovano Pokliči duha. Kot pojasnilo naj povemo, da je bila ta igra na Inginem rojstnem planetu najbolj popularna - celo bolj od igre Obrij očeta pod pazduho in mu zakuri lase. Inge je bila na Zirominatu, svojemu rojstnemu planetu, trikratna planetarna prvakinja v slednji igri in vsi so bili ponosni nanjo, edino oče ni te igre preveč odobraval - zakaj, ni še nikomur jasno. Skratka na cilju so člani posadke postavili tabor in postavili straže, da bodo pričakali to nevarno ribico. Po ponovni partiji igre Pokliči duha se jim je znova prikazala Spomenka Hribar s svojim zakladom modrosti - edino žalostno je bilo to, da so bili vsi tako pijani, da se naslednji dan niso spomnili, kaj jim je povedala. Povedala jim je namreč kako bodo lahko to ribico najlaže ujeli. No, kot vidimo, se bodo morali naši junaki znajti po svoje. In res so se - ker očitno niso menili, da je čas kritičnega pomena, so priredili zvečer še eno zabavo in ponovno partijo igre Pokliči duha, pri čemer so kadetu zabičali, naj ostane trezen in naj si zapomni, kaj bo Spomenka povedala. Kadet je ostal trezen do klicanja duha. Takoj, ko se je duh pojavil, pa je vzel steklenico in si privoščil nekaj pijače, saj si je mislil, da mu ne bo škodila pred koncem seanse. Na srečo je imel prav - razen tega da je bruhal, da mu je zatekla trebušna slinavka in da sta mu izpadla oba sekalca, mu res ni škodila, in tako si je zapomnil modre besede Spomenke Hribar. Nekdo se bo moral napraviti v ribico in čakati v bližnjem jezeru na japico. Ko bo japica zagledala največjo japico na svetu, se ji ne bo mogla upreti in jo bo začela osvajati in v tem trenutku je najboljša priložnost, da ribico ujamejo. Če bodo pa to priložnost zamudili, se ne bo preveč lepo godilo preoblečeni osebi, saj bo japica začela obred parjenja. Spomenko so še vprašali, kako da je tako polna modrih nasvetov, pa je odgovorila, da je rektorica univerze za vrače in že znani vrači, ki so spremljali naše junake pri dogodivščinah so se vsi šolali pri njej.

V japico se je moral napraviti kajpak naš junak kadet. Že prej omenjena maškaradna izvedenka Alojzija Ajizjola mu je iz smirkove mase naredila prav avtohtone škrge, ki si jih je moral s sekundnim lepilom prilepiti na podbradne nosilce. Na hrbet si je moral prilepiti polno lusk in se naškropiti z ribjim parfumom Smrdipo Ribah. Moral si je zlepiti noge skupaj, in sicer ne s sekundnim lepilom, temveč z dvoinpoltedenskim, ker bi sicer misija preveč stala, kadetove noge pa tudi niso bile prav kratke. Moral se je še naučiti ribje govorice. Posebej mu je probleme delalo kotaljenje glasilk po grlu gor in dol, kar je bil običajen element ribjega govora. Po nekaj dneh je bil kadet pripravljen na misijo. Stežka se je skotalil v vrbsko jezero, kjer je čakal japico. Njegovi tovariši pa so čakali v grmovju poleg jezera, in ker jim je kmalu postalo strahotno dolgčas, so kajpak začeli piti in peti. Kadet je postajal zelen od zavisti, saj si je zelo želel kaj spiti. Kljub temu se je odločil, da bo posadki pomagal in bo vzdržal kolikor časa bo treba. Njegova trdna odločitev je trajala celo kakih petnajst minut. Potem se je slabe volje privlekel do grmovja in zahteval zasluženi požirek. Že pijani Solicist je mislil, da jih je obiskal kak krap, pa je na srečo bila večina posadke še toliko pri sebi, da so kadeta odslovili nazaj v jezero z litrom ruma. Kadet si je privoščil krepak požirek in ravno je začutil vpliv alkohola na svoje možgane, ko se je od nekod prikradla japica. Ko je zagledala kadeta Naceta tako napravljenega jo je popadla strašna strast in oči so se ji odprle tako na široko da je skoraj postala hiperkrogla. Pognala se je proti kadetu kot topovska krogla na jedrski pogon. Na žalost ga je presenetila od zadaj in revež sploh ni vedel kaj ga je zadelo, k temu pa tudi pol spitega ruma ni nič pripomoglo. Ribica se je najprej drgnila ob njegovih nogah in ga tako kar nekajkrat grobo in strastno odrgnila. Počasi je prilezla do njegovih intimnih delov. Kadetu kljub vinjenosti to ni ravno prijalo in začel je spuščati zvoke kot kak bober, ki ga nekdo že tri dni odira. Najhuje pa je bilo to, da je posadka v bližnjem grmu spila že kar nekaj požirkov opojnih pijač preveč in je postala zategadelj rahlo manj subceptibilna na dražljaje iz okolice ali na kratko povedano, nihče ni opazil prihoda super potrebne japice in kadetovega paničnega rikanja. Namesto tega so se nalivali s pijačo in veselo prepevali stare alpske poskočnice. Japica pa je medtem našla kadetov rektuum in zdel se ji je nekam čuden za ribo, saj ne da bi imela prav veliko seksualnih izkušenj z ribami samimi. Mislila si je, naj bo čudno ali ne, jaz bom to izkoristila in je zlezla vanj. Kadet je zarjul kot bi biku zabil v zadnjično odprtino kakšno raskavo bodečo zadevo (slaba, a zgovorna primerjava bi bil naprimer kaktus), kar se je tudi v resnici zgodilo, če na zadevo realistično pogledamo. Ta nečloveški krik je navsezadnje le pritegnil pozornost posadke, saj so vedeli, da se kadet tako ne bi drl, če ne bi bilo res nekaj narobe.

Iz grma je prilezla Inge, ki jo je petminutni žreb nejevoljne posadke določil za izvidnico, da so ostali lahko naprej nemoteno pili. Ko se ji je pogled odprl na prelepo vrbsko jezero, je nedaleč od obale zagledala kadeta zabuhlo zelenega v obraz in z široko odprtimi očmi, da je bil podoben hiperkrogli. Bralcem se opravičujemo za že drugo primerjanje likov zgodbe s hiperkroglo, za katero se nam niti ne sanja, kako izgleda - gre zgolj za pomanjkanje domišljije, konec koncev smo le napisali že skoraj enajst zgodb Planetarnih ekshibicij in to je skoraj enajst zgodb Planetarnih ekshibicij več, kot jih napiše povprečni Zemljan. Vsa panična je Inge stekla (mislimo glagol premikati se hitreje kot hoditi in ne način premikanja vode) nazaj proti posadki in kapitanu poročala o neljubem dogodku.

"In kaj nas to briga?" je kapitan zakrilil z rokami, da je skoraj strmoglavil kačjega pastirja. "Če mu je slabo naj bruha, sicer pa naj mirno čaka na prihod babice."

"Mislim, da je kadetovo stanje povzročila ravno babica, ki je morala priti semkaj že nekaj časa nazaj," je povedala Inge in ni ji bilo jasno, od kod jo je presunila takšna modrost.

"Opa, potem pa se moramo podvizati," je kapitan sunkoma vstal in se moral takoj usesti nazaj, da ni omedlel. Ko se je nadihal, je trezno razmislil s svojo pijano glavo: "No, kdo je prinesel s seboj kletko iz armiranega titana, v katero bomo ribo ujeli?"

"Kakšno kletko?" je vprašal Solicist. "Saj niste naročili, naj jo prinesemo."

"Solicist!!!" je bil kapitan vidno in tudi slišno razjarjen. "Sem v Avstrijo smo prišli samo z razlogom, da ujamemo prekleto ribo. Kako za vraga mislite, da bomo to storili brez kletke? Vam moram vse napisati? Zakaj se ne spomnite česa tudi sami?"

"Lahko si to kletko repliciramo," je dejal Solicist mirno kot bi moral stati v vrsti pri vojakih.

"Odlično," je komentiral kapitan in se zamislil. "Tega se pa še sam ne bi mogel bolje spomniti... No, kdo je prinesel replikator s seboj, da repliciramo kletko iz armiranega titana, v katero bomo ribo ujeli?"

"Kadet ga je imel pri sebi," je dejala Marnoga.

Kapitan je stopil na rob obale in zaklical v smer še vedno zabuhlega in izbuljeno zelenega kadeta:

"Hej, Nace! Kje imaš replikator, ki si ga baje prinesel s seboj?"

Kadet je poplesoval v ritmu ribapleše in s težavo odgovoril: "Pri sebi. Kaj pa vam bo?"

"Repliciraj kletko iz armiranega titana in ujemi ribo vanjo," se je glasil kapitanov ukaz.

"Kako naj jo ujamem, če pa se ta riba trenutno nahaja .... v meni," je odgovoril kadet.

"Ne vem... Znajdite se. Potiskajte ali pa kaj podobnega."

"Bom poskusil," je dejal kadet in repliciral kletko in jo nastavil k rektumu. Tedaj je močno prdnil in japica se je znašla v kletki.

"Zaprite kletko, kadet," so burno navijali člani posadke na obali.

Kadet je posadko poslušal in kletko zaprl. Vendar kletke ni držal dovolj močno in japica je s kletko vred začela plavati po jezeru. Nace z močno razširjenim rektuumom (od takrat je baje nosil številko 16) žal od bolečin ni bil sposoben plavati za njo in je samo ostal na mestu, medtem ko so ostali panično gledali, kako jim bosta kletka in ribica ušli proti Švici. Tedaj je bolj refleksno kot zavestno kadet potegnil laserski pipec in ustrelil za valovi in če bi kdo stal dovolj blizu, bi videl kako se je japica spremenila v kupček japonskega bojnega pepela, ki začuda ni imel krajšega imena.

Kadet je samo nemo stal in gledal proti mestu, kjer je še pred nekaj sekundami bila japica.

"Kadet!! Zakaj ste to storili? General nas bo sedaj žive odrl," je kriknil kapitan.

"O, moj bog," je potrdil Robertino. Kadet pa je začel kar jokati. Glede na to, da ponavadi ni kaj zelo obžaloval svojih nepremišljenih dejanj, so si še danes večinoma enotni, da je moral jokati zaradi bolečega anusa. "Kaj bomo pa zdaj?"

"Potolažili bomo mojega moža in mu dali obkladke," je sočutno rekla Breda.

"Mislim, kaj bomo z japico?" je rekel Ponikvar.

"Lahko bi ujeli tukajšnjo ribo in jo maskirali kot japico," se je glasil Vojkov predlog.

"Vojko!!!" je vzkliknil kapitan in nihče ni mogel vedeti, kako se bo glasil odgovor in tudi vi ne veste še, če tole prvič berete. "Saj ti si genij... Točno to bomo storili, ujeli bomo vrbsko postrv prinašalko in Alojzija Ajizjola jo bo maskirala v japonsko bojno ribico."

"Kapitan," je resno povedal Pohorabin. "Alojzije ni več."

"Kako to mislite, je ni več?"

"Odkar je kadeta preoblekla v japico... S kadetom sva med preoblačenjem govorila o novih indukcijskih spojkah za replikator, nakar mi je napravo izpulil iz rok in ponesreči pritisnil zeleno in modro tipko, kar je replikator interpretiral kot ukaz za depliciranje... In ker je pred njim ravno stala Alojzija, ki je nanašala še zadnje detajle na kadetov obraz... je nekako v materialnem smislu izginila."

"Masko bo lahko naredil kdorkoli, saj ni tako težko," je dejal kadet.

"Tako?" je kapitan besno zalajal. "Potem, dragi kadet, pa se reši iz te situacije kakor sam hočeš, ker bomo krivdo zvalili nate. Česa vsega nismo prestali, medtem ko smo iskali jajca za to ribo, potem pa si, kot vedno, naš trud uničil. Dovolj imam tega."

Posadka je tiho opazovala razburjenega kapitana in se z njim tudi strinjala.

"Pojdimo domov," je pozval kapitan. "Ti, kadet, pa štopaj, če želiš. Dobimo se v ponedeljek, ko bomo poročali generalu."

Odpravili so se na pot, kadet pa je moral ostati tam vsaj dokler posadka ne bo izginila z vidika. Bil je ves žalosten, pa tudi hodil je težko zaradi težav z japico. Kmalu je začel štopati in upal, da bo kmalu doma.

"Kaj pa če bi vseeno uporabili kadetovo idejo namesto, da o tem poročamo generalu?" je predlagala Inge.

"Saj jo bomo, samo kadeta sem želel spraviti v slabo voljo," je odgovoril kapitan.

Tako je posadka Matere Štefke s pomočjo računalniškega hologramskega modelirnega sistema naredila čimboljši približek japice, Pohorabin pa je nato modelček motoriziral in riba je izgledala kot prava. Nato je Inge, zamaskirana s hlačno nogavico Polzela, vdrla v hišo Tvojmirevih in motorizirano ribico preizkusila v domačem akvariju, nakar je morala vdreti še nazaj ven, ker jo je čistilka zaklenila v hišo.

V ponedeljek pa so po dogovoru vsi stali pred pisarno na kratko generala Juraka in ta je prišel ven in jih pozdravil. Tiho so se hihitali, ko so ga videli stati tam z ribjimi očmi, ki so neinteligentno strmele ves čas v eno in isto smer in sicer v vse smeri v prostorskem kotu razpona 180. Ko je videl ribo v Inginih rokah, se je zelo razveselil in na vrat na nos in še na ušesa so odhiteli k Tvojmiru in ta se je razveselil, ko je videl svojo dragoceno ribo spet lepo umirjeno in apatično, ali pa bolje rečeno, vsaj tako je mislil. Ravno ko pa so ribo dali v akvarij in je naredila dva umirjena kroga na svoj apatičen mehanski način, pa je pritekel v hišo kadet, vidno utrujen in podočnjakast:

"Uspel sem, uspel, našel sem japico," se je drl, da je na dveh manj vrednih akvarijih počila šipa.

V rokah je držal vrbsko postrv prinašalko, kateri je na glavo z elastiko pritrdil čelno sliko japice, izrezane iz revije Ona.

"Od kod pa imate sedaj dve ribi?" je vprašal Tvojmir.

"Mi smo... torej... Stvar je taka, da..." je začel kapitan, medtem pa je Nace vrgel zamaskirano ščuko v vodo.

"Mislili smo, da japica ne bi imela nič proti, če ji poiščemo družbo," se je znašla Inge.

Postrv je zaplavala par krogov po akvariju in maska ji je takoj odpadla z glave, nato je pograbila z zobmi japico in jo prinesla kadetu - bila je pač postrv prinašalka.

"Takoj vrzite to ribjo golazen ven iz mojega akvarija."

Kadet je prijel mehansko japico in jo vrgel skozi okno.

"Pa ne to," je Mojmir skoraj omedlel od kričanja. "Mislil sem to postrv z elastiko okoli glave."

Čez nekaj minut je pozvonil butler.

"Gospod, tole sem našel zunaj na trati... Če se ne motim, je vaše," je rekel s kletnim basom in ponudil Mojmiru japico, ki je še kar plavala v njegovih rokah.

"Kako je možno, da je še vedno živa?" se je vidno čudil Mojmir.

"Hmm... izgleda da jo je presežek adrenalina, ki ga je bila deležna pred časom, ohranil pri življenju," si je Piverli spretno izmislila. Čez nekaj sekund je na vrt poletela postrv, mehanska japica pa je sama plavala v akvariju. Sicer so morali met postrvi ponavljati še dvakrat, ker jo je butler vsakič prinesel nazaj.

"Kako naj se vam zahvalim?" je vprašal Mojmir in general je hrknil.

"Odkar so iznašli prekmurske gibance, to ni več problem," je odgovoril general. "Predvsem pa sva si zdaj vsaj bot, kajne?" Nato se je obrnil h kapitanu. "Kako pa naj se vam zahvalim jaz?"

"Rabimo dva tisoč prekmurskih gibanic in dva tedna na Incestinu IV, da si malo opomoremo."

Povejmo samo, da je Incestino IV postal turistična atrakcija, odkar je posadka ponesreči razstrelila Incestino III.

"Žal mi je, tega vam ne morem priskrbeti. Naj vam zato samo izrečem srčno hvalo."

Junaki so odšli in se po razmeroma dolgem času vkrcali nazaj na Mati Štefko.

"Ne morem verjeti, da je srčna hvala vse kar smo dobili od vsega tega truda," je besno komentirala Inge, ko je sedla na svoj stol na mostu.

"Ja, na vrhu je že tako, da so dobra dela hitro odpravljena in slabo nagrajena," je modro odvrnil kapitan. "Kar pa si gre zapomniti, ko nas bo spet kdo prosil za pomoč."

"Kapitan, nekdo nas kliče," je tedaj povedal Vojko.

"Že!?" je v nejevoljnem začudenju kapitan vzkliknil po petelinje. "Dajte ga na zaslon."

"Dober dan, kapitan," je pozdravil z zaslona general Jurak s svojimi novimi ribjimi očmi. To je bilo dosti logično, saj jih je tudi on klical. "Kličem vas iz rezidence Tvojmirov in ne boste verjeli, spet imamo problem z japico..."

"Res ne verjamem. Kaj je tokrat?"

"Japica se je začela iskriti in spušča neke čudne zvoke. Vsake toliko časa dobi črne oči. Poleg tega vsake toliko časa kar obmiruje in ne počne nič dokler Tvojmir ne udari po posodi z roko. Smo že kontaktirali japičino ambulanto in pravijo da morate na Kriškoslav III iskat nek ekstrakt iz tamkajšnjih kaktusov, ker gre za redko obolenje japičine možganske mrene."

"Bomo šli, ja, samo nekaj morate prej storiti," je kapitan povedal.

"Le povejte," je odvrnil Jurak.

"Morate seči z rokami v vodo in ujeti japico... pazite da je ne izvlečete, vse naj se dogaja pod vodo... Še bolje, primita jo kar obadva z Mojmirom."

General in Mojmir sta storila, kot je bilo naročeno.

"Zdaj pa ji obrnite glavo čimbolj sunkovito," je naročil kapitan.

"Je ne bom ubil?" je bil general skeptičen.

Kapitan se je mrko nasmehnil:

"O, ne, general, zaupajte mi. Ribe že ne boste ubili."

Ko je general tako ribi odlomil glavo, je voda zalila vezja in 2000 watni generator v ribji glavi in general in Mojmir sta se začela tresti kot prebičana osla in kmalu za tem se niti tresla več nista.

"Ne morem verjeti, da ste to naredili," je povedal Robertino kapitanu.

"Kaj pa?" je dejal kapitan in pomežiknil.

Seveda se v nobeni zgodbi Planetarnih ekshibicij še ni zgodilo, da bi vsi dojeli namig in tudi tokrat nas kadet ne bo razočaral.

"To, da ste prisilili generala, da je umoril sebe in Mojmira z elektriko."

Ko so dali kadetu puzzle z motivom bavarskih gradov, je utihnil in tudi svečano prisegel, da bo pozabil vse o tem, kar je bilo že itak jasno.

"No, pa ugasnite zaslon in gremo na Incestino," je končno dejal kapitan.

"Kdo pa bo plačal za naš dopust?" je zanimalo Vojka.

"Saj imamo vendar stroj za ponarejanje denarja. Marnoga naj napeče kakih tisoč prekmurskih gibanic."

In tako je tudi bilo.

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :