Planetarne ekshibicije

Epizoda VI: Zadnja, brez imena

Čas in prostor in nadprostor dogajanja: planet Vračus Dominus XII, 14. stoletje našega štetja (1000 let pred sedanjostjo), paralelna dimenzija Gaulus Julius.

Dogajanje:

" ... in tako se moja predstavitev zaključne naloge konča," je dejal vrač in čakal na komentarje ostalih vračev.

"To je popolni nesmisel," je dejal nek vrač iz publike.

"Kako to mislite?"

"Vse, kar ste povedali, nima ne repa ne glave. Prav nič ne upošteva naših trenutnih dognanj in v vaši predstavitvi je bilo še nekaj drugih napak."

"Kaj res? Pridite z mano ven in vam bom pokazal, kdo ima prav."

"Takoj se pomirita, obadva," se je tedaj oglasil odsevni duh Spomenke Hribar, takratne učiteljice vračev. Odsevni duh je duh, nastal kot odsev duha po smrti njegovega telesa v obratni smeri časovne premice, da lahko zavoljo zgodbe Spomenka Hribar obstaja v 14. stoletju našega štetja, torej pred njenim fizičnim telesom. No, ne marajte za to. "Očitno imamo nekaj mnenj, ki se ne ujemajo z vašim. Pomeni, da vaše razprave ne morem sprejeti kot sprejemljivo. Potrudili se boste še enkrat in tokrat boste izbrali temo, ki jo bom predlagala jaz in ne neke vaše nove ideje."

Po tem govoru so se vrači razšli in gospa Spomenka se je umaknila v svoje prostore.

Vrač, ki je imel predstavitev je še nekaj časa ostal tam in si mislil: "To mi boste še plačali. Če ne danes, pa jutri, naslednji teden, mesec ali nemara celo čez nekaj let ali sto let, saj ni pomembno. Tako ali tako vrači dolgo živimo. Ne bodo kar tako pozabili, kdo je vrač Ignacij."

Sedanjost:

Posadka s plovila Matere Štefke se je ravno vrnila s počitnic, ki so jih preživeli na planetu Incestino III, in je lebdela (v ladji, seveda) ob enem od izletišč na vesoljski postaji Muren Modrec. To je bil tudi razlog, da so bili vsi zelo dobre volje. Izjema je bil kadet, ki je še vedno imel čustvene težave zaradi neljubih dogodkov z japico. Rektuum se mu je že skoraj zacelil, toda čustvene brazgotine so ostale. Toda to ni bilo vse, kar je bilo narobe z njim. Bil je bledo zelen in postal je gubast in tarnal je, da mu peša vid. Zaradi teh težav ga je tudi Piverli pregledovala.

"Žal, Nace, ne najdem prav ničesar kemično narobe s teboj," mu je govorila, ko je sedel na bolniški lebdilki. To je podobno bolniški postelji, le da je iz navidezne plastike in lebdi v zraku zaradi Hover+ motorčka, ki je vgrajen v spodnjo polovico. Ta stvar ni bila prav nič pomembna ali praktična, tam je bila enostavno zato, da bi film, če bi ga kdaj po zgodbi posneli, deloval dovolj prepričljivo, da se res dogaja v 24. stoletju. Le pomislite na vse gledalce, ki bi si mislili 'Oooo, poglej, spet neka nova tehnološka zadeva - to je 24. stoletje, ni dvoma'.

Piverli je s mikrogensko lučko, ki je bila tam iz istega razloga, posvetila kadetu v goltanec. "Tvoja krvna slika je v redu. Moti me edino to, da so organi videti tako postarani. Le zakaj se dogaja to?"

"Ne vem," je dejal kadet. "Ampak me skrbi. Ravno najlepša leta mojega življenja so tu in z Bredo uživava življenje z veliko žlico."

Kasneje so izvedeli, da sta res uporabljala veliko žlico s konkavnostno stopnjo 22 centimetrov in krivinskim polmerom, ki ga še do danes niso določili.

"Veš kaj pa je najhuje?" je vprašala Piverli retorično.

"To, da bomo v naslednji misiji zagotovo vsi pomrli?" je ugibal Nace.

"Ne, ne, to da je dva dni nazaj prišla tudi Marnoga zaradi istih problemom, le da je ona imela še težave s defekalizacijo."

"O, ne, nikar že spet neka nalezljiva bolezen. Teh smo imeli že toliko, da je prav dolgočasno," je zaskovikal kadet kot sova uharica.

"Po pregledu sem ugotovila, da sploh ne gre za nalezljivo bolezen. Še vedno nisem našla vzroka za vaše stanje toda moram narediti še testov in zato bosta oba z Marnogo morala ostati še nekaj časa v ambulanti."

Kadet in Marnoga sta se sprva pisano gledala, šele čez nekaj ur sta začela govoriti in v nekaj nadaljnih urah sta navezala prav materinsko-otroški stik. Čez nekaj časa je kadet planil v jok. Marnoga ga je vzela v naročje in ga tolažila in tako je kadet navsezadnje tudi zaspal. V tem prizoru ju je čez nekaj minut zasačila Breda in očitno ni bila najboljše volje. Pa tudi Marnogin konj ni bil ravno najboljše volje in s tem, kako so to razrešili, vam bomo prizanesli.

Medtem pa je Inge nestrpno čakala pred ladijsko zračno vkrcalno loputo in bila je živčna kot le kaj. Razlog za to je bil v ljudeh, ki jih je pričakovala, ki pa so bili nihče drug kot njeni starši gospod in gospa Hvenska. Videli se bodo prvič, odkar je Inge opravila šolanje in se podala na raziskovanje vesolja in bala se je, kako bosta starša reagirala na njene otroke in moža z Zemlje, saj imeti enega ni bilo v skladu z zirominatskimi zakoni. Po njihovih zakonih bi morala namreč imeti najmanj štiri može preden bi lahko imela otroke. Pa še nobeden od teh mož ne bi smel biti kdorkoli drug kot Zirominatec. Kot vidite, je bila Inge upravičeno živčna ob čakanju. Po dveh urah čakanja sta njena starša le prišla. Inge si je med čakanjem pogrizla vse nohte, tudi na nogah in tudi na Solicistu, ki je čakal z njo.

"Živjo, mama in oče," je Inge dejala veselo in padla svoji materi v objem. Ker je padla kar z velike višine si je skoraj poškodovala spodnjo desno čeljust. Mama je bila natanko ista kot pred dvajsetimi leti - imela je eno oko, bila je kar obsežna in imela je modre lase. Oče se je pa kar spremenil. Imel je modre lase, le obseg pasu se mu je trikrat povečal. Prvič, zadnjič in nikoli več se je zredil za 17.3 kilograma.

"Kako si kaj, hčerka?" je vprašal oče v glasu, ki je spominjal na divjega vepra v krušni peči.

"V redu. In kako sta vidva?" je odgovorila Inge in upala, da je ne bosta nič vprašala o njenem ljubezenskem življenju.

"V redu. Kako pa kaj tvoje ljubezensko življenje?"

"Sedaj smo pa tam," si je mislila Inge in rekla: "Skoraj nič novega, le ena malenkost je drugačna."

"Ena malenkost? Kaj pa bi to bilo?" je bila mati zvedava kot mačka, ki jo je ubila radovednost, ampak ko je bila še živa.

"No, pravzaprav tri malenkosti in ena srednjenkost."

"Govori zirominatsko, prav nič te ne razumem," je dejala mati.

"Huaga rumpumpola, fiska hveper koronhundin," se je odrezala Inge in mati je zardela.

"Konguamhva harka sumhugva hverig pa veg," jo je ozmerjal oče in Inge je prasnila v jok.

"Gourned kugorepe sere gegusa konje fehvilere fusarteti," je mati ozmerjala očeta in šla tolažit Inge.

"Kijovore jisudas to ja muvjentri mira?" je žalostno mati vprašala Inge.

"Hura," je Inge tiho odgovorila in mati je zajokala in stekla po hodniku. Tam prisoten Solicist je na predvsem svojo srečo razumel vse, ker je imel univerzalni translator vklopljen na maksimum.

"Ha, starši niso ravno navdušeni nad Robertinom, kaj?" je Solicist veselo vprašal skoraj jokajočo Inge.

"Daj mi mir!" je zavpila Inge in stekla za svojo materjo.

"Kaj so govorili?" je vprašal kadet, ki ravnokar prišel mimo iz ambulante, Solicista.

"Očitno Ingina mati in oče nimata preveč rada Zemljanov," je povzel Petrovij.

"Kaj pa imata proti Zemljanom?" je vprašal kadet in se nasršil kot prestrašena mačka.

"Nič, dokler niso v Ingini postelji," je prefrigano odgovoril Solicist. "Hočeta pa spoznati kapitana."

"Kaj pa bi rada storila z njim?" je zanimalo kadeta.

Solicist je tedaj kadetu potisnil v roke pobarvanko in šel po svojih opravkih.

Medtem je po nekaj urah v kapitanove sobane vstopila Angelca z gostoma Ingrid in Ule Hvenska.

"Lep pozdrav, kapitan, spoznajte Ingina očeta in mati."

"Dober dan, kaj lahko storim za vaju?" je kapitan vljudno pozdravil gosta.

"Nič, nič, samo želela sva spoznati človeka, ki je najini hčeri nudil tako veliko za njen razvoj kariere in osebnosti," je bila mama prevzhičena, kar je dober primer nizanja več predpon na besedo.

"V negativnem smislu," je pripomnil oče in se obrnil stran.

"Kako to mislite?" je bil kapitan presenečen nad očetovim komentarjem.

"Kapitan, oprostite mojemu možu, ampak sva pretresena kot jagodni shake. Pravkar sva izvedela od hčere, ki je že 20 let nisva videla, da je poročena in ima otroke z Zemljanom."

"Da, z mojim prvim častnikom. In v čem je problem, saj je častivreden bolj kot častihlepen."

"Problem je v tem, da naši zakoni prepovedujejo poročno zvezo med Zirominati in ostalimi rasami," je oče zasikal kot prepotentni gož.

"Pustimo zdaj to," je mati dejala skrušeno. "Na krov sva prišla pogledat hčerko in ljudi, ki ji pomagajo razvijati kariero."

"Če lahko, bi midva rada spoznala še ostale člane posadke," se je navsezadnje vdal oče.

"Oh, teh si ne želite spoznati, verjemite," je dejal kapitan.

"Rada bi spoznala tega moža najine hčerke."

"Nič lažjega kot to," je dejal kapitan. "Pojdita z mano."

Medtem je v Piverlijino ordinacijo, ravno ko je ta nagnila flaškonček z vinjem, vstopil Pohorabin. Vinjo je posebna pijača iz 24. stoletja, pridobivana iz grozdja s pomočjo fermentacije. Seveda se med postopkom doda še kako kilo suhih sliv in nekaj borovnic. Te so potrebne zgolj za boljše prebavljanje napitka. Skratka, vstopil je Pohorabin in se delal, da ni opazil Pivelijinega popivanja.

"Kaj vas je prineslo, da ste prišli na obisk?" je vprašala Piverli in hitela spravljati stekleničko v predal.

"Nekaj čudnega se dogaja z mano," je dogovoril Pohorabin.

"Ne povejte mi," je Piverli navidezno želela uganiti. "Počutite se kot fekalija in tudi videti ste približno tako?"

Pohorabin je prikimal: "Kako veste?"

"Prvič, izgledate kot fekalija - to sem že omenila - in drugič, tudi meni se dogaja enako," je dejala z utrujenim glasom. "Sedite na lebdilko in lahko vas pregledam - samo stavim, da bom ugotovila, da je vse v redu, le da vaši organi izgledajo precej postarani in iztrošeni."

Piverli ga je potem skrbno pregledala in po končani analizi je ugotovila, da ima popolnoma enake simptome kot vsi oboleli. Tako kot prejšnji oboleli je tudi Pohorabin moral ostati v karanteni.

Piverli je preiskovala njihove krvne slike in tudi računalnik je večkrat potrdil njene ugotovitve, da so videti povsem zdrave, prav tako kot organi - razen tega da so čedalje slabše funkcionirali. Doktorica je ugotovila tudi, da ima težave s koncentracijo in sklepanjem in to ji je delo še dodatno oteževalo in začela je kričati in si med tem izpulila nekaj šopov las.

"Kaj je narobe z vami?" je vprašala Breda, ko je pritekla v ambulanto tik za tem, ko je zaslišala Piverlin krik, nikakor pa ne pred tem.

"Kako naj odkrijem, kaj se dogaja z nami, če podlegam?" je ihtela Piverli kot polž, ki se pozabi zalizati pred zimo in ji padla v objem. "Vedno se pričakuje od mene, da bom kljubovala skrivnostnim vesoljskim virusom in rešila posadko, zdaj pa se bojim, da je prepozno."

"Ali se mar kaj takega trenutno dogaja na Materi Štefki?" je začudeno vprašala Breda. "Ali je to razlog, da mojega Naceta že nekaj dni ni domov?"

"Nace je v izolaciji, skupaj z ostalimi - pravzaprav ostalih več ni tam, ker stvar ni nalezljiva - mi je pa kapitan naročil, naj ga par dni zadržim, da ne bo česa ušpičil na mostu."

"Potem ga takoj pošljite k meni ali pa vam bom razbila lobanjo," je jezno rekla Breda. "Recite kapitanu, naj ga spusti iz ambulante."

Kadet je sicer dosegel izpustitev, pač pa Breda s svojim jeznim nastopom ni prav nič omilila zaostrujočih se razmer na ladji. Velik del posadke je sedaj imel že enake simptome. Nekateri so začeli noreti, drugi so postali zelo depresivni. Nikomur pa ni bilo jasno kaj je vzrok njihovi bolezni. Po zagotavljanju Piverli pa sploh ni bila bolezen, ampak je itak ni nihče poslušal. Nekaterim se je pa že zdelo čudno, da kljub vsesplošnemu izbruhu bolezni po celi ladji Breda še vedno ni bila bolna. Še posebej čudno se je zdelo Piverli, zato jo je povabila na detajlni razgovor o njenem življenjskem slogu, da bi ugotovila, kaj je na njej tako posebnega - razen tega, da je bradata ženska - da bi lahko zavrlo efekt nebolezni, ki so se je vsi nalezli.

Breda je navdušeno razlagala o svojem življenskem slogu. Povedala ji je vse o svojem natiranju podpazduhe s kislo repo. Ob vprašanju zakaj, je pojasnila da samo tako doseže, da vsi zajedavci pobegnejo iz njene super goste podpazduhine dlake, ki je sicer raj za različne živalice. Razložila je tudi vse o tem kako lahko preživi cel teden ne da bi telovadila, kakšne kreme za obraz in hrbet uporablja in ne navsezadnje tudi kateri ščipalec nohtov uporablja za oblikovanje obrvi. Spet ni bilo Piverli jasno, zakaj bi si obrvi urejala s ščipalcem za nohte, pa je Breda prijazno pojasnila, da ima obrvne dlake bolj ščetinaste narave in je skrhala že ničkoliko toaletnih škarjic, dokler ni ugotovila, da kak robusten ščipalec za nohte delo še kar najbolj dobro opravi. Še nekaj podobnih svojih navad je Breda razložila Piverli, nakar je Piverli vstala in se začela dreti kot nebogljena šoja.

"Povejte mi samo navade, ki morda vplivajo na vaše ohranjanje zdravja!" Nato se je kmalu umirila, saj je ugotovila da s svojimi po novem starimi pljuči ne more razburjena dovolj hitro menjati zraka v svojem telesu, in je skoraj omedlela. Bila pa je vznemirljiva misel, da tudi ona lahko prestraši Bredo. "Kaj delate takega, kar kadet ne dela, glede na to da je on bolan, vi pa ne?"

"To je očitno," je odgovorila Breda. "Jaz spim z moškim, on pa ne."

Piveri je ugotovila, da je tak pogovor bolj ali manj brez smisla, saj se je vsaka možna razločljiva lastnost, ki so jo odkrili, pokazala kot neprava.

"Sploh pa ne vem, kaj ste se zapičili vame, gospa doktor," je Breda rekla med Piverlijinim tuhtanjem. "Še mnogo ljudi je na ladji, ki niso nič bolj bolni od mene."

"Res!?" je bila Piverli vzhičena kot florentinski vzhičnik. Povejmo v opombo, da je florentinski vzhičnik oralna pomožna priprava, vsebnik toksičnih plinov, uporabna pri premagovanju arnehilske astme. "Kdo pa so ti ljudje?"

"Na primer, E. Strada, Estra. Da, Ingini otroci in še nekaj bi se jih našlo," je odgovorila Breda. "No, ja, po pravici povedano - mislim da ima od Inginih otrok Jirzhi Palma hud primer drevesne plesni, ampak mislim, da to ni nič podobno vašim tegobam."

Tedaj se je vklopila ladijska sirena in po zvočniku se je zaslišalo kapitanovo obvestilo.

"Takoj se vsi višji častniki in nižji, a pomembni, zglasite na poveljniški reki, ker se nam približuje sovražnikova ladja," se je slišal kapitanov glas iz zvočnikov. Ladja se jim je približala že skoraj na pet kobacajev šestmesečnega dojenčka, ko so se končno razvrstili na mostu in pozdravili ladjo, ki pa ni bila voljna prijateljsko klepetati.

"Zemljani prekleti, prišel sem se maščevati," je zadonelo z zvočnikov že drugič ta dan in na ekranu se je pojavila groteskna pojava ogromnega prolemankozanca, ki je bil videti nekam znan. Omenimo še to, da se je ekran tisti dan tudi že enkrat uporabljal in sicer za projeciranje nadaljevanja zadnje mehiške teleholonovele, v katerih je očitno uživala le Marnoga in jih tudi redno hodila na poveljniški most gledat.

"Pripravite se, da vas uničim," je rekel prolemakozanec in njegova slika je izginila z ekrana.

"Ali nismo tega carinika že enkrat uničili?" je tedaj rekel Vojko.

"Ne delajte se zdaj pametnega," je zabičal kapitan, ki je mrzlično hodil po mostu in z odejami pokrival kontrolne konzole. "Zdaj imamo preveč dela, da se pripravimo na uničenje, kot je zahteval."

"Kaj ne bi bilo bolje, če bi uničenje preprečili?" je vprašal Vojko.

Kapitan je tedaj obstal in se zamislil.

"Hvala, Vojko! Skoraj sem se mu že dal zmesti," je Zeljko rekel. "Kaj ste že rekli - da poznate tega carinika?"

"Se spomnite ladje Ortodont III? Tam je bil on carinik. On je carinik Stebebo Pashekej, peklenska muka za vse tihotapce in tudi nepoučene turiste. Mi smo ga uničili že nekaj let nazaj. Kako je možno, da je spet tukaj?"

"Kako je možno, da imate tako dober spomin?" je bil Robertino bolj presenečen nad tem.

"Vsak dan pojem pol kile česna. Če še ne veste, deluje česen odlično na možgane," je odgovoril Vojko.

"Na vaš zadah pa še bolje," je pripomnila Angelca, ki je bila telesno in duševno prisotna na mostu, kljub govoricam, da ni tako.

"Bolje imeti slabši zadah kot slabše možgane," se je tako odrezal Vojko, da bi mu je skoraj začela teči kri.

"No, prosim, brez prerekanja," je prosil kapitan. "Posvetimo se našemu cariniku."

"Ne bo nam kos s svojim primitivnim orožjem, ki je po mojih odčitkih staro skoraj 15 let," je dejala Inge.

"Potem pa kar dvignite ščite in napadite njegovo ladjo," je ukazal kapitan.

"Ste prepričani, kapitan?" je bil zvedav Kosmuljnik. "In če da, povejte mi katero orožje naj potem uporabim?"

"Počakajte malo, mogoče bodo hoteli ponovno uporabiti fotonsko vijolico in bomo lahko mi ukrepali enako kot pred leti," je predlagal kapitan. Posadka se je začuda strinjala z njim.

"Kako je možno, da imate tako dober spomin?" je bil Robertino spet presenečen, tokrat nad kapitanom in sicer tri metre nad njim, saj je stal na poveljniškem mostu, kapitan pa ob obali poveljniške reke. "Jaz se sploh nič ne spomnim, kaj se je zgodilo takrat."

"Prav vi bi se morali vsega spomniti, saj niti pijani niste bili tako zelo kot ostali," je odgovoril kapitan.

Tedaj je na most pritekla Piverli, vsa zadihana in potna:

"Vsi!!! Mislim, da sem ugotovila vzrok bolezni, ki sploh ni zares bolezen."

"Ne zdaj, miška," je ušlo kapitanu. "Pravkar imamo bojni posvet."

"Ampak ta novica je res pomembna," je še kar javkala Piverli.

"Piverli! Kateri del besede bojni posvet nisi dojela?" je bil kapitan užaljen, ker njegova draga ni preveč spoštovala avtoritete (s tem ne mislimo avtorjeve tete, ampak kapitanov položaj nad posadko Matere Štefke).

"Ne gre za to, da ne razumem teh besed, ampak povedati vam hočem, kako lahko ozdravimo," se ni dala zmesti Piverli.

"Ne bi vaju rad motil," se je javil Pohorabin. "Ampak carinik nas napada."

"Ali je uporabil fotonsko vijolico?" je vprašal kapitan.

"Ja," je odgovoril Vojko.

"Takoj vklopite resonančni žarek."

"Kolikor se spomnim od naše misije, ko smo šli po bazo za sprej proti sadomazo bičkarjem, bi morale zdaj vijolice v njihovih skladiščih kaliti in uničiti parni stroj," je spet povzel Vojko dogodke izpred let.

Nedolgo za tem je v vesolju ostal le še šopek vijolic, ki se je pozibaval v vesolju.

"Sedaj pa razmislimo od kod se je vzel carinik, če je že nekaj let mrtev," je ukazal kapitan.

"Kaj če bi najprej pustili mene do besede?" je Piverli vztrajala.

"Ne zdaj, imamo bojni posvet in res nočem, da me motij... Saj res, zdaj bojnega posveta ni treba več imeti. Povej, Piverli."

Piverli je nalašč postala, da je bilo v sobi bolj napeto, nato je rekla zbrano kot kolekcija metuljev:

"Tuhtala sem in tuhtala - kaj za vraga se nam dogaja... Potem pa sem ugotovila da nekaj ljudi sploh ni bolnih. In potem sem tuhtala in tuhtala - zakaj ravno oni niso... Zakaj smo bolni le tisti, ki smo že 10 in več let v posadki, ta novi pa ne? In mislim, da se mi je utrinila ideja... Se še spomnite, da smo pustili nas same, ampak 10 let mlajše, na planetu Komaj Vidnu, ko smo preprečevali vojno s Prolemankozanci zaradi Titove slike?"

"O čem govorite, Piverli? Prav nič se ne spominjam tega," je dejal Robertino.

Komentarje častnika Ponikvarja bomo v tem dejanju ignorirali, vedite pa, da mu je Piverli kasneje predpisala česnovo kuro in sicer s tem ni mišljena domača žival na planetu Guoba III, ampak stroga dieta s česnom, seveda ne stroga kot učiteljica ampak v smislu, da se strogo je veliko česna.

"Skoraj vsi se spomnimo tega dejanja," je dejal kapitan. "Kaj ima to zveze z našimi trenutnimi težavami?"

"Če se kaj zgodi njim, se pozna tudi na nas, mar ni to logično. Če se kdo tam z nožem ureže v obraz, bo imel v tem času brazgotino, če si kdo odstrani mandeljne, jih tudi zdaj ne bo imel več... Zeljko, če se kdo zastrupi..."

"...bo sedaj v slabem zdravstvenem stanju. In zato tudi Breda in ostali niso zboleli. Piverli, ti si genij," je dodal kapitan. "Takoj moramo rešiti naše dvojnike. Nastavi smer, kadet!" je velel.

"Katero smer?"

"Nastavi smer proti planetu Komaj Viden, seveda. Kadet, ti si pa res neumen."

"Tako neumen," je komentiral Vojko, "da bi bilo nemara celo bolje, če ga zapremo v sobo. Saj veste, da velikokrat razstreli kak planet. Ponavadi me to sicer ne gane preveč, ampak na Komaj Vidnu smo pa konec koncev le mi sami in nočem, da se nam kaj zgodi."

"Prav imate, Vojko. Kadet, takoj pojdite v svojo sobo in ne počnite ničesar," je ukazal kapitan.

"Ali lahko diham in ali mi lahko bije srce?" je kadet vprašal razposajeno.

"Če želite lahko dihate in tudi srce vam lahko bije. Poleg tega se lahko zaradi mene postavljate na glavo in tudi kaj drugega. Le uničiti ne smete ničesar in nikakor ne smete uporabiti računalnika," je odgovoril kapitan. Kadet je celo dojel bistvo kapitanove kratke pridige kot dojame sifilisna dojilja, da ni zaželena pri starših novorojenega otroka. Postal je zelo žalosten in jokajoče je stekel v sobo in tam je šel raje takoj spat. Še dobro, da ni bilo tisti čas na mostu Brede, saj bi ta že nagnala strah v kosti ljudem, ki so ga užalili.

"Še dobro, da sedaj ni na mostu Brede, saj bi nam že nagnala strah v kosti," je rekel Vojko.

Vojka so vsi malo čudno pogledali, saj je očitno slabo prebral scenarij in njegove nepotrebne izjave sploh ni bilo v njem.

"Vojko, najprej dobro preberite scenarij, potem premislite, če morate spregovoriti," je dejal kapitan.

Sedaj so tudi kapitana vsi čudno pogledali, saj tudi njegove izjave ni bilo v scenariju. Pa nadaljujmo z zgodbo, da ne bo še večje zmede.

Nato so končno naravnali smer proti planetu Komaj Viden in s sajastimi izpuhi so bili v tisti smeri tudi deležni pospeška na račun ladijskega motorja. Hitro, kot bi rekel 216000 krat "popocatepetel se v grobu zvira in jÚ gnilo sadje" ali po naše v desetih dneh so prišli do planeta. Ta številka pa sploh ni tako iz trte zvita, kot se zdi na prvi ovoh, namreč če govorite omenjen stavek pet sekund in jih pomnožite s 216000, dobite natanko 10 dni, tako da veste. Tam so videli, da rajska plaža sploh ni bila več tako rajska, kot je bila prej. Niti tako plaža več ni bila. Nato pa so ugotovili, da bi bilo bolje, da gredo pogledat na površje, namesto da opazujejo planet iz ionosfere, saj od tam res vsak izgleda precej drugače kot od blizu. Vsa posadka se je s Pegasto raco spustila na površje. Seveda so pri svojem spustu pozabili na kadeta, ki je še vedno trmasto sedel v svoji sobi in čakal, da se mu kdo opraviči. Na površju se je kapitan nenadoma prijel za glavo.

"Kje imam glavo? Kadet je ostal na ladji sam. To bo katastrofa. Inge, takoj pojdite ponj."

"Jaz bi šel tudi z Inge," je dejal Robertino, ker ni hotel sam ostati z njenimi starši na planetu. Če niste vedeli, je politika Ekshibicijskega sveta, da morajo na izvidniško misijo vsi potujoči na ladji, če so jo zapustili tudi vsi višji častniki.

"Ne pride v poštev," je bil kapitan videti odločen.

"Ampak, jaz ne znam pilotirati Pegaste Race," je dejala Inge. "Vedno, kadar smo šli kam z njo, sem jo le pospravljala."

"Robertino, pojdite zraven," je naročil kapitan. "Mi bomo ta čas priredili zabavo."

"Kaj ne bi raje priredili iskalne ekipe, da najdemo same sebe?" je vprašal Robertino.

"Prav. Bomo poskrbeli za to. Robertino, sedaj se pa že odpravite, da kadet res ne bo uničil ladje ali celo nas samih."

In tako sta Robertino in Inge, takoj ko je ta ladjo posesala in pobrisala prah v njej, odletela nazaj proti ladji, posadka pa je priredila zabavo na plaži, ki je od blizu še vedno bila rajska, vendar je bilo po njej razmetano tudi veliko ostankov steklenic in kozarcev.

Kadet je po pričakovanju začel delati razne traparije, saj je to bilo prvič, da je bil sam na ladji. Najprej se je odpravil na holokrov, kjer si je privoščil izlet v postonjsko jamo. Odveč je povedati, da so vsi hologramski proteusi pomrli. Ampak ni bilo panike, saj je računalnik brez težav produciral nadaljne. Po nekaj tisoč ponovnih repliciranjih proteuseov pa se je računalnik naveličal in kadetu dejal, da jih ne bo več izdeloval zanj. Zato je tudi kadet zavihal nos in šel raje v menzo, kjer je imel prvič popoln nadzor, ker ni bilo Marnoge, da bi mu prepovedala delati karkoli. Skuhati si je hotel makarone, a so mu nastali žganci. Hotel je imeti kislo zelje, dobil pa le ocvrte malancane. Tudi avtorjema ni jasno, kako mu je to uspelo, saj je treba replikatorju samo povedati, kaj želiš jesti in to dobiš. Kmalu se ga je naveličal tudi replikator, zato se je napotil na most. Da ne bo pomote, na most se je napotil kadet in ne replikator. Ravno je hotel pritisniti na nekaj gumbov, ko je kadet za sabo zaslišal strašen glas. To ni bil nihče drug kot vrač.

"Pozdravljen, jaz sem vrač."

"A mogoče mladi vrač?"

"Ne."

"Ali mogoče celo stari vrač?"

"Star sem res, a nisem ta, katerega misliš," je vrač povedal z zlobnim nasmehom, mrkim pogledom in vikend hišico ob morju.

"Ampak, zakaj ste se pojavili, ko pa ni nobene nevarnosti," je zanimalo kadeta.

"Le mislite si lahko, da ni nobene nevarnosti. V resnici ste kar v veliki nevarnosti, le da tega še ne veste," je odgovoril vrač.

"Ta izjava pa je napačna," je komentiral kadet.

"Kako le?"

"Saj vem, da smo v nevarnosti."

"Res?" je bil vrač začuden kot ni bil začuden še noben vrač.

"Seveda, saj ste mi pravkar povedali."

"A vi sploh veste, kdo sem jaz?" se je razjezil vrač.

"Ne, vem samo, kdo niste," je dejal kadet. Vrač ni imel dovolj potrpljenja, da bi se še naprej menil s kadetom, zato je dejal:

"Vse kar hočem je, da predate sporočilo ostalim, ki pridejo na ladjo."

"Kakšno pa je to sporočilo? Povedati mi morate tudi kdo ste, sicer ne bom mogel povedati, kdo je to sporočilo oddal."

"Tega ti pa ne morem povedati... Žal - vraška pravila."

"Potem pa kar povejte sporočilo. Sedaj vsaj vem, da je sporočilo od vrača in to je zame dovolj," je dejal kadet.

"Sporočilo pa se glasi: pojdite nujno na Novi Jupiter, kjer se bo zgodilo nekaj, kar ima univerzalne razsežnosti. Če hočete preprečiti, da se vesolje sesuje samo vase, morate priti tja. Ostala navodila sledijo tam... No, si si zapomnil?"

"Pa še kako," je kadet zatrdil, kot zatrdi žakelj apna preredko malto.

"No, ponovi," je velel vrač in se namrščil kot pehta, ko izve da bo počitniško delo opravljala v težki industriji.

"Ja, priti moram na en planet," je mozgal kadet. "In sicer Saturn... ne, Neptun.... ne - Pluton... ne, na Jupiter in preprečiti uničenje vesolja. Ali je prav?"

"Seveda ni prav," je postal vrač jezen. "Priti morate na Novi Jupiter, kjer se bo zgodilo nekaj, kar ima univerzalne razsežnosti. Če hočete preprečiti, da se vesolje sesuje samo vase, morate priti tja. Ostala navodila sledijo tam... No, si si zdaj zapomnil?"

"Ja, tokrat pa zagotovo," je kadet zagotovil.

"No, naj slišim," je znova zahteval vrač. "Ponovi!"

"Šli bomo na novi Jupiter in tam bomo nekaj izvedeli," je rekel kadet in bil prepričan, da ima prav kot je prepričan konj, da zna mijavkati in hkrati igrati na bobne.

Vrač se je razjezil in je sporočilo raje napisal na list.

"Samo to daj svojim kolegom," je razburjeno dejal. "Bo to šlo?"

"Seveda, nič lažjega," je povedal kadet. "Razen morda dihati. To je še lažje."

"Kaj moraš torej narediti?"

"Nekaj moram dati nekomu," je dejal kadet.

"Kaj moraš dati?"

"En listek."

"In to ne katerikoli listek, ampak tega, ki ga imaš v roki. Komu moraš dati tole?"

"Ne vem," je skesano dejal kadet.

"Samo tale listek postavi na komandni storž," je jezno dejal vrač in izginil kot igla v senu.

Ravno v tistem trenutku sta prišla na most Inge in Robertino, ki sta seveda pred tem prikladno parkirala Pegasto raco v vletiščni loputi. Še dobro da sta prišla, saj sta tako preprečila marsikatero potencialno tragedijo, ki bi jo lahko kadet zagrešil sam na mostu, ob tako velikemu številu tipk, ki so ga obkrožale. Zelo sta bila začudena, da je vse v redu in nista si mogla kaj, da ne bi imela slabega občutka, da nekaj vendarle ni v redu. Tedaj sta našla listek na komandnem storžu. Ko ga je Inge prebrala in ko je Nace razložil na svoj nepojmljiv način, da ga je tam pustil vrač, se je zelo nelagodno počutila.

"Kadet, ali je to sporočilo pustil mladi vrač?"

"Ne da bi jaz vedel," je odgovoril vrač.

"Kako ne veš!? Mar ga nisi videl?" je vprašal Robertino. "Je bil mladi ali stari vrač?"

"Meni se bolj zdi, da ni bil ne eden ne drugi."

Tedaj se je ladja strahovito zatresla, skoraj kot se zatrese epruveta v stari laboratorijski centrifugi.

"Nekdo nas napada," je pametno ugotovila Inge in vsi so zasedli svoje položaje na fantomsko zapuščenem mostu. Na zaslon je dala sliko napadajočega plovila. Ta ladja ni bila nobena druga kot ladja Herbivorusov.

"Pripravite se, da vas bosta spomnenila," se je zaslišalo iz zvočnikov.

Inge je zavreščala kot zavrešči nadkarpatski brezkrili orel med parjenjem. Morda so ravno zaradi tega, celo njim samim, neprijetnega vreščanja postali ogrožena vrsta.

"Kaj bomo storili zdaj?" se je glasil par njenih vprašanj. "In od kod so se vzeli Herbivorusi, ko pa smo jih vendar že iztrebili?"

"Pa še kapitan je na površju s posadko," je zaskrbljeno pripomnil Robertino.

"Mišljeno je, da me miriš," je pripomnila Inge, "ne pa da še sam daješ pesimistične komentarje."

"Prav," je dejal Robertino. "Inge, ne skrbi, vse bo še v redu."

"Kako bo vse v redu, če je kapitan s posadko na površju planeta?" je besnopanična s solzami v svojem prelepem očesu hlipala Inge.

Tedaj se je na most prežarčilo ostudno bitje, podobno zaraščeni kolerabi. Imelo je orožje, ki jim je bilo že zelo znano - ohrovtno brzostrelko, in to so naperili v jokajočo Inge.

"Vsi se moramo takoj skriti," je zavpil Robertino in že so stekli proti vletiščni loputi. Herbivorusi so jim seveda zvesto sledili kot sledi pes svojemu gospodarju. Tedaj pa se je kadet spotaknil in z glavo zadel v stensko kontrolno konzolo, točneje na oranžno tipko, kar je računalnik interpretiral kot zahtevo po čiščenju hodnika. Tega je zato zalil z vodo in herbivorusi so zaradi vode tako hitro na mestu vzklili, da so niso mogli več premikati. Z nekaj zamahi laserskega pipca so z njimi opravili.

"Hitro, nazaj na most in proti Novemu Jupitru," je ukazal Robertino. "Preden pridejo novi Herbivorusi na ladjo."

V nekaj minutah so z ladjo pristali na planetu. Kapitan je bil vidno začuden, kajti nikakor ni bilo v načrtu, da bi Mater Štefko spravili na planet.

"Ne na planet, tepec kadet," je rjul na mostu Robertino kot klani prašič, kateremu mesar s sekiro že šestič zgreši vitalni del. "Rekel sem direktno na Novi Jupiter, tukaj tvegamo da nas znova presenetijo Herbivorusi in da se bo vesolje zato sesulo vase."

Kapitan je bil še bolj začuden, ko je Mati Štefka še hitreje švignila stran, saj tudi to ni bilo v načrtu.

"Kaj je zdaj to?" je vprašal Vojko.

"Gotovo imajo v mislih kak prekanjen načrt," je dejal kapitan. "Zagotovo imajo pomembne razloge, da so izvedli ta nenavaden manever... Razen seveda, če to slučajno ni bilo kadetovo maslo."

"Kaj bomo storili sedaj?"

"Poiskati moramo naše dvojnike."

"Nikar se ne trudite preveč," je rekel in izza grmovja skočil mlad moški, gol, okoli bokov povit s krznom, podobnim leopardovim, v roki pa je imel škatlo z odprtino, ki je očitno bila neke vrste orožje. Bil je na moč podoben kapitanu Zeljko pred 10 in več leti. "Smo vas kar mi našli."

Izza grmovja so prišli še ostali člani bivše posadke Matere Štefke. Vsak je bil opremljen s svojim orožjem. Nekateri so imeli nože, drugi sulice, nekateri celo improvizirano lasersko orožje. Mladi kadet je imel v roki list solate. Sicer to ni kako posebno nevarno orožje, pomaga ti pa, če hočeš zmesti sovražnika, saj se le-ta zelo zamisli, kaj bi s solato počel, če pa ugotovi, pa se začne od smeha valjati po tleh.

"Kako si drznete priti na planet po tem, kar ste nam storili nekaj časa nazaj?" je začel svoj nagovor mlajši kapitan. "Sicer vas že željno pričakujemo, ker nam je Ignacij povedal da pridete, ampak vseeno pa sem si prejšnji stavek vedno želel izreči... Razorožite in obkolite jih," je ukazal svojim džungelsko oblečenim prijateljem.

"Kdo pa je Ignacij?" je bil radoveden kapitan Zeljko starejši.

"Tišina, ti ničvrednež!" se je zadrl mlajši kapitan, oziroma kot so ga kolegi raje imenovali, poglavar. "Ti pasji sin, ti gnida, neodgovornež in kup nesposobnega gnoja."

"Khm," ga je prekinila Inge mlajša. "Poglavar Zeljko, rada bi vas samo opozorila, da se pogovarjate sami s seboj."

Mlajši kapitan je zardel.

"Sam s sabo se pa res ne bom prepiral, saj me bodo sicer lahko poslali v Ljubljano v posebno bolnico," je dejal in se obrnil k starejši Angelci. "Vi ste zares nesposobni. Ne izgovarjajte se zdaj, saj nam je Ignacij vse povedal."

"Po čem pa je to sklepal Ingacij, katerega sploh ne poznamo?" je vprašal Zeljko starejši.

"Vaša svetovalka ne zna brati misli, naša pa."

"Kakšno povezavo pa ima svetovalka z Ignacijem?" je zanimalo starejšega kapitana.

"Tiho bodite," je jezno preblisnil z očmi mlajši kot preblisne stroboskopska luč v diskoteki. "In pojdite z nami v tabor."

"Pa pojdimo. Saj nam drugega tako ali tako ne ostane," je brez ugovarjanja sprejel ukaz starejši kapitan. Mi pa si ta čas izmislimo, kako bomo učinkovito razločevali stare od mladih junakov, saj imajo nažalost in na začudenje marsikaterega bralca enaka imena. Poskusimo za začetek tako, da pišemo črko m pred vsako ime mladih junakov. Potemtakem je odvedel mZeljko svoje ujetnike v njihov prav lepo urejen tabor. Da, to bi lahko šlo.

Mati Štefka je med tem drvela proti novemu Jupitru. Inge in Robertino sta kadeta zvezala na njegovo posteljo, saj je med tem povzročil že kar nekaj škode, sama pa sta naredila privatno zabavo. Jedla sta školjke, ki sta jih nabrala na holografskem krovu in jih pekla na hladilnem ohišju za plazmsko turbino. Herbivorusi so bili očitno počasnejši ali pa jim niso sledili. Herbivorusi so se raje odločili, da bodo spomnenili vse prebivalce Komaj Vidna. Teh je bilo k sreči bore malo oziroma so bili vsi prebivalci člani posadke Matere Štefke in pa še nekaj gozdnih živali in rastlin. Ker pa so Herbivorusi zamešali navigacijske kontrole (po pravici povedano, se jim je pokvaril kompas, ker je vanj prišla voda), so naredili lep krog, preden so ugotovili da je Komaj Viden čisto v drugi smeri in zato še niso bili v bližini naših junakov, zaenkrat ne bomo obračali pozornosti nanje. Zato bomo malo zavlačevali z opisom meglice Špeglice. To je res lepa meglica, ki se ob določenih atmosferskih pogojih oranžno sveti, sicer pa je pretežno vijoličastih barv. Celo ranjki Istanbulski pesnik Mehrebi Maha jo je opisoval v svojem epoidu Slava valovni dolžini barv marelice. No, zdaj pa so bili Herbivorusi že dovolj blizu naših junakov, da se lahko spet osredotočimo na njih.

"Pripravite se, da vas spomemnita," so začeli Herbivorusi svoj standardni nagovor. Vendar so pa na srečo samo vadili pred ogledalom, saj so pričakovali, da bodo naše junake na Komaj Vidnu srečali čez kake dve uri.

Medtem pa so naši stari junaki sedeli v taboru ob ognju in starejši Zeljko jih je jel nagovarjati. Večini pa se je zdela bolj zanimiva debata med mInge in njenima staršema iz tega časa.

"Kholerors asdoska makehretsu fiartera," je dejala mati.

"Tiho!" je zasikal mZeljko. "Če ne vaju bom poklal kot breji kravi."

Obe članici družine Hvenska sta ponižno utihnili.

"Najprej bi rad povedal, da vam ne bom nikoli odpustil, da ste nas pustili na tem prekletem planetu," je povedal mlajši kapitan in pogledal svojo starejšo različico. "Le kaj ste mislili, nesramnež okrutni."

"Poglavar, spet se pogovarjate sami s seboj," ga je takoj opomnila mInge.

"Pa kaj potem, nekaj si moram vseeno povedati, saj bi se v nasprotnem primeru brez smisla zajel."

"Res imate neko poanto," je priznal Solicist.

"Tiho!" je mZeljko prekinil idilično poklepetovanje, kar je primer besede, ki jih klan Toporišič ni nikoli uspel uzakoniniti kot legalniške slovenske besede. "Bodite že vendar tiho, da izlijem svojo jezo zaradi vsega trpljenja na tem planetu."

"Trpljenja?" je bil začuden Zeljko. "Saj smo vas odložili na najlepšem planetu v vsem nam znanem vesolju. Trpeli smo mi v svojem okolju bolj kot vi. Saj veste, davki pa slabo vreme pa skrbi glede upokojenskega zavarovanja..."

"Saj smo uživali - prvo leto," je obnavljal mZeljko. "Potem pa so se pričeli problemi. Zmanjkalo je skal, ki smo jih pretvorili v energijo za replikator, da smo lahko dobili vsakdanji požirek in... kaj je že tista stvar... kruh, ja. Zato smo začeli vanj zlivati vodo. Tako sta nastala dva problema - gladina morja je upadla za nekaj deset metrov in replikator je zarjavel in se pokvaril. Nič mu ni pomagala tudi Marnoga, ki ga je pobruhala za Vojkov trideseti rojstni dan. Tudi skoraj vse živali smo pomalicali razen nekaj insektov. Za vir hrane so nam preostale le še neke presnete rastline, ki jih že kar nekaj časa uporabljamo. Problem še ne bi bil tako grozen, če bi tu raslo vsaj zelje. Tako imamo pa za hrano le sadeže na teh rastlinah, ki rastejo ob morju, pa še ne vem kako dobri niso. Sicer pa, naj priredim slavnostno večerjo za ljudi, ki so nam ukradli ladjo in nas pustili v tem dreku. Jedli boste to, kar moramo jesti mi, da boste ugotovili, kaj moramo prestajati."

Po teh besedah je mZeljko odšel proti njihovi tako imenovani kuhinji in začeli so pripravljati večerjo. Čez nekaj časa so postregli s hrano.

Vsi so strastno pričeli jesti, nakar se je zaslišal Piverlin glas.

"Nikar ne jejte tega!"

"Zakaj pa ne?" je zanimalo mZeljka.

"Ker je to sadje zelo strupeno."

"Strupeno?" je bil začuden. "Kako le?"

"Mogoče zato bruhamo po vsakem obroku," je mMarnoga dejala v kar se da razsvetljenem glasu.

"Tudi mi smo bolni od tega," je povedala Piverli. "Od vsakega vašega obroka se nam pozna od znotraj in nismo vedeli zakaj."

"Zato ste torej prišli nazaj?" je vprašal mZeljko skisano kot teden dni staro mleko na soncu. "In ne zato ker ste se skesali?"

"Odpustite nam," je dejal Zeljko in solza mu je zdrsela po licu in zalila enega še nepojedenega insekta, ki se je nič hudega sluteč sprehajal po tleh, kjer se sprehaja večina organizmov, sposobnih sprehajanja.

"Toda, Ignacij... On nam je rekel da lahko jemo te sadeže... Se je mar motil, ko pa je tako moder in uk in se nikoli ne moti..."

"Ignacij? Kdo pa je to?"

"Tu se je pojavil vrač Ignacij, ko nam je začelo primanjkovati hrane in nam povedal, kako lahko preživimo."

"Mislite stari vrač?"

"Ne, rekel je samo vrač Ignacij, pa ni tisti, ki smo ga že na misiji z Alfaboti srečali."

"Torej mislite mladi vrač?"

"Ne, rekel je samo vrač Ignacij, mlad pa vsekakor ni."

"Le kdo bi to lahko bil, saj smo mi videli le mladega in starega vrača?"

"Nimam pojma, vem samo, da nam je pomagal, vsaj mislili smo tako."

"Očitno vas je skušal zapeljati na kriva pota," je dejal kapitan. "Lahko se združimo in odkrijemo zakaj..."

Zaprepaden mZeljko je gledal predse in čez nekaj minut rekel:

"Bojim se da ste nas oboji nategnili in zatorej ne bo z dogovorom nič."

Tedaj se je v bližino prežarčilo bitje podobno kumari in reklo v značilnem bučkinem glasu:

"Zdaj vas bosta spomnenila."

"Herbivorusi!!!" sta oba kapitana zatulila kot pes, ki ga bi nekdo grobo potegnil za določen del anatomije.

"Ali jih nismo že uničili?" je rekel kapitan.

"Seveda smo jih," je kapitanu pritdila Piverli.

"Uničili?" je bil presenečen mZeljko. "Kako pa vam je to uspelo?"

Tam stoječ Herbivorus je bil zelo presenečen nad tem, da so ga prav vsi ingnorirali. Še Ingina mati se je začela spet pogovarjati z mInge.

Zeljko je mZeljku razložil vse v zvezi s prapižmovko in kako je le-ta na koncu pomalicala Herbivoruse.

"Zdaj vas bosta spomnenila," je s še glasnejšim tonom spregovoril Herbivorus.

"Ah, saj res," je dejal poglavar mZeljko. "Reši se, kdor se more."

Ljudje so začeli panično bežati na vse strani in očitno je Herbivorus to razumel kot potrebo po okrepitvi. Zato se je tudi res okrepčal z sadeži, ki so jih vsi pustili na mizi. Vendar je bilo očitno to slaboumno dejanje, saj kumaričino tkivo ni najbolje preneslo zaužite hrane. Bolje rečeno, cela kumara se je stopila in ostale so le še peške, iz katerih je zraslo grmičevje z užitnimi sadeži, ampak to je bilo čez veliko let in še kmalu se bo izkazalo, da zaradi potovanja po času sploh ne v tej dimenziji.

Inge, Robertino in kadet so med tem prišli do planeta novi Jupiter.

"Inge, preglej, če je na planetu kaj živih bitij," je dejal Robertino.

"Na prvi pogled ni videti tu ničesar."

"Kaj pa če pogledaš še enkrat?"

"To je pa odvisno od tega, a pogledam znova samo skozi oči, ali pa uporabim skener."

"In kaj pravi skener?"

"Saj tu je le pravi skener, ni nobenega nadomestka," se je zarežala Inge in Robertino se je prisiljeno nasmehnil. Vedel je, da če se ne bi, ga Inge še cel mesec ne bi povabila pod svojo odejo. Bila je zelo zaščitniška do svoje redko obelodanjene humoristične plati.

"Sedaj mi preberi odčitke skenerja," je nato dejal Robertino resno.

"Na planetu sta dva človeka, neko meddimenzijsko bitje, odrasel kit in pa desettisoč ton kvantnega dinamita," je povedala Inge in utripnila z očesom, da jo je pol metra nazaj odneslo.

"Kakšno pa je to meddimenzijsko bitje?" je vprašal Robertino.

"Mar izgledam kot Angelca? Kako naj vem?"

Tedaj se je prikazal izza komandnega pulta zguban starec s stisnjenimi očmi in rahlo zlobnim nasmehom.

"No, naredili ste kot smo se dogovorili," je dejal. "Zdaj pa moramo iti na površje planeta. Kdo bo izvedel kravoportacijo?"

"Najbolje, da to stori Inge, saj kadetu ne zaupam nič več," je dejal Robertino.

"Ampak, gospod vrač," je bila Inge nesigurna. "Ali je doli varno in ali sploh so pogoji za življenje."

"Seveda so, trapa," jo je vrač utišal kot utihne zvočnik, če ga zakoplješ v gnoj. "Kje si pa še videla, da se na mestu, kjer je treba preprečiti da bi se vesolje sesulo vase, ne bi dalo dihati. Mar nisi nikoli gledala znanstveno fantastičnih filmov?"

"To že, modri vrač, ampak moji inštrumenti kažejo v zraku visoko vsebnost klora in zadušikovih jodkov, ki so kot vsi vemo zelo strupeni."

"Vaši inštrumenti ne delujejo na tako edinstveni klimi kot je novojupitrška. Če pa že bo šlo kaj narobe, pa imam nekaj plastičnih vrečk, ki si jih bomo lahko poveznili na nos in usta," je rekel vrač modro kot je moder seč pohtarabskih krastač, katerih odmrle luske so ena najbolj močnih drog v tem oktantu. Pred kratkim pa so še izvedeli, da čaj iz njihovih živih lusk pomaga zoper rasti dlak na hrbtni strani dlani in povzroča erekcijo poljubnega dela telesa ob vztrajnem namakanju le-tega dela vanj.

"Če vi tako pravite," je bilo Inge navidez vseeno, kot je vseeno vijolici ali bo izvajala fotosintezo ali ne.

"Vseeno pa se duševno malo pripravite," je predlagal vrač in še bolj stisnil svoje zlobne oči. "To, kar boste videli doli, ni vsakdanji pogled. Povedati pa vam ne smem nič."

"Kako pa naj se pripravimo?" je vprašal kadet.

"Da bi se človek lahko psihično pripravil, mora imeti vsaj malo intelekta," je dejal vrač. "Zato se ne obremenjuj s pripravami." Če ne bi bilo to, kar je povedal, tako zelo res, bi se kadet užalostil, tako pa je hotel dajati videz da se pripravlja in izbuljal oči, saj vračevih besed itak ni razumel in je mislil, da mu je dal navodila za priprave.

"Inge," je dejal vrač in vsem se je zdelo čudno, da je kdaj koga vrač poklical po imenu, "zdaj pa le zaženite kravoportacijo."

Tedaj se je ladja stresla kot pnevmatsko kladivo za asfalt, s katerim bi vrtal prav v posebni treseči se komori, ki bi bila postavljena na tektonski prelomnici in bi še Zemlja padla takrat iz precesije. Skratka, za laike, zelo močno se je stresla in razlog za to ni bil nihče drug kot ladja, na kateri je bila skupina besnih prostitutk z nekoč veličastne vesoljske postaje ProMatej III. Z njimi je bil še pokojni direktor te vesoljske postaje, ki je že leta uničena. Pozoren bralec so bo verjetno vprašal, kako je torej možno, da se je zdaj vrnila.

"Opa," je dejal kadet prikladno za osvežitev spomina bralcev, ko je videl njihove sovražnike na zaslonu. "To so pa prostitutke, ki smo jih izstrelili v vesolje in tisti tip, kateremu sem popravil fergazer, pa jih je potem razneslo."

"Prekleti tepci, uro prezgodnji so," je ušlo vraču.

"Kaj ste rekli?" je Inge tako močno izbuljila oko, da je bila videti kot Chupa-Chups lizika.

"Nič, nič, samo traparije govorim," se je skušal opravičiti vrač.

"Mislim, da to že ponavadi," je počasi zinila Inge.

"Tudi jaz mislim tako," ji je pritrdil kadet.

"Pozabita na moje besede," je rekel vrač.

"Ali ste mar kaj rekli?" je začudeno dejal kadet in tudi v resnici pozabil vračeve besede.

"Menim, da ne boste imeli težav, da jih ponovno uničite," je vrač predlagal.

"Prav imate," se je oglasil Robertino. "Kadet, takoj boste morali na misijo."

"Kakšno misijo?" je upravičeno zanimalo kadeta.

"Kravoportirali vas bomo na njihovo ladjo, kjer boste v njihov fergazer natočili nekaj vode premešane z Benkom. To bo po mojem poskrbelo za njih."

Tedaj je Inge prišepnila Robertinu: "Saj bi lahko to brozgo direktno kravoportirali v njihov fergazer."

Robertino je odgovoril: "Vem. Vendar se bova tako za nekaj časa znebila kadeta in bova malo sama."

"To je pa res prebrisana ideja," je rekla Inge in se z njim strinjala.

"Ne pozabita, da sem na ladji tudi jaz," je dejal vrač, ki je slišal njun pogovor. "Poleg tega morate preprečiti kolaps vesolja in to se bo pravkar začelo, in nenazadnje, morda niste opazili, da so na tisti ladji malo razkurjeni, ker ste jih enkrat že poslali v večna lovišča. Kadeta bi takoj zajeli in ubili."

"Saj tega si potihom vsi malo želimo," je zavzdihnil Robertino. "Videti je, da se bomo kar s kravoporterjem lotili zadeve."

Res so se lotili zadeve s kravoporterjem in ni minilo eno leto ampak le nekaj minut, ko je sovražnikova ladja eksplodirala kot verjetno eksplodira meduza v vakumu.

"Pa se vrnimo k osnovnemu vprašanju," je rekel Robertino. "Kaj ste mislili s tem, da so eno uro prezgodaj prišli, vrač?"

"Rekel sem že, da pozabite na to," je besno zapihal vrač. "Gremo raje dol na planet, zdaj se pa res že mudi."

"Kako naj pa vemo, da to ni kaka past?" je vprašal Robertino.

"Ne veste!" je rekel vrač jezno in zamahnil s svojim žezlom, ki ga je potegnil od bogve kod, kot bi krava zamahnila z repom, če bi na njej pristalo 133 muh. V trenutku so se znašli na planetu.

Znašli so se v veliki dvorani z govorniškim odrom in prelepim lesenim amfiteaterskim avditorijem. Sredi avditorija, med obema množicama sedišč, je ležal odrasel kit in potrpežljivo mežikal, poleg njega pa je stala tudi odločna starejša ženska, ki pa je bila delno prozorna.

"Dober dan, gospodična Spomenka," je velel vrač.

"No, ste le prišli," je rekla, ter s tleskom s prsti hipoma napolnila dvorano s tisočerimi ljudmi, podobnimi vrači. "Zdaj pa le pohitite, nimamo časa za ponavljalce."

"Takoj se lotim zadeve," je rekel vrač in pokazal na naše tri junake. "Tole pa so moji demonstranti."

"Kakšni demonstranti?" je zmedeno vprašal kadet. Počutil se je kot bi ga gledalo na tisoče ljudi, kar je glede na okoliščine kar razumljivo.

"Vi boste moji demonstrantje, če hočete ali ne," je šepnil vrač in začel svoj govor, ki ga je pripravljal kar nekaj sto let. "Tako - dragi vračevski kolegi, predsednica Hribarjeva - po tisočih letih se spet srečamo na moji predstavitvi zaključne naloge. Mnogi ste v tem času koristno izrabljali svoje diplome, si ustvarili čast, ugled in življenje. Jaz... jaz pa sem se klatil sem ter tja, pomival umazano posodo v vraških meddimenzijskih menzah, stregel pohotno razvratnim pijanim vračem v meddimenzijskih barih in koval mašč... hočem reči, sem se pripravljal na tale drugi poskus zagovora. Mnogi ste me obsojali zaradi teme, ki sem jo izbral za prvi zagovor, pa tudi mojega zapitega mentorja Klavdijusa Izlaščka ste po hitrem postopku izgnali iz spon večnosti, da je moral umreti še manj kot človek - zapiti nadzornik drek-pumpe za greznice v Tibijskisu. Ampak, nič vam ne zamerim... Samo ne zamerite tudi vi meni, če bo naslov moje zaključne naloge isti kot je bil takrat."

"Nikakor ne morete imeti enake zaključne naloge kot pred tisoč leti," je ugovarjala Spomenka.

"Seveda lahko. Preberite si 118. člen v 79. paragrafu Zagovornjaškega zakonika, kjer piše, da se lahko neko nalogo zagovarja do šestkrat. Ker je to šele moj drugi poskus, je to vse v skladu z zakonom."

"V redu, naj vam bo. Iti moramo po uradnem postopku. Še enkrat povejte naslov zaključne naloge."

"Kot vidim, ste naslov v teh tisočih letih pozabili. Glasi pa se: Elementarna enačba žlice in njena uporaba v praksi."

Po dvorani se je razleglo glasno šepetanje, tudi Spomenka je bila videti zelo zmedena, dokler ni pogledala v svojo plinasto evidenco. Plinasta evidenca je stvar, ki jo uporabljajo izključno vrači in služi podobno kot običajnim ljudem elektronski planerji, torej shranjujejo informacije, ki jih uporabniki tja vpisujejo. Le da ta reč ni elektronska, ampak s pomočjo ionizacije različnih molekul plina na amoniakovi osnovi shrani informacije in jih zna tudi brati. Ljudje pa tega ne bi hoteli uporabljati, ker bi jih obtožili prebavnih problemov. Reč namreč spušča neprijetne vonjave. Ko je Spomenka torej pobrskala po svoji bazi podatkov, je rekla:

"Vrač Ignacij, naj vas opomnim, da je to ista nemogoča in nesprejemljiva tema, zaradi katere ste že enkrat padli. Bi radi še tisoč let čakali na zagovor?"

"Tiho bodite vsi," je zarjovel in postal je ves rdeč, razen prsnih bradavičk, ki so bile že itak rdeče. "Tokrat me boste poslušali do konca in dali mi boste diplomo, sicer bo demonstracija moje teorije zelo huda. Pod vami je namreč nameščeno dovolj kvantnega dinamita, da raznese cel oktant v treh sosednjih dimenzijah."

"Ignacij... vaše ime je Ignacij?" je vprašala Inge in se potihem smejala. "Ni čudno, da nam svojega imena niste hoteli povedati."

"Ja, to je moje ime. Ni mi všeč, spremeniti ga pa tudi ne morem. Stara vraška pravila pač. Sedaj pa bom začel s predstavitvijo... "

"Kaj bomo storili sedaj?" je rekel mZeljko.

"Nič, počakali bomo, da se bodo Robertino, jaz in kadet vrnili," je rekla mInge. Vsi so se malo spogledali, ker je bil stavek čuden, kot je čudna zadnjica na nuni prednici.

"Potem pa lahko vmes priredimo zabavo."

In res so se začeli zabavati in zaradi Herbovorusov so pozabili na vse prejšnje spore.

"To je naravnost čudovito, da imamo spet pijačo zaradi vaših replikatorjev," je bil ganjen mZeljko.

"Saj v bistvu je naša Mati Štefka tista, ki smo jo zaplenili vam, tako da so to v bistvu vaši replikatorji," se je nazaj zarežal Zeljko.

Nato so se šli raznorazne igre, recimo Pohabi volkuljo in Četrti po vrsti. To sta bili zelo zanimivi igri, ki sta se igrali takole. Pri igri Pohabi volkuljo je cilj kot pravi naslov pohabiti volkuljo. Najprej enega od udeležencev našemijo v volkuljo, mu zavežejo oči in ta mora neprestano skakati okoli in grizljati tekmovalce. Če volkulja ugrizne vsakega tekmovalca natanko enkrat, potem je zmagala in vlogo volkulje prevzame zadnji ugrižen. Če pa se zgodi, da kakega tekmovalca volkulja dvakrat ugrizne, mora ta vzeti prvi leseni predmet v bližini in z njim pohabiti volkuljo. Potem Piverli vse s svojim znanjem medicine restavrira v prvotno obliko in igra se ponovi z zamenjanimi vlogami. Omeniti moramo, da je bila igra na Mati Štefki sicer nekoliko manj popularna, verjetno iz razloga, da gori niso imeli nobenih lesenih predmetov in je tako vsak hotel biti volkulja, da je grizel vse po vrsti.

Prav tako, če ne še dvakrat bolj pa je bila zanimiva igra Četrti po vrsti. Tu pa je šlo za to, da je moral vsak ujeti čim več ljudi in sicer z lasom (kavbojski pripomoček). Seveda so imeli vsi udeleženci zavezane oči. Tisti, ki pa je bil ujet četrti po vrsti, je moral odvreči kos obleke. Tako je imela igra tudi nekaj erotičnih lastnosti, če so seveda igrali dovolj lepi ljudje. Edini problem, ki ga še do tistega dne niso odpravili, pa čeprav je igra stara nekaj stoletij, je to da nihče ni mogel uživati v slečenih soigralcih, saj smo poudarili, da so vsi igrali z zavezanimi očmi. Zmagal pa je tisti, ki je edini obdržal kak del obleke na sebi. Lahko si predstavljate užitke, ki so jih bili deležni ljudje, ko so jim drugi hoteli strgati zadnji del obleke s telesa, ko niso imeli ničesar več na sebi.

Tedaj se je na nebu prikazala mogočna vesoljska ladja in vsi so gledali vanjo, nekateri ob tem tudi panično tekli naokrog, saj so mislili, da gre za ladjo Herbivorusov. Tedaj so se nenadoma vsi na planetu kar naenkrat znašli v veliki avli tiste ladje, pred njimi pa sta stala dva močna človeka.

"Lep pozdrav," je eden od njih strumno začel. "Midva sva Joško in Polde z dimenzijske policije."

"Dimenzijska policija!? Kaj pa je to?" je bila mInge radovedna.

"To je stvar, ki je vi še ne poznate. Prihajava namreč iz 30. stoletja in prišla sva preprečit kolaps vesolja, za katerega nam je naš meddimenzijski skener povedal, da se bo zgodil tu blizu. Meniva da zato, ker sva našla več dvojnikov iz različnih časov na tem mestu, ter na mestu samozvanega kolapsa na Novem Jupitru."

"Kolaps!?" je zmrazilo oba Zeljka.

"Da, moramo vas vrniti vsakega v svoj čas, povzročili ste namreč izkrivljanje dimenzij, ker ste oboji prisotni v isti. Zato je tudi prišlo do kolapsa, ki ga ni bilo v naši preteklosti. Moj sodelavec vas bo odpremil na razkuževanje in treznjenje, tačas pa bomo prišli do Novega Jupitra in rešili kozmos."

Nihče si ni upal kaj dosti ugovarjati.

Medtem pa je vrač Ignacij zagovarjal zaključno nalogo. Predstavitev je trajala kar nekaj ur. V dvorani so že skoraj vsi skoraj spali, razen Inge in kadeta, ki sta se zvezana na stolu tresla kot za stavo. Tudi Robertino je bil zvezan, toda ni se tresel - njegov obraz je izražal bes, da se ga je še kit skoraj bal.

"Lahko torej zaključimo," je dejal vrač, "da lahko prav vsak objekt v vesolju opišemo z elementarno enačbo žlice. Ta je enakovredna šestparametrski enačbi vilice in elementarni enačbi noža, vesolje pa ni nič drugega kot zbirka raznih objektov poljubne kompleksnosti v prostoru in času. Iz tega pa lahko potegnemo zaključek, da lahko enačbo vesolja izrazimo kot linearno kombinacijo desnih strani enačb jedilnega pribora. No, in tako se moja predstavitev zaključne naloge konča," je dejal vrač in čakal na komentarje ostalih vračev.

"To je popolni nesmisel," je dejal nek vrač iz publike.

"Kaj ima vaša predstavtev opraviti z vašimi demonstratorji, saj niso še nič demonstrirali?" je vprašal nek drug vrač.

"Se mi je zdelo, da ste vsi tako slepi, da ne boste mogli sprejeti preproste resnice. Ravno zato sem pripeljal te demonstratorje s sabo," je dejal Ignacij in očitno postajal vse slabše volje.

"Ali ste to nalogo sploh kaj spremenili?" je vprašala gospa Spomenka, ki se je pred kratkim zbudila.

"Nič!" je ošabno zatulil vrač. "Pa veste zakaj? Ker je povsem dobra taka kot je. 1000 let je že minilo od takrat, pa tehnologija v našem svetu ni toliko napredovala, da bi kdo o tem razmišljal, ali pa da bi se vam zdaj zdelo vse skupaj malo bolj sprejemljivo."

"Videti je, da boste čakali še 1000 let in videli, če bomo takrat kaj bolj sprejemljivi," je dejala Spomenka.

"Nikomur od nas ne bo več treba čakati 1000 let," je dejal Ignacij skoraj s solzami v očeh in na plano privlekel daljinski prožilec kvantnega dinamita.

"Joško," je zaklical medtem Polde na ladji iz prihodnosti, ki se je že zelo približala Novemu Jupitru. "Dimenzijske krivine postajajo vse hujše. Skener mi zdaj odčitava kvantno eksplozijo že čez petnajst sekund."

Naša posadka, zbrana na mostu, je zmedeno opazovala početje varuhov časa.

"Prepozni bomo," je Joško mirno dejal. "Vključi generator meddimenzijskega translacijskega polja."

Polde je tako naredil in nato so vsi napeto čakali, kaj se bo zgodilo. Med tem je na Novem Jupitru odjeknila močna eksplozija. Vsaj člani posadke so si mislili, da je močna glede na močno svetlobo, ki se je širila s planeta proti ladji. Zvok bi prišel kajpak nekoliko kasneje, vendar ga v vesolju tako ali tako ne bi slišali, tako da to sploh ni bilo pomembno.

"Takoj nas prestavite za pet minut nazaj," je ukazal Joško. "Sicer ne bomo mogli niti mi rešiti vesolja pred kolapsom."

Polde je nebodigalen takoj nastavil časovni stroj in tik preden je utegnila svetloba uničiti ladjo, so švignili v meddimenzijsko luknjo in se znašli pred Novim Jupitrom pet minut prej.

"Pa poglejmo, kaj se trenutno dogaja na Novem Jupitru," je rekel Joško in vključil ekran.

Nič, razen svetlobe, ki je še vedno prihajala.

"O, preklemano nazaj," je izustil kletvico 30. stoletja Polde. "Uporabili so kvantni dinamit, ki prizadane celoten meddimenzijski prostor. Prihaja val sedmega reda."

Vsa posadka Matere Štefke je brezglavo dirjala v krogu po mostu in videti je bilo, kot da plešejo kakšno dekadentno kolo.

"Upajmo, da vsaj meddimenzijsko polje deluje."

Tedaj jih je val zajel in raztreščil in znašli so se na mestu, kjer je sijala tako lepa bela luč, da se ni ničesar drugega videlo. Vsi so bili brez skrbi in imeli so mir duha, še celo kit, ki mu tudi ni bilo prizanešeno.

"Kje smo zdaj?" je zmedeno vprašal Zeljko.

"Smo v doslej neznani dimenziji," je dejal Polde prepričljivo kot je prepričljivo priznanje polha, da je ubil medveda grizlija.

"Ali smo mrtvi?" je nebogljeno vprašala Ingina mati.

"Odvisno kako pogledate," je jel razlagati Joško. "V prejšnji dimenziji definitivno, toda v tej pa smo živi kot so žive kalifornijske gliste v kupu komposta. Zdaj moramo samo priti nazaj, pri čemer nam bo pomagala naša tehnologija. Seveda bomo tudi vse, ki ne spadajo v to dimenzijo, vrnili v prave dimenzije. Krivi ste pa vi, kajne?" Pogledal je Ignacija.

"Res je," je užaljeno dejal Ignacij in pogledal v mesto, kjer bi morala biti tla. "Izgleda, da ne bo z mojo zaključno nalogo res nič."

"Zaključna, kako zanimivo," je vzhičil Polde. "O čem pa je govorila?"

Vrača je bilo tako sram, da ni hotel povedati naslova, zato je le žalostno povlekel, kot povleče ostarela kurba zadnji stranki:

"Bila je zadnja, brez naslova."

"Bebljal je nekaj o tem, kako lahko vesolje opišemo z žlicami," je naveličano rekla Spomenka, čeprav še vedno mirnega duha.

"Res?" je prebledel Joško. "Ampak, to bodo vendar odkrili šele v 29. stoletju."

"Torej to pomeni, da imam prav?" se je razveselil Ignacij.

"Imate prav, vendar tega še ne bi smeli vedeti," je odgovoril Polde.

"Ali mi boste priznali zaključno nalogo?" je zanimalo Ignacija. Spomenka je osramočeno pogledala v prostor, kjer bi morala biti tla.

"Bom, vendar te vaše ugotovitve ne bomo objavili nikjer, pa tudi vi morate vse svoje zapiske uničiti, sicer lahko deformiramo časovno premico in bo nastala nepopravljiva škoda," je odgovorila Spomenka.

"Prav, karkoli že," je veselo poskakoval Ignacij. "Tako ali tako sem šel študirat samo zaradi diplome."

"Vendar boste zaradi te svoje 'demonstracije', kaznovani," je dodala. "Poleg tega ste zvabili sem polno bitij, ki ne spadajo v naš čas. Kaj ste mislili?"

"To je bilo vse v duhu demonstracije, oživil in poklical sem vse, ki so jih člani posadke Matere Štefke ubili v svojih osvajalskih pohodih, da bi povzročil izroditev časovne premice in dokazal, da lahko s pomočjo enačbe žlice izračunamo, kaj moramo storiti, da se bi vesolje postavilo v prejšnje stanje. Problem je edino v tem, da sem malo prekmalu končal predstavitev in nikogar še ni bilo, ali pa niso našli."

"Natanko tako deluje naša tehnologija," je povedal Polde. "S pomočjo enačb jedilnega pribora lahko napovemo prihodnost in jo tudi ustrezno priredimo. Tako bomo tudi postavili vesolje v prejšnje stanje, kot smo obljubili."

"Kaj pa bo moja kazen?" je Ignacij vprašal s cmokom v grlu in tako je bilo vsem jasno, kaj bodo tisti dan jedli za kosilo.

"Zaprli vas bomo v časovno kletko, kjer boste preživeli 1000 let brez možnosti pomilostitve. Prisiljeni boste razmišljati le o tem svojem neodgovornem dejanju, ki ste ga pravkar zagrešili. Slej ko prej vam bo zelo žal in se boste kesali," se je glasil odgovor.

"To mi boste še plačali. Če ne danes, pa jutri, naslednji teden, mesec ali nemara celo čez nekaj let ali sto let, saj ni pomembno. Tako ali tako vrači dolgo živimo. Ne bodo kar tako pozabili, kdo je vrač Ignacij," je tiho rekel vrač, obenem pa se mu je zdela situacija že nekam znana. No, vsaj zaključne naloge mu ne bo treba zagovarjati, ko pride ven.

"Samo, najprej bi bilo fino, če nas vrnete v našo dimenzijo," je ponižno prosila Spomenka.

Pavle in Joško sta se strinjala in sta vtipkala nekaj ukazov v svoje naprave za računanje, izvajanje ukazov in še kaj ali na kratko računalnike in že čez nekaj trenutkov so se znašli v pravi dimenziji.

"Joj, počakajte še malo," je rekla Ingina mama.

"Kaj pa je narobe?"

"Nisem se še poslovila od svoje hčerke," je zahlipala in skoraj nihče ni opazil, da se je skoraj ves vmesni čas poslavljala od mInge.

"Mama, jaz sem tvoja hčerka," je dejala Inge s solzami v svojemu in tudi materinemu očesu, "in prav nič se ti ni treba poslavljati od mene, če nočeš."

Tedaj sta planili v objem ena drugi in se tako tesno objemali, da so rebra pokala. Težava je bila v tem, da je tudi oče isti čas ves objokan skočil v objem, a se je zaletel v njuni rami in padel po tleh. Rebra pa so res pokala, ampak hladilna rebra časovnega kvantizatorja na ladji Joška in Poldeta.

"O, groza, časovni kvantizator se pregreva," je zapel Joško.

"Mislim, da je skrajni čas, da se vrnemo na ladjo," je medtem dejal kapitan.

"Nič ne skrbite, vse bo v redu, če kdo ne uporabi kravoporterja, ki bi s svojimi disintegracijami delcev in sevanjem energije povzročil kolaps časovne sredice v lupini," je dejal Polde, samo ni računal s kapitanom, ki je ravno medtem rekel v svoj komunikator:

"Mati Štefka, prežarčite vse člane posadke na krov!"

Elegantno je počilo in vse je bilo nekako lila, kar je imelo za posledico došek isti večer. Še prej pa so se vsi znašli na krovu in tudi Ingin oče je prišel do svojega objema, in tako sta se s hčerko končno pobotala. Zato je bil pri večerji čas, da Robertina pobliže spoznata.

"Kako se razumete z najino preljubo hčerko?" je dejal oče.

"Vse gre kar v redu," je odgovoril Robertino.

"Kaj pa je z vajinim ... genetskim neujemanjem?" je zaskrbljeno dejala mati.

"Vse je v redu. Sploh ni tako hudo, kot so dejali zdravniki. Kot vesta, so najini otroci popolnoma normalni."

"Saj res, nisva še videla najinih vnukov. Ali jih lahko predstavite?"

"Lahko, ampak jutri, ker so že vsi v cvetličnih lončkih."

Kako sta Ingrid in Ule Hvensta spoznala svoje vnuke, vam bomo prihranili, zaupali pa vam bomo še en zelo pomemben pogovor kapitana s Solicistom.

"Veste, Solicist, razmišljal sem," je povedal kapitan.

"Zelo pohvalno."

"Razmišljal sem, da ne bi smeli še zaključiti naših pustolovščin."

"Res? Toda nekako se pričakuje, da bo ta zadnja."

"Res je, ampak vedno znova opažam, da narašča število bitij v vesolju, ki potrebujejo našo pomoč," je kapitan odgovoril, siguren vase.

Solicist je pogledal predse in se zamislil. Videti je bilo, da ne ve, ali je to dobra ideja ali ne. Konec koncev je le bil vojvoda dežele kranjske, ki ga je tudi potrebovala.

"Imate prav, kapitan," je naposled rekel. "Toda ne povejva nikomur, morda ne bodo niti opazili, da bo morali že končati."

"Se strinjam, Solicist," je kapitan tiho odgovoril. "Boste požirek viskija s Kaldrona VI? Dala mi ga je neka admiralka na neki zabavi, ki se je ne spomnim."

"Bi prosil, ja."

In spet je bilo vesolje njihovo igrišče. In spet je bila avantura njihov vir mladosti in moči. In spet je bila za večerjo zeljnata obara.

SE SPET NADALJUJE.

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :