Planetarne ekshibicije

Epizoda I: Projekt Ajmoht

Svetovalkin dnevnik - ja, tudi jaz imam svojega... čas je 1534432 po Gregorijanski zvezdni vpadnici: S posadko Matere Štefke opravljamo rutinski pregled sektorja 12 ob meji s Foger-Bogri, resnično neprijetno raso, ki je - upam - ne bomo od blizu videli. So namreč sestavljeni iz Fogra, kar pomeni po njihovo iz sluzi, in iz Gindre, kar pomeni po njihovo smrdeča pena. Ekshibicijski svet pa jih ni imenoval Foger-Gindra, ampak Foger-Bogri in sicer iz preprostega razloga, da zmedejo študente na akademiji in lahko povzročijo osip pri prehodu v drugi letnik, saj je velikokrat na izpitu zahtevano zahtevno vprašanje, kako se imenujejo. Bogri ne pomeni v njihovem jeziku prav nič, komunicirajo pa tako ali tako s pomočjo uteži, ki jih dvigujejo in spuščajo v različnih taktih.

Skratka, njihov planet je v hudi planetarni vojni. Na eni strani so tisti, ki so večinoma iz sluzi, na drugi pa tisti, ki so večinoma iz smrdeče pene. Prvi se imenujejo Fogri, drugi pa Kunkvati, spet za zmedo na akademiji. Vojna poteka tako, da se neusmiljeno obmetavajo z utežmi. Sicer ekshibicijski svet ni v vojni z njimi, ampak če bi prečkali mejo in bi nas opazili, po mojem ne bi skoparili z izstrelki...

"Joj, se mi ne da zdajle ubadati s tem," je rekel Zeljko in naredil mučno grimaso, pa še za glavo se je prijel obenem. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

"Ja, verjamem, če je človek prejšnji večer tako pijan, da spleza na kontrolni storž in polula na tleh spečo sodelavko, res ni naslednji dan nič kaj prijetno," je Inge dejala mrko.

"Sem že rekel oprosti," je kapitan dejal in sedel na stol. "Ne gre samo za glavobol, tudi dolgčas je. Tukaj je vse polno praznega in to je vse."

Tedaj se je zaslišal tih pisk iz Vojkove konzole.

"Auu, utišajte ta kraval!" je kapitan zarjul v agoniji, kar je povzročilo še več agonije in tako se je prenehal dreti.

"Videti je, da boste dobili še nekaj več za analizo, da vam ne bo dolgčas," je dejal Vojko. "Klic na pomoč sem dobil."

"Zdaj pa še to!" je kapitan ponovno zarjul in prisegel si je, da je to zadnjič ta dan. "Ignorirajte! Tudi jaz že cel dan potihom kličem na pomoč, pa mi nobeden ne pomaga."

"Na drugi strani meje je izvor. Ladja pa je ekshibicijska," je poročal Vojko in pogledal zaskrbljeno kvišku. "Življenjski znaki kažejo enega človeka, tri oborožene Foger-Bogre in eno moško papigo."

"No, pa pojdimo na pomoč," je dejal kapitan in tako zavil z očmi, da so mu skoraj izpadle.

Po vesolju je ves živelj z Matere Štefke jadral proti omenjeni ladji.

"Kako se kaj drži človek z ladje?" je vprašal kapitan.

"Po skenerjih sodeč se trenutno drži za srednji podporni drog," je odgovoril Vojko.

"Mislim na to, ali je njegovo zdravstveno stanje v redu."

"Trenutno še, kar pa ne moremo reči čez dve sekundi, saj bo takrat dobil v glavo utež, ki je bila v ta namen vržena proti njemu."

"Takoj ga kravoportirajte sem."

Vojko je narobe razumel ukaz in namesto človeka na Mater Štefko kravoportiral utež, ki je neprizadeto nadaljevala pot leta, le da je tokrat bil ciljna tarča kadet. Kadet ni imel časa reagirati in je ob srečanju z utežjo padel po tleh kot s topom ustreljena podgana.

"Odlično delo, Vojko, sedaj pa še človeka kravoportirajte k nam," je navdušeno ukazal kapitan.

Nekaj sekund kasneje se je omenjeni osebek znašel na ladji in zmedeno iskal Foger-Bogre.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašal, ko je nenadoma uvidel da ga čudno gledajo, ko se tako obnaša.

"Kadeta so odpeljali v ambulanto," je dejal kapitan z nasmeškom.

"Prosim?"

"Hočem reči, videti je bilo da ste rabili našo pomoč in nudili smo vam jo," je popravil.

"Kaj pa Foger-Bogri?"

"Njim je pa nismo, ker smrdijo," je dodal Solicist.

"Je z vami vse v redu?" je čutno vprašala Angelca.

"Ne, le kaj bi delal z vesoljskim politikom na isti ladji?" je zmedeno vprašal neznanec. To pa je vprašal zato, ker je bil Ganrij Seuredu mentapapski zunanji minister. Saj veste, tisti ki je prodal Severno Martepejo Korinlektijcem.

"Ne, ne, zanima me če ste poškodovani."

"Mislim da ne."

"Kako pa vam je ime?" je vprašal Robertino.

"Tinček," je povedal zemljan. "Baudkov Tinček sem."

"No, s Foger-Bogri ne boste na naši ladji imeli težav, saj jih Pohorabin eliminira s spektralnim cici-kalašnikom, medtem ko govoriva," je obljubil kapitan in Pohorabin je dojel namig in se spravil na delo.

"Čakajte!!!" je zaklical, ravno ko je njegova ladja eksplodirala.

"Kaj pa je?"

"Na tej ladji je bil moj zvesti papagaj Koki, ki je edini vedel kdo in kaj sem v resnici."

"Kaj se nam niste že predstavilli?"

"Ja, ampak Foger-Bogri me hočejo ubiti z nekim razlogom. To je že tretji napad name v zadnjem letu. Hočejo me ubiti zaradi tega, kar sem. In sem nekaj posebnega, vsaj tako je trdil Koki."

"Hmm, ne bi rekel," je dejal Vojko ošabno. "Najbrž so vas hoteli ubiti, ker ste se podali onkraj njihove meje."

"S Kokijem sva bila namenjena na Priželjc III, kjer naj bi našel nekaj kar bi povedalo več o meni, potem pa so iznenada napadli Foger-Bogri."

"No, mi tja ne gremo, je preveč riskantno," je dejal kapitan brez nadaljnega, dokler ni nadaljeval. "Žal mi je zaradi vaše ladje, ampak pomagati pa ne morem prav nič."

"Kapitan, po minuti molka za mojega Kokija vas bom prepričal o nasprotnem..."

.

.

10 sekund

.

.

20 sekund

.

.

30 sekund

.

.

40 sekund

.

.

50 sekund

.

.

1 Minuta.

Kadet, ki se je na željo publike vrnil, je spregovoril tedaj z glasom pohojene čebelice Majice. "Ali sedaj lahko končno vdihnem?"

"Saj smo rekli le minuto molka in ne minuto zadrževanje sape," mu je prijazno pojasnil kapitan. A žal so ga morali vseeno ponovno odpeljati v ambulanto.

"Kako me boste prepričali?" je kapitan vprašal Baudkovega Tinčka.

"Lahko me odpeljete na Priželjc III in vam tam povem, ko bomo izvedeli kdo sem jaz."

"Joj, res sem firbčen kako me boste prepričali - primejduš, naredimo ovinek do Priželjca III," se je glasil kapitanov ukaz in naprej je dejal sam pri sebi: "Mimogrede se ustavimo še na planetu Inžur Veritas, kjer se bomo še malo pozabavali."

"Samo, paziti moramo," je povedal Tinček. "Foger-Bogri nas bodo napadli na najbolj zvit in zahrbten način, Priželjc III pa je kot veste globoko v njihovem obmejnem pasu in tu bodo posegali po agresivnosti."

"Kaj pa nam bo naredil kup sluzi?" je kapitan zaničujoče dejal.

"Zagotavljam vam, kapitan, da niso tako nenevarni, kot izgledajo. Z utežjo te lahko zadanejo kot zadane v strihnin namočen skank."

"Tako močno?" je bil kapitan prestrašen. "To smo enkrat kadili in je bilo res neprijetno... Prav, bomo izvedli posebne varnostne ukrepe... Hmm, kdo je že zadolžen za varnost? Pohorabin?"

"Nak, jaz sem samo vzdrževalec mehanike."

"Angelca?"

"Svetovalka sem, se spomnite?"

"Inge?"

"Jaz pravzaprav ne vem kaj sem, ampak zagotovo nisem zadolžena za varnost!"

"Najbolje, da se tisti kar javi," je predlagal kapitan.

Tišina.

"Hočete reči, da smo že 12 misij odpluli in ves ta čas bili brez častnika za varnost?"

"Jaz sem lahko častnik za varnost," je predlagal kadet, ki se je spet vrnil na most, ne da bi kdo opazil.

Kako se je pogovor odvijal naprej, prepuščamo vaši domišljiji, vedite pa da se je kadet vrnil v ambulanto z veliko buško na glavi. Pa tudi posadka je še naprej plula brez častnika za varnost. Edino čudno je bilo, da je na ladji sicer bilo polno varnostnikov, ki pa niso znali povedati komu odgovarjajo in tako se je izničil briljanten Piverlijin načrt, kako bi poiskali častnika za varnost.

Pot do Priželjca III se je pričela takoj po igri Lepo je biti pasji sin, ki so jo igrali po Marnogini večerji - zeljnatem cvetu. To je jed, ki je videti kot vrtnični cvet, saj so kisli zeljnati listi razporejeni na krožniku na ustrezen način. Še bolj kot je zanimiva ta jed s sicer zelo nezanimivim okusom, pa je bila zanimiva igra Lepo je biti pasji sin, ki se igra takole: Najprej se izberejo igralci, ki bodo to igro igrali. Kdor se javi, da bo sodeloval, je avtomatsko že zgubil in zategadelj ne more zmagati. Ostali člani, ki ne sodelujejo, se razporedijo v krogu okoli sodelujočih. Igra se začne tako, da se gredo asociacije. Vodja igre pove eno besedo in ostali morajo povedati prvo besedo, ki jim ob tej pade na pamet. Izmed vseh novih besed izberejo novo, ki je nadaljna beseda za asociacije. Če neka beseda vsebuje črki s ali n, mora trenutni igralec izbrati enega prostovoljca izmed nesodelujočih in mu dati eno zaušnico. To se nadaljuje dokler niso vsi nesodelujoči deležni vsaj ene zaušnice. Igra se konča, ko ima tisti, ki je prejel največ zaušnic, točno trikratno količino prejetih udarcev kot tisti, ki jih ima najmanj. Srečnež z najmanj prejetimi udarci se mora na koncu zadreti, da je lepo biti pasji sin.

Med zabavo je kapitan zašel v sobane Tinčka, kjer ga je našel zakopanega v enciklopedije ras. Ko ga je odkopal, se mu je Tinček zahvalil in povedal, da išče nadaljnje podatke o Foger-Bogrih.

"Zakaj?" je bil kapitan začuden, čuden je bil pa že tako ali tako.

"Tako malo je znanega o njih, menim da so precej bolj nevarni kot se zdijo," je odgovoril Tinček.

"Namesto, da bi se malo pozabavali z našo posadko, tukaj berete kot en knjižni molj. Pojdite na most, se pridružite igri in spijte kako tarantelčnico."

Menda ste že uganili kaj je tarantelčnica? Vsekakor je to opojna pijača, zvarjena iz kruhovih cmokov in zajčje rižote. Zgodovina nas uči, da so jo prvotno rabili Anti namesto tara, saj je zelo lepljiva in viskozna zaradi visoke vsebnosti cvetačnih gomoljev, ki so jih zaradi strupenosti nehali dodajati v pijačo zgodaj v 23. stoletju. Tako je tudi dobila ime; Tar, Ant - tarantelčnica.

"Ne, hvala... Imam zelo zelo slab občutek da nas bodo ponovno napadli in to bodo storili samo zato ker sem jaz na krovu in preveč bi imel slabo vest, če ne bi bil takrat dovolj pripravljen."

"Tukaj bom počakal, vse dokler ne greste z mano," je dejal kapitan in sedel na mehki stol poleg. Takoj je zaspal in imel zaradi luknje v spominu zelo slabo vest naslednji dan. A nekako se je le privlekel na most in se zasedel na stolu.

"Joj, se mi ne da zdajle ubadati s tem," je rekel Zeljko in naredil mučno grimaso, pa še za glavo se je prijel obenem. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

Vojko je pogledal kvišku in vse skupaj se mu je zdelo nekam znano.

"Ja, verjamem, če je človek prejšnji večer tako pijan, da spleza na kontrolni storž in polula na tleh spečo sodelavko, res ni naslednji dan nič kaj prijetno," je Inge dejala mrko.

Vojko je obstal v začudenju, saj je bil prepričan da je Inge rekla čisto isto že prejšnji dan.

"Sem že rekel oprosti," je kapitan dejal in sedel na stol. "Ne gre samo za glavobol, tudi dolgčas je. Tukaj je vse polno praznega in to je vse."

Tedaj se je zaslišal tih pisk iz Vojkove konzole in Vojko je prebledel.

"Auu, utišajte ta kraval!" je kapitan zarjul v agoniji, kar je povzročilo še več agonije in tako se je prenehal dreti.

Vojko je prebledel še malo bolj, ker že staro izročilo uči da ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Tedaj je njegova konzola spet zapiskala.

"Vojko, prosim če se javite," je prosil kapitan, "in naredite da grejo ti piski stran."

"Kapitan... Kaj se dogaja?"

Spet pisk.

"Joj, ne morem več poslušati tega. Kako to mislite, kaj se dogaja?"

"To se je enkrat že zgodilo, se mar ne spomnite?"

Spet pisk.

"Tudi vaše rojstvo v obliki jabolčnega črva se bo ponovno zgodilo, če se takoj ne oglasite."

Vojko se je oglasil in na njegov strah je dobil prav iste odčitke kot dan poprej.

"Klic na pomoč... Izvira onkraj meje, trije Foger-Bogri, ena papiga in Tinček Bavdek."

"Kakšna rasa pa je Tinček-Bavdek?"

"To je ime človeka na ladji," je dejal Vojko in bilo ga je strah, saj se je prepričal da na ladji res ni nobenega tujca in človeku, ki so ga rešili iz ekshibicijske ladje, je bilo res ime Tinček Bavdek.

"No, pa pojdimo po vaših besedah ponovno na pomoč," je dejal kapitan in tako zavil z očmi, da so mu skoraj izpadle.

Po vesolju je ves živelj z Matere Štefke jadral proti omenjeni ladji.

"Kako se kaj drži človek z ladje?" je vprašal kapitan.

"Trenutno še v redu, kar pa ne moremo reči čez dve sekundi, saj bo takrat dobil v glavo utež, ki je bila v ta namen vržena proti njemu."

"Takoj ga kravoportirajte sem."

Vojko je sicer vedel da je kravoportiranje uteži na krov napaka, za katero bo plačal kadet, ampak to je bil še dodaten razlog, da akcijo ponovi. Kadet ni imel časa reagirati in je ob srečanju z utežjo padel po tleh kot s topom ustreljena podgana.

"Odlično delo, Vojko, sedaj pa še človeka kravoportirajte k nam," je navdušeno ukazal kapitan.

Nekaj sekund kasneje se je omenjeni osebek znašel na ladji in zmedeno iskal Foger-Bogre.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašal, ko je nenadoma uvidel da ga čudno gledajo, ko se tako obnaša.

"Kadeta so odpeljali v ambulanto," je dejal kapitan z nasmeškom.

"Če bo šlo tako naprej, bo kadet popolnoma izčrpan," je pripomnil Vojko.

"Kako to mislite, še naprej?" je veselo dejal kapitan.

"Pravim vam ponovno, to se je že zgodilo,"

"Zdaj vidite o čem sem vam govoril," je tedaj rekel Tinček.

"O čem?" je bil začuden kapitan.

"O tem, da se vse ponavlja in da so za to odgovorni Foger-Bogri."

"Nič se ne ponavlja!" je besno dejal kapitan.

"Nikar ne uporabljate spektralnega cici-kalašnika," je nenadoma zavpil Tinček.

Bilo je že prepozno, saj je Tinčkovo ladjo že razneslo na prafaktorje.

"Oh, Koki je šel spet po gobe..."

Vojko je postal sila navdušen:

"Tinček, kaj se ti tudi spominjaš, da se je vse to že enkrat zgodilo?"

"Seveda, včeraj se je zgodil prav isti dan, le z razliko da midva govoriva druge stvari kot včeraj."

Vojko je radosten stekel Tinčku v objem.

"Kaj se vidva poznata?" je bil kapitan začuden kot sraka, ki ji pokažeš list s formulami za nuklearno fiziko.

"Seveda... Če vam pravim, da se ta dan ponavlja, kapitan... To se je vse že zgodilo včeraj."

"Kapitan, nujno moramo na Priželjc III," je dejal Tinček.

"Ni pogojev, kdo bo lazil še tja," je bil kapitan neodobravajoč.

"Res moramo, kapitan, tam bo Tinček izvedel zakaj ga preganjajo Foger-Bogri... Mogoče smo na sledi nečesa velikega... Poleg tega pa se lako ustavimo tudi na Inžur Veritas," je jel pri priči prepričevati Vojko.

"Samo paziti morate na Foger-Bogre, ker imajo biološko orožje penjavico in jo bodo tudi uporabili, ker je osončje Priželjca globoko v njihovem obmejnem pasu," je dodal Tinček.

"Penjavico?" je bil zvedav Zeljko, to je kapitan za manj fanatične bralce.

"Da, grozna bolezen, ko se ti najprej speni slina, nato žolč in na koncu kri, da od tega umreš."

"Zakaj pa nisi tega že včeraj povedal?" je bil Vojko začuden na podoben način kot malo prej kapitan.

"Saj sem," je dejal Tinček. "Točno tako sem povedal in najbrž sem tudi samo tako dosegel, da me je kapitan eventuelno poslušal."

"Nak, rekel si da moramo paziti, ker nas bodo napadli na najbolj zvit in zahrbten način, to pa je bilo tudi vse," je povedal Dejme, to je isto kot Vojko za manj fanatične bralce, saj je Vojkovo celo ime Vojko Dejme Poskeniri in še nek števnik, ki se ga niti slučajno ne spomnita niti avtorja, pa tudi trenutno se jima ne da gledat po prejšnjih zgodbah, da bi to ugotovila.

"Sploh ni res, rekel sem da sem bral piratizirane zapise z neke njihove transportne ladje, da tihotapijo ta strup in kakšne učinke ima, potem pa so me napadli."

"Sploh ni res," je trdil Vojko.

"Poslušajta, fanta," je bil kapitan blazno jezen. "Že to je dovolj, da me hočeta prepričati, da se je to vse že enkrat zgodilo in se tega ne spomni nihče razen vaju, zdaj pa še vajinega kreganja ne mislim poslušati."

In tako je bilo. Kapitan je Robertina ponižal v varnostnega častnika, rekoč samo za to misijo in Robertino je zaščitil ladjo kot je s svojimi izkušnjami iz varovanja sploh lahko. Šlo je predvsem za to, da je z remeljni zabil vsa vrata, da je zabasal odeje v vse replikatorje in konec koncev, da je uvedel prežarčevanje na osnovi žetonov, ki je bil fantastičen izum. Šlo je zato, da je pri vsakem prežarčevanju transportni tehnik prežarčil poleg oseb še žeton, ki je bil pristni dokaz o tem, da je kravoportiranje res izvajal pravi človek.

"Takoj se odpravimo proti Priželjcu III," je ukazal kapitan naveličano.

Vojko je spretno vnesel ukaze in ladja je švignila kot sraka z gorečo zadnjico proti planetu. Počasi so prišli do večera in zunaj bi se že delala tema, če bi bili na Zemlji. Zategadelj so bili že kar utrujeni in niso hoteli nadaljevati misije. Tako so priredili eno zabavo in so dokaj kmalu vsi pospali po vseh globinah poveljniške reke. Drugi dan se je Zeljko prebudil ves utrujen. A nekako se je le privlekel na most in se zasedel na stolu.

"Joj, sem sesut da bi šel najraje kar nazaj spat," je rekel in naredil mučno grimaso, pa še za glavo se je prijel obenem in vse skupaj se mu je zdelo nekam znano. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

"Ja, verjamem, če je človek prejšnji večer tako pijan, da spleza na kontrolni storž in polula na tleh spečo sodelavko, res ni naslednji dan nič kaj prijetno," je Inge dejala mrko.

"Kako? Spet?"

"Zakaj spet?"

"Polulal sem vas predvčerajšnjim in ne včeraj," je dejal kapitan.

"Kaj tvezite, kapitan?" je dejala Inge, še vedno tako mrka, da je bil kapitanski most pol tako razsvetljen kot ponavadi. "Hočete, da vam pokažem svoje mokre žabe, ki se sušijo v mojih prostorih?"

Tedaj se je zapisal pisk z Vojkove konzole in kapitana je tako zabolelo, da je zatulil.

"Vojko, prosim če se javite," je prosil, "in naredite da grejo ti piski stran."

Z Vojkom sta se za trenutek spogledala in nato je Vojko povedal:

"Klic na pomoč... Izvira onkraj meje, trije Foger-Bogri, ena papiga in...

"...Tinček Bavdek," je dopolnil kapitan. "Prav imate, Vojko, res se vse ponavlja."

"Dozdeva pa se mi res. In definitivno bo na tej ladji Tinček Bavdek. Ampak kako to mislite, da imam prav? Saj nisem še nič rekel..."

"Seveda ste, včeraj ste me cel dan želeli prepričati, da se je vse to že enkrat zgodilo."

"Nikakor," je začudeno dejal Vojko. "Danes se ponavljajo reči od včeraj, včeraj pa je bilo vse originalno."

"Zame že, toda vi ste včeraj govorili, da se je vse to že zgodilo."

"Nemogoče, saj se čisto dobro spomnim."

"O čem govorita, za vraga?" je vprašala Inge.

"Včerajšnji dan se ponavlja, mar ne vidite?" sta istoglasno zagodla.

"Zame se nič ne ponavlja..."

"Vsekakor predlagam, da pohitimo na pomoč Tinčku, sicer ga bo zadela utež," je res predlagal Vojko.

"Odličen predlog, včeraj še do Priželjca nismo prišli, se pravi da se moramo danes malo podvizati. Pa prosim vas, Vojko, da naredite z utežjo isto kot ste včeraj."

Vojko je pogledal kadeta in pomežiknil kapitanu. Nedolgo zatem se je v sobani pojavila utež in elegantno ponovno zadela kadeta v črepinjo. Kadet je zopet podlegel zakonom umetne gravitacije in je padel po tleh kot od termitov požrta lesena hiša.

"Tako kot včeraj, odlična poteza," je Vojka pohvalil kapitan.

"Se strinjam. Ali naj zdaj Bavdka kravoportiram sem?"

"Kar dajte."

Nekaj sekund kasneje se je omenjeni osebek znašel na ladji in zmedeno iskal Foger-Bogre.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašal, ko je nenadoma uvidel da ga čudno gledajo, ko se tako obnaša.

"Kadeta so odpeljali v ambulanto," je dejal kapitan z nasmeškom.

"Prosim?"

"Hočem reči, videti je bilo da ste rabili našo pomoč in nudili smo vam jo," je popravil.

"Kaj pa Foger-Bogri?"

"Njim je pa nismo, ker smrdijo," je dodal Solicist.

"Se spomnite, kaj ste mi včeraj rekli?"

"Ali mislite o tem, da moramo nujno na Priželjc III?" je vprašal Tinček.

"Ne samo to, mislim o tem, da se ste govorili o tem, da se je že vse zgodilo en dan prej."

"O čem pa vi sploh govorite?" je začudeno vprašal Tinček. "To sem vam hotel povedati danes."

"Prosim?"

"Danes se ponavljajo vse stvari od včeraj. Včeraj pa smo se šele spoznali."

"Jaz ničesar več ne razumem," je dejala nervozno Inge.

"Tudi jaz ne," se je pridružil Robertino, nato pa še Solicist, Angelca in seveda vsi ostali, ki jih je bilo še nekaj malega.

"Potem se najbrž spomnite, da moramo na Priželjc brez obotavljanja in da se je potrebno zaščititi pred Foger-Bogri, ki bodo morda napadli z grozno boleznijo Penjavico."

"Da, vem, in zato zdaj hitro ponižujem Robertina v varnostnega častnika, naj zaščiti ladjo pred njimi po najboljših močeh, Vojko, vi pa brž nastavite smer za Priželjc."

"Samo tale Penjavica mi je nova stvar... Tega včeraj niste omenili."

"Seveda sem," je zatrdil Tinček kot zatrdi junčji zrezek v zmrzovalniku, pa tudi kapitan se je pridružil pri potrditvi in odveč je povedati, da sta skupaj dosegla, da se je Vojko počutil kot totalen cepec. Vojko je osramočen nastavil pot in niti približno ni bil dobre volje. Kadet je medtem prišel k sebi.

"Jaz sem lahko častnik za varnost," je predlagal, ko se je spet vrnil na most, ne da bi kdo opazil.

Kako se je pogovor odvijal naprej, prepuščamo vaši domišljiji, vedite pa da je kadet dobil veliko buško na glavi. Ravno zato je postal zelo slabe volje in začel noreti kot zmešan, pa ne da to ni bil. Govoril je razne kletvice, ki jih tu ne bomo omenjali. Mimogrede je taval od terminala do terminala in na vsakem pritisnil nekaj tipk. Po nekaj sklopih pritiskov na tipke je nenadoma računalnik zapiskal:

"Hvala, ker ste vnesli kodo za samouničenje. Glede na zahtevo bo ukaz izvršen takoj."

"Kaj pa običajno odštevanje dolgo eno minuto?" je zaskrbljeno vprašal kapitan.

"V tem primeru je bil vnesen ukaz brez odštevanja," je rekel računalnik in neozirajoč se na vse pripombe prisotnih na poveljniški reki je ladjo razneslo na nekaj milijard koščkov.

Drugi dan se je Zeljko prebudil ves utrujen. A nekako se je le privlekel na most in se zasedel na stolu.

"Joj, sem sesut da bi šel najraje kar nazaj spat," je rekel in naredil mučno grimaso, pa še za glavo se je prijel obenem in vse skupaj se mu je zdelo nekam znano. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

"Ja, verjamem, če je človek prejšnji večer tako pijan, da spleza na kontrolni storž in polula na tleh spečo sodelavko, res ni naslednji dan nič kaj prijetno," je Inge dejala mrko.

"Kako? Spet?"

"Zakaj spet?"

"Polulal sem vas predvčerajšnjim in ne včeraj," je dejal kapitan.

"Kaj tvezite, kapitan?" je dejala Inge, še vedno tako mrka, da je bil kapitanski most pol tako razsvetljen kot ponavadi. "Hočete, da vam pokažem svoje mokre žabe, ki se sušijo v mojih prostorih?"

Tedaj so se drseča vrata treskoma odprla in na most je pritekla Piverli in vekala:

"Joj, joj, nujno rabim Angelcino psihiatrično pomoč. Zdelo se mi je, ko da je včeraj ladjo razneslo!"

"Kako včeraj?" je dejal kadet in bil začuden kot gorski tjulenj, ki ga postaviš pred lasersko harfo.

"Morala sem sanjati, ampak vse je bilo tako resnično... Sanjala sem celoten dan, z vsemi pogovori in podrobnostmi... Sanjala sem celo, da smo rešili nekega Zemljana pred Foger-Bogri."

"Ampak to se je res zgodilo," je dejal kapitan. "Rešili smo Tinčka Bavdka in povedal nam je, da je nekaj skritega v... no, kako se že reče tistemu planetu?"

"Priželjc III," je dejal Vojko. "Uf, sem mislil, da se tale dan zdi znan samo meni, glede na to, da je ravnokar zapiskalo in seveda gre za klic v sili."

"Ne, nakladajte, Vojko, hitro po Tinčka," je zabrusil kapitan sveže in silno.

"Ampak, ne razumem," je dejala Piverli. "Ladjo je kmalu nato razneslo, kadet je sprožil samouničenje."

"To si pa morala sanjati," jo je miril Zeljko.

"Ampak, saj nisem šla sploh nič spat," je vztrajala Piverli in trenutek za tem stekla iz sobe. "Mislim, da moram brž v ambulanto in napraviti nekaj tisoč testov na sebi."

Medtem se je Mati Štefka z vsem življem približala Tinčku in kadeta so spet onesposobili.

Tudi Tinček se je spet znašel na ladji.

"Ponovno pozdravljeni, Tinček," je rekel kapitan.

"Ponovno pozdravljeni," je dejal Tinček.

"Saj smo se baje že nekajkrat videli," je dejal kapitan.

"Kar jaz vem, se vidimo drugič."

"Tudi jaz tako pravim, ampak nekateri me očitno želijo prepričati o nasprotnem. Da moj včeraj ni enak njihovemu, govorijo."

"Jaz vem kakšen je bil moj včeraj in povem vam, da smo se včeraj videli prvič," je zatrdil Tinček.

"No, ne bomo se prepirali. Saj smo ravno včeraj hoteli iti do planeta Priželjc III?"

"Res je. Predlagam, da takoj gremo."

"Bomo šli. Takoj vnesite v računalnik smer proti Priželjcu" je zmagoslavno ukazal kapitan.

Po nekaj minutah so se odpravili do Priželjca III.

Kapitan je ponovno ponižal Robertina v varnostnega častnika. Verjetno je bil to edini primer v zgodovini, da je bil nek višji častnik v enem dnevu ponižan kar nekajkrat v isto vlogo. In gotovo tudi edini, ko je nek človek dobil v glavo utež kar nekajkrat v enem dnevu. Ampak itak se je vsakdo, ki se mu sploh je kaj ponavljalo, spomnil le ene ponovitve, tako da se je praktično vse zgodilo le enkrat do dvakrat.

Tako kot prejšnji dan, je tudi ta dan hotel kadet biti varnostni častnik. Tokrat je kapitan po navodilih Piverli ustavil ostale člane posadke pred tem, da niso storili enako kot prejšnji dan, saj ni hotel, da bi ladjo ponovno razstrelili.

Kasneje so vsi višji častniki, razen Piverli, ki si je še vedno zabadala igle v žile in svečke v zadnjo plat, prisostvovali na mostu, ki je tam stal kot vse dni, bodisi originalne ali ponovljene, v vsej svoji mostnobi.

"Koliko rabimo do Priželjca III?" je zanimalo kapitana - bil je pač firbčen kot vedno in kot sraka.

"Priželjc bomo v najboljšem primeru dosegli jutri zjutraj ob štirih," je odvrnil Vojko kot odvrne od hrane misel na nago Viko Potočnik, ki je bila nekoč županja, potem pa se je posvetila erotični fotografiji in gejevski kulinariki.

"Je to po vaših ocenah ali je kakšna dejanska upoštevljiva številka?"

"Zagotavljam vam, kapitan, da vam ne bi nikoli naredil kaj takega, da bi podal svoje izračune kot nekaj na kar se lahko zanesete. In na to se lahko zanesete."

"Vem, popolnoma vam zaupam... Toda, v tem vidim nekaj koščkov problema."

"Katere pa?"

"Mogoče res ni nikjer zapisano, da če je to prva ponovitev včerajšnjega dneva, se potem ne bo več ponavljal... Če se bo dan znova ponovil, potem bomo na istem in Priželjca ne bomo videli... Mogoče se bo dan celo ponavljal večno."

Vsi so se začeli zaskrbljeno pogovarjati in kapitan je moral podeliti kar nekaj neopravičenih ur, preden so se spet malo umirili. Tedaj je Pohorabinu iz rokava prilezel mlad starec, ki je imel kar 95% svojega telesa zgubanega, ostalih 5% pa so predstavljali lasje.

"Jaz sem mladi vrač in ne morem verjeti..." je začel tiho in nevede postal legenda. Ampak ne še zdaj.

"Česa? Da smo butasti kot vedno trdite?" je vprašala Inge.

"Ne, prvič lahko trdim, da občudujem vaš način razmišljanja... Sicer nimate pojma kaj se vam dogaja, ampak dejansko z ene ponovitve v drugo izboljšate svoje akcije."

"Kar se ne bi dalo reči za mehiške telenovele," je pripomnil Solicist. "Enkrat sem gledal ponovitev istega dela kar trikrat, pa je bilo vsakič enako zanič."

"Zamaši gofljo, Solicist," je dejal kapitan, saj se je v tistem trenutku znašel na grafu stopnje bolečine v odvisnosti od hitrosti treznjenja ravno na simetrali lihih kvadrantov in to zelo krajše povedano ni dobro za pametujoče ljudi okoli njega. "Vi torej veste, kaj se dogaja?"

"Kakopak," je dejal vrač.

"No, prav damo vam en kako-pak praška Fant za sarme, ampak potem pričakujemo odgovore," je popustil kapitan. Kako-pak je bila na moč podobna pogruntavščina, kot antični tetra-pak na Zemlji, kamor so pakirali jogurt.

"Hotel sem reči, da vem in vam tudi rad povem... Stvar je takšna - Foger Bogri, ki se jih prav nič kaj dosti ne bojite, imajo poleg uteži kar nekaj tehničnih dosežkov, za katere Ekshibicijski svet sploh ne ve. Eden od njih je tnalo z geografskim poreklom, drugi pa je kinetični časovni razveriževalnik. S prvim vam skušajo preprečiti priti na Priželjc III, saj vedo, da bodo za večno izginili, če najdete tisto, kar se tam skriva."

"Za večno izginili? Ampak mi jih nočemo uničiti, se mi zdi..."

"Na žalost bodo izginili ali oni ali pa vse ostale rase, začenši z vami... Namreč, ko bodo aktivirali tnalo z geografskim poreklom in razveriževalnik obenem, se bodo naselili v vseh časovnih dimenzijah in preprečili rojstvo vseh ostalih ras... Tole kar se dogaja vam, pa je efekt tnala z geografskim poreklom. Vsak dan ga uporabijo na drugi osebi in tako se vsak dan drugemu človeku ponovi dan, ki se je njemu zdel včerajšnji. Zato se dogaja, da se nekateri od vas spominjajo, da so se stvari že zgodile, ampak vsak nekoliko drugače. Vsak se spominja druge ponovitve istega dne. No, dovolj bo zaenkrat, če se vam bo zataknilo, v kar ne dvomim, se spet oglasim."

"Ampak, zakaj ne aktivirajo tudi razveriževalnika kar zdaj?"

"Odgovor leži v Priželjcu, tja pa pridite kot veste in znate."

In vrač je izginil v Solicistovem drugem rokavu.

"Kaj bomo pa storili sedaj?" je vprašal Vojko.

"Kajpak bomo nadaljevali pot proti Priželjcu III," je odgovoril kapitan.

V nekaj parakonstinanotercijskih sekundah ali po naše v nekaj minutah so prišli do omenjenega planeta. Kako jim je kar naenkrat to tako hitro uspelo, ko so še malo prej bili prepričani, da v enem dnevu ne bo šlo, ni jasno vsaj 90% posadke in vsem bralcem. Ker menimo, da je to dovolj dobra statistika, se tej temi ne bomo več posvečali.

"Vojko..." je rekel kapitan.

"Želite, kapitan," je Vojko kapitana nevljudno prekinil.

"Kot prvo me nikoli več ne prekinite sredi stavka, saj vas bom ..."

"V redu, kapitan," je rekel Vojko in s tem stavkom nehote ponovno prekinil kapitanov stavek.

"Vojko! Sedaj pa molčite dokler ne bom preklical prepovedi vašega govorjenja. Razumete?"

"Razumem," je dejal Vojko.

"Glede na to, da sem vam dal prepoved govorjenja, tudi potrditi ne bi smeli ukaza z glasom. Ste sedaj razumeli?"

Vojko je ravno začel odpirati usta, ko se je spomnil, da bi to lahko bila nadaljna kršitev ukazov, in je zato le pokimal.

"V redu. Da končam stavek: Če me boste ponovno prekinili sredi stavka, vas bom dal zapreti in tam boste lahko premislili o posledicah vašega dejanja. Ste razumeli?"

Vojko je ponovno pokimal.

"To velja tudi za ostale člane posadke. Ste razumeli? V nasprotnem primeru vas bo doletela ..."

"Razumemo, kapitan," so v en glas odgovorili ostali ljudje na poveljniški reki, vključno s Tinčkom.

Kapitan se je le prijel za glavo in dejal: "Saj nima smisla razglabljati o pravilih etike."

Vojko je nenadoma dvignil roko.

"Želite, Vojko?" je vprašal kapitan.

Vojko je najprej s kretnjami nakazal, da nekaj želi povedati.

"Vojko, lahko vprašate in po vprašanju boste spet molčali, dokler ne dobite dovoljenja," je zdolgočaseno dejal kapitan.

"Kaj ste mi prej hoteli ukazati, kapitan?"

"A, dobro da ste me spomnili. Takoj preskenirajte planet in poglejte, če je tam kaj od stvari o katerih je govoril vrač."

Vojko je vtipkal nekaj ukazov in čez nekaj sekund je nekaj začel mahati z rokami, saj je to bilo lažje kot mahati z vranico.

"Imate dovoljenje, da poveste ta stavek."

"Na planetu ni omenjenih naprav."

"Ali ste našli kaj drugega?"

Vojko je spet začel mahati z rokami.

"No, dobro. Imate dovoljenje, da od sedaj govorite kot ponavadi, le držite se olike."

"Ja, našel sem nekaj humanoidov na planetu in celo nekaj jedilnega pribora sem zasledil."

"Kaj če bi se prežarčili dol in nemudoma?" je predlagal Robertino.

"Ravno razmišljam o tem... Kdo pa je Nemudoma in zakaj bi moral iti z nami?"

"To je zgolj fraza..."

"Vohun ste, kajne? Ves čas sem sumil," je Zeljko nezaupljivo pogledoval izpod težkih vek. "Nemudoma pa je gotovo vaš pomagač, verjetno Foger-Boger?"

"Kapitan, zagotavljam vam..."

"Straža, takoj zaprite tega človeka v ladijski pripor!" je zatulil kapitan.

Ko se ni nihče oglasil, je kapitan ponovil: "Rekel sem, naj straža nekaj naredi... Mar nimamo straže?"

"Mislite varnostnika?" je predlagala Inge.

"Straža, varnostnik, kakšna je razlika... Iste stvari imamo kot pred tisoč leti, le zakaj bi imeli drugačna imena za njih."

"Potem sem za to odgovoren jaz, kot častnik za varnost," je dejal Robertino.

"Odlično, zaprite se v pripor."

Toda bilo je lažje reči kot storiti in prepirali so se dokler ni padla v vesolju trda tema in so pospali po tleh kot cucki. S izrazom cucki pa so mišljeni sesljivi priveski valjhunskih kun, ki v pozni mladosti od kune odpadejo in se plazijo po tleh, dokler ne zaspijo za vedno od utrujenosti. Odveč morda ni povedati, da delajo valjhunci iz njih posebno vrsto turkizno fosforescentne žmohtnice, ki se uporablja pri pri valjhunskih poročnih mašah. V to, kaj je valjhunska poročna maša, pa se ne bomo niti spuščali, dovolj je da veste da gre za izjemno kulinarično doživetje in veliko poškodovanih valjhunskih kuhinjskih elementov. O tem, kaj pa so valjhunski kuhinjski elementi, pa ne bomo rekli niti besedice, saj presegajo okvir te knjige za 5 cm v širino, po dolžini pa imajo še 2 cm rezerve, ampak kaj ti ti pomaga, ko je njihovo agregatno stanje nedefinirano. Dovolj besedi - ni težko uganiti, kako se prične naslednji odstavek, če so junaki zaspali.

"Joj, sem sesut da bi šel najraje kar nazaj spat," je rekel in naredil mučno grimaso, pa še za glavo se je prijel obenem in vse skupaj se mu je zdelo nekam znano. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

"Ja, verjamem, če je človek prejšnji večer tako pijan, da spleza na kontrolni storž in polula na tleh spečo sodelavko, res ni naslednji dan nič kaj prijetno," je Inge dejala mrko.

"Kako? Spet?"

"Zakaj spet?" je Inge dejala začudena kot ligenj, ki ga je mornar uporabil namesto kondoma.

"To se je zgodilo že včeraj," je dejal kapitan.

"Kaj tvezite, kapitan?" je dejala Inge, še vedno tako mrka, da je bil kapitanski most pol tako razsvetljen kot ponavadi. "Hočete, da vam pokažem svoje mokre žabe, ki se sušijo v mojih prostorih?"

"Res se je današnji dan že zgodil," je nenadoma rekel Robertino.

Ko so Inge prepričali, da se je vse zgodilo, in je Robertino povedal vse o mladem vraču, so dokaj hitro opravili enake stvari kot prejšnji dan. Tinček se je znašel na mostu takoj za tem, ko je kadet dobil utež v glavo. Po temeljitem pogovoru so prišli do planeta Priželjc 3. Edina stvar, ki se ta dan ni zgodila, je bilo kapitanov ukaz, da se mora Robertino zapreti v zapor. To pa zato, ker je Robertino vedel, kaj je bil vzrok zaprtja prešnjega dne in podobnih neumnosti ni želel več storiti.

Nenadoma je iz kadetove zadnjične odprtine prilezel... ne, to ni bil vrač, ampak plin, zaradi katerega so kadeta še vsi poševnooko gledali, vrač pa je ponovno prišel iz Pohorabinovega rokava in je rekel:

"Jaz sem mladi vrač in ne morem verjeti..." je začel tiho.

"Ja, kar lahko izginete nazaj v Pohorabinovo toaleto, ker že vse vemo, kar nam boste povedali," je ošabno, a vendarle s kancem ponosa dejal Robertino.

"Kako veste, saj še nikoli nisem bil tukaj?" je začudeno dejal vrač kot cc muha, ki je videla pilotirati gorsko žirafo.

"Bili ste - prav včeraj," je povedal Robertino in Angelca mu je stala ob strani, prav tako kot tudi vraču, če sliko malce zarotiramo.

"Ne, nisem," je trmasto vztrajal vrač.

"Seveda ste, saj ste nam povedali, da se vsak dan ponavlja drugi osebi, ker Foger-Bogri vsak dan na drugi osebi uporabijo svojo napravo."

"Najbrž govorite o tnalu z geografskim poreklom," je ponosno dejal vrač.

"Karkoli že," ga je ošvrknil Ponikvar. "Izgleda pa, da ste tudi sami podlegli tej njihovi potegavščini, kajti en dan se mi je definitivno ponovil."

"Se pravi so na vas uporabili tnalo," je zaskrbljeno dejal vrač. "Ampak čudno, vrači naj bi bili neobčutljivi na časovne in dimenzijske premene."

"Očitno se z vami dogaja nekaj čudnega. Kot vidite, vas ne potrebujemo več. Adijo," je dejal kapitan in šli so proti transporterju.

Vrač se je počutil zavrženega kot prescan kavč in je skrušeno capljal za njimi:

"Ampak, ampak... Gotovo vam lahko povem kaj, česar še niste vedeli."

"Povejte mi, kdaj bo kadet prišel k pameti," je zanimalo kapitana.

"Tega ne ve nihče," je dejal vrač. "To je namreč, kot vrači radi pravimo, FZ-poln problem, ti pa niso rešljivi v nobenem naključno generiranem vesolju, torej niti v našemu."

"Naše vesolje je naključno generirano?" je zazevala Angelca kot stadionska luč.

"Seveda," je dejal vrač in potegnil iz žepa nek predmet. "Sam imam dotični generator na obesku za ključe."

"Za kaj pa sploh uporabljate ta predmet?"

"Za generiranje vesolja kajpak - dogodkov, časa in prostora. Včasih si celo jaz želim iti na dopust v nove kraje v tujino. Obesku prepustim izbiro primernega kraja in - en, dva, tri - je že narejen in večinoma se tak dopust kar dobro obnese... No, razen enkrat, ko sem celo poletje preživel v jajčni lupini..."

"To je vse zelo zanimivo," je dejal kapitan, "ampak nismo vas spraševali tega. Zanima nas, čemu služi ta obesek."

"Mar res še niste videli obeska za ključe? To je naprava za shranjevanje ključev, da jih ne izgubim. Imam recimo ključ od vhodnih vrat mojega podnajemniškega stanovanja, moje nove Fordove lebdilice in arhiva Mikijevega zabavnika, ki je moja najljubša literatura. Ta generator pa je zgolj za okras, ker so ključi ponavadi dolgočasni in pusti."

"Prav, prav, nič več vas ne bom vprašal," se je predal kapitan naveličano.

"Mene pa le še zanima ena stvar," se je nenadoma spomnil Robertino.

"Kaj pa? Le vprašajte, rad vam odgovorim," je zaploskal vrač.

"Rekli ste, da Foger-Bogri vsak dan na nekom drugem uporabijo tisto zadevo..."

"Najbrž govorite o tnalu z geografskim poreklom?"

"Ja, ja, karkoli že... No, kako ta zadeva deluje? Na daljavo?"

"Ne, ne," se je zasmejal vrač. "Tnalo z geografskim poreklom mora biti proženo v neposredni bližini žrtve. Gre za neke vrste časovni koherentni žarek - podobno kot je svetlobi laserski, je tnalski žarek času. Mimogrede, sem omenil, da sem sam poimenoval tnalo?"

"Hočete torej reči, da morajo biti Foger-Bogri zraven, ko koga oplazijo z žarkom?"

"Seveda, kakopak."

"Pozabite na kako-pak. Vi torej trdite, da so Foger-Bogri na naši ladji?"

"Seve, težko bi vas ciljali s potniške čezoceanke Kraljica Elizabeta," se je vrač nasmehnil.

"Ampak, kje pa so? Saj jih ni nihče videl."

"Gotovo so, na vašo ladjo so prišli verjetno, ko ste prvič pobrali Tinčka. Skriti pa se jim ni težko, saj veste, da lahko poljubno spreminjajo obliko."

"Kaj!?" je bil z grozo zaprepaden Robertino.

"Gotovo sem vam to že omenil," je trdil vrač.

"Ne, niste," mu je zatrjeval Ponikvar, medtem pa se je komandna plošča na strani zlila po tleh in se spremenila v Foger-Bogra, oboroženega z veliko utežjo. Ob tej priložnosti je vrač izginil v Pohorabinovem drugem rokavu.

"Predajte se, Zemljani," je dejal Foger-Boger in obupno smrdel. "Povsod smo že."

In res se je še nekaj interierjev zlilo v oborožene Foger-Bogre in obkolilo posadko.

Kadet je ravno v tem trenutku prišel z ambulante, saj ga je zanimalo kaj se dogaja na poveljniški reki. Ob pogledu na strašne Foger-Bogre je za nekaj trenutkov okamenel in nato stekel urno proti kuhinji, saj mu je to najprej padlo na pamet. Tam je v paniki stresel nekaj loncev hrane in Marnoga je čisto ponorela in ga hotela pretepsti kot nagajivega cucka. Marnoge se je kadet ustrašil celo bolj kot Foger-Bogrov in je zato stekel nazaj proti poveljniški reki kot reka Sava steče v Donavo. Marnoga je bila nekaj časa kadetu tesno za petami, nato pa se je utrudila. Ker so jo bolele noge, si je snela čevlje in nogavice ter tako počasi pristopicala na povelnjiško reko. V tem trenutku je primerno omeniti, da se od čevljev, nog in nogavic kuharice Marnoge ni širil ravno prijeten vonj. Člani posadke so en za drugim popadali v nezavest. Marnoga se je tudi neljubih gostov tako prestrašila, da se je onesvestila. Foger-Bogri prav tako niso bili ljubitelji tega vonja in so v času nepremišljene krize takoj uporabili tnalski žarek na Inge.

"Joj, sem sesut da bi šel najraje kar nazaj spat," je rekel kapitan in naredil mučno grimaso, pa še za glavo se je prijel obenem in vse skupaj se mu je zdelo nekam znano. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

Vsi sodelavci so mrko strmeli v svoje komandne plošče in bili tiho kot miške.

"Čakaj malo," je kapitan pomislil, da mu je dan poprej Inge na to izjavo natresla kar nekaj pikrih, tako kot gospodinja natrese rozine na štrudelj. "Kje pa je danes Inge?"

Po mostu se je razleglo nekaj šušljanja, bolj ali manj pa so se vsi strinjali, da je niso videli.

"Pa tudi Piverli ni," je prav tako opazil kapitan. "Smo mar tako hudo žurirali?"

"Računalnik, kje je Inge Hvenska?" je vprašal Robertino.

"Premetena domislica," ga je pohvalil kapitan, "jaz se ne bi tega nikoli spomnil."

"Inge Hvenska se nahaja v ambulanti," je potuhnjeno zabrbotal računalnik.

"Inge, javi se," je zaklical Robertino, ko se je potrepljal po komunikatorju.

"Ta ideja je bila šele originalna," je bil spet navdušen kapitan in bil bi še bolj, če ne bi bil prejšnji večer pijan. "Le od kod jih pobirate, prvi častnik?"

"Halo," se je slišalo s preglašenim o.

"Inge, kje si?"

"Z doktorico sva ga malce spili..."

"Zakaj bi naredili kaj tako neodgovornega?"

"Oprosti, saj drugič pokličeva tudi vas..." se je opravičevala Inge. Njen glas je bil kot bi govorila skozi jezik in hitrost njenega govora je zelo nihala, govor sam pa je bil prekinjen z nekaj medmeti bruhanja, riganja in podobnega. "Ampak, prišla sem k njej... Zaradi tega, ker se mi je zdelo... Da so nas včeraj Foger-Bogri napadli... Potem pa mi je povedala, da se njej zdi... Da je včeraj razneslo Mati Štefko... In sem bila tako vesela, da je ona še bolj upiljena od mene. Hik..."

"O, sveta sladka mati božja v ikebani," je zamolil Robertino in se nasršil. "Nič se ti ni zdelo... Vse to se je res zgodilo. Očitno so na tebi uporabili tisto zadevo..."

Tedaj je iz zračnika pokukala glava mladega vrača:

"Najbrž mislite tnalo z geografskim poreklom," je rekla in izginila.

"Karkoli že, skratka vrač in tnalo in vse te stvari so se res zgodile. In res so nas morali napasti Foger-Bogri... Pridita obe takoj sem, da poveš kaj se je dogajalo včeraj in da splaniramo stvari za naprej."

"Vrač, tnalo, Foger-Bogri?!?" je bil kapitan začuden kot lastovka, ki ponesreči prileti v tovarno skozi ventilator in se notri znajde v kosih. "O čem, za vraga, govorite?"

Robertino je vse razložil prikladno ravno do trenutka, ko sta se Piverli in Inge prisvaljkali do mosta. Bili sta zelo v slabem stanju, če smemo pripomniti.

"Vedve sta res v slabem stanju," je pripomnil kapitan. "Najbolje, da gresta v svoje prostore in se naspita."

"Ne. Najprej moram nekaj povedati," je s težavo povedala Inge.

"Samo malo, imamo klic v sili," je zaklcal Vojko.

"Saj res, takoj ponovite isto kot včeraj," je dejal kapitan in pomižiknil Vojku. Ta ga je seveda takoj razumel in kadet je bil deležen nove porcije sunka moči težke uteži v izrastek na vratu, ki mu običajno rečemo glava.

Po kadetevem odhodu v ambulanto se je na poveljniškem mostu znašel Tinček. Tudi njemu so pojasnili vse, kar se je do tistega dne zgodilo. Odpravili so se spet do planeta Priželjc III. Vrač se je ponovno pojavil na mostu in zopet so ga dokaj hitro odpravili.

"A sedaj lahko povem svoje?" je vprašala Inge, sedaj že v stanju pol spanca.

"No, povej," je rekel kapitan in željno pričakoval, kaj mu bo Inge povedala.

"Na vsej ladji so že Foger-Bogri."

"Kako pa, da jih nismo opazili?"

"Težava je v tem, da lahko spreminjajo obliko."

"Kaaj?" je rekel kapitan in čeljust se mu je tako povesila, da bi brez težav oral, če bi na ladji imeli kako njivo.

"Lahko se spremenijo v karkoli," je potrdila svojo izjavo Inge.

Medtem pa se je stol, na katerem je malo prej Robertino sedel, zlil po tleh in se spremenil v Foger-Bogra, oboroženega z veliko utežjo.

"Predajte se, Zemljani," je dejal s pomočjo uteži Foger-Boger in se penil ter sluzil, ob tem pa obupno smrdel. "Povsod nas je polno."

In res se je še nekaj interierjev zlilo v oborožene Foger-Bogre, omenimo le zlat pepelnik in sumljivi val, ki je že cel dan krožil po poveljniški reki, in obkolilo posadko.

Robertino, ki je stal izven kroga, ki so ga naredili Foger-Bogri, je potegnil svoj laserski lok. Še tri zamahe ni naredil z njim, že se je ena od puščic za ta lok spremenila v dodatnega Foger-Bogra, ki je častniku za varnost preprečil heroistične namene. Nek drug Foger-Boger, se je spremenil v težko ladijsko vrv, s katero sta ga dva kolega zavezala okoli naše posadke, ki je bila trenutno prisotna na mostu.

"Kaj pa zdaj? Imam občutek, da ne gremo na Priželjc III," je dejal kapitan.

"O, gremo, gremo," je zakvihtal najbližnji Foger-Boger. "Samo ne bomo se spuščali med Zemljane, ki tam domujejo."

"Zakaj pa ne greste potem sami, če ne marate Zemljanov?" je slabotno predlagala Inge.

"Saj ne da jih ne maramo, samo ni dobro za nas, če vi pridete v kontakt z njimi. Sploh pa vas ne rabimo zaradi čisto nič drugega, kot zaradi vaše ladje. Samo vi imate vgrajen prečudoviti vrtalnik za trde materiale na prednjem delu ladje."

"Mar res imamo?" je bil kapitan vidno in aromatično začuden.

Foger-Boger je prikimal z utežmi.

"Vau, nisem vedel," je dejal Zeljko vidno in otipno ponosen. "Tale naša Štefka res ni od muh."

"Zakaj pa rabite vrtalnik?" je zanimalo Vojka.

"Za vrtanje v ledene kose, ki obkrožajo Priželjc III," je odgovoril sovrag.

"Ampak zakaj želite vrtati v led?"

"Dovolj je neumnih vprašanj, planet dosežemo čez trinajst minut in če ste že predčasno ugotovili, da smo na ladji, hočem da je do takrat vse pripravljeno za vrtanje."

"Kaj naj pa mi pri tem storimo?" je vprašal kapitan.

"Isto kot sedaj, sedite pri miru in nič ne govorite," je zakvihtal eden izmed Foger-Bogrov.

Čez nekaj minut je na poveljniško reko priracal kadet. Ob pogledu na nečloveške stvore je tako poskočil, da je z glavo skoraj napravil luknjo v strop. Kljub udarcu je bil še vedno toliko pri sebi, da je zbežal s poveljniške reke. Foger-Bogri so takoj stekli za njim (in to dobesedno). Tisti, ki je bil prej val v poveljniški reki, je bil tudi zdaj v curku, ki je preganjal kadeta, zadolžen za valovanje. Kadet pa je imel več sreče kot pameti in je tekel po liniji najmanjšega odpora k Marnogi čez rešetkasti predpražnik za otresanje blata s čevljev, ki je stal pred obednico. Seveda so Foger-Bogri, še predno so lahko ugotovili, kaj se dogaja, stekli v odtok ki je bil v ta in ostale namene inštaliran pod rešetkami. Z zadnjimi kapljami so Foger-Bogri usmerili žarek tiste njihove zadeve...

"Najbrž mislite tnala z geografskim poreklom," je prijazno pojasnil avtorjema vrač izza Marnoginega kotla za golaž.

... ja, ja, karkoli že - no, kaj sem že hotel povedati? Aha, žarek so usmerili v Marnogo, gospodarico smradu, ki je ravno trebila kolerabo in je dvignila svoj pogled in lonec, ko je zaslišala težke korake kadetovega maničnega teka, med katerim se je z nogami suval v lastno zadnjico.

"Joj, sem sesut da bi šel najraje kar nazaj spat," je rekel kapitan in naredil mučno grimaso in vse skupaj se mu je zdelo, kot bi že videl v kakem filmu. "Rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga."

Vsi sodelavci so sveto strmeli v svoje komandne plošče in bili tiho kot krofi, ki jih zapreš v neprodušno komoro.

"Čakaj malo, kje pa je danes Inge?"

Po mostu je odmevalo od srednje močnega šušljanja, ampak bilo je očitno, da ni o Inge nihče nič vedel. Je pa na njenem običajnem mestu sedela Marnoga.

"Ja, Marnoga, kaj pa vi počnete tukaj?" je bil vidno zgrožen in začuden hkrati kapitan kot polh, ki zaloti ženo, ko ga vara s pingvinom.

"Nekaj se je zgodilo, kapitan... Včeraj."

"Res? Gre slučajno za zeljnati cvet, vašo specialiteto za posebne priložnosti, ki jo jemo že tri leta vsak dan?" je ironično vprašal robijski papež Veturij, za katerega do tega trenutka nihče (niti avtorja) ni vedel, da je v posadki.

"Ne... Včeraj sem vstala, oblekla predpasnik in prižgala medplanetarni radio. Vrtela se je tista znana uspešnica... Gjorkl Hamapuri Tunt'l, saj veste od Oktopuss Braders... Vsa poskočna sem odskakala v kopalnico, da si namažem podplate z jegličevo kremo, pri poskakovanju in mazanju pa mi je spodrsnilo in padla sem na okrasno skrinjo z zbirko biološkega orožja 23. stoletja in jo razbila počez in počez."

"Mislite podolgem in počez?" je rekel vrač, ki je ravno prečkal reko.

"Ja, karkoli že... No, in danes se mi je zgodilo prav isto... Mislim, da se nekako čas ponavlja od včeraj," je zahlipala kot žaba, ki jo kinetična energija tlači skupaj.

"Vemo!!!" so vsi naenkrat zabičali in ni preteklo veliko vode v poveljniški reki, ko se je Marnoga osramočena spravila delat dnevni zeljnati cvet.

Tedaj se je kapitan ponovno oglasil: "Kje pa je Piverli?"

Robertinu so se nenadoma zasvetile oči, kar je pomenilo, da je očitno dobil idejo: "Računalnik, kje je Inge Hvenska?"

"Dobro, da imamo tebe na mostu," je dejal kapitan. "Jaz ne bi niti pomislil na to."

"Inge Hvenska se nahaja v ambulanti," je ponosno odgovoril računalnik.

Robertino je pobožal svoj komunikator in dejal: "Inge, javi se."

"Ta ideja je bila šele originalna," je bil kapitan navdušen kot osel, ki dobi skledo korenja in brez prisotnega mačka bi bil še bolj. "Le od kod jih pobirate, prvi častnik?"

"Halo," se je zaslišal čuden glas iz zvočnikov.

"Inge, kje si?"

"Z doktorico sva ga malce spili..."

"Zakaj bi naredili kaj tako neodgovornega?"

Ko sta se pomenila iste stvari kot v eni ponovitvi nazaj, je Robertino pozval utrujeni častnici na most in ravno je pojasnil podrobnosti kapitanu, ko sta prišli obe zadihani.

"Imamo klic v sili," je tedaj zaklical Vojko in kadet je ponovno dobil utež v glavo, na mostu pa je bil spet Tinček. Po ponovni obrazložitvi dogajanja prejšnjega dne so nastavili smer proti Priželjcu III. Vrač je ponovno vskočil na most in takoj so ga pregnali.

"Na vsej ladji so Foger-Bogri," je tedaj zaklicala Inge.

"Kako? Saj na senzorjih ni ničesar," je vprašal Vojko.

"To je zato, ker se lahko spremenijo v karkoli."

Komandni storž se je tedaj zlil po tleh in se spremenil v Foger-Bogra.

"Zemljani, predajte se," je Foger-Boger zaklical in med tem se je še marsikateri elektronski del poveljniške reke spremenil v Foger-Bogra, oboroženega z utežjo.

Tedaj je v prostor planila Marnoga in s svojim težkim telesom potlačila dva od sovragov in sploh ni opazila situacije.

"Če se dnevi res ponavljajo - ustavite kadeta," je velela. "Včeraj je pritekel v kuhinjo in mi prevrnil obaro, češ da so ga preganjali Foger-Bogri. Nočem še enkrat biti tarča vaših obsojajočih pogledov, ko ne bo večerje."

Angelca je pogledala Foger-Bogre, ki so začeli lezti skupaj od Marnoginih nogavičnih vonjav in začela je povezovati dva in dva skupaj.

"Foger-Bogri so nas torej že večkrat obkolili in vedno so se pojavili, ko je nekdo povedal da so prisotni na ladji, ne?" je vprašala Robertina.

"Ja, to bi znalo držati."

"In vedno znova nekdo to pove na glas," je razmišljala. Tedaj pa je eden od Foger-Bogrov naperil tnalo v Marnogo in Angelca je prepričana vase, kot še nikoli, stekla pred žarek kot stekla lisica maratončarka in prestregla žarek. Kolikor je tistega dneva še ostalo, so jih Foger-Bogri vse pobili in umrli tudi sami od Marnoginih vonjav, ampak to itak ni važno saj vemo da se bo zgodil tisti del, ko se kapitan komaj privleče na most in reče da so mu rutinski pregledi najmanj priljubljena naloga, kajne?

"Kapitan," je nežna roka grobo stresla Zeljka, da je slino, ki se mu je cedila med spanjem iz ust, odnašalo na vse strani. "Kapitan, zbudite se."

Slišalo se je le godrnjanje, podobno tistemu od paraplegičnega medveda.

"Angelca?" je le izdavil, ko so mu začele delovati oči, čeprav se je bolj slišalo kot "Anhelsa".

"Pridite, kapitan, na most morava, pa še nekaj vam moram pokazati."

"Nočem gledat lulike!" je godrnjal.

Angelca ga je nemarno klofnila.

"Nobene lulike vam ne bom kazala, stari pohotnež, z vsem spoštovanjem. Pridite na most."

To je bil najbolj originalen začetek dneva v tej epizodi, se vam ne zdi? Slej ko prej sta se tudi znašla na mostu in tam je Angelca zbrala okoli sebe vse višje častnike, in bila je ena redkih priložnosti, da se to ni končalo z igro slači-monopolija. V roke je vzela papir in flomaster, ki ga je v ta namen replicirala, torej v namen, da ga je lahko držala v roki.

"Vsem skupaj moram nekaj zelo pomembnega povedati, potem bom pa še nekaj bolj pomembnega napisala. Poanta pa je v tem, da mi zaupate. Ta dan se je že zelo drugače začel, morda sem naredila napako, da sem ga tako začela, ker se vam zdaj ne bo zdelo, da se ponavlja... Vsekakor, pozorno me poslušajte. Oziroma je bolje, da berete kar vam bom napisala."

Na papir jim je razložila vso krizno situacijo in z rokami skrbno skrivala kaj piše, da ne bi kakšen Foger-Boger, maskiran v neonsko luč, bral zaupne informacije. Med tem so tudi že Tinčka spravili na most in kadeta v ambulanto in takrat so tudi Angelci že vsi verjeli, saj so se Tinčka od prejšnje ponovitve spominjali skoraj že vsi.

"Kaj naj sedaj storimo?" je vprašal kapitan.

Angelca je le napisala, naj se obnašajo naprej, kot da ne vedo nič, med tem pa bo nekaj članov posadke pripravilo načrt, da se vsiljivcev znebijo. Kapitan se je strinjal. Angelca, Inge in Piverli (ki sta se medtem že pojavili na mostu) so šle v sosednjo sobo, ki je bila prazna, tako da ni bilo možnosti, da bi tam bili Foger-Bogri. Sobo so tudi zvočno izolirali z jajčnimi embalažami, za kar so porabili skoraj pol dneva in priprava načrta se je lahko pričela. Za začetek so se malo menjali na mostu in sčasoma je vsak prišel na vrsto, da je povedal kaj natančno se mu je prejšnji dan zgodilo. Tako so prvič zbrali nekaj več informacij o tem nenavadnem pojavu.

Na poveljniškem mostu je pogovor na videz potekal normalno. Odpravili so se proti Priželjcu II. Vrač se je ponovno pojavil in tokrat prilezel iz poveljniške reke. Posadka mu je pustila, da jim pove za kaj gre, kot da nič ne vedo. Pa se vrnimo nazaj v zvočno izolirano sobo. Tri stavke nazaj je bila namerno storjena napaka. Kdor je opazil, da je prej pisalo Priželjc II in ne Priželjc III, mu avtorja čestitata in se hkrati zahvaljujeta za pozornost pri branju. Gre le za zavajanje Foger-Bogrov, ampak tukaj nas ne slišijo več in ni nam treba slepomišiti. Pa nadaljujmo zgodbo.

"No, tako... Zdaj pa le izdelajmo strateški načrt," je predlagala Angelca. "Kaj naj storimo?"

"Vsekakor moramo na Priželjc III," je dejal Tinček. "Vrač je dejal, da tam leži odgovor, zakaj hočejo ubiti mene in zakaj ne morejo izvesti svojega načrta brez nas."

"Na poti do tja smo že tako ali tako, samo kaj naj storimo ko pridemo tja?" je vprašala Inge, ki ji je pijanost že malo popustila.

"Predlagam, da se prežarčimo tja, kjer ste nazadnje videli živa bitja z jedilnim priborom, Robertino," je predlagal kapitan.

"Ne spomnim se, Vojko je bil za skenerjem."

"Ampak, takrat se Foger-Bogri še niso pojavili, kajne? Morda lahko skeniranje ponovimo."

"Res je. In če so bili res to edini ljudje na planetu, že vedo kaj moramo storiti in zakaj iščejo smrdljivci Tinčka. Vrač se že ne moti."

Kapitan se je vrnil nazaj na most, vesel da načrtovanje tako lepo poteka in preklemano ponosen na svojo posadko, še zlasti na Angelco. V sobi so še dve uri tuhtali, čeprav je ladja že lebdela v orbiti Priželjca II.

Kadet je medtem postopal po mostu, čeprav mu je kapitan že dvakrat zabičal, naj bo pri miru in naj se ničesar ne dotika. Bilo mu je sila dolgčas in nihče se mu ni nič posvečal, Marnoga pa mu je prepovedala priti v njeno bližino 10 metrov za en mesec.

"Kapitan, vas lahko nekaj vprašam?" je dejal naposled.

"Kaj bi rad, Nace?" je kapitan zamomljal.

"Kdaj se bodo že ti stoli spremenili v Foger-Bogre? Meni je že dolgčas..."

Kapitanu se je pojavila tema pred očmi, nad obrvmi so mu ven udarile mikroskopske kapljice potu, pritisk mu je zrasel na 200/120 in vranica mu je utripala v ritmu Radetzkega marša.

"Vojko, hitro poskenirajte za živa bitja," je panično zavpil, medtem ko se je omenjeni stol že začel premikati. V slabi polovici 5 in četrt sekunde, je Vojko zavpil nazaj:

"Imam."

"Računalnik," je kapitan dejal strumno. "Prežarči celotno posadko na Vojkove koordinate!"

Ko so se res vsi ljudje z ladje znašli za Vojkovo konzolo in se zelo neudobno počutili, pa tudi kadet je prekršil Marnogino prepoved (zaradi česar se mu je seveda podaljšala za en mesec), je kapitan popravil:

"Računalnik, prežarči nas na kooridnate, kjer so humanoidi na Priželjcu III."

In ukaz je uspel, še preden se je katerikoli od Foger-Bogrov sestavil v pravilno obliko.

Celotna posadka se je znašla na snežnem planetu Priželjc III v navzočnosti treh krepkih mladcev, ki so bili videti Zemljani, imeli pa so tetovirano dvopičje na čelu.

"Pozdravljeni," je dejal eden najlepših in najbolj mišičastih od njih in Angelca je postala vsa medena. "O, moj boj, saj ne morem verjeti - končno."

Lepotec je razširil roke in začel teči v objem proti naši skupinici. Angelca se je že pripravila, si malo razprostrla prsi, se vmes našminkala in nadišavila, da je bila zelo mikavna. Ravno je že razširila roke, da bo prestregla objem, pa je princ njenih sanj stekel meter naprej do Tinčka in ga objel in začel poljubljati.

Nikomur ni bilo nič jasno, niti planetu, saj so ga obkrožali ledeni sateliti in zato ni sonce nikoli posijalo na planet.

"Brat naš, končno si se vrnil," je ganjeno jokal lepotec, nad katerim je bila Angelca rahlo razočarana, kot so rahli svaljki, če v maso zanje kaneš pljusk radenske.

"Poglejte, kapitan," je zmotila Inge in pokazala v nebo. "Mati Štefka nadaljuje pot proti ledenim kosom. Očitno si bodo postregli kar sami."

"Očitno jim nismo več zanimivi," je užaljeno dejal kapitan. "Kar pomeni, da bodo šli vrtat v led, kot so obljubili in poiskali tisto, kar potrebujejo da aktivirajo vse svoje žarke in uničijo čas in prostor. Mimogrede, kdo ste vi?" je vprašal lepotce.

"Mi smo borci proti Foger-Bogrom, imenovani Dinamični kvartet," je odgovoril Mojca, kot se je kmalu izkazalo, da mu je ime.

"Kako kvartet, ko ste pa smo trije?" je vprašala Piverli.

"Eden od štirih, in sicer Tinček tule, je bil izgubljen pri porodu, ko ga je pijana bolničarka dala v jašek za smeti, namesto v njemu zelo podoben inkubator. Ne skrbite, njo in arhitekta smo že dali v rudarsko kolonijo, kjer bosta precej manj stvari uničila."

"Zato so torej želeli Tinčka ubiti?"

"Res je - vedeli so da bo z njimi konec, če se kdaj združimo. Vsak od nas predstavlja enega od štirih elementov protireakcije. Trije smo namreč brez njega povsem nemočni, ampak ko se spoji moč vseh teh elementov, torej apna, vode, jogurta in perutnine, smo zanje usodni. Zato tudi kuhamo Ajmoht, ki mu manjka samo še perutnina, torej Tinčkov doprinos. Ko bo Ajmoht kuhan, bomo za Foger-Bogre super nevarni in jih bomo uničili."

"Prav veliko časa nimate," je dejal kapitan, čeprav je bila zgodba celo zanj nekaj nepojmljivega. "Fogri so šli že po tisto, kar iščejo in če najdejo pred nami, smo pogubljeni."

"Hmm, res nimamo nobenega prevoza," je osupnil Fiphi, to je bil drugi mišičnjak, kar je čisto druga stvar kot medenjak.

"Ladjo so nam vzeli, tudi mi ne," se je zamislil Pohorabin.

"Tisto kar iščejo je po starem ljudskem izročilu skrito v enem od ledenih satelitov," je pojasnil Magda, torej še zadnji neznanec iz Dinamičnega kvarteta.

"Morda iščejo drugi del za tisto zadevo..."

"Gotovo mislite tnalo z geografskim poreklom," je iz kotla pogledala glava vrača, ki pa jo je kapitan pravočasno zgrabil za ušesa in ni pustil, da se skrije nazaj. "Aaaau."

"Vrač, naš rešitelj," je bil vesel Zeljko in vrač ga je nezaupljivo gledal. "Omenili ste mi, da imate ključ nove Fordove lebdilice. Saj je to neko prevozno sredstvo, ne?"

"Seveda, kaj ste pa mislili? Da je strgalnik otrdele kože s podplatov?"

"Nujno jo rabimo, da prestrežemo ladjo in preprečimo nakane Foger-Bogrov," je dejal kapitan odločno.

Ker se niti vrač ni mogel spomniti ničesar boljšega, je popustil. Medtem pa si je Tinček odstrigel šop las in ga vrgel v juho. Juha je zavrela v trenutku in spremenila barvo, kar je pomenilo, da je pripravljena. Servirali so jo v plastičnih lončkih in čeprav ni bila ravno dobra, saj je bila večinoma iz las otrok štirih protireakcijskih elementov, torej za navadne smrtnike še vedno las, je bila zelo učinkovita, saj so se vsi štirje mišičasti lepotci združili v enega samega, velikega in mišičastega kolibrija. Izkazalo se je torej, da niti lebdilice več ne rabijo, ampak vseeno je bilo peljati se z njo lepa izkušnja za vse prisotne, še posebej za Angelco, ki je kolibrija pestovala in tako užila vsaj malo mišičaste mase tisti dan. Kmalu so se znašli pri ladji Materi Štefki. Foger-Bogri so proti njim spustili rafal tritonskih hrušk. Zategadelj je kolibri poletel iz lebdilice in razprostrl svoja krila, ki so bila res ogromna. Tedaj se je šele pokazalo, da ima kolibri res moči neverjetnih razsežnosti.

Hruške so udarile ob krila in ostalo ni prav nič. Od hrušk seveda ni ostalo nič, kolibri je bil še vedno nepoškodovan. Ob tem so se Foger-Bogri zelo zgrozili in kolibrija obstreljevali z vsem možnim orožjem, kar jih je premogla Mati Štefka. Kolibri ni bil kar tako. Zelo hitro je letel sem ter tja in tako tudi lebdilico zaščitil obenem. Zelo hitro je priletel do vrat, jih odprl in poletel proti poveljniški reki.

"Pohitite za njimi," je kadet dejal vraču, ki je lebdilico vozil.

"Ne, naredite samo par krogov okoli naše ladje," je preklical idejo kapitan. "Počakajmo raje na varnem, da se sami zmenijo."

Vrač je res tako naredil in med vožnjo jim je še dokončno razložil, zakaj gre, saj so se dobro izkazali in videti je bilo, da bo ekshibicija uspešna. Rekel je, da je v eni od ledenih gmot skrit akumulator za časovni razveriževalnik, ki ga je oče Dinamičnega kvarteta ukradel in skril tja, da bi preprečil njihovo porušitev časa in prostora. Ves ta čas so se Foger-Bogri infiltrirali na različne ladje in postaje ter streljali na bitja z žarkom in ponavljali isti dan, da bi našli nekoga ki bi imel časovne sledi, ki jih pušča baterija in jih tako pripeljal do skrivališča in končno so ustrelili Tinčkovega čebljavega papagaja Kokija, ki jih je usmeril proti cilju. Seveda se kljub dobri tehnologiji tudi Foger-Bogri drugače kot s pomočjo omenjenih časovnih sledi niso znali orientirati v časovni zanki, saj se niti oni niso spominjali ponovitev dni. Imeli pa so števec žarkov, ki je presegel 200,000.

Nenadoma je kolibri priletel nazaj ven iz ladje in do lebdilice.

"Ladja je očiščena in varna," je dejal. "Zbogom, prijatelji, mi moramo naprej proti rodnemu planetu Foger-Bogrov. Namen smo jim že preprečili, ampak ne bomo počivali, dokler ne bo še zadnji od njih pokončan. Srečno in hvala."

Kolibri je še priletel do objokane Angelce in jo nežno pobožal s svojim sesalom. Čutno sta se poslovila in takrat so ga zadnjič videli. Vraču so se zahvalili za štop in se vkrcali nazaj na ladjo. Imeli so glasno žurko in ko so se ponovno streznili še eno, potem pa je bilo dneva konec. Naslednji dan so sedeli na mostu v svojih običajnih funkcijah.

"Joj, sem sesut da bi šel najraje kar nazaj spat, rutinski pregledi so moja najmanj priljubljena naloga," je dejal kapitan.

Vsi so dvignili poglede in zaskrbljenost je bila stvar, ki bi se je lahko tisti trenutek celo dotaknil. Zobje so rožljali, podočnjaki so se še bolj poglobili in vsi so se začeli znojiti.

"Hecam se," je kapitan nabrito zaskovikal. Nekaj časa so se smejali, nato pa je kapitan rekel: "Nastavite smer proti Zemlji."

Tedaj je kadet dvignil svoj pogled. Zobje so mu rožljali in začel se je znojiti.

"Kapitan," je rekel. "Mislim, da se je to že enkrat zgodilo."

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :