Planetarne ekshibicije

Epizoda III: Odeiya in naključno sevanje

Dnevnik pomočnice višjih častnikov, Inge Hvenska, bivše praporščakinje:

"S posadko Matere Štefke smo na poti v osončje Uda Riga, kjer naj bi namestili podprostorski oddajnik, ki naj bi meril vzorce sevanja z njihovega sonca in jih pošiljal na Zemljo. Ti vzorci so najbolj naključna stvar v vesolju in vrednosti se bodo med drugim uporabile za napajanje avtomatov za igre na srečo - recimo za igro poker in njegovo bolj artistično različico foker. Rahlo dolgočasna naloga, morda celo nevredna vpisa v dnevnik, toda kapitan me je zelo lepo prosil, naj ga naredim. Kadet je zaprt v svoji sobi pod nadzorom računalniške varuške, ker smo se enkrat že morali vračati na Zemljo po nov oddajnik, ko je zaradi njega padel v bovlo..."

"Imate novo sporočilo," je zavibrirala Ingina namizna komunikacijska škatlica ali na kratko namlica. Namlice so bile popularen izzum, odkar so s posadko malenkostno spremenili celotno zgodovino od 21. stoletja. Uporabljale so se za komuniciranje, strganje otrdele kože s podplatov in prilagodljivi prenos podatkov po vseh možnih snoveh. Inge je zaskovikala, kar je bil glasovni ukaz namlici, da sprejme sporočilo.

Bil je general Zapohek in videti je bil še bolj nasmejan kot prerijski pes med oralno naslado, torej še bolj kot ponavadi.

"Pozdravljeni, Inge, bi vas vprašal, kako ste kaj, če ne bi bilo to vnaprej posneto sporočilo... Imam pa lepo novico, pravzaprav ponudbo za vas in vas pozivam, da jo preučite in nanjo odgovorite. Na novi ladji naše flote, poimenovani Skviiik po smehu legendarne multimedijske mogotke Miše Molk, je odprto mesto za prvega častnika... Rad bi, da to mesto zasedete vi."

Inge se je zasvetilo oko.

"Jaz!? Prva častnica Inge Hvenska?"

"Večkrat ste me navdušili s svojo potentnostjo in zdaj bi vam rad dal, kar vam pripada. Sporočite mi svojo odločitev v treh dneh. Jurij Zapohek ven."

In namlica se je ugasnila, kar pomeni da je bila uporabna v glavnem samo še za strganje kože s podplatov. In ravno za ta namen jo je Inge kasneje tudi uporabila. Še prej je od veselja začela tako skakati, da je njen spodnji sosed mislil, da je potres. Seveda je bila ta misel povsem zgrešena, saj so navsezadnje le bili na vesoljski ladji in ne v kakšnem nebotičniku sredi San Francisca. Kapitan je bil kmalu obveščen o potresu, vendar je klicočega hitro pomiril s prej omenjenim stavkom. Po treh klicih je imel kapitan vsega dovolj in je pogledal, kaj imajo skupnega klicoče osebe. Skupna lastnost je bila ta, da so bili vsi ljudje, da so vsi imeli v svojih prostorih kopalnico in da so vsi služili istemu kapitan. Še kakšno skupno lastnost bi lahko našli, vendar je za nas pomembna le ta, da so bili vsi sosedje od Inge. Kapitan je pravilno sklepal in lastnoročno odšel z lastnimi nogami do Inge. Kmalu je na Inginih vratih zacingljal zvonec.

"Naprej," je Inge veselo vzkliknila in kapitan je vstopil. Z vso svojo resnostjo je tisti dan Inge povzročal strah.

"Želite, kapitan?" je zaskrbljeno vprašala.

"Dobil sem klice, da je na ladji potres," je odgovoril kapitan.

"Kaj ima to opraviti z mano?"

"Mislim, da ste za te klice odgovorni vi, gospa Hvenska."

"Zakaj jaz?"

"Ker so klicali vsi vaši sosedje."

"Ups, mogoče sem pa bila res malo preveč vesela prej," je rekla Inge polglasno in kapitan je videl, da je imela pred tem svoj mali privatni žur, saj je bila pošteno opita in zadrogirana, v zanosu pa je tudi razbila nekaj pohištvenih elementov in ubogo namlico.

"Čemu takšno veselje, če smem vprašati?"

"Smete, kapitan," je prijazno odgovorila. "General Zapohek mi ponuja mesto prve častnice."

"Res?" je kapitan zmedeno zamežikal kot kak prvič prižgani monitor ali nemara celo jež, ki ga lisica pourinira. "Nič nisem bil obveščen o tem... Ampak, kaj ni prvi častnik trenutno vaš mož?"

"Seveda je," se je Inge nasmehnila kot račka dobrovoljka, ki je povrhu še dobre volje, za nameček pa še vesela in radostna obenem.

"Hmm, težko bo prenesel, ko ga bomo odpustili," je glasno razmišljal kapitan. "Ampak, res sem ga že malo sit in sprememba nam bo vsem dobro dela. Čestitam, Inge."

"Ne, ne, kapitan, ponujeno mesto ni na Materi Štefki, temveč na ladji Skviiik."

"Čemu tako nemarno cvilite?"

"Tako se imenuje ladja."

"Ah, saj res," se je kapitan treščil po čelu in mimogrede ubil muho, ki je priletela skozi okno. "Ampak, to pomeni da nas zapuščate, mar ne?"

Inge je prikimala. Kapitanu je zamigotalo lice in solzici sta mu zalili oči.

"Vedel sem, da bo ta dan prišel... Pa ravno zdaj, ko smo se tako lepo navadili eden na drugega..." Nato je prasnil v jok in objel Inge, pri tem pa ji močno poslinil in posmrkal činske priponke na uniformi, ampak itak ni panike, ker bo kmalu dobila nove. Inge ga je trepljala po hrbtu in ga mirila. "Oh, pa tako te bom pogrešal, Inge. Le kdo mi bo zdaj poročal o stanju motorja?"

"Saj vam niti do sedaj nisem poročala o stanju motorja."

"A bi mi hotela?" je vprašal. "Vsaj enkrat, že od nekdaj sanjam o tem."

"Mogoče jutri."

Kapitan se je tako s pomočjo brusničnega likerja malo pomiril, a je še vedno rahlo drgetal.

"A Robertino že ve?" je naposled vprašal.

"Ne še... In ne bo mu lahko povedati," se je zdelo Inge.

"Povedati kaj?" se je zaslišalo izza vrat.

Kapitan in Inge sta z grozo opazovala, kdo se bo prikazal. Prišel ni nihče drug kot Robertino.

Kapitan in Inge sta molče opazovala Robertina, on pa njiju.

"Povedati kaj?" je ponovil svoje vprašanje Robertino.

"Dragi, nekaj ti moram povedati," je dejala Inge.

Kapitan je vljudno odšel iz Inginega stanovanja oz. sobe in ju pustil, da se pogovorita.

"Povedati kaj?" je ponovil vprašanje Robertino.

"Preko namlice me je poklical general Zapohek."

"Kaj spet hoče to staro govedo?" je nejevoljno vprašal Robertino. S tem vprašanjem si je tudi kasneje nakopal nekaj težav, kot bomo kasneje videli, saj so v tem času vsi prostori na vseh ladjah Planetarnih Eshibicij opremljene z računalnikom, ki vse pogovore, kjer se blati ime višjih častnikov, zabeleži in pošlje zapis v mp9 obliki neposredno osebi, ki je bila obrekovana.

"Ponudil mi je mesto višje častnice."

"Kako?!" je začel vpiti Robertino. "Saj sem jaz prvi častnik na ladji in ne bodo se me kar tako znebili."

"Ne skrbi, ti boš ostal prvi častnik."

"Kako, če so pa tebi ponudili to mesto?"

"So ponudili, samo problem je v tem, da na drugi ladji."

"Na kateri?"

"Skviiik," je dejala Inge.

"Zdaj ni čas za šale," je dejal Robertino.

"Saj se ne šalim. To je ime ladje."

"Mislim, da je bolje, da tega ne sprejmeš, saj se bova v tem primeru le malokdaj lahko videla."

"Ampak, to je moja življenjska želja že odkar sem prišla v PE," je dejala Inge s solzami v očesu.

Tudi Robertinu so se zarosile oči in kajpak je tudi kapitan začel ponovno jokati, da je bila mera polna.

"Če je to res tvoja življenjska želja, potem moraš iti tja," je dejal Robertino in jo objel.

Rabili so kar dva litra brusničnega likerja, da so prišli k sebi in trezno premleli Ingino odločitev.

"Kaj pa bo z najinimi otroci?" je vprašal Robertino zaskrbljeno kot nimfomanka pred kastracijo. "Ravno, ko naju najbolj potrebujejo, jih bova takole razdvojila..."

"Mislim, da bo najbolje, če ostanejo zaenkrat pri tebi, na Materi Štefki. Tukaj vse bolje poznajo, ..."

"Pa še ni ti v napoto pri mojemu strmemu vzpenjanju po činih..." je skušal kapitan pozdraviti odločitev, pa je dosegel le to, da je Inge prasnila nazaj v jok, kot prasne vžigalica nervoznega kadilca.

Inge je sporočila svojo odločitev posadki, z Robertinom pa sta svojo odločitev sporočila tudi otrokom in ti so samo šelesteli. Saj menda še vemo, da so Ingini in Robertinovi otroci trije grmi, kajne?

Inge je nato poklicala generala Zapohka in ga na prepovedanem terminalu presenetila pri depilaciji prsi. Po krajših posledičnih uvodnih zapletih, sta tako debato preusmerila na ponudbo za mesto prvega častnika in tako je bilo zapečateno. Inge Hvenska je bila par minut po njunem končanem pogovoru zabeležena v PE bazah kot prva častnica Inge Hrenska. Pač, tudi generali se zmotijo pri tipkanju. Dogovorjeno pa je bilo tako, da jih bo na poti do njihovega cilja, prestregla ladja Skviiik in pobrala svojo novo prvo častnico, ter se podala na prvo skupno misijo daleč stran. Naloga naše posadke - seveda nas bo še naprej brigala samo naša stara posadka in ne posadka tiste izdajalke Inge - pa bo ostala nespremenjena, zato so nadzor nad kadetom še poostrili. Priredili so tudi poslovilno zabavo v togah

Inge je gledala skozi temo in v daljavah že videla bližajočo se lučko. Ne, ni umrla - skozi okno je le opazovala, kako se bliža ladja Skviiik.

"Kapitan, nekdo nas želi kontanktirati," je poročal Vojko.

"Le kdo bi to bil?" je duhovito mozgal kapitan.

"Pojma nimam," je odgovoril kadet.

"Seveda nimate pojma, kadet, saj ste popolnoma nesposobni. Posadka ladje Skviiik nas želi kontaktirati. Odprite zvezo," je dejal kapitan.

"Pozdravljeni, ladja Štefka," se je zaslišal prijazen glas iz zvočnika znamke Gorenje.

"Pozdravljeni, ladja Skvik," je odgovoril kapitan.

"Kakšna ladja Skvik neki?" je dejal glas. "Mi smo ladja Skviiik in ne Skvik."

"Saj ni pomembno," je dejal kapitan. "Pridite na našo ladjo."

"V redu."

Zatem se je samo zaslišal samo glasen hov in na ladji se je znašlo pet novih osebkov. Za pojasnilo, hov je naredila najnovejša naprava za prestavljanje oseb ali predmetov z enega položaja v prostoru na nov položaj. To je naprava pesporter. V bistvu je zelo podobna kravoporterju, le da omogoča tudi prestavljanje v času in sicer se lahko pesportirate za celih pet minut naprej ali nazaj v času. To je včasih lahko zelo koristno, saj lahko tako preprečite kakšno neumnost, ki bi jo kaka oseba zagrešila. Napravo so izumili znanstveniki PE, ki so slučajno zvedeli za nekaj dejanj, ki jih je zagrešil kadet in so hoteli te nezgode v bodočnosti preprečiti oz. če bi se karkoli zgodilo, bi eden od posadke enostavno šel nazaj v čas in dejanje preprečil.

Nove osebe na ladji so očitno prišle z ladje Skviiik. To je bil kapitan Andant Kom, Nik Sken Irniteh, Čnik Pomo, Enec Vaj in Alec Svetov.

"Pozdravljeni, kapitan Miha," je začel svoj govor Andant.

Iz posadke matere Štefke se je zaslišal pritajen smeh.

"Tišina," je zasikal kapitan. "Jaz sem kapitan Zeljko in nič drugega."

"Oprostite, kapitan Zeljko in nič drugega," je dejal Andant.

Spet se je zaslišal smeh.

"Recite samo kapitan Zeljko," je sedaj že slabe volje dejal kapitan.

"V redu, kapitan Zeljko. Torej, prišlo smo po novega člana naše posadke. Kje je?"

"V svoji kabini se Inge še pripravlja na odhod. Takoj bo prišla."

"Kako prišla? To nam pa nihče ni povedal, da bo nov član naše posadke ženska."

"Ali je mar s tem kaj narobe."

"To sicer ne," je obotavljajoče dejal Andant, "samo pri nas so vsi člani posadke moški, torej višje razvita bitja."

"Kako, lepo prosim?" je Inge pristopicala od Kdovekod, ki je bil bar na tretjem krovu. "Sploh pa nisem ženska, ampak Zirominatka."

"Še toliko slabše. Vsak otrok ve, da smo ljudje najvišje razvita bitja."

"Samo človeški otroci to mislijo," je jezno dejala Inge.

"Človeški otroci znajo vsaj misliti, kar težko rečemo za Zirominatske otroke, ki se pol svojega otroštva razvijajo v vedru žolce," je dejstva navrgel Alec, kot navrže plima crknjene ribe na obalo. "Kot vedo moji kolegi, sem petnajst let študiral eksobiologijo in verjemite mi, da poznam razvojne procese vseh nam znanih živih bitij."

"To sedaj sploh ni pomembno, kaj počne kakšna rasa v svojem otroštvu. Pomembno je le, kakšni smo kot odrasle osebe," je rekel modro kapitan Skviiika in stisnil roko Inge. "Pozdravljena, moja prva častnica, v čast mi je."

Inge je zardela kot Šved na dalmatinskem soncu in usta so se ji povzpela v sramežljiv smehljaj.

"Tudi meni," je rekla.

Po tem uvodnem dejanju je sledilo naslednje dejanje, v katerem pa nastopa zelo veliko ljudi in v primeru, da se bo po tej literarni predlogi kdaj snemal film, priporočamo da se ga izreže zaradi visokih stroškov najema stažistov.

V naslednjem dejanju so si prav vsi z obeh ladij privoščili obilno kosilo. Kasneje je itak sledila zabava, ki se je pa člani Skviiika niso hoteli udeležiti, saj nihče ni užival alkohola. Pač pa so zdrveli naproti svoji nalogi kot zdrvi pijan gams navzdol po plazu.

"Pogrešal bom Inge," je glasno razmišljal Robertino po vrčku ruma.

"Jaz pa ne," je odrezavo dejal preveč pijan kapitan. "Kar naj gre, prasica, če nismo dovolj dobri zanjo."

Sledila je poživitev zabave in sicer v obliki pretepa med Robertinom in kapitanom. Zmagal ni nihče, saj sta oba po prvem zamahu padla onesveščena na tla in se nista prebudila do naslednjega jutra, pa še takrat sta se zbudila v objemu drug drugega. Po kratkem opravičevanju sta vstala in nadaljevali so pot proti ciljnemu osončju, ker bi drugače ostali kar tam. Potovanje je trajalo nekaj dni, vmes so si po dolgem času privoščili zabavo, ki je trajala vse dokler niso prišli v ciljno osončje.

Ladja Skviiik pa je bila pravo presenečenje za našo Inge. Bila je precej novejša kot prvi model traktorja Rade Končar... Pardon, bila je precej novejša kot Mati Štefka in izgledala je kot kak luksuzni hotel z veliko tipkami. Sicer ne veste, kako izgledajo luksuzni hoteli v tistem času, zato je ta primerjava dosti neuporabna, ampak ne morete pričakovati da bodo vse primerjave originalne po štirinajstih zgodbah Planetarnih ekshibicij. Zresnite se malo, ljudje!

"Kako pa to, da ne pijete alkohola?" je končno vprašala Inge, ko so jo vodili po ladji.

"Uživanje alkohola spremljajo sami takšni simptomi, ki omogočajo da se preveč sprostimo in premalo razmišljamo," je odgovoril kapitan Andant. "Tega pa si pri našem poslanstvu ne moremo privoščiti... Čudi me, da kapitan Miha to jemlje tako lahkotno."

Inge je hotela povedati kaj v njegov zagovor pa je raje bila tiho. Všeč ji je bila samozavest nove posadke in upala je, da se bo prenesla tudi nanjo.

"Naša posadka je sestavljena iz samih najboljših in najbolj učenih diplomantov Ekshibicijske akademije," je nadaljeval njen novi kapitan. "Navajeni so ubogati ukaze nadrejenih, torej vaše, navajeni pa so tudi veliko razmišljati, zato vedno poslušajte njihove predloge. Nik je recimo celo življenje posvetil astro fiziki in si ustvaril spoštljivo ime v akademskih krogih. Imamo veliko srečo, da je končal na naši ladji. Potem je tukaj tudi Čnik, naš ladijski zdravnik, zobotehnik in veterinar v eni osebi. Živali sicer nimamo, toda poznavanje veterine mu omogoča abstraktnejše razmišljanje o postopkih zdravljenja za nove in neznane rase, ki jih bomo gotovo srečevali. Prav v isti namen imamo med nami doktorja lingvistike, behaviorizma in socialnih ved, našega kolega Enca, ki bo premostil komunikacijske ovire pri prvem stiku z novimi življenjskimi oblikami. Aleca pa ste že spoznali - opravičujemo se vam še enkrat za neroden začetek našega sodelovanja... Zdaj pa lahko poveste več o sebi tudi vi - general Zapohek je zelo lepo govoril o vas."

"Dosti ni za povedati," je Inge previdno začela. "Pri vesoljskih pustolovščinah sodelujem že skoraj dvajset let. Ves ta čas sem sicer zelo malo napredovala, pa čeprav sem bila med najbolj ambicioznimi v stari posadki... Imam tudi tri otroke."

"Zelo zanimivo, zelo zanimivo," jo je prekinil kapitan. "Seveda morate zdaj misliti na pomembnejše stvari. Kje pa ste se šolali?"

"Na akademiji, kajpak," je dejala Inge.

"Zelo dobro, mislil sem že da je bila katera od tistih Zirominatskih zadev... Govorite Slovensko?"

"Ne," je osramočeno dejala. "Saj veste, da Zirominati ne znamo izgovarjati šumnikov. Ampak saj imamo prevajalnike, ne?"

"Hmmm," je kapitan razočarano zavzdihnil. "Ne moremo se zanašati le na tehnologijo."

"Zakaj ne?" je rekla Inge. "Do sedaj je še vedno delovala v redu."

"Do sedaj je v redu, samo če enkrat tehnologija odpove, potem se ne bomo mogli več sporazumevati."

"To je res, ampak ..."

"Nič ampak, takoj se boste začeli učiti slovensko," je ukazal Andant.

"Kako, če ne morem govoriti šumnikov?" je bila panična Inge.

"Se boste pač morali znajti," je bil neizprosen Andant. "Zaenkrat bomo uporabljali prevajalnike, v nekaj tednih pa boste že morali govoriti slovensko, če boste hoteli ali ne."

"Razumem," je tiho dejala Inge.

"Naravnajte smer proti sistemu Kvargelj IIIe."

"Razumem, kapitan," je bil odgovor posadke in že so bili na poti.

"Čas je, da po dolgem času spet organiziramo došek, saj ga že dolgo nismo imeli," se je glasil Vojkov predlog.

Ostali člani posadke so ga čudno pogledali kot pogleda delfin žirafo s škrgami in opremo za potapljanje.

"Kaj pa je?" je bil začuden Vojko.

Kapitan mu je pojasnil: "Saj smo ravno pred eno uro imeli došek. Kaj se ne spomnite? Meni se še vedno vrti kot se vrti mokra muha, ki prileze iz kislega mleka."

"O, saj res," je odvrnil Vojko.

Kapitan in posadka so se pomirili, Vojku pa še vedno ni šlo v glavo, kako je lahko pozabil na tako pomemben dogodek kot je došek. Sicer pa so ostali bili mnenja, da bi bilo na nov došek težko čakati, zato so ga res priredili spet kar takoj.

Skoraj so se med popivanjem zaleteli v sonce Uda Riga, ampak je na srečo Angelca nosila podložen modrček, pa jim je to rešilo kožo. Kako, prepuščamo vaši bujni domišljiji. Dovolj je, če veste, da kadet ni od tistega dne naprej nikoli več mogel do konca zapreti levega očesa. Zdaj pa dosti namigov.

"Ustavi stroje!" se je zadrl kapitan, medtem ko si je izdrl zaponko od nedrčka iz roke, kamor se je zadrla.

Posadka je kapitana čudno pogledala in složno rekla: "Kdo?"

Samo za omembo - Lidija Posadka je bila nova ladijska kleklarica, ki je izdelovala čipke na mostu.

Kapitanu se ni dalo ukvarjati s takimi in podobnimi neumnimi vprašanji in še bolj neumnimi odgovori in je ponovil ukaz, tokrat natančneje: "Vojko, ustavi stroje."

Vojko je kapitana čudno pogledal in rekel: "Kakšne stroje?"

Kapitan se je močno zamislil in odgovoril: "Hmm, ne vem."

En pogled skozi lino, ki jo je ravno teden nazaj poleg ekrana naredil ladijski tesar, je razkril sončne pege agresivne in bližajoče se zvezde.

"Vojko, takoj ustavite ladjo!"

Solicist je takoj pritekel in ugasnil motorje. Še dan danes ni znano katere motorje, pomembno je le to, da se ladja sploh ni ustavila. Res da ni imela pogona, ampak vsak študent fizike ve, da imajo zvezde kar bujno gravitacijo, ki objekte kot so vesoljske ladje, radodajno povabi k sebi v koron'co na stekleničko Corone... Ops, posledice še trajajočega doška so očitne tudi pri avtorjih... Mislili smo seveda v neizbežno smrt.

Kapitan je sedaj raje kar sam vklopil motorje (kakšne?), ki jih je prikladno imenoval disabilni retraktor. Ti motorji, kot že ime pove, delajo čudeže in so na voljo v teleprodaji za samo 12345 prekmurskih gibanic plus prežarčenina. Kakorkoli že, napravo so imeli na ladji in niso se je bali uporabiti. Zategadelj so se rešili prijetnega sončevega objema. Pa prav Pohorabin bi se moral malo posončiti, ko pa je vedno tako bel. Nič čudnega, saj ves čas samo sedi za tistimi ladijskimi kontrolami, nihče pa še ni videl kakšnega konkretnega rezultata njegovega dela.

"Poročajte!" je kapitan zaklical posadki.

"Kdo?"

"Solicist, poročajte!"

"O čem?"

"O stanju snega na slovenskih smučiščih... O stanju naše ladje, seveda, vi brezumni pimpek."

"Aha, saj res... A lahko prej malo pobrskam po računalniku, da sploh izvem o dejanskem stanju ali naj kar iz glave nekaj povem?"

"Koliko časa bosta trajali obe varianti?" je vprašal kapitan.

"Prva kakih pet minut, druga pa odvisno od tega, kako hitro si bom lahko sproti izmišljeval."

"In kaj se bo zgodilo, če bomo vmes padli na sonce?"

"Na to pa nisem pomislil," je Solicist užaljeno rekel.

Tedaj se je oglasil kadet: "Verjetno potem jutri ne bomo šli na obisk h gorskokotarski obiralki sadja."

"To tudi sploh nismo nameravali," je kapitan ošabno zavrnil kadeta.

Med tem vsesplošnim prerekanjem, od katerega naprej kadet ni nikoli več mogel do konca zapreti niti drugega očesa, je Inge preverila stanje ladje in ga tudi naznanila posadki, da bi se lahko pomirili. Edini problem je bil v tem, da je to storila čisto na neki drugi ladji in informirala seveda čisto neko drugo posadko, tako da je bilo stanje na Materi Štefki še kar v istem stanju, torej nikakršnem.

Kadet je užaljeno sedel za svojo mizo in prelistaval revijo Ciciban. Kapitan je ob pogledu na ta klavrni prizor popolnoma znorel in začel sproščati svojo negativno energijo z glasom prebave. Kadet od takrat naprej ni mogel zapreti tretjega očesa, ker ga itak ni imel.

"Kapitan," je zvečer dejal Vojko, ko je potrkal na Zeljkova vrata. "Dobili smo tisto poročilo o stanju situacije, ki ste ga zjutraj zahtevali."

"Katero poročilo?"

Vojko je samo pisano gledal in sicer tako pisano, da je pokril tudi barve spektra nevidne svetlobe.

"Ni važno, kar povejte," je naposled umiril napetost kapitan.

"No, ladjo smo sicer uspeli ubraniti pred tem, da ne strmoglavi na sonce, ampak problem je v tem, da je moč retraktorja samo 15 GN in napredujemo ven iz vpliva sončeve gravitacije zelo počasi."

"Kako počasi?" je kapitan z upanjem vprašal.

"Trenutno kak meter na sekundo... Saj bomo počasi pospeševali, samo premagati moramo kar krepko razdaljo."

"Hm, odgovorni za tole bodo kaznovani," je jezno komentiral Zeljko. "Nič potem, pa zlezimo počasi stran, nastavimo tisti sprejemnik in se poberimo nazaj na Zemljo."

"Še ena težavica je."

"Kakšna?"

"Pri takšni porabi moči, kot jo imamo zdajle, bomo morali zamenjati baterije v retraktorju vsakih 20 ur."

"Kakšna pa je težavica?"

"Ja, nekdo bo pač moral skrbeti, da se baterije menjajo. To je izredno delikatno opravilo, malo preveč jih pretreseš, pa se razlijejo in so zanič. To pa pomeni, da nekdo ne bo smel sodelovati pri došku, sicer bomo vseh dvajset uničili."

"Dobro in zelo odgovorno razmišljate," ga je pohvalil kapitan. "In ker to opravilo zahteva veliko odgovornosti, zanj zadolžujem kar vas."

Vojko je prebledel in izbuljil oči.

"Je že v redu, ni se mi treba zahvaljevati," je še rekel in zaprl vrata za sabo.

"Kakšna je naša misija, kapitan?" je vprašala Inge.

"Tja moramo iti analizirat neko nam neznano kulturo," je odgovoril Andant.

"Kapitan, priporočam da gremo raje kar v galaksijo Fabulus Lupus 3, da obiščemo osončje Lajoš," se je glasil odgovor Aleca. "Po moji eksobiološki intuiciji v osončju Kvargelj Ille ni življenja. Govoril pa sem s kolegom Nikom, ki mi je razložil o nenavadnih meteoritih, ki so skozi zgodovino obstreljevali Ille. Eksplozije ki so ob tem nastale, bi znale po mojem raznesti zamrznjene delce, tudi aminokisline, v sosednje osončje. Tam bi raje iskal življenje."

"Ali naj nastavim smer?" je vprašala Inge.

"Nikakor, to bo naredil Nik."

Nik je brez besed nastavil smer in že so odcvilili proti cilju.

Po nekaj urah so prispeli na cilj. Pristali so na planetu in si ogledovali njegove biološke vrste v skafandrih, ki jih Zeljko nikoli ni predpisal za podobne ekspedicije. Nedolgo zatem so našli kar so iskali. To je bila rasa nebogljenih polžev.

"Kapitan, našli smo raso," je poročal Nik z elektronskim povečevalom in pregledovalom.

"Ali ste raziskali njihovo kulturo?"

"Da. Zelo je podobna naši na Zemlji."

"Kako naši?" je zanimalo Inge.

"Podobne navade imajo kot polži na Zemlji," je pojasnil Nik.

"Polži?" je Inge izbuljila svoje oko.

"Ja."

"Ali nismo šli raziskovat kulture kake inteligentne rase?"

"V nasprotju z vašim prepričanjem so ti polži zelo inteligentni. Poglejte, tale primerek si je celo cerado napel čez hišico, da mu voda ne vdira noter..."

"Mislite, da znajo komunicirati?" je takoj zanimalo kapitana.

"Naj pogledam," je tako pristopil Enco in začel ogledovati polže. "Da, definitivno so zmožni komuniciranja, saj mi miga z rožičkom v zelo pravilnih vzorcih... Naj enega od primerkov analiziram s frekvenčnim saturatorjem."

"Saj ne morem verjeti," si je tiho rekla Inge čez kakih deset minut. "Človek dejansko komunicira s polžem." Kaj takega res ni videla v vseh svojih letih služenja na Materi Štefki.

"Kapitan, polži bi nas radi povabili na gostijo v znak prijateljstva. Tale polž je v njihovi kulturi dejansko admiral in se zelo zanima za sklenitev zavezništva s svetom PE."

"Odlično," je pohvalil kapitan. "Nas boste opremili s konfigurabilnimi prevajalniki za čas gostije, da bomo lahko z njimi komunicirali tudi ostali?"

"Tokrat bom uporabil novo metodo spajanja nizko-frekvenčnih zlogov, tako da bomo njihova sporočila videli s posebnimi očali."

"Hočete reči, da boste zvočni spekter preslikali v optični?" je bil kapitan navdušen.

"Res je."

"Enco, spet ste me prijetno presenetili z vašimi ostrimi domislicami."

Inge je bila ponovno zelo navdušena nad iznajdljivostjo in nenavadnimi odnosi v posadki.

Zjutraj je na Materi Štefki kapitan Zeljko izzval mnogo nespoštljivega posmehovanja, za kar je bil kriv čisto sam. Pozabil je namreč obleči hlače, da pa bi bila stvar še bolj smešna, je prišel na most s spalno kapo. Osramočen se je šel nazaj preobleč in nato so na mostu malo posedeli in kaj kmalu jim je postalo dolgčas.

"Zakaj točno že sedimo tukaj, namesto da bi se šli kake družabne igre?" je naposled vprašal Robertino.

"Ubežati moramo sončevi gravitaciji," je Vojko pojasnil.

Nenadoma je motor začel pokašljevati in kapitan se je spomnil:

"Vojko, ste danes zamenjali baterije, kot smo se dogovorili?"

"Oh, pozabil sem kot na lanskega purana za zahvalni dan."

"Hitro zamenjajte baterijo, preden se ustavimo in nas sonce še dlje potegne k sebi."

Vojko pa ni pozabil samo, da je treba zamenjati baterijo, temveč tudi pot do baterij, zato se je oglasil po komunikacijski broški in vprašal za pot.

"Kapitan," je poklical po komunikacijski broški.

"Želite?" je vprašal kapitan.

"Mi lahko poveste, kje imamo spravljene baterije?"

"Kako ne veste, kje imamo baterije, saj ste jih sami spravili tja?"

"Pojma nimam. Sedaj mi pa le povejte, kje imamo baterije."

"Vi ste res zmešani, dobro veste, da imamo baterije spravljene v skladišču 3."

"Hvala za informacijo. Mimogrede, kaj se trenutno dogaja z Inge?"

"S kom?" je bil kapitan presenečen.

"Z Inge, našo praporščakinjo."

"Saj na ladji ni nikogar s tem imenom."

"Trenutno res ne, saj je na drugi ladji."

"Sedaj se takoj poberite po baterije, drugače nas bo odneslo v sonce."

"V redu, kapitan," je odgovoril zaskrbljeno odgovoril Vojko.

Odpravil se je v skladišče, kjer je iskane baterije tudi našel. Hitro je zamenjal iztrošene baterije z novimi in stanje na ladji je postalo normalno. No, stanje je bilo več ali manj normalno. Robertino je medtem pozabil svoje ime in se oklical za kamerunskega nogometnega branilca. Kadet je mislil, da so gumbi odlična slaščica in jih je pojedel že nekaj kil, kar mu je pozneje povzročilo nemalo preglavic. Sicer pa je to redno delal že prej, zato ne moremo reči, da je postal kaj bolj pozabljiv.

"Kaj se nam dogaja, Piverli?" je kapitan zaskrbljeno vprašal, ko se je zalotil, da liže pokrov WC školjke. Opazil je, da k sreči tudi Piverli sploh ni v istem prostoru, zato je brž odracal k njej kot pingvin s širokim znanjem korakov step plesa. Piverli je bila na srečo že nekaj korakov pred njim, in sicer v menzi, kjer je zmedena prišla k sebi in se ni in ni mogla spomniti, po kaj je prišla. K sreči se je tudi kapitan s pomočjo priročnika vmes spomnil, za kaj se uporabljajo komunikacijske broške, ki jih nosijo na uniformi. Piverli je poklical preko broške, namesto preko svoje sicer preko tiste, ki jo je imel kadet na sebi, ampak vseeno. Malo neugodno je bilo edino to, da je kadet ravno odšel v sanitarije opravit svojo moško potrebo, pa s tem ni mišljena ne takratka ne tadolga, ampak tista tretja, nekrščanska. Ampak cilj je bil dosežen, ko se je Piverlijina broška končno oglasila.

"Kaj se nam dogaja?" je zaslišala kapitanov glas in se pošteno ustrašila, saj jo je zmotil pri iskanju Marnoginega dnevnika.

"Zeljko?" si je oddahnila in se v istem trenutku spomnila, da nima sredi milih zvezd kaj početi z njenim dnevnikom. "Ne vem, kaj se nam dogaja, ampak me že počasi straši."

Po nekaj urah so se v nekam ožji zasedbi dobili v konferenčni sobi, ostali se izgleda niso spomnili, kako se do nje pride.

"Torej, opazili smo, da smo po vsej ladji čedalje bolj pozabljivi," je začela sestanek Piverli.

"Smo res?" je vprašal Pohorabin soseda Vojka.

"Nimam pojma," je ta šepnil nazaj.

"Tišina v razredu," je zakričal kapitan. "Kregar, ti gnida barbarska, takoj se poberi ven z neopravičeno uro."

"No, vidite, o tem sem govorila," je rekla Piverli in pristopila k Zeljku. "Ljubi, nismo več v osnovni šoli, temveč..." Nenadoma je obstala in čez čas nadaljevala. "... temveč na parniku, ki potuje preko atlantskega oceana in prevaža sužnje v stari svet."

"Smo res?" je vprašal Pohorabin soseda Vojka.

"Nimam pojma," je ta šepnil nazaj.

"Dajte no, ljudje," je skušal kadet strezniti navzoče. "Na vesoljski ladji smo... Mati Štefka, se ne spomnite?"

"Saj res," je dejala Piverli in še malo premislila. "Prav res, ja. In imamo problem s pozabljanjem stvari. Nimamo pojma, kako je do tega prišlo, treba bo narediti še nekaj testov. Edino kar pa že vemo, pa je to, da smo v tej točki vesolja obkroženi z nešteto viri EM valovanja in sevanja orehovih štrudljev."

"Kaj?"

"Hočem reči, sevanja radioaktvinih delcev," se je Piverli popravila. "In... hm, kaj sem že hotela povedati? Aha, hotela sem ponazoriti s sliko."

Pritisnila je na gumb na projektorju in pokazala se je slika nagih gradbenikov na Orhusu III.

"Opa, prosojnice so se mi zamešale," je zardela hitela popravljati situacijo. Končno je našla pravo sliko.

Na sliki je bilo videti neko točko v vesolji okoli katere so bile narisane razne krivulje, kar je bil grafični prikaz sevanja. Te krivulje so prihajala iz vseh smeri in sicer od sonca, planeta, mobitelov in še kaj bi se našlo.

Ostali so nestrpno pričakovali, kaj bo doktorica dodala, ona pa je le vztrajno molčala.

Tako so stali kake pol ure, ko se je oglasil kapitan: "Kaj ste nam želeli ponazoriti s to sliko?"

"Saj nisem dala jaz te slike na ogled," je trdila Piverli.

"Vi ste jo dali," je vztrajal kapitan.

"Nisem. To bom pa ja vedela," se ni dala prepričati Piverli.

Ko so ji navsezadnje vsi rekli, da je dala ona sliko na ogled, se je Piverli zamislila. Morali so ji tudi še enkrat povedati, kaj se dogaja zadnje čase na ladji. Po teh besedah je Piverli odločno dejala:

"Sedaj moramo vse napisati sproti, kaj odkrijemo, sicer bomo stalno na isti točki odkritja."

"Kaj moramo napisati?" je rekel kapitan.

"Točno vse čudne dogodke, ki so se do sedaj zgodili."

"Prav imaš, Piverli," je dejal kapitan in ukazal, da naj vsak sproti piše, kar se komu zgodi čudnega.

Posadka se je strinjala in vsi so začeli pisati. Nekaj ljudi je kajpak pozabilo kaj morajo pisati in so začeli pisati neke zgodbice, eni pesmi, nekateri pa celo svoj življenjepis, saj so mislili, da ponovno pišejo prošnjo za službo.

"Tudi to ne deluje," je skesano ugotavljala Piverli, ko je videla kaj je napisala na list. "Čisto brez pomena je."

"Kaj je brez pomena, miška," jo je vprašal Zeljko.

"Ne vem," je Piverli v trenutku izgubila nit.

"Mogoče piše na tem papirju, ki ga držiš v roki," je predlagal.

"Za orehovo potico družinske velikosti potrebujemo: 1 kg moke, 3 jajca..." je začela brati s papirja. "Aha, verjetno sem ladijska kuharica. Hvala za pomoč," se mu je toplo nasmehnila.

"Malenkost, ni lepšega kot to, da si feministke pomagamo med seboj," je rekel kapitan.

Edini, ki je bil videti na povsem istem inteligenčnem nivoju kot kdajkoli prej, je bil kadet, kar je dosti logično, saj prav nižje niti ni mogel pasti.

"Kapitan, nobena feministka niste, temveč kapitan Zeljko, moški," je kapitana nagovarjal kadet.

"Tiho, šovinistična svinja," ga je Zeljko utišal in odšel v zelo ženskih gibih proti zračni loputi. Vmes je dobil idejo, da je cirkusant in ga bodo izstrelili iz zračne lopute, pa je na srečo pozabil kodo in ni mogel lopute odpreti, ter se tako tudi poškodovati.

"Ne morem verjeti, na ladji je totalna zmeda," je bil zmeden kadet in začel je teči v krogu, s sekiro pa se mu je pridružila Breda, ki je mislila, da je mesarka in da je kadet kokoš. Na srečo je v naslednjem trenutku pozabila, kaj tam počne s sekiro in je sklepala, da je drvar, zato je začela iskati na ladji drevo. Tudi našla ga je - mislila je namreč, da je kadet drevo in še naprej sta se podila v krogu. Končno je uspel pobegniti pred Bredo in se je skril v kibernetično omaro za čevlje, ki je stala na hodniku, medtem pa se je zmeda na ladji nadaljevala čez vse mere.

Nenadoma je nastala ravno pri dotični omari za čevlje zelo močna svetloba, skoraj tako močna kot bi jo oddajal smrtonosni semafor s Pengleda IV. Začela je pojenjati in tam kjer prej ni bilo ničesar razen razmetanih čevljev, ki jih je kadet pometal iz omare, da si je v njej naredil prostor, so na stala štiri bitja, na moč podobna kravam.

"Muuuu, muuuu," je reklo prvo bitje drugemu.

"Muu, muu, muu," ji je to odgovorilo.

Po krajšem posvetu sva z soavtorjem sklenila, da bomo govorico bitij sproti prevajali v slovenščino, saj sicer ta zgodba nima realne možnosti, da kdajkoli dobi oskarja za scenarij.

"Ravno pravi čas, sestra Liska," je dejalo prvo bitje. "Kot vidiš, so vsi dvonožci na ladji podivjali zaradi našega generatorja naključnega sevanja."

Ob tem se je bitje groteskno zasmejalo, kot kaka krava.

"Strinjam se, sestra Belka, jaz bi sicer še počakala kako gromundo, ampak do takrat bi se lahko že pobili med seboj in uničili ladjo."

Gromunda je prav očitno kakšna merska enota, ki jo ta bitja uporabljajo.

"Zdaj nam ostane samo še, da najdemo kontrolno sobo, poberemo teratehnološke pripomočke, ter pahnemo plovilo v sonce."

Bitja so se začela od radosti škropiti z mlekom iz vimena, nato so se z repi namahala po zadnjih plateh, ter začela vohljati po ladji. Ampak niso vohljala kot kaki zvesti psi, ampak kot kak vlomilec. Če pogledamo strogo tehnično, so to tudi bila, zatorej so vohljala čisto sebi primerno. Če pogledamo še bolj tehnično, tudi vohljala niso ampak le iskala predmete, ki jih bodo ukradla oziroma si jih sposodila za nedoločen čas. Še bolj tehnično pa bi že zelo težko pogledali, saj je izobrazba povprečnega tehnika zelo omejena z dobo njegovega študija in za bolj tehnični pogled bi rabili še kakih deset let akademskega potenja. Pa gremo končno z zgodbo naprej. Razen, seveda, če ne bi radi še malo razpravljali o pomenu in potrebi besede vohljati... Se nama je kar zdelo, da ne... Ampak moramo pojasniti pomen besede vohljati. To pomeni nekaj podobnega kot iskati, le da je drugače. Pri iskanju samo iščemo, pri vohljanju pa iščemo in še nekaj skrivnostno dodatnega. Ko bodo to definicijo v laboratoriju za slovnico dokončno izpopolnili, jo bomo prav gotovo prvi objavili.

Bitja so si sposodila tako nekaj hladilnikov, likalnikov in motornih čolnov, ki so bili zasidrani na poveljniški reki. Nenadoma se je za bitji pojavil mlad starec, ki je odseval modrost in vonj po dveh podpazduhah. Bil je seveda nam dobro znani mladi vrač.

"Kupite slastne krofe," je veselo klical, da je odmevalo po mostu. "Kupite slastne krofe od starega prodajalca želv." Krofi so le modro molčali.

"Kaj pa je zdaj to?" so se bitja začudila.

"Kaj, le kaj?" je naveličano dejal Zeljko, ki je skušal s čistilnim mlekom Nivea Deblopatudne nahraniti Ingine otroke. "To je naš stari prijatelj Piki Jakob, ki bo pobil vse dvogrbce v tej votlini."

"Kakšen Piki Jakob neki?" se je razjezil vrač. "Jaz sem dobro znani profesor Baltazar in prinesel sem vam suhih hrušk."

"Tišina," je zavpila Piverli, ki je ležala v poveljniškem jaccuziju v družbi mehurčkov. "Jaz sem kokoška Miranda in se bom v tej ponvi spekla za vas. Olje že pošteno cvrči in za to potrebuje popolno zbranost."

Iz ozadja se je zaslišalo petje. To so bili Vojko, Robertino in Pohorabin, ki so ustanovili dekliško navijaško skupino Prelestne sirene in salamedruge.

"Bvahahaha," se je eno od bitij arogantno zasmejalo. "Odlično smo onesposobili dvonožce z mojim generatorjem, ki sem ga naredila na elektromagnetnoamaterskem tečaju."

"Ti si prava znanstvenica, sestra Šeka," se je še bolj arogantno zasmejalo drugo od bitij in elegantno zatleskalo s kopiti. "Le v miru preiščimo tole tehnologijo, potem pa zaključimo s to primitivno raso."

Ta pogovor je kadet opazoval izza čeri v poveljniški reki. Sklenil je sam pri sebi in pri Angelci, ki je ravno v tem trenutku priplavala mimo kot račka, misleč da je riba, da mora posadko rešiti za vsako ceno. Ni razmišljal kako visoka bo cena, toda važno je, da se je sploh odločil pomagati.

Šel je v orožarno in se odločal kakšno orožje bo izbral. Odločil se je za po njegovem mnenju najhujše orožje in sicer laserski nož za rezanje sira. Sicer ni vedel, da je ta nož namenjen le za sir, saj je bil na pogled zelo podoben pravemu nožu, le da je imel še luknje na laserskem rezilu. Krenil je v napad. Bitja je počakal skrit za nekim stebrom in v trenutku, ko so bitja švignila mimo, je zadnje bitje napadel z nožem. Ker nož ni bil primeren za ubijanje, se je od bitja le odbil in odletel kadetu iz roke. Bitje se je besno obrnilo in poškropilo kadeta, da je bil čisto premočen. Kadet je hitro zbežal in se skril v kuhinjo v hladilnik, da ga bitja ne bi našla. K sreči vseh ga sploh niso iskala, saj je bil za njih samo še eden od onesposobljenih Zemljanov, kar tudi ni bilo prav daleč od resnice.

Ko je kadeta začelo že pošteno zebsti, ga je iz hladilnika pregnala Piverli, ki je trdila, da je to njena spalna komora in se je vanjo tudi zares ulegla. Kadet je tako šepavo pohajkoval po ladji in se pogrel v toplem naročju Brede Brade, ki je imela Naceta za svojega izgubljenega siamskega dvojčka, zraščenega s svojo na njeno glavo. Prav zaradi tega je imel veliko težav, ko se je hotel odtrgati od nje in nadaljevati s planiranjem, kako se postaviti po robu tem kravam podobnim bitjem superiorne inteligence.

Prav kmalu ga je obšel zelo pretresljiv in tudi zvit načrt. Bitjem bo po tleh posul slastne Marnogine domače bombone in ne bodo se jim mogla upreti. Ko bodo lizala bombone, pa jim bo sproti nasuval novih, dokler ne bodo od presežka sladkorja obležala in se ne bodo mogla premakniti. Potem pa jih bo odvrgel z ladje - gotovo obstaja kak gumb za to.

Da, to je bil res odličen načrt, vreden samo in edino Naceta. Res je vzel cel pekač bombonov in jih začel raztresati pred vhodom na most. Potem je sedel v kot na hodniku in potrpežljivo čakal. Potrpežljivo pa je čakal samo dve minuti, potem pa je čakal nepotrpežljivo. Ko tudi nepotrpežljivo ni več čakal, mu je presedlo in je začel vabiti bitja z mostu. Za to je uporabil prav zvito metodo. Napravil se je v teleta. Obleko je dobil pri Angelci, saj je bila Angelca znana po tem, da je marsikomu naredila pustno masko. Kadet se je spomnil, da je že kako leto poprej bil oblečen v teleta. Pa gremo z zgodbo naprej.

Na mostu je kadet, preoblečen v teleta, začel mukati kot nor. Kravam podobna bitja so začela noreti za njim. Pa ne zaradi tega, ker jim je bil tako všeč, temveč zato ker je v njihovem jeziku nehote izustil kar nekaj kletvic, ki niso primerne za objavo. Ob pogledu na bližajoča se bitja je kadetu zastal dih in takoj je pričel teči stran od mostu. Ob pogledu na slastne Marnogine bonbone se ni mogel upreti skušnjavi in začel pridno jesti bonbon za bonbonom. Podobno so storila tudi tuja bitja. K sreči je bonbonov kmalu zmanjkalo in kadet se je celo spomnil, da mora bonbone le posuti za vabo vsiljivcem. To je tudi storil, tokrat pa tudi pojedel ni nobenega bonbona več. Bitja pa so jedla bonbone, jedla in jedla.

Jedla so jih vse, dokler dejansko niso obležala po tleh in kadet kar ni mogel verjeti, da mu je pretkani načrt tako dobro uspel.

Eno od bitij je milo mukalo, ko je ležalo na hrbtu in izpod repu podobnega organa ji je udarilo ven nekaj temnega in toplega.

"Oh, groza, drek mi je ušel," je komentirala kot kaka krava, ki drugega ne zna.

Kadet je občudoval zadevo, ki je tako skrivnostno prilezla na dan in se spraševal, kaj je sploh to "drek". Karkoli je že bilo, bitje ga je moralo veliko časa nositi v sebi in skrbno negovati. Ko je tako preučeval, ovohaval in drezal "drek" s palico poldrugo uro, se je eno od bitij začelo nevarno premikati. Očitno je prekomerna bonbonska doza le začela popuščati in kadet se je tako zdrznil, da je bilo treba replicirati kar nekaj parov novih spodnjih hlač. Medtem ko je to počel je tudi tuhtal, kako bo nadaljeval reševanje svoje posadke in verjamem, da mnogi bralci mislite kako je nevarno, da kadet počne dve stvari naenkrat, ampak tokrat si je s pomočjo kapitana uspel domisliti prav genialen načrt. Kapitan je ravno dovolj časa mislil, da je Marnoga, da je spekel šest novih protfanov Marnoginih odličnih domačih bombonov. Te je ponesel nazaj bitjem in tudi tokrat se niso mogla upreti odlični slaščici. Krmil jih je kar v leže (ležala so bitja podobna kravam) in spet so obležala. Ker tehnično niti niso nehala ležati, so torej še kar naprej obleževala. Obleževala je beseda, ki bo nastopila v veljavo kmalu po izdaji te zgodbe planetarnih ekshbicij in jo bo Toporišič ukradel in zanjo vzel vso zaslugo in postal veliki slovenski heroj in kasneje tudi maršal in vsi ki ga bodo od takrat naprej videli v javnosti, bodo rekli "O, poglej, to je pa naš maršal Toporišič, tisti ki je izumil besedo obleževati." in vsaka družina bo imela vsaj eno enciklopedijo o njemu in njegova slika bo visela v vseh šolah in dnevnih sobah, ter na javnih kopališčih - po zakonu predpisano.

Ko je tako kadet pofutral že tretji protfan... Opravičujemo se za preveliko rabo nemških popačenk, ampak tale zadeva s Toporišičem me pa res razpizdi!!! Torej, ko je kadet pofutral že tretji protfan bonbonov, je nekako le začel ugotavljati da tako samo kupuje čas in zadeva v bistvu ne gre nič na bolje. Poleg tega pa se mu je tudi dozdevalo, da bonbonov lahko kmalu zmanjka, je iskal rešitve bolj trajne narave.

Rešitev je recimo našel v Solicistu, ki si je domišljal, da je komunikator. Kadet se je spomnil, da je nekoč poznal neko žensko po imenu Inge, ki je zdaj v neki novi posadki in bi jih lahko raje kar ona rešila, saj bo on od toliko razmišljanja gotovo trpel za glavobolom in davico še nekaj dni. Solicista je kot komunikator tudi uporabil. Ko je po poldrugi uri ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, je uporabil prav imetno zadevo in sicer ladijski komunikator. Sicer ni uporabil komunikator od Titanika ampak od Matere Štefke, ker je bil precej bližje in tudi bolje je deloval. Inge naj bi kadetov klic slišala in jih prišla rešit.

Ker kadet ni in ni uspel dobiti zveze z ladjo, kjer je Inge sedaj delala, se je spomnil nove rešitve. Sporočilo je napisal na list papirja in ga zvil v tulec. Tulec je privezal na vesoljskega poštnega goloba in ga poslal proti Ingini ladji. Vesoljski poštni golobi so sila podobni današnjim golobom, le da lahko potujejo po vesolju. Letijo pa tudi veliko hitreje, saj bi jim v nasprotnem primeru zelo hitro zmanjkalo zraka in bi se zadušili kot levji mladič v vodi, če je nanj privezana tritonska utež.

Skratka, do Ingine ladje je golob prišel zelo hitro in jo našel v svojih prostorih, ko se je učila slovensko. Imela je zelo veliko težav pri izgovarjanju besede "razžvrkljalnik", ki jo je Toporišič vzel za... No, pa ne bi spet o tem. Ptič ji je ponudil tulec in sramežljivo je grulil, medtem ko je Inge hitela priti do vsebine. Ven je potegnila list papirja z zelo nečitljivo pisavo in tudi mnogotere napake so bile prisotne notri, tako slovnične kot pomenske. Inge je takoj razbrala da je sporočilo napisal kadet, a prebrati ga ni znala, pa tudi če se je obrila pod repom, kar je običajna higienska paradigma na Zirominatu. Toda vedela je, da mora biti nekaj zelo resnega, če je prišlo tako daleč, da je kadet karkoli napisal in sporočilo celo poslal na takšen način. Inge je nato naredila golobji džus, kajti običajen protokol pri prejemanju sporočila od vesoljskega poštnega goloba je, da ga celega zmiksaš in popiješ z rezino limone. Ta zakon je sprejela zemeljska vlada, ker je imela nekaj milijard prekmurskih gibanic vredno navezo s podjetjem G(o)lobus, ki je takšne golobe redilo in vzgajalo. Če bi golobe večkrat uporabili, bi jih podjetje manj prodalo in tako prišlo na kant. V bistvu pa sploh ni bilo tako slabo, saj so na golobih izvajali razne modifikacije okusa, odkar se je v 23. stoletju tako razmahnil biološki inženiring. Tako so izdelovali golobe z okusom čokolade, vanilije in jagode in tako je prejemnik poleg sporočila dobil tudi slasten shake.

Inge je kar takoj hotela obrniti ladjo proti Materi Štefki. Vendar je naletela na nekaj težav. Prva težava je bila ta, da je še vedno sedela v svojih prostorih in se sladkala s odličnim shakom. Zato je shake spila na eks in odvihrala proti mostu, kjer je našla svoje nove kamerade, kako so dokončevali prvi slovar jezika polžev galaksije Fabulus Lupus 3.

"Inge, kaj pa vi tukaj?" je kapitan Andant vprašal z mešanico nejevolje in presenečenja. "Kaj ste se že naučili vse za danes?"

"Kapitan, učenje slovenskega jezika zdajle ni tako pomembno. Dobila sem sporočilo od moje prejšnje posadke - potrebujejo pomoč."

Andant je za trenutek postal, potem pa odločno rekel:

"Če imajo težave, naj kontaktirajo poveljstvo - jim bodo že oni poslali pomoč."

"Ne razumete, kapitan. Nekaj je RES hudo narobe. Sporočilo je napisala oseba, kateri ne bi nihče v naši posadki zaupal kemičnega svinčnika niti za držat."

"Inge, nimamo časa za takšne familiarnosti. Svojo staro posadko moraš pozabiti in jih pustiti da se sami znajdejo."

"Kapitan, na tiste nebodijihtreba bi lahko pozabila sicer v trenutku, ampak na ladji so tudi moji otroci," je Inge materinsko odgovorila.

"Ne gremo, pa konec debate. Direktive sprejemamo od sveta PE, ne izmišljujemo si jih sami. Kam pa bi prišli, če bi vsak dan drugi član posadke imel nedokončane posle ali individualisitčne želje. Vrnite se nazaj v sobo in nadaljujte z učenjem, za dobro posadke."

Inge je že kazala zobe od jeze in nikomur ni bilo nič jasno, ko je kar naenkrat vzela s stene metalnik ognjenih krogel.

"Zdaj pa je dosti tega!! Nik, obrnite ladjo proti naši posadki, s polno hitrostjo, Enco, ti vzami to sporočilo in ga dešifriraj, kapitan, vi pa enostavno zaprite gobec, sedite v vaš prestol in čakajte."

"Se zavedate, da je to upor in greste lahko zaradi tega do konca življenja v keho?" je kapitan odločno odvrnil.

"Ja, se. Zdaj pa še vi povejte meni, če veste da je to metalnik ognjenih krogel in lahko zaradi njega pridete ob življenje?"

Kapitan se je namestil na stol in utihnil, medtem ko je Skviiik zajadrala v smeri kaotične ladje Matere Štefke. Potovanje je potekalo brez težav. Težave je imel edino Enco, ki ni in ni mogel dešifrirati besedila. Težava je bila v tem, da ni vedel, da je besedilo napisal član posadke, katerega inteligenčni kvocient ne bi bil dovolj niti za dobro temperaturo vode povprečnih toplic. Inge je videla, da Encu to ne gre preveč od rok, zato mu je razložila stanje in šele sedaj je odkril pravo pot do dešifriranja besedila. Po nekaj urah potovanja so prišli do cilja. S skenerjem so pregledali ladjo in odkrili, da je na ladji polno kravam podobnih bitij.

"Saj to je čisto neverjetno!" je vzkliknila Inge. "Našo ladjo so zavzeli, kot zavzame debelinka dva sedeža na avionu!"

"Takoj pripravite orožje," je ukazal Andant.

"Tišina! Če se ne spomnite najbolje, sem prevzela komando na tej ladji. Posadka, takoj pripravite orožje!"

"V redu, kapitan," so odgovorili prisotni in pogledali tako Inge kot Andanta, da ne bi slučajno prišlo do zamere s strani katerega od poveljujočih.

"Zakaj ste najprej pogledali Inge?" je vprašal Andant Enca.

"Saj sem oba hkrati," se je hitel opravičevati Enco.

"Saj ni pomembno," je dejala Inge. "Takoj preskenirajte ladjo, da vidimo, kaj je narobe z njo."

Čez nekaj minut je bilo skeniranje končano.

"Komandant!" je zaklical Nik.

"Kaj je?" sta hkrati odgovorila Inge in Andant. Po tem dejanju sta se le grdo pogledala, a rekla nista nič.

"Odkril sem, da ima ladja težave z vzdrževanjem varnostne razdalje od sonca."

"Kakšne težave?"

"Ladja se stalno približuje soncu, ker v retraktorju baterije niso bile zamenjane že 23 ur. To še ni vse, ladji se hitrost stalno povečuje in slej ko prej bo srečala svoj zadnji cilj in se raztreščila."

"Kaj lahko naredimo, da preprečimo to katastrofo?" je zanimalo Inge.

"Zamenjati moramo baterije in to čim prej."

"Takoj se teleportirajmo na ladjo."

"Čakajte," se je tedaj oglasil Enco.

"Kaj pa je?" je vprašala Inge.

"Šele sedaj mi je uspelo dešifrirati sporočilo."

"In kaj pravi?"

"Sporočilo pravi dobesedno: Prosim INge pridi na ladjo. Tukaj so ene krave grozne pa usi so nekam čudni in samo jas sem pri sebe. Zato pridi na ladjo da boš videl kaj je narobe. Usi so čudni pa se nič ne spomnejo samo jas jih skos opominjam amapk se nič vseen ne spomnejo koker da bi jim ne rekel kaj se v resnici dogaja. Potem so pa še te krave ki hočejo nas vse pobit in pokradit in sem jih poležal ampak bombonov skorej še ni več..."

"Dovolj," ga je Inge prekinila. "Kljub temu, da ste sporočilo dešifrirali in kljub temu, da deset let svojega življenja efektivno že preživljam s kadetom, ne razumem čisto nič."

"Morda lahko jaz malce razložim," je Enco pomiril Inge kot Apaurin. "Rezultati skeniranja pravijo, da je naključno sevanje s sonca na lokaciji vaše bivše ladje tako močno, da ima že dovolj veliko energijo da jo človeško telo začuti, vendar načeloma telo ne reagira na naključne vzorce s tako veliko frekvenco. Medtem, ko sem vam prebiral dekodirano sporočilo sem hitro pognal vzorec sevanja skozi avtokorelacijski algoritem in odkril fascinantno dejstvo - pod naključnim vzorcem je še pravilni nosilni vzorec s precej manjšo amplitudo. Na tak - ponavljajoč - vzorec, pa se človeško telo navadi in tako postane dovzetno tudi za naključne vzorce, ki zavrejo normalno delovanje možganov. V bistvu je podobno kot se vaš voh po nekaj minutah navadi na kostanten smrad v prostoru. To je najbrž tisto, kar vaš kolega opisuje kot 'vsi so čudni'. Po domače povedano, na ladji je prisotno sevanje, ki ljudi poneumlja."

"V tem primeru ne gremo na ladjo!" je zakričal Andant.

"Mi tudi ne," so mu pritrdili vsi člani posadke razen Inge.

"Saj ni treba, prežarčimo vse potnike semkaj in stvar je rešena," je Inge predlagala.

Kot veste enostavne rešitve v znanstveno fantastičnih novelah ne pridejo v poštev, saj se sicer zgodbe nespektakularno končajo in si ne pridobijo novih bralcev in razočarajo vse trenutne bralce, razen fanatičnih oboževalcev. Zatorej si hitro izmislimo en izgovor, zakaj bo treba dejansko iti nekomu na ladjo in tvegati življenje za staro posadko.

"Prežarčevanje ne bo delovalo, saj bo naključno sevanje preveč popačilo in zamaknilo materijsko polje, ko bomo dematerializirali ljudi na vaši bivši ladji in lahko bi prišli skozi kravoporterski proces kot spački ali pa bi jih prežarčili samo polovično in jih v obeh primerih tudi ubili. Delovalo pa bo prežarčevanje od tukaj tja, saj je materializacija precej hitra in so delci telesa še pod vplivom naše inerce."

"V redu," je odvrnila Inge tiho in za trenutek bila samo tiho, da je napetost še malo zrasla. "Grem pa sama. Baterijo v retraktorju moram zamenjati, ne?"

"Da, tako je," je dejal Nik. "In uporabite nitro-nikljevo, ki ima trikrat višjo kolensko napetost. Z njo bo ladja izven območja škodljivega sevanja v nekaj minutah, z baterijami ki so jih uporabljali vaši kolegi pa ladji več ni pomoči, ker je že preblizu soncu."

"Prosim, če me prežarčite tja z eno od teh baterij," je prosila in skrivala svoj strah mimogrede.

"Še nekaj, častnica Hvenska," je Nik rekel preden je pritisnil še zadnji potrebni gumb. "Vzemite en laserski pipec in pazite na tiste krave, ki jih omenja vaš kolega."

Takoj za tem se je kravoportirala na Mater Štefko. Tam se je znašla na mostu in videla je nekaj članov posadke. Bil je precej klavrn pogled. Nekaj jih je nagih norelo okoli, Angelca je čepela v kotu v - vsaj tako je Inge upala - lastnem blatu, Solicist je jezdil na kontrolnem storžu, Piverli pa je hodila v krogu in nekaj razglašala v njej neznanemu jeziku z veliko samoglasniki. Kar se je tikalo Inge, je bila lahko Francoščina, po drugi strani pa tudi Starocerkvena Slovanščina, saj je itak znala samo zirominatsko in so ji zato vsi zemeljski jeziki čudni.

Hitro se je skušala zbrati kot taborniki ob trobentanju in je nadaljevala pot proti retraktorju. Takoj, ko je prišla z mostu na hodnik, je videla po tleh ležati kravam podobna bitja, kot nebogljene koloradske hrošče, ki se prevrnejo na hrbet. Oprezno si je utrla pot med njimi in videla nekaj deset metrov naprej sedeti kadeta ob robu, se tresti in jokati.

"Inge!" je zaklical in ji planil okoli vratu. Seveda je rahlo zaropotalo v bateriji in njen pozitivni pol je odpadel tebi nič meni nič.

"Kadet, teslo nesposobno, uničil si baterijo," ga je ozmerjala in kadet ji je povedal, da je tudi on pogrešal njo. Na srečo so z ladje Skviiik hitro prežarčili novo in Inge je s kadetom nekaj metrov za njo nadaljevala pot do retraktorja.

"Od kod pa so prišle te krave?" je vprašala med hojo, ki je bila skoraj že tek.

"Ne vem, kar naenkrat so se znašle na ladji in zdele so se mi tako zlobne in vse... Ampak sem opravil z njimi."

"Čestitam! A mogoče znaš zamenjati baterije v retraktorju?" je vprašala.

"Gotovo bi znal, saj sem jih v walkmanu že kar nekaj zamenjal," se je pohvalil kadet.

"Menda nimaš walkmana, ki uporablja tako velike baterije, kot je ta!?" se je Inge nehote zasmejala in z njo tudi kadet. "Čakaj malo, zakaj že nosim to zadevo s seboj?"

Kadet jo je čudno pogledal.

"Aha, saj res, retraktor," je dejala in tekla dalje.

"Tudi tebe se že loteva," je zaskrbljeno kot ptica selivka z nalomljenimi krili ugotavljal kadet. "Tudi ti boš postala čudna."

"Nikar ne klobasaj."

"Pohitiva, dokler si še dovolj pri sebi," jo je vzpodbujal kadet.

"Kam?" je začudeno Inge vprašala.

"Do retraktorja, da zamenjava baterijo," je dejal kadet.

"A, saj res," se je spomnila Inge in odhitela sta do retraktorja.

Podoben razgovor se je na poti še kar nekajkrat ponovil. Nekajkrat se je Inge še uspela spomniti, kaj mora narediti, toda vsakič je trajalo nekaj dlje. Uspešno sta prišla do retraktorja in Inge je dala baterijo kadetu, ki jo je začuda po treh urah in pol uspešno zamenjal in položaj ladje se je stabiliziral, torej začela je potovati stran od sonca in to precej hitreje kot poprej. Kadet je bil presrečen, da tokrat ni ničesar pokvaril. Obrnil se je okoli in hotel objeti Inge, vendar nje ni bilo več tam. Bila je nekaj metrov stran in si je zamišljala, da je vitezova žena, ki je med opravljanjem potrebe v WC-ju naletela na zmaja.

"Kaj pa počneš, Inge?" je kadet vprašal.

"Ne, tokrat me pa ne boš pojedel," je dejala Inge in stekla stran tako hitro, da je kadet ni mogel več dohajati.

"Kako, pojedel?" kadetu ni in ni šlo v glavo, kot tudi mnogo drugih stvari. O tem je še nekaj časa premišljeval, navsezadnje pa si je zamislil, da je glavno, da ladja ni več v nevarnosti in je bil zopet srečen kot riba v čistem jezeru. Počutil se je zelo herojskega, kot kak Supermedo ali nemara celo Banananjam. Menil je, da ni stvari, ki bi ga lahko prestrašila in če bi imel kakih štirikrat več inteligence in dvakrat več duše, bi pisal pesmi ali vsaj črtice o tem. Nenadoma pa je pogledal skozi okno in zagledal tam veliko vesoljsko ladjo. Revež kajpak ni vedel niti ni imel s čim sklepati (saj za sklepanje tudi rabiš vsaj še enkrat toliko inteligence kot jo je imel on) da je to mogoče ladja, ki je malo prej pripeljala Inge, saj nekako ni mogla priti kar s poštnim golobom, ne?

"Joj, uboga vesoljska ladja, zgodilo se ji bo isto kot nam," je jadikoval in v stilu njegovega novoodkritega heroizma je stekel na most in pritisnil nekaj gumbov za izstreljevanja demipnevmatske macole, ki bi vesoljsko ladjo udarila v bok in jo odrinila stran od nevarnega sevanja. Namesto omenjenega orodja je ven odletel prisesek za vlečenje nepokretnih vozil, ki je bil navezan na elastično vrv. Ko je udaril ob Skviiik, se je prilepil nanjo, potem pa je elastična sila poskrbela, da jo je odneslo v nasprotni smeri, proti soncu in ko se je elastika ponovno nategnila, je prisesek ladjo izpustil in je odletela naravnost v sonce in uboga Ingina posadka ni imela časa niti dobro odreagirati z obraznimi mišicami, ko se je že ladja razblinila v sončevi koroni in je vsem postalo malček vroče.

"Ooo, prejoj, kaj sem naredil - kapitan me bo gotovo kaznoval," je jokal kadet in norel naokoli.

"Zakaj jočeš?" je nenadoma slišal glas izza hrbta. Oglasilo se je eno od bitij, podobnih kravam, ki je ležalo na tleh in se še vedno slinilo od obilice sladkorja v bombonih.

"Zato, ker sem spet naredil neumnost, pa ravno ko sem mislil, kako sem pameten," je odgovoril bitju odkrito.

"Saj tudi si pameten," je dejalo bitje.

"Sem res?"

"Seveda, izkoristil si našo lastnost, da se ne moremo upreti nečemu novemu in zato si nam ponujal te zadeve, od katerih se še zdaj ne morem premikati. Tega se ni spomnil še nihče od vseh mnogih ras, ki smo jih oropale skozi zgodovino."

"Oh, hvala," je kadet zardel, saj ni nikoli slišal tako lepega poklona. "Zakaj pa ropate?"

"Čisto enostavno - gre za maščevanje, ker se vsi norčujejo iz nas."

"Zakaj le, ko pa ste tako plemenita bitja?"

"Zato, ker imamo tak običaj, da po vsaki čajanki, katere izvajamo trikrat na dan, obrišemo svoje vime v volneno mitološko odejico, ki je naš najvišji svetniški artefakt. Rečemo ji Odeiya..."

"In kako vas potem zafrkavajo?" je kadet bil zaprepaden.

"Ker ji vsi ostali rečejo kar Dekka... In to ni nobena deka, če pa je odeja."

"Aha, razumem..." je dejal kadet.

Po nekaj urah prijetnega pogovora z bitji, podobnimi kravam, se je kadet zelo zelo navezal na njih in postali so najboljši prijatelji in si zaupali stvari, ki si jih nikoli prej niso z nikomer in z voskom so eden drugemu pomagali odstraniti dlake z vimena in mošnjice za moda (kdo je imel kaj, naj ostane prepuščeno domišljiji).

"Res sem vesel, da smo se spoznali, Liska," je dejal kadet še vedno nepokretni prijateljici.

"Tudi jaz... Kot sin si mi, predragi Nace," mu je milo zamukala. Tedaj ga je prosila za vedro vode, ker je postala od ležanja in od obilo sladkorja pošteno žejna. Kadet je urno stekel do prvega replikatorja in se nekaj minut menil z njim, naj replicira vedro vode. Ko se je vrnil nazaj, je uzrl grozen prizor. Marnoga je obglavila in razsekala vsa kravam podobna bitja s sekiro.

"Končno imamo dovolj govedine za čez zimo," je dejala in se vražje nasmejala, nato pa stekla s krvavo sekiro po hodniku in vpila: "Dol z učiteljskim svetom..." in kasneje tudi: "Živel novinarski krožek!"

Nace pa je stopil nad gore mesa z vedrom vode in začel ganjeno jokati, da so solze tekle po Liskinem odrtem telesu. Ali pa je bilo nemara Šekino. Kmalu se je kadet tudi jokati naveličal in se spomnil, da bi bilo dobro, če bi se odpravili stran od bližine sonca. V času, odkar je bila vstavljena nova baterija, so že prišli iz kritičnega območja, a Nacetu se to niti ni zdelo. Prišel je na poveljniški most in vtipkal nekaj ukazov. Računalnik je takoj sprejel komande in ladja se je z zverinsko hitrostjo premaknila proti oddaljenemu koncu vesolja, kjer ni bilo žive duše. Posadka se je počasi začela vračati v normalno stanje. Ampak to je potekalo res počasi. Člani so se najprej spomnili, da so še otroci in se tako tudi obnašali. Čez nekaj časa so začeli podoživljati vse dogodke, ki so se zgodili v zadnjih letih in tako so tudi reagirali. Že čez nekaj ur so bili vsi člani posadke normalni.

"Kapitan," je rekel Vojko.

"Recite."

"Kje se trenutno nahajamo?"

"To povej ti meni, saj si ti skenirni tehnik."

"Nekaj mi ni jasno, pridite pogledat."

"Kaj pa je?"

"Kot vem, smo bili še nekaj minut v bližini sonca, kjer je sevanje, senzorji pa kažejo, da smo popolnoma na drugi strani galaksije."

Kapitan je prišel pogledat k Vojku in takoj je dobil sovražen izraz na obrazu.

Zavpil je z vso močjo: "KAAAADEEET!"

Kadet se je prismejal pred kapitanovo obličje.

"Kaj se režiš, ti gnida mala?" je kapitan sumljivo kot črno-beli ponaredek Mona Lise vprašal. "In Inge, kaj pa vi delate tukaj?"

Inge je samo skomignila z rameni in repom, in iz njenega očesa je sevala velika zmeda, ki se je nekoliko umirila, ko ga je zvečer končno zaprla.

"Kaj se ne bom režal, ko sem vas pa rešil izpod jarma nevarnega sevanja..."

"O čem govoriš?" je kapitan razjarjeno kot dremava mačka, ki ji nagajiva miš konstantno hodi na glavo lulat, vprašal.

Kadet je že odprl usta, da se bo pohvalil, pa ga je kapitan prekinil:

"Pravzaprav mi nikar ne razlagaj, če bolje premislim. Nimam živcev, da bi poslušal tvoje napletanje."

"Ampak, vsem se vam je zmešalo... In zamenjal sem baterijo, da sem vas rešil pred tem, da bi padli v sonce..."

"Kadet, še eno tako, pa te bomo zaprli v svojo sobo do konca potovanja... In s tem ne mislim do jutri, kot ponavadi, ampak do konca konca potovanja, dokler ne grem v penzijo!"

"Ampak... Kaj se res ničesar ne spominjate?" je bil kadet razočaran. Resnično je bilo videti, da se nihče ne zaveda njihove predčasne senilnosti.

"Spominjam se moje jasnovidne babice, ki mi je še kot otroku v elektrozibki govorila, da bom moral celo življenje prenašati nekega kretena, ki mi bo zaviral duševno rast s svojimi ekstra hiperinteligentnimi prebliski."

"Ampak, kaj se tudi roparskih krav ne spomnite?"

Kadet se je nenadoma znašel v svojih sobanah in vrata so bila zabita s pocinkanimi žeblji. Toda naslednje jutro je res že našel pot ven skozi WC jašek in je že svetil na mostu in ni bilo videti da bi koga kaj bolj motil kot ponavadi.

Inge pa je imela romantično večerjo z Robertinom in otroci. Ko so pospravili predjed, ki je bila kupa iz volovske želetine z jabolki in skutinimi žličniki in čokoladnim poštnim golobom, je Inge rekla:

"Ne vem, o čem je kadet govoril, toda jaz bi lahko prisegla, da sem bila pred kratkim še na Skviiik in zdaj sem tukaj..."

Sledila je mučna tišina, ki jo je sem ter tja prekinil zvok otroškega bruhanja. Otroci namreč sladice niso preveč dobro prenesli brez izdatnega mešanja z leksativi.

"Ti je žal?" je Robertino vprašal s sklonjeno glavo, da je imel lep razgled na prelepo sladico in pljusk Jirijevega bruhanja, ki je malo pred tem priletel tja. Tudi otroci so nehali bruhati in so zbrano pogledali, kako bo mama odgovorila. Močno so jo pogrešali.

"Nikakor," je Inge odgovorila in zajokala in vsi so si oddahnili, še posebej Solicist, ki je ravno opravil veliko potrebo nadstropje višje. "Nikjer ne bi bila raje, kot z vami na Materi Štefki."

In zagodel je repliciran pihalni kvartet in vsi so se zavrteli okoli raznoraznih osi.

SE NADALJUJE.

Epizoda II: Previdnost je sestra svaka bivše sošolke modrosti

Posadka Matere Štefke je nestrpno čakala v sejni dvorani 18b v bazi Planetarnega sveta na generala Zapohka, ki je sicer že bil pred nekaj minutami pred vrati, a jih je pustil zaradi napetosti še malo čakati. Končno se je odločil in odprl vrata vsem nestrpnim članom posadke. Kadet je med čakanjem zaspal, zato je general prav tiho začel svoj govor, da ga ne bi zbudil in s tem nakopal kakšnih težav. Sprva je govoril počasi nato pa postopoma govoril vse glasneje, dokler se kadet ni prebudil. Tukaj je vsebina njegovega govora:

"Nihče ni tako izkušen o potovanju skozi čas kot vi - imeli ste že vse vrste prigod od klasičnega potovanja nazaj in naprej po času, do časovnih zank in podobnega. Ravno zato bom prav vas prosil, če se za Ekshibicijski svet podate na novo ekhibicijo. Tokrat vaša naloga ne bo tako lahka kot ponavadi, saj se boste izpostavljali mnogo hujšim nevarnostim kot doslej. To ne bo spet kako zoperstavljanje tolstim ladježerskim pižmovkam niti ne bo šlo za pomehkužene versko fanatične rase, ki bi jim kdo ukradel kako neumno kičasto sliko iz svetišča. Tokrat se boste zoperstavili doslej najnevarnejši rasi v vesolju - človeku z začetka 21. stoletja. ..."

"... zakaj pa moramo tja?" je govor nevljudno prekinil kadet.

"Počakajte, da povem do konca," je zarjovel general in že mu je bilo žal, da se je tako vživel v govor, da ga je prebudil. Malce je pohrkal, da je sčistil grlo in nadaljeval. Njegovo grlo je bilo namreč zelo v slabem stanju zaradi petja na Pekarski gorci - najbrž niste vedeli, ampak general je bil član generalnega ekshibicijskega pevskega zbora, v katerem so morali prisostvovati vsi generali planetarnega sveta, pa naj so imeli posluh ali ne. Lahko si kar mislite, da je bilo to tudi neprijetno za ušesa, vendar so morali na koncerte hoditi vsi vojaki, ki so imeli nižji čin od generala, pa če so hoteli ali ne. No, razen tistih, ki so bili na kakih ekshibicijah, kar je tudi eden od nenavedenih razlogov, zakaj je bila posadka Matere Štefke venomer na terenu. "Naši zgodovinarji so namreč naleteli na eno veliko prepreko, ko so preučevali leto 2001 - nek dogodek, ki se je takrat zgodil in je močno zavrl rast Slovenije kot celote. Iz prihodnosti je prišel nek človek in preprečil, da bi se Slovenci razvili v velesilo..."

"Clovek!? To je mišljeno človek kot homo erectus?" je zanimalo Robertina. General se je začel peniti, nato je malce zamenjal barvo (ne bomo vam zaupali v katero) in nato se je začel dreti s svojimi ubogimi glasilkami:

"Prekleto, a mi boste že pustili da sam do konca povem, potem pa me sprašujte, kar vam ne bo jasnega - seveda mislim človek kot Foger-Boger."

"Foger-Boger?!" so vsi člani posadki vzkliknili in poskočili kot kak mehiški mutirani poskakujoči fižol.

"Ali jih nismo pravkar uničili?" je vprašal kapitan.

"Nehajte me že prekinjati!" je zatulil general kot zmaj, ki se je ponesreči opekel po celem telesu, ko je kihnil in vsi v dvorani so se zdrznili kot lama, ki jo z razbeljenim obračalcem čevapčičev malce požokaš po vimenu. "Tudi mi smo se razveselili novice, da ste Foger-Bogre iztrebili, problem pa je v tem da sta dva primerka zbežala pred uničenjem in nekako šla nazaj v času. Očitno sta nekje modificirala tnalo z geografskim poreklom in razveriževalnik časa, da sta si takšno pot lahko privoščila - ampak gotovo z namenom da preprečita lastno uničenje. Vaša naloga je, da greste nazaj v 21. stoletje in poiščete, kakor veste in znate, ta dva Foger-Bogra in ju privedete nazaj. Razume se, da morata biti še živa, da ju bomo lahko odpeljali na sodišče in zastavili nekaj delikatnih vprašanj. Točen čas in kraj prihoda Foger-Bogrov na Zemljo sem vam naložil v ladijski dnevnik, morate pa pohiteti saj se kavzalni val širi proti sedanjosti in vsak čas bomo postali Slovenci nepomembni in majhni kot konj na satelitskem posnetku Zemlje. Še kakšno vprašanje?"

Vsi so molčali kot svinja, ki ji zašiješ usta s čevljarsko dreto.

"Torej se takoj odpravite na pot, saj imate časa le še 17 minut."

Posadka je odhitela proti svoji ladji in kmalu so udobno sedeli na svojih sedežih.

"Takoj startajte ladjo in potovanje v preteklost naj se prične," je ukazal kapitan in vsi so bili navdušeni nad nenadno samozavestjo kapitana in ga brezkompromisno ubogali.

Cez nekaj časa je zazvonila komunikacijska broška generala Zapohka.

"Prosim?" se je javil.

"Kako pa pridemo v preteklost?" je kapitan boječe vprašal.

"Kaj ni to več kot očitno?" je general, ki je očitno imel slabši dan kot sveže sfrizirana angleška lady v turški savni, zadirčno poskočil. "Odkar so Prolemankozanci naši sužnji, verjetno to ne predstavlja več posebnega problema, kajne?"

"Imate prav, imate prav," se je opravičeval kapitan in prekinil zvezo.

"Takoj se vsi skoncentrirajte, da bomo uporabili žepni časovni strojček," je ukazal kapitan.

Vsi so strojčku posvetili nekaj minut in zadnji moment so se znašli v 21. stoletju. Fanatičnim bralcem, ki jim je zelo pomembna znanstvena razlaga vseh dogodkov, povejmo, da se kavzalni val pojavi zaradi spreminjanja zgodovine in nosi skozi čas proti prihodnosti vse povzročene spremembe s hitrostjo svetlobe, za katero vemo, da je najhitrejša stvar v vesolju, če kako ne goljufaš. Da kavzalnega vala ni bilo ampak je bilo že vse takoj spremenjeno, ko so junaki potovali v preteklost s prolemankozanskimi ali dlakavimi časovnimi stroji, pa je posledica goljufive tehnologije (ukrivljanja časa in prostora). Očitno je Foger-Bogrov stroj deloval po pravilih. Omenimo še, da se hitrost potovanja časa meri v sekundah na sekundo.

Posadka je Mater Štefko skrila na temno stran lune, da jih ne bi mogli z Zemlje takoj zaznati. Vedeli so namreč, da so Zemljani kljub nerazvitosti imeli že tehnologijo za odkrivanje neznanih letečih predmetov.

"No, pa smo tukaj," je dejal kapitan. "Kdaj prideta Foger-Bogra?"

"V ladijskem dnevniku piše, da čez devet mesecev in pol," je odgovoril Vojko.

"Devet mesecev in pol?" je zaskovikal Zeljko. "Mar niste naravnali časa potovanja po podatkih v ladijskem dnevniku?"

"Malo sem premislil, da če bi prišli točno, bi morali Foger-Bogra morali že takoj iskati. Tako sem pa naredil manjšo spremembo v datumu. Res pa je, da nisem vedel, da bomo morali toliko časa čakati, da se Foger-Bogra pojavita. Poglejte to s svetlejše plati; imeli bomo dovolj časa, da se nanju pripravimo."

"Vojko, bedak, pa menda niste mislili da se bomo skoraj eno leto pripravljali? Takoj nastavite čas in uro dan pred prihodom sovragov."

"Cakajte malo, kapitan," je razburjenje prekinil Robertino, kot vedno. "Pa smo strojček sploh napolnili za potovanje nazaj v prihodnost?"

"No, Vojko, ste napolnili strojček tudi za potovanje v prihodnost?" je kapitan vprašal.

Vojko je počasi začel lesti pod mizo v upanju, da ga tako kapitan ne bo videl. Ker mu tega seveda ni uspelo storiti, je le tiho odgovoril: "Ne."

"KAKO NE?" je tako vzkliknil kapitan, da so v poveljniški reki nastali potresni valovi tsunamiji in so se šipe na oknih tresle.

"Pozabil," je še tišje kot prej rekel Vojko.

"Kako se bomo zdaj vrnili v prihodnost, kaj menite?" je vprašal kapitan osorno. "No, naj slišim vaše odlične predloge - glede na to da se vam ni zdelo potrebno polniti strojčka, jih imate gotovo polno."

"Pa še en problem imamo, kapitan," je poročal Solicist. "Ventil za hladilno sredstvo se je pokvaril in zaradi tega se je dieselsko jedro tako ohladilo, da se parafin izloča iz nafte in... na nek način bomo kmalu brez pogona."

"Kako kmalu?" je vprašal kapitan in lasje so se mu ježili kot za stavo.

"Cez 23 minut," je odgovoril Solicist.

"Takoj zasilno pristanite," je ukazal kapitan.

"Kam pa naj pristanemo?"

"Na Luno seveda ne moremo, ker v 21. stoletju še vedno nima ozračja. Pojdite na Zemljo."

"Zemljo?" so začudeno vzkliknili vsi prisotni na mostu. "Ampak tako nas bodo lahko odkrili."

"Bolje to, kot pa da tukaj končamo naše prelepo življenje. Kaj pravite?"

Posadka je le utihnila in takoj so začeli pristajati, zasilno kajpak. Na srečo kadet ni imel veliko besede pri planu reševanja, pač pa je par ljudi med vsesplošno paniko zanimalo, kako bodo le prišli nazaj v prihodnost.

"Ne zdaj," je bil kapitan spet osoren. "Ne vidite, da bomo vsak čas začeli padati."

Mati Štefka je tako smuknila izza lune v elegantnem polkrožnem zavoju na spiralasti osnovi in poletela proti Zemlji.

"Samo naj nas ne odkrijejo," je prosil kapitan nevidno, a vseprisotno entiteto. Lahko bi tudi rekli, da je enostavno na glas razmišljal.

"Kapitan, z ogromno hitrostjo se spuščamo nad Centralno Ameriko," je poročal Vojko.

"Še en manjši problem," je poročal tudi Solicist. "Moji izračuni so se rahlo opesimizirali, kar pomeni da bomo brez pogona že čez dve minuti in pol. Takoj moramo zasilno pristati!"

"Pa ne nad Ameriko," je vriskal kapitan. "Pristanite nekje v zavetju, da lahko skrijemo ladjo pred ljudmi."

"Predlagam deževni pragozd," je res predlagala Inge, "ki je v tem stoletju še obstajal."

"Nikakor, sem rekel ne nad Ameriko... Pristanite v kočevskem pragozdu in čimdlje stran od skrivne vojaške baze, ki se skriva v njem," se je glasil dokaj mirno Zeljkov ukaz.

Leteli so zelo zelo nizko, a Solicist je prijazno pojasnil da se dvigniti več ne morejo.

"Pozor, antična zemeljska letalica tik pred nami," je opozoril Vojko.

"Umik!" je zatulil kapitan in Pohorabin je zavrtel volan v desno. Nekje nad Washingtonom so švignili mimo potniškega letala in ga udarili s ščitom, zaradi česar je začelo strmoglavljati. "Uf, ta je bila pa blizu."

"Še dve enaki zadevi zopet tik pred nami," je ponovno povedal Vojko.

"Umik!" se je znova razleglo in z elegantnim zavojem v levo so uspeli s svojim težkim hladilnim dimom povsem onemogočiti obe letali nekje nad New Yorkom in sta začeli strmoglavljati. Ladja se je potem odpravila proti Sloveniji. Pristali so nekje pri kočevskem rogu, kjer so nato dobro skrili ladjo. Tudi FBI je ni mogel najti. To pa zato, ker ga v Sloveniji itak ni bilo, poleg tega pa ni ladje prav nihče videl.

"Cestitam, Pohorabin," je dejal kapitan precej pretresen. "Dobro ste pristali, vsi smo se živi."

"Pravzaprav," je poročal Vojko. "Odčitavam smrt kolonije paličnjakov na tretji palubi - izgleda, da se je omara prevrnila na terarij in jih pokopala."

"Takoj zahtevam minuto molka za paličnjake," je ukazal kapitan.

Molče so tako stali kako minuto in nato so je oglasil Robertino: "Gremo pogledat, kaj se dogaja zunaj."

"Se strinjam," se je strinjal kapitan in zato so se strinjali tudi ostali.

Prekravoportirali so se iz ladje in večina jih je odkrila, da jih obkroža gost gozd.

"Nima smisla," je ugotavljal Solicist. "Vse naokoli so kilometri gozda in nevarne tropske kače in aligatorji, mi pa sploh ne vemo, kam bi v resnici radi šli."

"Dobra poanta," je priznala Inge. "Moramo se sploh zorganizirati in domeniti, kako bomo postopali naprej, kako se bomo vrnili v prihodnost in kako bomo izpolnili ekshibicijo. In ne pozabljajte, da nas je na ladji nekaj, ki nismo za med ljudi 21. stoletja. Kako bodo vreščali, ko bodo videli človeka z enim očesom."

"Prežarčite nas nazaj v konferenčno sobo," je ukazal kapitan.

Takoj so se znašli tam in začeli planirati kaj bodo počeli naslednjih devet mesecev. Kmalu so pripravili nekaj šotorov in spalnih vreč in se prežarčili nazaj na zemljo, saj so menili, da je le lepše planirati na prostem. Nekajkrat so prespali pred ladjo in se večkrat vrnili nazaj nanjo, saj so ugotovili da bo življenje težko brez žepnega replikatorja, prenosnega kravoporterja in podmizne igre Uščipni pri gubi. Mimogrede, to je bila izredno zanimiva in tudi precej popularna igra za višje častnike, ki se je igrala tako, da so se trije od njih posedli za mizo in metali pet kock naenkrat. Vsaka guba na telesu je imela svojo označbo. Gube so bile lahko označene od cifre 5 do 30. Vsak od treh sodelujočih je vrgel pet kock in kdor je vrgel najmanjšo vsoto točk, je bil deležen uščipa od drugih dveh. Ostala dva sta ga uščipnila v tisto gubo kolikor sta imela vsoto točk pri kockah. Omenimo še, da je bila pri moških najbolj popularna guba številka 13, pri ženskah pa sta si popularnost delili gubi 9 in 10.

"Kaj dosti ne moremo storiti," je ugotavljal Zeljko nekega dne, ko je z laserskim pipcem označil s črtico na komandnem storžu nov dan, ki so ga preživeli v Kočevskem pragozdu. "Ostali smo brez možnosti potovanja po času. Gremo lahko edino nazaj in poiščemo naše dvojnike izpred let kje pri Prolemi, ampak res ne bi še ekrat povzročil zapletov s srečevanjem samega s sabo ali tvegal, da se spet kaj zgodi Rashalinkovi podobici."

"Zatorej ostane le ena možnost," je predlagal Robertino. "Počakajmo na Foger-Bogra in uporabimo njuno potovalo po času, da se vrnemo v prihodnost. Mimogrede pa lahko preprečimo še njuno nakano spremeniti razmere na Zemlji v prihodnosti."

"Torej, če smo že tukaj," je predlagal kapitan, "mislim, da je najbolje, če malo pregledamo kako so živeli v 21. stoletju, saj ne obstajajo nobeni zapisi iz tega časa, katerim bi lahko verjeli."

"Se strinjam, teh naših iger ne moremo igrati celih devet mesecev in pol," se je strinjal Vojko.

"Vojko, vi pa - tišina. Zaradi vas smo primorani čakati toliko časa, da prispejo Foger-Bogri."

Tako so se podali na pot proti mestu. Najprej so Inge in njene otroke temeljito zamaskirali, tokrat žal brez pomoči Alojzije, ki je tragično preminula. Inge so dali na glavo gumijasto masko Randele Frajhar, znamenite alpske pevke 23. stoletja. S pomočjo periskopskih tehnik ji je Pohorabin izdelal vmesnik med očmi in očmi na maski, ki ji je omogočal, da je sploh kaj videla. Kar pa se tiče Jirija, Jelke in Gorgeja, pa so jih oblekli v člane rodeo-flamenko skupine. Ker se to ni izšlo, so jih skušali preobleči v japonske pantomimske prostitutke. Nato pa so se spomnili, da bo najbolje če jih dajo v cvetlične lončke in jih Inge s seboj prenaša kot obvezno prtljago. Nato so začeli pakirati ogromne potovalke za odhod v mesto. Robertino je vztrajal na tem, da vzame svoj stol s poveljniškega mostu, ki mu je bil res pri srcu, Estra.da pa je celo hotela vzeti s seboj svoj klavir. Ravno ko so potovalke pripravili, so se spomnili da bodo itak šli s pomočjo prežarčevalnika in bodo s seboj imeli tudi žepne replikatorje, da jim bo sestavil vse, česar si bodo zaželeli.

"No, preden se prežarčimo, vas še opozarjam," je dobronamerno dejal kapitan, "da ne pozabite, da je to 21. stoletje in da so ti ljudje zelo agresivni in živijo v jamah, kot piše v zgodovinskih knjigah. Naša prva misija bo najti prenočišča v mestu, najti kaj za pod zob in obenem spoznati nekaj primerkov teh zgodovinskih ljudi in spoznati, kako so se zabavali."

"Ampak saj spimo itak tu in replikator nam bo naredil vso potrebno zelje," je predlagala Inge alias Randela.

"Dobra poanta, torej nam ostane samo spoznati, kako so se zabavali," je dejal kapitan. "Prežarčite nas v mesto Ljubljana."

Muuuu, je naredilo in znašli so se direktno na Povšetovi ulici, kjer je bil v 21. stoletju zapor, in to znotraj celice, kjer je prebival stari znanec Trobec.

"Kaj pa je sedaj to?" se je začudil kapitan.

"Njam, njam," je dejal Trobec in se obliznil, ko je videl Inge. Za tiste, ki ne poznate zgodovine, je bil to hud zločinec in morilec, imenovan celo 'slovenski Jack Razparač'. Ce pa ne veste, kdo je Jack Razparač, pa vam je čisto prav, da nič ne razumete zgodbe.

Torej, Inge je kar poskočila, ko je Trobec začel teči za njo in jo hotel zakuriti.

"Takoj nas kravoportirajte nazaj," je razumljivo bil naslednji kapitanov ukaz.

Spet so bili pri Materi Štefki.

"Sedaj nas pa kravoportirajte na kako bolj varno lokacijo v Ljubljani," je bil naslednji kapitanov ukaz.

Spet je zamukalo in znašli so se na Prešernovem trgu. To je prav isti Prešernov trg, kot ga vsi poznate v 24. stoletju, kjer zraven stoji Plečnikovo Tromostovje in pa slavna pizzeria Pri replikatorju.

"Saj to je pa Prešernov trg," je komenitral Zeljko. "Poglej kako starinsko je izgledal."

Celotna (no, pravzaprav samo tista za nas pomembna) posadka Matere Štefke je stala sredi trga in bila videti kot leglo japonskih turistov, samo da imajo namesto fotoaparatov kravoporterje. Butasto so zijali v Prešerna in se čudili, kako zelen in razpadel je videti, ko pa je v prihodnosti prevlečen s Titanom in ima poleg Julije izdelanih še cel roj žensk, da mu delajo družbo. Tako je v 22. stoletju ukazal narediti nori župan Janko Razmetan, ki je - poleg tega da je vsem samskim kipom dal narediti družbo - tudi uzakonil Pudeljfest, ki je še danes legalen praznik. Vsi vemo, kaj je Pudeljfest, kajne? Tri dni nore zabave, kjer se najprej muči kodre do smrti na čimbolj razne načine, nato pa se jih oskubi in skuha in se gostí, dokler prvi udeleženec ne bruha.

Nenadoma je strašno zahrumelo, kot bi umirala kakšna tropska žival velikosti slona, in posadka je pogledala v tisti smeri. Uzrli so grozno zeleno plovilo z napisom '11 Zalog' in se razbežali, še preden bi jih utegnila pokončati.

"Kaj je bilo to, za vraga?" je zaklical Robertino, ko je zaščitil Inge, ki je še vedno nosila vse tri otroke.

"Ne vem, ampak 21. stoletje je sila nevarno," je rekel Zeljko.

"Še zdaleč ni takšno kot ga opisujejo zgodovinske knjige," je rekel Robetino. "Tam ni nikjer napisano, da so v tem času razsajale zelene pošasti, ki se tako grozno derejo. Najbrž je to eden izmed zmajev tega časa."

"Mislim, da imate prav, Robertino," je dejal kapitan. "Pojdimo raje kam drugam."

Odpešačili so med ulicami proti klancu navzgor in prišli do ogromne stavbe, kjer je bil velik napis Nama.

"Joj, skrijte se vsi!" je zaklical Solicist in poskrili so se za stebre hotela Slon in izzvali mnogo posmehljivih pogledov mimoidočih praljudi.

"Kaj pa je?" je bila prestrašena Inge.

"To je sedež organizacije NAMA - Nacistična akademija mesta Alabama. To so najokrutnejši morilci 21. stoletja, ki bodo pobili kakih tisoč tujih pasem potepuških psov, jih predelali v hrenovke, ter jih prodajali republikancem, preden jih bo Kučanova armija zdrobila."

"Neumnost, Solicist," ga je ošvrknil kapitan. "Se vam ne zdi, da bi moral biti sedež NAME v Alabami? In ne pozabite, da smo šele v letu 2001, tisto pa se je dogajalo šele v dvajsetih."

"Predlagam, da raziščemo," je predlagala Piverli in žuborela naokoli z nekim skenerjem, ki ga je očitno odtujila Vojku, saj je bil navsezadnje on skenirni tehnik. "Ne izgleda nevarno."

Tako so se podali v Namo in kar so odkrili notri, jim je sapo vzelo da so bili še dve uri rahlo zadihani. Povsod so stale steklene omare, v katerih so bile zložene razne antične stvari, verjetno vredne celo premoženje. Prijazne ženske v belih uniformah so se jim smehljale nazaj. Pravzaprav so se jih smehljali vsi mimoidoči kupci. Nenadoma je prešinilo Piverli:

"Mislite, da se zdimo komu čudni, ko imamo vsi iste uniforme?"

"Morda," je dovolil tudi to možnost kapitan. "Kaj za stopetnajst mestno praštevilo pa je zdaj to?"

Prišli so do jako čudnega objekta. Bile so nekakšne neskončne stopnice, ki so se vrtele in vrtele še po dvajsetih minutah, ko so vsi stali ob vznožju, da so se morali vsi kupci drenjati med njimi. Posadka je bila tiho, saj niso vedeli odgovora. Končno se je kapitan odločil, da gredo gor. V nadstropje višje so prišli brez večjih poškodb, najbolj je nasankala Marnoga, ki ni odskočila na vrhu in ji je peto potegnilo v režo in je ostala brez čevlja. Potem pa so avtomatično nasankali še vsi ostali zaradi fluorescentno zelenih vonjav, ki so se od njene volnene nogavice širile.

"Poglejte - stare obleke!" je vzkliknila Angelca. "Lahko jih pomerimo in vzamemo, da bomo bolj podobni tukajšnjim ljudem."

Pomerili so nekaj oblek in vsak je našel nekaj zase. Šli so do blagajne in Marnoga je pripravila nekaj prekmurskih gibanic, da bo z njimi plačala obleke. Prodajalka jo je čudno gledala kot zebra, ki jo nenadoma prestaviš iz čistega miru na severni pol.

"Kaj mislite storiti s temi prekmurskimi gibanicami?"

"Ja, plačala bi rada," je odgovorila Marnoga.

"Te gibanice raje nesite v Zmajčkov butik, kjer jih bodo morda odkupili. Tukaj je dober le denar."

"Uf, saj res," je zašepetal kapitan, ko se je zmedena Marnoga obrnila k njemu v pričakovanju pojasnila. "Ni še era gibanic... Morali bomo replicirati denar."

"Ampak opozoriti vas moram, da v žepnem replikatorju nimamo podatkov o izgledu in plastičnosti denarja," je opozoril Pohorabin, kot župnik opozori nuno, da je v cerkvi britje nog neodobravano.

"Hmm, torej moramo najprej dobiti pravi denar, da ga replikator poslika in modelira," je glasno razmišljal kapitan.

"Imam idejo," se je oglasil kadet. "Lahko prodamo kak del naše opreme in bomo zaslužili nekaj denarja."

"Ali ste nori?" je zgroženo dejal kapitan.

"Zakaj?" je užaljeno vprašal kadet.

"Ce prodamo kakšen del opreme, bomo zelo vplivali na razvoj zgodovine in v prihodnosti bo spet vse spremenjeno."

"Kaj pa če prodamo kak res nepomemben del, ki ga prej celo sestavimo z replikatorjem. Mogoče kakšno plazemsko turbino ali pa kak solarni vijak? Ne vem, kaj se dobro prodaja v tem času," je predlagala Angelca.

"Mogoče bi se morali pozanimati kar pri naših potencialnih strankah," je mozgal Solicist.

Po nekaj minutah tišine, ko nihče ni upošteval trgovke, ki je še vedno čakala na denar, in se je tudi ona posvetila drugim strankam, je odlično idejo dobila Breda:

"Kaj pa če repliciramo kakšno od stvari, ki jih prodajajo tukaj in prodamo tisto po nižji ceni?"

"Breda, poljubil bi vas, če ne bi bili tako grdi in ščetinasti," se je na moč razveselil kapitan. "Točno tako bomo naredili, ponaredite eno od oblek in precej ceneje jo bomo prodali komu, še preden bo prišel do blagajne. Ko bomo to parkrat naredili, bomo zbrali dovolj denarja, da kupimo obleke tudi zase."

In vsi so najprej od veselja zarajali, da so jih še bolj čudno gledati, nato pa je Vojko poslikal eno od oblek na obešalniku in se odpravil na stranišče, ter se čez nekaj sekund vrnil ven s tremi takšnimi oblekami. Vsi naši junaki so se postavili pred oddelek z oblačili in prestregali kupce.

"Dober dan, vojakinja," je pozdravila Inge mimoidočo upokojenko. "Bi kupili tole oblačilo?"

Gospa je sumljivo pogledala in odkimala.

"20% nižja cena?" je vztrajala Inge.

Gospa je mirno nadaljevala pot proti oddelku.

"Trikratno znižanje?... Prasica stara," ji je ušlo.

"Oprostite, kaj se pa greste?" jih je zmotil gromek glas Naminega varnostnika. "Kar počnete je kaznivo in... Kje ste sploh dobili obleke?"

Ker seveda niso znali kaj dobro odgovoriti na zastavljeno vprašanje, ne da bi tvegali porušitev prihodnosti (kot je praksa že v zadnjih treh zgodbah Planetarnih ekshibicij), so bili kaj hitro obtoženi kraje in brez veliko birokracije so pristali spet na Povšetovi v celici skupaj s Trobcem, ki je bil Ingin stari znanec.

"No, pa smo spet tam," je nesrečno povzel kapitan, kot povzamejo vsebino daljših romanov skrajšane verzije za maloumne ali lene dijake. Hitro so se prežarčili nazaj v gozd in spet na Prešernov trg, vmes pa se je Piverli celo spomnila, da imajo že itak posnetek oblačila iz Name in si jih lahko poljubno veliko replicirajo brez potrebe po trgovanju. Tokrat so se odločili, da bodo pot nadaljevali po Trubarjevi ulici. Kmalu so prispeli do nekega bifeja, ki mu je bilo ime True-bar.

"Kaj, če bi pogledali, kakšno imajo pijačo sedaj?" je predlagal Robertino.

"Bi šli, samo nimamo denarja," je odgovorila Inge.

"Zdaj imam pa dovolj," je razkurjeno dejal kapitan, stopil malo naprej do neke ženice, ki se je očitno vračala s polnimi cekarji s tržnice in ji rekel: "Okej, stara, sem z denarjem."

Ženica je prestrašeno spustila cekar in cela ozimnica kislega zelja je padla ven. Zeljko si seveda ni mogel kaj, da ne bi zelja pojedel, pa četudi z asfalta. Kasneje bo dobil hudo drisko, toda tega ne bomo omenjali.

"Oh, kako dobro je zelje v 21. stoletju... Tako sveže in kislo..." je kapitan omamljeno dejal. Nato se je zdrznil, ko je videl dvoje izbuljenih oči nad seboj. "Kaj je, še nisi dala denarja na plano?"

Gospa je s tresočimi rokami izvlekla denarnico in pustila Zeljku vso pokojnino. Ta je vzel iz žepa replikator in začel delati 3D posnetke tolarskih bankovcev.

"Samo tole poslikam in ti vrnem denar," je pomirjujoče brundal medtem, a ko se je obrnil, je videl gospo v daljavi kako je tekla, kot njena pokojna mama ne bo nikoli več.

"No, pa pojdimo v bar," je dejal Robertino, kot da jim kaj drugega itak ne preostane.

In odpujsali so domov... Kot že mnogokrat, se avtorja opravičujeta za prejšnji stavek in tudi trenutni, saj nikakor ne sodita v zgodbo.

Šli so v bar in se usedli za neko mizo, ki je bila celo prosta.

"S čim lahko postrežem?" je vprašal prijazni natakar, ko jo končno prišel do njih.

"Jaz bom valjhunsko žmohtnico," je nehote rekel kadet.

"Kaj boš?" je začudeno pogledal natakar.

"Ignorirajte ga, tako kot mi," je rekel kapitan "Prinesite pivo za nas vse."

"V redu," je dejal natakar.

"Ampak jaz bi raje vino," je dejal kadet.

Natakar ga niti pogledal ni, saj mu je bilo naročeno, naj kadeta ignorira.

"Še eno tako, pa si bomo še tvoje pivo razdelili in boš ostal brez," je posvaril Zeljko Naceta.

Kmalu je prišlo toliko vrčkov hladnega, osvežujočega, točenega piva, kot je bilo članov posadke za mizo. In kdor misli, da jih za eno mizo prav dosti ne more sedeti, se moti.

"Mmmmm, tudi pivo v 21.stoletju je odlično," je izustila Angelca, ki je vrček na dušek spila, in natakar, ki je ravno odhajal, jo je prav čudno pogledal. Sklepal je, da gre tudi njo ignorirati.

"Samo zabava pa ni videti kaj prida," je dodal svoj vtis še Solicist. "Tako tiho je vse... Samo ta čudna čudna glasba tiho odmeva iz zvočnikov."

"Hej, natakar," je poklical Robertino. "Zakaj je tako dolgčas tu notri?" ga je vprašal, ko je spet prišel do mize.

"Kaj pa pričakuješ od bara, človek. Ce bi rad plesal, pojdi v diskoteko," je brezbrižno odgovoril natakar in šel naprej.

"Diskoteka? Kaj je to?" je zanimalo Robertina.

"Samo trenutek," je dejala Inge in pobrskala po bazi podatkov. "Računalnik pravi, da ta pojem ne obstaja."

"Hej, natakar," je ponovno poklical Robertino.

"Kaj hočete sedaj?" je vprašal natakar.

"Kje je tukaj v bližini kakšna diskoteka?"

"Ne bi vedel, ker ne hodim po diskotekah, če pa vas zanima kak dober nočni klub, pa vam lahko priporočim Orto bar, nedaleč od tod."

"No, prav, pa dajte," je dovolil Robertino.

"Torej, priporočam vam Orto bar, nedaleč od tod," je zmedeno ponovil natakar. Tedaj pa je trenutek zmede prekinil tresk, s katerim so se odprla pomična vrata. Bila je gospa, ki jo je Zeljko prej napadel, oborožena z dvema policistoma.

"Tam, tisti je," je pokazala s prstom gospa. Policaja nista čakala na maj, ampak sta urno pristopila k Zeljku in ga aretirala. V skladu z nekaj dogodki je tudi cela preostala posadka pristala zopet na Povšetovi in Trobec je že tretjič videl na lastne oči, kako je cel kup ljudi z glasnim 'Muuu' izginil iz njegove celice. In že drugič so ga naslednji dan zasliševali, kam so izginili njegovi jetniki, in z resnico si je prislužil še deset let zapora in nekaj psihiatričnih pregledov.

Naslednjič so se kapitan in ostali kompanjoni odpravili skozi stari del mesta. Hodili so nekaj časa (5 minut) in prišli do tržnice. Marnogo je takoj popadla nakupovalna mrzlica in je tekla od enega do drugega prodajnega mesta. Denar si je seveda morala sproti reproducirati, saj je vedno vse porabila, ko je kupila kakšno stvar.

Ostali so si raje še malo ogledovali Ljubljano. Ob prečkanju zmajskega mostu se je kadet stepel z enim od umetnih zmajev, ki so krasili most - in izgubil. Marnoga jih je dohitela, ko so že v mraku našli prej omenjeni Orto bar, in bila je natovorjena kot mula, če jo pošteno natovoriš.

"Saj to je prečudovito," je bila vzhičena. "Kupila sem na kile tukajšnjega zelja, nekaj parov starinskih cokel in celo starinsko oblačilo - kavbojke. Teh sicer ne poznam, toda ker sem tudi sama kavboj, mi bodo verjetno kot ulite."

No, izkazalo se je, da je nepoznavanje merskih enot lahko velik problem, saj je vsaj pet kvadratnih metrov jeansa manjkalo, da bi lahko kavbojke tako povečali, da bi jih Marnoga sploh oblekla. So pa vsi obuli svoje cokle in nekaj se jih je že treznih poškodovalo v njih.

"Predlagam, da vstopimo v ta znameniti Orto bar in pogledamo, kaj je v njem tako posebnega," je predlagal kapitan v coklah.

Cez približno dvajset minut so prišli do Orto bara in vstopili. Kadet je le vstopil in trenutek kasneje je bil ponovno zunaj. Robertino je šel za njim. Ob vprašanju, kaj se z njim dogaja, je kadet pojasnil, da se je prestrašil velikanskega ventilatorja, ki se vrti na steni v Orto baru. Robertino je izkoristil priložnost in kadetu natvezil, da je ta reč res nevarna in da zavoha strah, zatorej naj raje počaka zunaj... In tako je bilo. Toda medtem ko so naši junaki spoznavali svoje prednike, se je kajpak kadet začel dolgočasiti. Vsake toliko časa je iz bara prišla kakšna stranka, enkrat celo zelo vinjen par, ki se je celo malo razvnel za vogalom hiše. Kadet pa je na tleh našel vžigalnik in kaj hitro je pogruntal, da iz njega šviga ogenj, če ga pravilno uporabiš. Ko je veščino prižiganja obvladal, je začel kuriti razne stvari - plakate na oglasni deski, ogorke v pepelnikih na zapuščenemu zunanjemu šanku, celo eno plastično mizo, pozabljeno na terasi, mu je uspelo zažgati. Tedaj pa je zagledal cunjo, obešeno čez žico električne napeljave, ki je potekala nad eno od tistih starih zemljanskih prevoznih sredstev. Nace se je cunji navihano približal, stopil na avtomobil in prižgal. Nato je stopil par korakov nazaj in gledal kako se je topila izolacija žice in kapljala na svež avtomobilski lak. Ni minilo prav dosti, ko se je ogenj prav močno razširil po avtomobilu in še malo zatem je iz bara pritekel zelo zajeten varnostnik.

"Moj avto!!!" se je drl.

Kadet se je hotel skriti, saj mu izraz na varnostikovem obrazu ni bil preveč všeč. Tekel je za vogal, vendar je s tekom le vzbudil pozornost varnostnika in je le-ta seveda takoj stekel za njim. Kadetu vsa njegova fizična kondicija ni pomagala. Kmalu je dobil nekaj podpludb na obrazu in varnostnik ga je nato še zvlekel za seboj v bar, ker ga je hotel prijaviti policiji. Ostali člani so to videli in so se takoj vmešali med kadeta in varnostnika. Ni treba posebej poudarjati, da so kmalu imeli priložnost ponovno opazovati notranjost zapora na Povšetovi in pa njihovega prijatelja Trobca.

"Ne že spet vi!!!" je Trobec zatrobil. "Izginite že iz moje glave!"

"Zgolj v vednost, to ni vaša glava ampak vaša celica," je dejal Zeljko in se potapkal po prsih, kar je računalnik pravilno interpretiral kot ukaz po prežarčevanju na ladjo.

"Kadet, za tole jih boste še slišali," je grozil Robertino na Štefki. "Ravno smo se razgledali po sila zanimivem Orto baru, ko smo že morali ven zaradi vas. Danes gremo ponovno tja, menim da bo še zanimivo."

"Se strinjam, Ponikvar," je rekel kapitan.

"Samo nikar ne pozabimo, da nas bodo spoznali," je Angelca svarila. "Mogoče če se malce preoblečemo."

"Spet pogrešam našo preminulo maskerko Alojzijo kako-se-že-piše, bog ji daj nebesa," je dejal kapitan. "Mogoče se lahko samo malo našemimo s kakšnimi brki in lasuljami."

"Še boljšo idejo imam," je dejala Piverli. "Kaj pa če Alojzijo kar kloniramo?"

"Hmm, morali bi počakati kakšnih trideset let, preden bi odrasla in se naučila maskiranja," je idejo splavil Vojko. "Lahko pa izračunamo, kdo so njeni predniki in ugrabimo katerega od njih," je predlagal Solicist. "Gotovo je morala Alojzija svoj neverjetni dar podedovati."

"Sicer se naj ne bi vmešavali preveč v preteklost," je razmišljal kapitan kot modrec, pa ne tisti za ženski gubi 9 in 10, "ampak naredimo tu manjšo izjemo, saj se mi zdi ideja čudovita. Vojko, določite Alojzijine najbližje prednike, da jih malce obiščemo."

Po nekaj minutah je Vojko poročal: "Tukaj imamo sedaj 1533 njenih prednikov. Katerega izmed njih naj obiščemo?"

"Saj sem povedal, da obiščimo najbližjega prednika," je rekel kapitan.

"Vsi so v enakem sorodstvu z Alojzijo, tako da ni najbližjega prednika," je odvrnil Vojko.

"Mislil sem, da poglejte kje je fizično najbližje Alojzijin prednik. S tem mislim seveda fizično najbližje Orto baru."

"To pa ni tako težko," je rekel Vojko in pokukal v računalnik. "Najbližje je Ali Zaji Ajizjola, ki živi na Šmartinski cesti, nedaleč od Orto bara.

"Imenitno," se je imenitno razveselil kapitan. "Preden bomo šli v Orto bar, bomo šli še na krajši obisk."

In res so se prežarčili na Šmartinsko cesto, seveda v bolj neobljuden kotiček le-te, da niso zbujali prevelike pozornosti. Nato so s pomočjo žepnega triangulatorja našli stavbo, v kateri je domovala Ali. Potrkali so na vrata, in niso se mogli načuditi da se lahko odpirajo tudi po diagonali in ne samo drsno, kot so bili vajeni s Štefke. Pred njimi je stal lep mladenič z zelo stoječo pričesko in z elegantnimi, skoraj ženskimi potezami pridržal vrata. Zakaj, ni jasno, saj itak ne bi nikamor pobegnila. Angelca je široko odprla oči, saj se je nad izgledom mladeniča zelo navdušila. Bila je pač v teh letih - zgodnjih štiridesetih. Seveda - kar vidimo, da ste si jo predstavljali kot rosno mladenko. Ste mar mislili, da je že pri petih letih služila na Štefki pri stari generaciji?

"Prosim?"

"Iščemo vašo ženo."

Mladenič se je zahihital v odgovor:

"Dajte no, saj nimam žene."

"Hmm," se je zamislil kapitan. "Sestro torej?"

"Očitno gre za pomoto, tu živim sam."

"Ali Ajizjola?"

"Da, to sem jaz."

"Uf, zaradi Alojzije sem enostavno mislil, da gre za žensko," se je sam pri sebi opravičil kapitan.

"Imate kaj izkušenj z maskiranjem?" je vprašal Vojko in Ali je široko odrl oči, saj se je nad izgledom Vojka zelo navdušil. Bil je pač v teh letih - dvajsetih.

"Sicer sem frizer... Aaa, že vem za kaj gre," je dejal Ali. "Najbrž ste od tistega filma, kaj?"

"Ja, najbrž," je obotavljajoče pritrdil Vojko.

"Torej sem sprejet," se je Ali čisto razvnel in zarajal na hodniku. "Kakšna je moja prva naloga?"

"Vaša naloga je, da najprej nas zamaskirate tako, da nas lastna mati ne bo mogla spoznati."

"Prav," je še vedno veselo dejal Ali in še vedno je poskakoval od veselja. "Kar naprej. Smem ponuditi kakšno kavo?"

"Ne, hvala," je dejal kapitan.

"Jaz jo bom," je dejala Angelca in milo je gledala Alija.

Ali je za nekaj časa izginil skozi vrata, ki so očitno vodila v kuhinjo.

"Kaj mislite o njem?" je vprašal kapitan.

"Ne vem še, kaj naj si mislim," je dejal Vojko.

"Jaz mislim, da je kar v redu fant," je dejala Angelca.

"Ja, prav imate, Angelca," je dejal Robertino. "Pa še sile ne bo treba uporabljati, prostovoljno nas bo zamaskiral. Ce bi ga ugrabili, bi nas verjetno spet odpeljali tisti pajaci k tistemu groznemu človeku v kletki."

Tedaj je Ali priplesal nazaj v svoji oprijeti majici z zavihanimi kratkimi rokavi in nad sabo je držal velik pladenj, kot kak akrobatski natakar.

"Vi ste torej večinoma igralci," je dejal medtem ko je pravično delil kavo kot deli šolar 3333 s poljubnim dvomestnim številom. "Kdo pa je režiser?"

Junaki so se spogledali.

"Kdo je glavni pri filmu?" je ponovil vprašanje Ali.

"Hm, to bi bil pa jaz," je dejal kapitan. "Tole pa je moj podrežiser," je dodal in pokazal na Robertina.

"Aha, pod-režiser, razumem," je dejal Ali in pomežiknil kapitanu in Robertinu, ter se zasmejal z rahlim prizvokom hrkanja.

Lahko rečemo, da so vsi prav uživali v kavi, saj je bila neprimerno boljša kot tista iz replikatorja. Ali jih je nato vse člane posadke posadil v stole kot cvetličarka posadi rože v teglc. Nato je vzel svojo najljubšo šminko in proces preobrazbe se je pričel. Vsak je dobil drugo barvo las, nekateri pa so imeli dodane brke ali brado. Ali se je sila začudil, ko je ugotovil, da ima Inge na obrazu že neko masko. Z vodo je prejšnjo masko začel prati in nenadoma je Ingina maska razpadla kot cirozna jetra pijancu in Ali se je siloma prestrašil, ko je zagledal oz. ko ni več videl dveh Inginih očes ampak le eno.

"Ali je to še ena maska?" je nadvse živčno vprašal Ali.

"Ja, tako je," je dejala Inge. "Igrala bom žensko, ki spije magični napoj in se preobrazi v kiklopa, ki požre preveč firbčne ljudi."

"O, obožujem grozljivke... Super maska," je dejal Ali. "Sem se že ustrašil, da si kakšen mutant."

Inge se je prisiljeno nasmehnila, najraje pa bi ga kresnila kot energetični skavt kresne kresilno gobo.

"Kaj naj torej naredim - naj naličim kar čez masko, ali boš dala dol tudi to, pa naličim pravi obraz."

"Hm, jaz... Kaj menite, kapitan?"

Aliju je bil takoj všeč »režiserjev« »nadimek« in ga je tudi sam začel tako klicati.

"Menim, da pojdi na stranišče in sama poskrbi za staro masko," ji je rekel Zeljko in ji stisnil v roke kravoporter.

Ali je tako ves navdušen prevzel v maskirni stol Vojka, da ga bo priredil po svojih fantazijah, ko je nenadoma iz stranišča močno zamukalo, da je revež spustil iz rok šminko, saj se je krav na smrt bal. Njihovo pošastno vime ga je preganjalo v sanjah že od malih nog in ostalih organov.

"Kaj... kaj... kaj pa je bilo to?" je revež prestrašeno rekel.

"Ah, nič, samo Inge ima probleme s prebavo," ga je miril kapitan.

"V redu... potem je vse v redu," se je pomiril Ali.

Vojko je dobil svojevrstno frizuro, ki je še najbolj spominjala na frizuro pevca Elvisa Presleya, kjer so si gnezdo uredile mlade srake. Pobarvana je bila na rumeno. V WC-ju je ponovno naredilo muuuuu in ponovno so Alija pomirili na enak način kot prej. Zvečer je družba končno prispela do Orto bara - kajpak je tudi Ali vztrajal, da se jim pridruži. In njegova maska je delovala brezhibno - varnostnik jih ni prepoznal.

Navdušeni so bili nad vzdušjem v Orto baru, saj je bilo precej bolj živahno kot dan poprej.

"Te srednjeveške glasbe se pa človek kar navadi," je dejal Robertino in zaplesal z Randelo, ki je bila v resnici Inge, kot vemo. Nek varnostnik ju je prijazno prestavil, saj sta zaplesala ravno na njegovih nogah.

"Pa so res ljude zelo nepotrpežljivi v tem času," je komentirala Inge.

"Kaj boste popili?" je povprašal natakar, ko so se ustalili pri šanku.

"Hmm... pivo," je dejal kapitan, saj je bila to edina pijača, za katero je vedel, da je iz tega časa.

"Dovolite," je dejal Ali in se prerinil do šanka. "Rum-kolo za vse moje prijatelje, jaz plačam."

"Strahovito lepo od vas, gospodič Ali," je pohvalila Angelca.

"Prosim, nikar me ne vikaj, Angelca," je dejal Ali veselo in stisnil Vojka za ramo. "Za prijatelje si je treba čas vzet'."

"Všeč mi je ta navada, Ponikvar," je kapitan govoril Robertinu. "Kamorkoli prideš, te sprašujejo kaj boš pil. Menim, da moramo to narediti tudi mi - vsakogar, ki pride na most, je treba vprašati, kaj bo spil."

Idejo so bolj ali manj vsi dobro sprejeli. Ali se sploh ni dal in je še kar dalje plačeval pijačo in ko je zapravil že kako petino plače, so bili že kar dobre volje. Dobesedno vsrkavali so vse, kar so videli. Videli so mize za namizni nogomet, neke čudne stroje v katerih se kotali metalna kroglica, ki jo vsi objekti notri želijo poškodovati ali pa vsaj odbiti. Udeležili so se celo nekega koncerta nadstropje više, ki je bil zalo zanimiv. Zelo všeč jim je bilo tudi pivo v steklenicah. Eni so pili zmajevo pivo, drugi pa gamsovo. Obe sta bili okusni in sta povzročali nemir in zmedo v glavi, kot tudi pijače prihodnosti. Vsi so plesali kot nori, Angelca z Alijem, Ali z Vojkom, kar naenkrat pa je Vojko opazil prečudovito zalo deklico, ki je stala nekam resna ob plesišču. Vojko je pristopil do nje, za kar mu je bila Angelca zelo hvaležna.

"Dober večer želim. Zakaj pa ne plešeš?"

"Nimam soplesalca," je mirno odgovorilo dekle.

"Kako ti je pa ime?"

"Jaz sem Metka, pa ti?"

"Jaz pa nisem," je rekel Vojko in se zasmejal kot zvezani jeti, če ga s pavovim peresom pobožaš po podplatih. "Jaz sem Vojko. Greš plesat?"

"Pa pojdiva," je dejala Metka in že sta se zavrtela kot nora po plesišču, da so se morali ostali kar hitro odmikati. Tudi Aliju ni ušel ta prizor in tokrat je šel ponovno po pijačo - samo zase.

Po nekaj divjih skladbah in veliko obratih ogromnega ventilatorja, po nekaj kadetovih prigodah na stranišču, od katerih naprej ni pisoar nikoli več deloval, sta Vojko in Metka končno morala počivati, sicer bi prišla globoko v anaerobno območje, za kar bi imelo posledice, da bi namesto maščobnih zalog v telesu začela kuriti kar celice miščevja, da bi sproti lahko dobila dovolj energije za ples in eventuelno bi se čisto izsušila in ne bi bila za nikamor. Se oproščamo za tole literarno nezgodo - raje si poglejmo, o čem sta se pogovarjala.

"Izvrstna plesalka si, Metka," je pohvalil Vojko.

"Tudi ti, Vojko - plešeš s takšno strastjo in ljubeznijo, ki je še nisem nikoli videla."

"Kako je možno da takšno lepo dekle kot ti ni nikoli videlo ljubezni?"

"Zato ker sem slepo sledila luči, ki me je peljala v past. Ni vse zlato kar se sveti in ni vsaka luč topla..."

Vojko se je zamislil.

"Moram se opravičiti - nekako sem izgubil nit pogovora."

Metka je zajokala kot zajoka razvajena bogataševa hči, ki ji vržeš najdražjo barbiko v peč, samo bolj z občutkom. "Ne, nikar ne jokaj. Saj sem razumel, ja - vsaka luč ni topla... Ravno doma imam eno, ki je ves čas mrzla..."

Metka se je zasmejala skozi solze.

"Smešen si, Elvis... Spravljaš me v smeh," je rekla.

"Tudi ti mene, s to obleko," je skušal vrniti kompliment.

"Kaj je narobe z mojo obleko?" ga je vprašala.

Tedaj se je nenadoma prikrivil mimo Ali, zelo navlažen z alkoholom. Sklonil se je k Vojku in mu šepnil v uho:

"Ne zadržuj se v njeni bližini, Vojko... Ona je Franjovo dekle."

Ker pa je običajno vpliv alkohola tudi težko kontroliranje obraznih mišic, je Aliju uspelo napljuvati par porcij sline v Vojkovo uho.

"Cigavo?" je Vojko vprašal začuden.

"Od Franja Brzega - največjega neuradnega mafijca v Polju. Cuvaj se ga, stoji tam za šankom."

Vsak č in p in s je vseboval še nekaj pljuskov iz Alijevih pijanih ust.

Vojko je njegova opozorila ignoriral in se je še naprej pogovarjal z njo. Ni trajalo dolgo, ko je Franjo prišel do njega, poleg je pa seveda imel še nekaj stražarjev.

"Takoj pojdi stran od mojega dekleta," je zavpil in udaril Vojka z desno roko direktno na izrastek na obrazu, ki mu sicer rečemo tudi nos. Vojko je padel po tleh kot vitez, ki mu je nasprotnik z elegantim gibom odsekal obe nogi. Iz nosu mu je tekla kri, zato je bilo po tleh kar precej krvavo. Ko je vstal, mu je na krvi spodrsnilo in ponovno je pristal na tleh. Franjo in ostala kompanija so se mu seveda smejali. Mafijec je naročil svojim gorilam: "Odpeljita ta izmeček ven in mu pokažita, kaj pomeni, če se nekdo spravi na Franjovo dekle."

Stražarja sta Vojka začeli vleči proti vratom.

"Franjo, pusti ga!" je klicala Metka proseče, a Franjo se je za njene prošnje zmenil toliko kot se zmeni maloumni jamski netopir za opozorila o tanjšanju ozonske plasti.

Vojka sta gorili dobesedno odnesli ven in v temo, kjer je dan poprej stal varnostnikov avtomobil, da ga bosta še malo obdelala. Eden ga je prijel do negibnosti, drugi pa ga popadel, ravno v tem trenutku pa je ven pritekla Metka in s sušilcem za roke, ki ga je v ta namen odtrgala na ženskih sanitarijah, drugega stražarja udarila močno po glavi, da mu ni bilo treba dvakrat reči, naj pade po tleh. Pravzaprav mu ni bilo treba reči niti enkrat. Toda prvi stražar je Vojka izpustil in se pripravil, da bo močno poškodoval njega in Metko, če bo treba. A tudi Aliju niso dogodki ušli in ven je pritekel s kovinsko cevjo, ki jo je v namen koga napasti odtrgal z vrha pisoarja na moškem stranišču. S krepkim udarcem z vlažno kovino je podlegel še drugi stražar. Tedaj pa je pritekel ven še sam Franjo, pripravljen da resno poškoduje vse tri. Tokrat pa je malce prehitro reagiral Vojko in je iz žepa potegnil laserski pipec, za katerega nihče ni vedel da ga ima, lahko pa si predstavljate, da Ali in Metka še najmanj. S krepkim rušilnim žarkom je posvetil v Franjevo mednožje in če bi bili zelo daleč, bi se slišalo rahlo rjovenje, če pa bi bili zelo blizu, bi se čutil duh po zažganih bikovih jajcih. Franjo je izgubil zavest in padel po tleh, ampak šele po tem, ko se je kakih petnajst minut drl in je v bistvu izgubil zavest zaradi pomanjkanja zraka. Še pred tem pa je ven pritekla še posadka.

"Krinko so nam uničili," je naznanjal. "Inge se maska topi, kot je gumijasta in kosmata, ker jo je nek pijanec polil s pivom."

"Ja, bil je Solicist," je poročal Pohorabin. "Pohitimo."

"Zdaj pa moram iti," je dejal Vojko Metki in Aliju.

"Ne, prosim, ne zapuščaj me," je moledovala Metka. "Franjo me bo ubil kot lovec šepavo lisico. Kamorkoli že greš - vzemi me s seboj."

"Ja, mene tudi," je dejal Ali s prosečim steklenim pogledom.

Tako so skupaj tekli v najbližji gozd, kar je bila živa meja neke stanovanjske hiše par metrov stran od dvorišča Orto bara. Tam so se potuhnili, Vojko pa je izkoristil trenutek in se odplazil do kapitana.

"Kapitan," je šepetal. "Ali in Metka bi se rada skrila."

"Na Štefko ne moreta," je zabrusil kapitan. "Ne moremo tvegati sprememb prihodnosti."

"Potem pa bi z vašim dovoljenjem prenočil z njima tukaj - počutita se namreč varna z mano."

"Nimam pripomb," je dejal kapitan. "Mi bomo šli pa vseeno kar na Štefko."

"Jaz bi tudi ostala," je dejala Angelca. "Ali se počuti varno z mano."

"Karkoli že, kdor se misli kravoportirati naj gre z mano, ostali pa počakajte tu v gozdičku."

In tako so ostali Ali, Angelca, Vojko in Metka sami.

"Kam pa se bomo skrili? Ne moremo biti cel večer v živi meji," je zanimalo Metko.

"Lahko prenočimo pri meni doma - tam nas ne bodo znali iskati," je predlagal Ali.

Ponovno so odšli do Alijevega doma, kjer so preživeli noč. Ponoči se je dogajalo marsikaj zanimivega. Angelca je ponoči hotela iti do Alija, ki je hotel iti do Vojka, ki je hotel iti do Metke. Prav vsak od njih je bil začuden, ko na ležišču ni bilo nikogar. Vojko tudi ni našel Metke, saj je ravno takrat bila na stranišču. Vsak po svoje je bil razočaran, tudi Metka, saj je želela da Vojko pride do nje, njega pa ni bilo od nikoder.

Naslednje jutro so bili vsi malce utrujeni, razen Vojka in Angelce, ki sta imela najboljšo pivsko prakso ter Metke, ki itak ni nič pila. Vseeno je Ali vljudno vprašal goste, če želijo kaj zajtrka. Upal je tudi na vljuden odklonilen odgovor, toda uspel se je prepričati, da je dobrota sirota, okoli je pa nič ni. Naredil jim je omlete, ki so bile Vojku in Angelci fascinantne, saj replikator ni znal nič takega. Prav zato je Angelca šla na WC in naredila z replikatorjem posnetek omlete, da jo bo lahko še kdaj užila. Nato so gledali televizijo - primitiven neinteraktiven prikazovalnik informacije, ki je shranjena v radijskih valovih. Prikazovali so zgodbo o karambolu lebdilic in stavb.

"Grozno tole z New Yorkom, kaj?" je komentirala Metka.

"Saj je samo zgodba," je komentirala nazaj Angelca.

"Nič kaj vesela, če mene vprašaš. Ce se dve letali zaletita v stolpnici, ki se porušita nad mesto, se ponavadi ne smejim."

"Nad New Yorkom, Angelca," je tedaj spreletelo Vojka in tudi Angelca je dojela čez kaka dva obrata kozmičnega kolesa. Postala je bleda kot jogurt in tako pogoltnila slino, da se je slišalo kot bi pojedla kovinski cmok.

"Kaj pa je?" je zaskrbljeno vprašal kapitan, ko je isto naredila pred njim, ko so se zopet srečali v mestu.

"Se spomnite, ko smo pristajali na Zemlji?" je vprašala Angelca.

"Ja. Kaj je s tem?"

"Potem se spomnite, da smo mimogrede sklatili nekaj letal."

"Seveda se spomnim. Povejte bistvo."

"Poglejte poročila. Sedaj poročajo, da so za vse trke letal verjetno krivi Osama Bin Laden in telebani."

"Talibani," jo je popravil Vojko.

"Kdorkoli že. Kapitan, mi smo krivi za vse nezgode, Američani pa obsojajo nedolžne ljudi za ta dejanja."

Tedaj je kapitan šele dojel, kaj so povzročili s svojim pristankom in se začel potiti kot petstokilski prašič v finski savni.

"Kolikor smo že sesuli planetov in ras, bi si mislil da me ne bo nič več ganilo, ampak da to počnemo svoji rasi in svojim prednikom..." je Zeljko grenko dejal. Bralce opozarjamo, da seveda Ali in Metka nista poslušala teh izpovedi.

"No, ja, se zgodi," je skušala Inge poboljšati slabo voljo v prostoru, ki je bil Zaloška cesta, po kateri so se sprehajali. "Saj ne moremo popraviti."

"Morda pa lahko, samo najprej moramo počakati..." je začel Solicist, ko sta jih Ali in Metka dohitela. "Khm, saj veste koga... da dobimo zmožnost potovanja po času. Potem pa se lahko vrnemo saj-veste-kam in popravimo saj-veste-kaj."

"O čem govorite?" je bil zmedeno zvedav Ali.

"Ah... Nič ni, nič."

"Veste, z Alijem sva se malo pogovarjala in sva ugotovila, da ste malce sumljivi..." je dejala Metka. "Ves čas potujete skupaj in potem je še tisti žarek, ki ga je včeraj sprožil Vojko. Kaj se dogaja?"

Vojko je malo premislil in rekel: "Tisti žarek ni bil nič drugega kot laser."

"Zakaj pa je Franjo potem tako rjovel?"

"Verjetno je pomislil na najhujše in je mentalno sam sebi povzročil poškodbe."

"Možna razlaga, čeprav zelo malo verjetna," je dejal Ali.

"Zakaj ste pa vedno skupaj?" je dodala Metka.

"Mi smo najboljši prijatelji že precej let, tako da smo se že zelo navadili en na drugega in bi vsakega prijatelja takoj pogrešali."

"Kaj pa tisti pogovor o potovanju skozi čas?"

Vsi so umolknili in nekaj minut je bila tišina.

Kapitan je nato dejal: "To je samo naša interna fraza."

"Kakšna fraza?"

"Ce se kdo na videz ne stara, pomeni da je tako rekoč obstal v neki točki časa."

"Ja..." je nejeverno potrdil Ali.

"Torej, če pogledata dobro, nobeden od nas ne zgleda toliko star kot je v resnici."

"Res je."

"Prej smo se hecali v zvezi s tem, da bomo potovali skozi čas. To naj bi pomenilo, da se bomo začeli starati kot normalni ljudje."

"Aha..."

"Torej, ko se človek začne premikati skozi čas, se seveda lahko premika le v eno smer."

"Katero?"

"Naprej seveda, kot vsi ljudje. In takrat bi se enako tudi staral. A zdaj razumeta?"

"Še vedno mi nekaj ne gre v račun," je dejal Ali.

"Kaj pa?" je potrpežljivo vprašal Zeljko.

"Nič od tega, kar ste zdajle povedali."

"Se strinjam," je dejala Metka. "Niti besede o vašem mladem izgledu in staranju - o čem sploh govorite?"

Tedaj je postal Zeljko zelo odločen in nas bo zdaj vse zelo presenetil. Prejšnji dan, po tem ko so se poslovili, je namreč preučeval koncept filmskega osebja, celo ogledal si je nekaj filmov iz leta 2001.

"Poslušajta, vidva. Kot je že rečeno - smo filmska ekipa in kot taki imamo nekaj svojih lastnosti, ki jih ali sprejemita ali pa se poberita in nas ne ovirajta z neumnimi vprašanji. Hodimo naokoli in nabiramo inspiracijo - pa naj bo to v barskih pretepih, v skrivanju v živi meji ali pa v tem, da se pogovarjamo o stvareh, ki ne obstajajo. Potovanje skozi čas in naša ogromna vesoljska ladja sta samo izmišljotini, ki nam burita domišljijo za film. Je to jasno ali ni?"

Oba sta bila zelo tiho, vse dokler ni rekla Metka tiho:

"Kakšna vesoljska ladja?"

Kapitan je ostal tiho.

"Metka, kaj ne vidiš," je tedaj Ali začel navdušeno. "Oni so pravi umetniki... Tudi tisti Vojkov laser - kakršenkoli je že bil, to je bil le eden od rekvizitov za posebne efekte. Končno je nekdo v Sloveniji, ki bo naredil pravi znanstveno fantastični film... Zato ima tudi Randela ves čas na sebi dve maski... Pravzaprav je vse jasno."

"Ja, prav imaš... Umetnikov nisem nikoli razumela," je rekla in milo pogledala Vojka, kot pogleda milo potreben kuža gospodarjevo nogo. "Ampak si jih pa želim razumeti."

Tedaj je iznenada iz nekje skočila temna ogromna postava, na kateri je bilo belo le tesno povito mednožje. Skupaj z njim je skočilo iz prav istega nekje tudi šest še večjih pojav.

"Franjo," je zaskovikala Metka.

"Si mislila, da me več ne boš videla, kaj," je Franjo dejal z zelo visokim glasom.

"Vsaj upala sem tako," je odvrnila Metka odločno kot škorec v škornju.

"Takoj zbežita z Alijem," je rekel Vojko Metki.

"Ampak, ne želim te pustiti samega."

"Saj ne bom sam, še ostali člani posadke so tukaj."

"Ampak, jaz želim ostati pri tebi," je zajamrala Metka.

"Tudi jaz," je rekel Ali.

"Takoj zbežita!" je ponovno ukazal Vojko.

Skrajno slabe volje sta Ali in Metka odkorakala stran. Takoj, ko sta izginila za ovinkom, je Vojko ponovno uporabil laserski pipec. Tokrat je Franjo ostal brez kolka, saj ga je žarek zadel prav na tisto mesto, kjer je ponavadi levo pljučno krilo. Ostale gorile je Inge, čeprav z visoko zavestjo o resnosti spreminjanja prihodnosti, prežarčila na Karborij IV, ki je brez atmosfere, ki bi omogočala dihanje. Imeli so le malo časa, da so lahko razmislili o svojih dejanjih.

"Dovolj imam tega," je dejal kapitan. "Prežarčite nas na ladjo, kjer bomo počakali na Foger-Bogre... Ali pa vsaj izbrali kako drugo mesto za naše raziskovanje."

Kadet je tako vtipkal približno ustrezno kombinacijo tipk in še preden je lahko kdo od njih zatulil, se je prežarčevanje pričelo in znašli so se na mostu Matere Štefke. Posadka je večinoma prestrašeno tipala po lastnih in deloma tudi tujih telesih.

"Smo vsi tukaj? Smo vsi v redu? Je kdo izginil?" je spraševal kapitan, saj je bil kadet primeren za kakršnokoli stvar s kakršnimkoli gumbom kot avstrijski jodlar za akrobatski rokenrol ples.

Vsi so začudeni kimali.

"Nemogoče," je dejal Zeljko. "Nekaj je moralo iti narobe."

Tedaj je na svoje izredno začudenje in na svojo lastno pest videl na poveljniški reki tudi Alija in Metko. Tudi onadva sta bila še bolj enako presenečena, vendar čisto iz drugih razlogov.

"Kaj... kaj se je zgodilo?" je vprašala Metka prestrašeno.

"Ja," je dejal Ali bled kot močnik pod neonko. "In kje skrivate tisto grozno kravo, ki tako muka?"

"Tisto ni bila krava ampak le kravoporter," je skušal Vojko pomiriti Alija.

"Kravo .. kaj?" je bil Ali sedaj še bolj prestrašen.

"Kravoporter, neka naprava pač."

"Kaj pa počne ta naprava?"

"Prestavi človeka z enega konca na drugi konec. Tako ne potrebujemo avtomobilov."

"Sedaj me imate za norca. Preveč ste gledali Zvezdne steze."

"Res je, samo šalimo se. To so bili le posebni efekti. Mi smo izbrali mukanje, ker te stvari še nikoli ni bilo v filmih."

"Ne žalite naju!" je zasikala Metka, da je vsem prijetno pihalo. "Toliko smo že preživeli skupaj, da nama lahko poveste, kaj se dogaja!"

"Hmm, koliko pa smo zares preživeli skupaj?" je vprašal kapitan realistično kot kak ostareli rocker. "Včeraj smo se spoznali zvečer in danes popoldne že pričakuješ da bomo na zaupnem nivoju?"

"No..." je dejala Metka zmedeno kot list papirja v gredici solate, "ja, ko ste naju pa že ravno izpostavili takšnim skrivnostim..."

"Prav," je dejal kapitan in spustil glavo, da jo je kasneje prav težko ujel nazaj. "Stvar je pa sledeča..."

Pogledal je v svojo publiko dveh skrajno zmedenih osebkov, ki sta s prosečimi očmi in usti čakala na razodetja kot stare članice Jehovih prič.

"Morda pa je bolje, ko vama to razloži kar Vojko, navsezadnje sta se oba že zelo navezala nanj."

Kapitan je odšel z odra in zamenjal ga je Vojko. Oder je bil seveda poveljniški oder, ki ga doslej sicer nismo nikoli omenili, ampak je dovolj, če veste, da je tam samo za teh nekaj minut.

"Draga prijatelja, stvar je taka... Mi nismo v resnici filmska ekipa in nihče od nas ni igralec ali režiser. To je bila Alijeva resnica, ki smo jo pač prikladno privzeli. V resnici smo raziskovalci vesolja in prihajamo iz 23. stoletja."

Oba sta ga poželjivo gledala in se mu smehljala.

"Sta sploh ujela, kar sem ravnokar povedal?"

"Niti ne," je priznal Ali.

"Jaz tudi ne," je priznala še Metka.

"Sedaj pa le poslušajta. Mi smo prišli iz 23. stoletja."

"Spet želijo briti norca briti iz naju," je Ali šepnil Metki.

"Res je," je odgovorila Metka.

"Kaj me prekinjata med govorom," se je nekoliko razjezil Vojko.

"Ah, nič, nič," je potuhnjeno dejal Ali.

"Potem le sprejmita resnico. Mi smo res prišli iz 23. stoletja."

"Ne verjamem, preprosto vam ne verjamem," je rekla Metka. "Kje imate kakšen dokaz za to?"

Vojko je tedaj vzel svoj laserski pipec ter pomeril in ustrelil. Kadet je padel po tleh kot večkrat prestreljena cula. Ne skrbite, ni se mu zgodilo nič hujšega, saj je pištola bila nastavljena le na omamljanje.

"V redu, to je neobičajna pištola in je podobna fazer pištolam iz Zvezdnih stez, vendar to še ni dokaz," je rekel Ali.

Tedaj je Inge odstranila masko.

"Poglejta, to je moj pravi obraz," je dejala. Metka je malce kriknila. "In ne maska, kot sem najprej rekla... Sploh nisem človek, temveč pripadam vesoljski rasi, imenovani zirominati."

"In še več primerkov drugih ras, nepodobnih človeški imamo na ladji," je dejal Vojko. Spet je videl tista čudna izraza na obrazu obeh. "A me spet ne poslušata, kaj?"

Oba sta se opravičila in mu pustila, da ponovno pove svoje.

"In če vama to ni zadosten dokaz, poglejta kaj naredijo naši replikatorji," je rekel kapitan. Pred njima se je pojavila iz čistega miru govoreča palma. Ko so jima uspešno pojasnili, da je to le Ingin otrok Jirzhi Palma, ki se je tja prišel igrat, so pred njima replicirali mizo iz Orto bara, ki jo je v ta namen poskenirala Piverli. Uspešno so se posedli okoli mize in nadaljevali pogovor.

"Kako se je pojavila ta miza tukaj?" je zanimalo Metko.

Nato je začel Vojko razlagati:

"Tukaj imamo replikator, ki osnovno arhitekturo testne stvari razbije v matematične formule in molekule. Kasneje računalnik pregleda v svoji bazi podatkov, kakšna je zgradba stvari, ki jo želimo imeti in nato ..."

"Ali lahko poveste nekoliko bolj razumljivo?" je vprašala Metka.

"Seveda," je rekel kapitan. "Replikator na kratko iz smeti sestavi uporabno stvar."

"Kako pa?"

"Replikator razstavi smeti na osnovne delce in jih sestavi nazaj v novo obliko."

"Torej si lahko zaželim karkoli in replikator bo to naredil?"

"Tako je. Samo želena stvar mora imeti model že v bazi podatkov."

"Zakaj pa to?"

"Ali spet ne poslušata? Ce hoče replikator sestaviti nekaj, mora najprej vedeti, kako sploh ta stvar zgleda."

"A, zdaj pa razumem," je rekla Metka.

"Jaz pa še ne," je rekel Ali.

"Jaz tudi ne," je rekel še kadet.

Po petih ponavljanjih so jima uspeli pojasniti, kako replikator deluje.

"O, primejduš, res ste iz prihodnosti," sta se končno v en glas strinjala Metka in Ali. "To je neverjetno, toliko novih izumov in ras, ki jih sploh ne poznamo. Morate naju popeljati po ladji in nama vse razkazati."

"Na žalost, ne," je bil strog kapitan. "S tem riskiramo, da se bo časovna premica porušila. Le pomislita, kako močno lahko vplivamo na prihodnost, če pustimo da dva človeka vesta stvari iz štirih stoletij v prihodnosti."

"Ampak, saj ne bova povedala nikomur," je prisegal Ali. "No, mogoče samo mojemu prijatelju, T. Opliju."

"Jaz tudi ne, mogoče le prijateljici Nuši."

"Žal ne bo šlo," je vztrajal kapitan. "Povedali smo vama samo toliko, da vaju bodo imeli za nore, če to komu povesta naprej."

"Pa tako rada bi videla še kaj drugega," je postala Metka slabe volje.

"Tudi jaz bi rad še kaj pogledal," je dejal s solznimi očmi Ali.

"Ni pogojev," je dejal kapitan.

Obadva sta zato užaljeno odšla v svoje prostore. Ponoči sta imela seveda vsak svoje načrte, namreč da pogledata plovilo na lastno pest. Žal se je njun podli načrt sesul kot hišica iz kart v vetrovnem hodniku, saj sta ugotovila da je posadka neuničljiva kar se tiče vztrajnosti pri zabavi. Nihče namreč ni šel spat.

V njuno čast so pili koktejl Sponka vate, ki jima je prav teknil in ju tudi globoko na celičnem nivoju ožmohtil z alkoholom. Bila sta navdušena nad replikatorjem, ki je pripravljal nove in nove doze odlične pijače. Pijača pa jima je nehala tekniti, ko sta izvedela da sta glavni sestavini voda iz kolena in glive iz tenstane kisle repe. Zato sta raje pretaknila na Pinjo colado in se igrala s posadko zanimive igre kot je bila tudi Razsekaj celoto ali na kratko Razsoto. Igrala pa se je takole: Kot pove ime igre, potrebujemo za to igro po eno pico na štiri sodelujoče. Nato vsak tekmovalec meče kocko in tisti, ki imajo po enako število pik, se prerazporedijo v šest ekip. Skupina, ki ima najmanj članov, nato razreže pico in spiti morajo vsak po merico žganja. Pico nato pojedo vsak svoj kos, kajpak. Nato mora vsak od te skupine zapeti pesem in tisi, ki prejme najmanj aplavza, je zmagovalec svoje skupine. Ta del se ponavlja skoz vseh šest skupin in kmalu je določenih šest finalistov. Ti finalisti se morajo nato na 'tri, štiri, zdaj' prežarčiti v sobo nekoga od ostalih petih, steči tam do prvega replikatorja, replicirati hlebec sira in urno nadaljevati pot do mostu (kjer se igra odvija), medtem ko na mostu z žrebom določijo enega od poražencev in mora ta steči z nožem proti finalistom in razrezati njihove hlebce sira na šest kosov, še preden lahko pritečejo nazaj do mostu. Ce mu to uspe, se reče da je razsekal celoto in ima pravico da potem še leto dni ne sodeluje v igri.

Tako sta se pri igranju Ali in Metka pošteno utrudila in sta obležala na mostu v bruhanju eden drugega. Ker pa tudi naša posadka nima neomejene vzdržljivosti, so nekaj ur kasneje kar pošteno pospali po mostu. In seveda se je Ali vse prej kot čil zbudil ogromno zelo majhnih časovnih enot pred njimi, in ni okleval prav dosti (razen da je izbruhal še nekaj žolča in da se je polival z vodo, ker ga je po celem telesu od futurističnih pijač močno srbelo) preden se je spravil prebujati Metko.

"Metka, zbudi se!" jo je nežno budil.

"Mami, dons ne grem u šolo," je zaspano dejala Metka in spala naprej.

"Zbudi se," je Ali ponovno poskusil.

Metka je spala kot podlasica zadeta s strani metka.

"Je še prezgodaj, mami."

"Jaz nisem nobena tvoja mami," je grdo rekel Ali in s svojo roko nežno počil Metko po obrazu. Metka je nagonsko vrnila udarec in Alijev nos je nenadoma dobil dvojni volumen. Po tem je Ali držeč se za nos uporabil drugo roko in tresel Metko dokler se ni zbudila. Ob pogledu na Alija je bila Metka dobesedno pretresena in takšno stanje je odsevala tudi njena frizura. Metka se je z božjo pomočjo in pomočjo hudega trebušnega krča dvignila kvišku in izbruhala še nekaj Sponke vate.

"Pridi, morava vohljat po ladji, se spomniš," jo je bodril Ali, čeprav si je želela v tistem momentu le eno udobno temno luknjo, v kateri bi preživela večnost. In tudi našla jo je, edini problem je bil da je bila to luknja, namenjena shranjevanju tritonskih hrušk, kar je bilo hudo ekshibicijsko orožje. Metka je legla vanjo, ni pa računala s tem, da je luknjo treba ogrevati na izmenični temperaturi od -120 do +120 stopinj celzija, zato je kljub svojemu stanju poletela nazaj ven, kot bi jo kdo zelo močno motiviral za takšno dejanje. Toda na srečo se je kar streznila po tem dogodku in z Alijem sta tako vohljala po fantomsko zapuščeni ladji.

"Vsa ta tehnologija," je modroval Ali. "Vidi se, da je za nekaj pomembnega, ampak ko bi jo vsaj znala uporabljati."

"Res je. Tu imaš tako konzolo, tam spet nek računalnik... kaj vse so ljudje izumili od 21. stoletja..."

Tedaj ju je zdramil iz že tako kar precej budnega stanja močen cvrčeč glas.

"Ljudje so izumili marsikatero stvar, recimo sedmi sklon in odvzemnik na področju slovnice slovenskega jezika."

"Kdo je rekel to?" je prestrašena vprašala Metka.

"Jaz, računalnik," se je glasil odgovor.

"Hvala za informacijo, čeprav si me malo prestrašil."

"Zakaj le? Saj ste me sami poklicali. Rekli ste 'Računalnik, kaj vse so ljudje izumili od 21. stoletja', mar ne?"

"Ha, srečno naključje," se je zahihital Ali. "Povej nama več o tej slovnici."

"Slovnica je zbirka pravil, ki določa..."

"Ne morem verjeti... kot v zvezdnih stezah," se je zahihital Ali. "Računalniki so prav isto butasti."

Toda Ali ni računal s tem, da imajo vgrajena tudi čustva in malo ga je presenetilo, ko ga je računalnik zalil s celotno vsebino kanistra 7a iz banke sperme na sprednjem delu krova 25, imenovanega prezervacijski krov. Bralci bi morali biti zadovoljni, da v vsakem nadaljevanju ekshibicij izveste za kako novo tehnologijo in nov prostor, ne pa da se pritožujete, zakaj kar naenkrat to.

"Zanima naju o sedmem sklonu in o... odvzemniku," je popravila Metka.

"Sedmi sklon ali domotožnik... Vprašalnica: kje ali kaj?... Primer: Kje ali kaj si bil? V veži ali pomivalec oken. Odvzemnik pa je manjkajoč pridevnik... Ce je pri besedni zvezi 'velika hiša' beseda 'velika' pridevnik, ker ga je nekdo dodal k samostalniku, potem je pri besedi 'hiša' beseda 'velika' odvzemnik, ker jo je očitno nekdo odvzel... Želite še nadaljnje informacije o tej temi?"

"Cakajte, čakajte, torej ima vsak samostalnik nešteto odvzemnikov razen svojih pridevnikov?" je povzela Metka, ki je bil v slovnici vešča. In to ne tista žival, ki leti proti svetlobi, ampak je bila izurjena v slovnici.

"Pravilno."

"To je neumnost!"

"Zmenite se s klanom Toporišič, ki je s tem izumom obogatel," je neprizadeto odvnil računalnik.

"Kaj so še izumili ljudje od 21. stoletja?" je vprašal Ali, ki si je še vedno brisal spermo iz las.

"Gumbe, ki imajo tri luknje namesto dveh," je odgovoril računalnik.

"To je neumnost," je rekel Ali. "Zakaj bi imel gumb tri luknje?"

"To se tudi jaz sprašujem," je odvrnil računalnik. "Ce bi bilo po moje, bi imeli samo eno."

"Saj ena luknja je premalo," je ugovarjal Ali.

"Ni res. Malo močnejšo nit uporabiš in je v redu," je odgovoril računalnik.

"Kateri izum je po tvoje najpomembnejši in tudi najbolj uporaben?" je vprašal.

"To bi bil, brez dvoma, računalnik, ki ni starejši od mene 1 leto," je rekel računalnik.

"Seveda, računalnik bo hvalil sam sebe," je jezno dejala Metka.

"Seveda bom, če mi to ukažete," je neprizadeto dejal računalnik.

"Seveda... Potem pa povej, deset izumov, kateri so po tvoje najbolj uporabni in za katere je najlažje razumeti, kako delujejo, in bi se v 21. stoletju najbolje prodajali," je zvito zastavila vprašanje Metka.

Zeljko se je prebudil prvi od posadke, če si predstavljamo da v posadko ne štejemo Piverli, Vojka, Solicista, Angelce, kadeta, Inge in Robertina, ki so se zbudili že dve uri prej in ga začeli končno močno tresti, da bi mu povedali o nenavadnih novicah.

"Kaj je?" je zabrundal kot električni bas triangel Yamaha.

"Metka in Ali sta izginila kot krof v viharju," je poročal Robertino s paničnimi podočnjaki.

"Samo zaradi tega me budite?" je kapitan zahropel nazaj in si naravnal pod glavo neko čudno vegetirajoče rožnato živo bitje s parklji, ki ga je očitno sinoči nekdo v pijanosti repliciral.

"Imamo tehten razlog, da verjamemo, da sta se prežarčila izven ladje in... no, to ni dobro."

"Kakšen razlog?"

"Računalnik je priznal... Ravno ga mučijo, da bi priznal, kaj se je zgodilo."

Kapitan je urno odhitel proti hodniku, kjer je videl Pohorabina, kako je skušal izsiliti priznanje iz računalnika. Prizor je bil strašno krut. Pohorabin je ravno za namen mučenja računalnika repliciral nek starodavni računalniški virus in grozil, da bo zadevo celo uporabil, če priznanja ne bo dobil pravočasno. Računalnik je ob pogledu na virus vedno prebledel in tudi znojiti se je začel. Najprej je mislil, da Pohorabin samo blefira in se je grožnji celo smejal. Pohorabin pa ni ostal neprizadet in je zato naložil na računalnik nek neškodljiv virus, ki je samo vsakih pet minut ustavil delovanje računalnika za 20 sekund. Po tej akciji je računalnik ugotovil, da se s tem ni šaliti in je zato bil celo pripravljen na priznanje.

"No, prav," je zacvrčal. "Metko in Alija sem prežarčil nazaj v Ljubljano."

"Kaj!? Zakaj bi naredil kaj takega?" je bil Pohorabin razočaran.

"No, rekla sta 'Računalnik, prežarči naju nazaj v Ljubljano.'"

"Kako pa sta izvedela, kako uporabljati kravoporter?"

Računalnik je nato spet ostal molčeč in tokrat je Pohorabin šele uporabil krut način mučenja. Priklopil ga je na 15V enosmerne napetosti, čeprav je bil namenjen za priklop na 100V izmenične napetosti. Potem mu je projeciral slike računalniškega odpada v optični pomnilnik in računalnik je rjovel od groze. Nazadnje pa mu je odklopil tiskalnik, računalnik pa še sekanja udov enostavno ni prenesel.

"Prav, prav, vprašala sta me o desetih najbolj uporabnih, najbolj razumljivih in v 21. stoletju potencialno najbolj tržnih izumih."

"In?"

"In ko sem jima povedal, sta rekla, naj raje povem samo tri, da bosta lažje sledila."

"In?"

"In povedal sem jima o tridimenzionalni fotografiji, sintetični drogi JLA-10 in kravoporterju."

"...In?"

"Povedal sem jima, kako naredita vse troje," je prasnil računalnik v digitalni jok.

Ce se bralci slučajno sprašujete, kako hudiča je možno vse te tri narediti v 21. stoletju, potem tudi vi za razliko od Alija in Metke ne veste, da tridimenzionalno fotografijo lahko narediš z tremi raznobarvnimi žarnicami poljubne velikosti in moči nad loncem pare tako da osvetljuješ poljubno fotografijo, da sintetično drogo JLA-10 lahko narediš iz žganja, modre galice in mletega tiskanega vezja, ter da ni kravoporter nič drugega kot kombinacija kaskadne in serijske vezave krompirjev na aluminijastem vodniku.

"Zakaj?" je razočarano dejal tudi Robertino. "Kje je tvoja lojalnost?"

"Vem, da ne bi smel, ko sta tujca in nimata pooblastil, ampak končno se je nekdo zanimal za moje pripovedi in se nisem mogel upreti."

"O, sranje!" je vzkliknil kapitan. "Zdaj moramo za njima. Ce mislita te izume prodajati, potem se časovna premica ne bo samo sesula, ampak bo samo sebe v rep ugriznila."

Kapitan je prisilil vse v posadki, da so se najprej morali smejati njegovi šali, nato so za kazen računalniku spustili pol baterij, in končno so se tudi sami prežarčili v Ljubljano, ter začeli iskati izdajalca. To niti približno ni bila lahka naloga. Pogledali so v prej omenjena lokala in sicer Orto bar in Trubar, toda tam ju ni bilo. Za tem so ju iskali po celi Ljubljani vendar ju še vedno niso našli. Tik za tem se je celo kadet nekaj spomnil.

"Kaj, če bi šli do urada za patentiranje izumov?"

"Odlična ideja, kadet," je rekel kapitan. "To je tvoja najboljša ideja do sedaj."

"Hvala," je skromno odgovoril kadet.

"Kje pa je omenjeni urad?" je zanimalo Inge.

"Pojma nimam."

Vojko je pobrskal po računalniku in urad takoj našel. Ni pa upošteval, da so bili vsi načrti zelo zastareli in še netočni po vrhu. Računalniku so posredovali podatke, kam naj jih prežarči. Ni trajalo pet minut in znašli so se ponovno na Povšetovi, v celici s Trobcem.

Urno so se prežarčili na ladjo, kjer so nekateri urinirali, nekateri pa ne.

"To ne pelje nikamor," je zatarnala Breda, kar je bil le epilog njenega tridnevnega tarnanja, da jo v tem stoletju vsi zamenjujejo za moškega, pa smo ga bralcem iz prijaznosti raje zamolčali. "S temi popolnoma netočnimi načrti je še bolje, če začnemo urad iskati na slepo. Iskati urad na slepo pa je prav isti podvig kot iskati Metko in Alija na slepo, le da sta onadva premični tarči."

"Breda, nisem navajen na takšne bisere iz vaših ust," je pohvalil kapitan. "Zato sem s tnalom mojega prebrisanega uma in s kladivom moje ostre deduktivnosti skoval načrt, kako bomo dobili nepridiprava. In sicer - poiskali bomo Franja in z njegovo pomočjo našli Metko. Ima namreč dar, da nas preseneti kamorkoli gremo z njo."

"Odlično, kako pa bomo našli njega?" je zanimalo Inge.

"Tega se pa še nisem spomnil," je kapitan osramočeno odvrnil.

Tedaj je kadeta napadla močna potreba po tem, da rigne in ven je padla kepica sluzi, ki se je počasi spremenila v mladega starca.

"Pozdravljeni, jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom pomagal."

"No, da slišimo," je bil kapitan nejevoljen, da mu nekdo krade predstavo.

"Brez nestrpnosti, prosim," je nestrpno dejal vrač. "Tukaj imam napravo, ki vam bo v vaši ekshibiciji pomagala. Imenuje se bajeslovni arhaični iskalec pogrešanih ljudi, ki imajo normalna lica ali na kratko bajalica. Z njeno pomočjo boste brez težav našli Franja in preko njega še Metko in Alija. Ali pa mogoče kar njiju direktno, da ne bi izgubljali časa, česar se sami gotovo niste spomnili."

"Kakšne neumnosti govorite?" je vprašal kapitan.

"Ali se ne spomnite, da ste si enkrat že pomagali z neko bajalico?"

"Seveda se spomnim, toda tisto bajalico je imel Vojko in ne vi."

"Kar direktno mi povejte česa na meni ne marate," je dejal vrač. Ko so vsi tiho gledali predse kot kaki menihi, zavezani molčečnosti, je nadaljeval. "Vojko tiste bajalice že zdavnaj več nima, saj je od tistega že petnajst let in se je krepko iztekla doba tehnične podpore. Pač pa imam jaz nek novejši model."

Iz žepa je privlekel bajeslovno bajalico in vsi so jo s strahospoštovanjem gledali, razen kadeta ki je odkril da ima prav zanimivo in okusno vsebino nosnic.

"Spomnite nas, kako že deluje," je dejal kapitan.

"Prvič, ta bajalica se razlikuje od C-P bajalice, ki ste jo uporabljali nekoč. Že njeno ime namreč pove, da zaniha v smeri zamišljene pogrešane osebe, ki ima normalno lice. To pa pomeni, da ne bo delovala na predmetih in dogodkih, in da tudi ne pokaže ali so se zgodili v preteklosti ali prihodnosti."

"Potem je pa čisto neuporabna," je imel pripomniti Vojko.

"Bolje kot nič, pametnjakovič," ga je vrač premeril od glave do nog in ocenil na meter osemdeset. Nato je vstopil v replikator in že skoraj začel izginjati, ko je še dodal: "Pa še to, da ne boste presenečeni, Foger-Bogra ki sta odgovorna za spremembo prihodnosti, sta že prišla pred kakim mesecem. Verjemite izračunom vašega skenirnega tehnika, kakor močno želite, ampak dejansko ste mesec prepozni za njiju in ne devet mesecev prezgodnji." In nato se je depliciral.

"Le kaj je mislil vrač s tem?" se je zamislil kapitan in tokrat je bil trdno odločen, da bo zaslišal kadeta, saj je bil on edini član posadke, ki so ga lahko obsodili za razna dejanja, tudi za ona, ki jih ni povzročil (teh je bilo bore malo).

"Pojma nimam," ju je grobo prekinila Inge.

"Kadet, kaj ste storili, da smo prišli prepozno?" je kapitan grdo pogledal kadeta kot policaj pogledat človeka, ki urinira na javnem prostoru.

"Nič nisem storil," je zatrdil kadet kot zatrdi pol tone betona ulitega na fasado.

"Kako da ne - vsakič, ko se je zgodilo kaj slabega, ste imeli vi prste vmes."

"To je že res, samo sedaj nisem storil ničesar."

"Ne verjamem. Straža, takoj odpeljite kadeta v sobo za zasliševanje."

"Ni treba," je tedaj rekel Vojko. "Jaz prevzamem vso odgovornost - moral bi vedeti, da tudi moji ponovni izračuni niso nikoli točni."

"A tako."

"Kaj bomo storili sedaj?"

"Uporabili bajalico, kajpak," je bil vase prepričan Ponikvar.

"Dobra ideja, ampak najprej bomo praznovali današnji dan," je ukazal kapitan. "Rekli mu bomo Dan praznovanja."

Nihče si ni upal kaj dosti ugovarjati in tako so dva dni praznovali in morali temu ustrezno praznik preimenovati v Dvodnevje praznovanja.

Potem so se končno pripravili, da bodo uporabili bajalico na Metki in Aliju. Priprave so potekale teden dni in sicer tako, da so si vsi pripravili mehke blazine za pod zadnjo plat in se posedli v krogu, saj je ritual organizirala Angelca in je hotela vanj vdahniti nekoliko indijskega vzdušja. Tako je stala v sredini kroga in držala v roki bajalico.

"O, bajalica, bajalica, povej kje se skrivata Ali in Metka."

Vsi so nestrpno pričakovali, kam bo zanihala, a je bila bolj pri miru od paraplegične meduze, ki jo vzidaš v kapelico.

Angelca ni obupala in je ponovno poskusila:

"Bajalica, kje je Ali?"

Spet nič razen veliko mirovanja.

"Bajalica, kje je Metka?"

Spet nič. Angelca pa se je počutila v središču pozornosti osramočena kot bolnik z akutno črevesno gripo v kinu nemih filmov.

"Bajalica, ti prasica, deluj!" je Angelca penasta tulila in tolkla z bajalico po kontrolnem storžu.

Na srečo je posegel vmes kapitan in preprečil prezgodnje uničenje dragocenega orodja.

"Kaj pa Franjo?" je vprašal Zeljko. "Bajalica, kje je Franjo?"

Ob tem je bajalica zavibrirala kot mačka, ki bi posilila lasersko pištolo. Zvlekla ga je čez celo dolino do obrobja ljubljanskega barja. Ostali člani posadke so Zeljku zvesto sledili kot sledi pes ovčar čredi ovac. Franja so našli skrivajočega se v neki napol podrti koči.

Ko so prišli do koče, je Zeljko zavpil s svojim močnim glasom: "Franjo, takoj se predajte."

Iz koče se je nedolgo zatem zaslišalo nekaj strelov, saj je Franjo očitno mislil, da so ga napadli policaji.

"V ječo me ne boste spravili živega," je zavpil.

"Saj vas nočemo zapreti," je odgovoril kapitan.

"Kaj niste policaji?" je začudeno zavpil Franjo.

"Ne."

"Kdo pa ste potem?"

"To ni pomembno, prišli smo do vas, ker potrebujemo nekaj informacij."

"Kakšne informacije?" je Franjo nezaupljivo vprašal.

"Vaše dekle je ukradlo nekaj nam zelo dragih stvari in bi jo zelo radi našli."

"Metka? Ko jo najdem, bo nasrkala."

"Žal tudi tega ne moremo dovoliti - če jo bo kdo poškodoval, bomo to mi..."

"A tako?" je Franjo zabrundal. "In vi želite, da vam jo pomagam najti?"

"Ne, želimo da nas zmasirate," je dejala Inge. "Seveda hočemo, da nam pomagate. Vi vsaj veste, kam zahaja, mi pa bi sami lažje našli nafto v kadetovem nosu."

"No, res se mi porodi par mest, kjer bi se lahko skrivala..." se je zamislil Franjo. "Spremenila se je, veste?"

"Kako?" je vprašal kadet prestrašeno, misleč da se je spremenila iz človeka v kakšno zver.

"Postala je jezikava, hladna, kar tako čez noč... In začela se je družiti s tistim frizerjem... Najbrž si imel ti kaj pri tem, kaj?" je vprašal Vojka.

"Kako to mislite?"

"Zaljubljena je vate kot nora."

Vojko je ob teh besedah prebledel in utrip mu je skoraj pobegnil. Seveda je moral opaziti, da ji je bil všeč, toda nikoli v življenju ni bil vanj nekdo zaljubljen kot nor. Ob tem mu je na misel padlo, da mora poiskati Metko pred posadko in jo posvariti. Še več, to mu je postalo življenjska naloga.

"Kapitan," je nenadoma prekinil njihov pogovor, ki se je še kar nadaljeval. "Prosim za dovoljenje, da se vrnem na ladjo."

"Razlog?" je zanimalo Zeljka.

"Zdaj sem se spomnil, da sem si pozabil preobuti nogavice."

"Saj to ni nič takega, saj si jih nobeden ni," je ravnodušno odgovoril kapitan.

"Torej... Pozabil sem pomiti posodo po kosilu."

"Ne skrbi, za to bo poskrbela Marnoga."

"Pa še eno pismo moram napisati."

"To lahko storite preko prenosnih računalnikov," ga je potolažil kapitan.

"Pa tudi na WC moram iti."

"To greste lahko pri meni," je rekel Franjo.

"No, dobro," je rekel Vojko.

"WC boste našli takoj pri vhodu in nato desno," je dejal Franjo.

Vojko je odšel na WC. Tam je seveda takoj pritisnil nekaj tipk na prenosnem računalniku in znašel se je na ladji. Skušal je razmišljati, pa se mu je tako mudilo, da so mu impulzi v možganih prehitro preskakovali, da bi se temu lahko reklo razmišljanje. Vmes se je vseeno spomnil, da bo skušal dobiti pomoč od računalnika, zato je pritekel do ene od konzol in vprašal:

"Računalnik, kako naj najdem Metko? Gotovo imaš kakšno idejo."

"Lahko poskusite z metodo požrešnega preiskovanja," je predlagal računalnik.

"Kaj za garjavega ženina satanistične sterilizirane kuzle pa je to?" je bil Vojko očitno pri čemer koli drugem kot pri volji za računalnikovo pametovanje.

"No, enostavno izberete naključnega človeka in pogledate, če je to Metka. Ce ni, iskanje nadaljujete z naslednjim človekom, če je, ste jo pa našli."

"Kaj drugega je še na voljo?"

"Recimo kozarec sveže replicirane valjuhnske žmohtnice," je predlagal računalnik.

"Mislil sem, kakšna metoda je še na voljo za iskanje Metke."

"S pomočjo časovnega strojčka se vrnete v točko v času-prostoru, ko ste bili še skupaj," je predlagal računalnik.

"Dobro veš, da ne moremo potovati po času," ga je že začel nahruljevati (beseda, ki je prišla v rabo v 22. stoletju in je Aniki klana Toporišič prislužila triple-edge brisalce za njen leteči kombi). "Cakaj malo... Nazaj bi pa menda res lahko šel..."

"Seveda bi," je računalnik zagodel kot violončelist po velikodušni dozi amfetaminov.

"Edino... kakšne bi bile posledice tega mojega dejanja?" se je Vojko na glas vprašal.

"Ker ste večino časa preživeli skupaj, bi verjetno srečali same sebe in dokler se ne bi vrnili v svoj pravi čas, bi s svojo posadko živeli v časovni fazi. Verjetno bi vas kapitan, če mu ne bi v zagovor povedali res kaj tehtnega, poslal na vojaško sodišče. Z vsako minuto življenja v časovni fazi, pa bi verjetno še malo bolj ukrivili prostor in čas in verjetno bi slej ko prej prišli zopet kakšni varuhi časa, tako kot so prišli takrat na Komaj Viden..."

"Dobro, dobro, dovolj," ga je bolj grobo kot je groba pehotna mina do umetnega kolka človeka, ki je nanjo ravnokar stopil, prekinil Vojko. "Nisem hotel disertacije. Tvegal bom - kje imamo strojček?"

"Kakšen strojček?" je vprašal računalnik.

"Strojček za mletje kave," se je razjezil Vojko. "Casovni strojček, seveda."

"Strojček za mletje kave ne obstaja na Materi Štefki," je mirno odgovoril računalnik. "Casovnega strojčka pa tudi trenutno ni na Materi Štefki."

"Kje pa je potem?"

"Kaj?"

"Strojček."

"Kaj je z njim?"

"Kje je strojček?"

"Kakšen strojček?"

"Kje je časovni strojček?"

"Casovni strojček ima kapitan s seboj."

Vojko je zaklel kot srb, ko ima slab dan in je okoli njega veliko ljudi z materami, sestrami in sestričnami. Ni imel druge izbire, kot da se kravoportira nazaj k Franjovi koči.

"O, Vojko, ste se vrnili s potrebe," ga je pozdravil kapitan, ko je vstopil. "Ravno smo se dogovorili, da bomo do zob oboroženi počakali na Metko v blagovnici Sportina, in jo presenetili z metkom, če bo treba." Ob tem je zarezgetal od smeha in prislil, da to naredijo še ostali.

"Pa bo prišla tja?" je vprašal Vojko.

"Seveda," je trdil Franjo. "Zasvojena je z nakupovanjem čevljev. Tudi če bi bila prikovana na podmornico, bi morala enkrat na teden priti pogledat, če imajo kako razprodajo."

"Kapitan, mi pokažete malo časovni strojček?" je tedaj Vojko videl, da mora svoj plan nujno izpeljati, saj je Metka v smrtni nevarnosti.

"Ne," je kapitan zelo jedrnato odgovoril, kot je jedrnat spisek avstralopitkov z magistrsko izobrazbo, zapisanih v zgodovino.

"Zakaj pa ne?" je užaljeno dejal Vojko. "Mi ne zaupate? Ste že pozabili, da sem vam jaz dal enkrat C-P bajalico za dobro misije, čeprav sem se težko ločil od nje? Ste pozabili, da sem razvozlal govorico prapižmovke in nas rešil pred pogubo? Ne morem verjeti, da ste tako plitvi in nezaupljivi - kot da bom naredil s strojčkom kaj nepričakovanega..."

"Jaz bi ti ga že dal, Vojko. Ampak ga nimam pri sebi," je kapitan mirno kot sedirana želva pri maši odgovoril.

"Ampak, ampak... Lahko grem še enkrat na stranišče?"

"Ce ne bi vedel, da bo odgovor 'zelje', bi vas vprašal kaj zaboga ste jedli danes," je dejal Zeljko ozlovoljeno. "Pojdite, pa brž, in hitro opravite."

Vojko je stekel za grmovje in se kravoportiral na ladjo. Uporabil je tihi režim kravoportiranja, kjer proces malo dlje traja, ampak kravoporter zamuka le v šepetu. To se je izkazalo za dobro potezo, saj ga nihče od posadke ni slišal. Znašel se je spet na ladji in prihrumel do računalnika.

"Računalnik, rekel si, da ima kapitan strojček pri sebi."

"Kakšen strojček?"

"Strojček za potovanje po času."

"Kaj je z njim?"

"Kje je strojček za potovanje po času?"

"Kapitan ga ima pri sebi."

"Ne, nima ga," se je Vojko razburil že kot komunist pri ogledu jaslic. "Sem ga vprašal in strojčka nima pri sebi."

"Seveda ga ima, pri sebi v sobanah," je pojasnil računalnik.

Vojko se je razburil tako, da niti ne moremo primerjati s čimerkoli, saj je bila to čisto nova stopnja razburjenosti. Vojko je stekel do strojčka in nastavil nekaj parametrov in pritisnil. Znašel se je nekaj ur poprej, medtem ko so na mostu njegovi kolegi, skupaj z že spečima Metko in Alijem, počasi zaključevali zabavo.

"Zdaj bom bil moral le počakati na Alija in Metko, ko bosta bila prišla do računalnika in bil moral preprečiti njuno nakano."

Izzven stavka se mu je zdel nekoliko čuden. "Prekleto!!! Spet sem bil pristal v predpretekliku."

Hitro je pritisnil nekaj gumbov in znašel se je še minuto bolj nazaj v preteklosti. Tokrat ni bil več v predpretekliku. Že nekaj minut kasneje se je Ali prebudil in šel bruhat. Po tem dejanju se je polil še z vodo, saj ga je zaradi popite pijače po telesu vse srbelo. Šele nato se je odpravil buditi Metko. Ko jo je Ali uspešno prebudil, sta se odpravila vohljati po ladji. Ni trajalo dolgo ko sta naletela na Vojka. Zelo začudeno sta se pogledala, saj sta ga nedolgo nazaj videla ležati v poveljniški reki. Srce jima je začelo razbijati kot ambiciozni kamnosek od kombinacije razburjenja zaradi uzrtja prelepe Vojkove pojave in strahu pred tem, da je kaj posumil.

"Pozdravljen, Vojko," je rekla Metka navidez mirno.

"Pozdravljena... Vesta, vem za vajine načrte, zato kar lepo pozabita nanje."

"Kakšne načrte?" je Ali skušal igrati tretjo osebo.

"Načrte, da nas opeharita za nekaj izumov in na račun njih obogatita."

Oba sta zelo ogorčeno odreagirala, nato pa je Metka zagotovila in obenem pobožala Vojka po roki:

"Vojko, saj veš da ti ne bi nikoli storila česa takega."

"Da, res je," je tudi Ali pobožal Vojka po roki.

"Ne lažita, prihajam nekaj ur iz prihodnosti in videl sem, kaj sta storila..."

Takoj ko ju je Vojko prepričal, da je res potoval nekaj ur nazaj v prihodnost in so v ta namen obiskali njegovega spečega in mrtvo pijanega dvojnika na mostu, sta oba osramočena pogledala v tla.

"Ce sva to res storila, se opravičujeva."

"Poleg tega, da ogrožata stabilnost vesolja, ker spreminjata prihodnost, sta zato tudi v smrtni nevarnosti - naša posadka vaju namreč skuša po tem odkriti preko Franja in tudi ubiti, če je treba."

"O, groza," je bila Metka srednje šokirana. "Sicer pa čisto podobno Franju... In ti si celo tvegal pot skozi čas, da naju posvariš..."

"No... Seveda," je dejal Vojko in zardel. Metka ga je zopet začela božati po roki, nato ga je začel božati tudi Ali. Nato je Meta nadaljevala proti prsim in za njo tudi Ali. Nato so šli vsi v Vojkove prostore in si privoščili krepak in znojen seks v troje, ki ga zaradi morebitnih mladih bralcev ne bomo opisovali.

Vojko se je zbudil kasneje z groznim glavobolom in okoli njega so ležali prav tako pijani člani posadke, ki so se tudi prebujali... Oprostite, to je napačen Vojko. Nas seveda zanima Vojko, ki je bil deležen odličnega seksa v troje, kajne?

No, Vojko se je zbudil kasneje z groznim glavobolom in okoli njega so ležale razmetane preznojene rjuhe. Glava ga je bolela zaradi velike buške, ki jo je tam imel. Po nekaj minutah je po najboljših močeh zložil skupaj dejstva in ugotovil, da sta ga Metka in Ali močno opeharila in... da, tudi strojček sta mu odtujila. Toda Vojko ne bi bil Vojko, če bi kar tako izgubil glavo. Namesto tega se je odločil, da bo še malo počil in šele nato razmišljal kako bo prišel v prihodnost.

V prihodnosti se je kmalu zatem, ko je Vojko šel na stranišče, oglasila Angelca: "Ali bi kdo rad skodelico čaja? Franjo, če dovolite, bi šla skuhat čaj v vašo kuhinjo."

"Ni problema," se je oglasil Franjo. "Samo, da ne bosta z Vojkom počela kakih neumnosti." Ob tem stavku se je zasmejal kot s smejalnim plinom zadeta hijena.

"Ne skrbite. Z Vojkom ne gojiva takih čustev," je odgovorila Angelca in odšla. Tam je takoj šla iskat Vojka in ga seveda ni našla. Kmalu se ji je posvetilo, kot se posveti magnezij, če ga segreješ z varilnim aparatom, kam je odšel Vojko. Tudi sama se je prežarčila na Mater Štefko. Uporabila je podoben postopek kot pred njo Vojko, le da je ona brez težav našla časovni strojček iz nove variante preteklosti. Znašla se je na ladji ravno v trenutku, ko je Vojko ponovno legel na počivanje. Seveda ni vedela, če je to pravi Vojko ali ne, zato se je hitro skrila v svoje prostore in uporabila računalnik.

"Računalnik, kje se nahajata Ali in Metka?"

"Na Zemlji," je odgovoril računalnik.

"Kje točno se nahajata Ali in Metka?"

"Ravnokar sta izstopila iz Matere Štefke," je bil tokrat natančnejši računalnikov odgovor.

Hitro se je Angelca pognala za njima kot zajec, ki beži pred čredo steklih bizonov. Cez nekaj minut ju je dohitela.

"Ali, Metka, počakajta," je zavpila za njima kot John McEnroe, ki mu je sodnik nepravično odvzel točko.

Prestrašena sta se Ali in Metka začuda res ustavila.

"Kaj pa je? Samo malo, ali nisi ti pravkar spala na poveljniškem mostu?"

"To je druga instanca mene oz. sem le jaz prišla iz prihodnosti."

"Kaj, ti tudi?"

"Ja. Kdo pa je še prišel?" je vprašala Angelca kljub temu, da je že vedela odgovor.

"Vojko," sta takoj odgovorila Ali in Metka enoglasno kot dobro treniran zbor dunajskih dečkov.

"Se mi je zdelo."

"Zakaj si pa prišla nazaj v preteklost?" je zanimalo Alija.

"Ker si mi blazno všeč," je povedala Angelca.

"Misliš resno?" je bil presenečen Ali.

"Seveda, poleg tega pa vaju moram posvariti pred ponorelim Franjom in našo posadko, ki vaju iščejo v prihodnosti... Všeč pa si mi zelo, že vse odkar sem te spoznala."

"Tega ne morem več poslušati," je odgovorila Metka in pomežiknila Aliju. "Počakala vaju bom za Franjovo napol podrto kočo. Pa pohitita."

Ali in Angelca sta jo gladko preslišala in zato je Metka že nadaljevala pot sama.

"Zelo sem počaščen, Angelca," je dejal Ali. "Samo... Veš, meni..."

"Mogoče le še nisi srečal pravega dekleta," je dejala Angelca in ga milo pogledala kot zvest kuža gleda dobrega gospodarja.

"No, to je že možno, ampak nedolgo nazaj sva že z Voj..."

Ta pogovor je trajal še nekaj časa in ni trajalo dolgo, ko se je že v bližnjem grmovju odvijala čutna interakcija med Angelco in Alijem.

"Neverjetno, take hitrosti nisem občutila še nikoli v življenju," je po končanem dejanju komentirala Angelca, prijetno utrujena. "In take moči."

"Veš, sem dvigovalec uteži, morda zato," je odgovoril Ali, prav ponosen nase, saj se takega ni poznal.

Angelca je tipala njegove mišice in malo za tem sta bila pripravljena še za eno rundo.

"Prav res, neverjetno," je Angelca po drugem dejanju zadihano ugotavljala. Naslonila se je nazaj na Alija in zaprla oči. Nenadoma pa jo je nekaj spreletelo bolj od krogle v glavo. "Ali?"

"Hm?"

"Zakaj bi Metka rekla, da naju bo čakala za Franjovo napol podrto kočo? Ko sem ji ravno rekla, da je ponorel?"

"Ne vem," je Ali vznemirjeno kot obkoljena gazela rekel in zlezel izpod Angelce.

"Ni in ni mi jasno," je rekla in se čohala po glavi. Nenadoma je nastala trda tema in nič se ni več dogajalo, zato je morda bolje bodisi če dogajanje preusmerimo z Angelce na katero drugo osebo bodisi če počakamo, da Angelca okreva od težkega zahrbtnega udarca po glavi in pride nazaj k zavesti. Pa poskusimo oboje, v navedenem vrstnem redu.

Vojko - tisti, ki je ležal udarjen po glavi med razmetanimi rjuhami - je brž vstal in pritekel na most, kjer je našel pol posadke iz preteklosti budne in nekoliko zaskrbljene.

"Vojko? Še en Vojko?" je zmedeno vprašal Robertino iz preteklosti Vojka iz prihodnosti.

"Ja, vem, vem, prišel sem nazaj z žepnim strojčkom, da vas posvarim."

"Ali in Metka?"

Vojko je bil jezen na njiju, kako sta ga lahko tako grdo prevarala, zato je razložil vse o ukradenih izumih.

"Torej ju moramo najti, preden naredita kakšno škodo," je dejal kapitan.

"Kako pa?" je zanimalo Robertina.

Še preden je lahko Vojko povedal svojo tezo, je kadet močno rignil, kot bi na dušek spil liter piva, in ven je padla kepica sluzi, ki se je počasi spremenila v mladega starca.

"Jaz sem na srečo mladi vrač in tukaj imam napravo, ki vam bo v vaši ekshibiciji pomagala. Imenuje se bajeslovni arhaični iskalec ...".

"Ja, ja, vemo," je dejal Vojko iz prihodnosti. "Lahko kar greste."

Vraču ni bilo prav nič jasno, počutil pa se je zavrženega kot počena WC školjka.

"Kako to mislite, že veste?"

"Dolga zgodba, v kateri nastopa potovanje skozi čas," je dejal Vojko. "Samo meni se ne da še enkrat poslušati vaših traparij."

"Gotovo vam lahko še s čim pomagam... Izvolite bajalico," je dejal z upanjem vrač.

"Tudi te ne rabim, ste mi jo že v prihodnosti dali."

"Ampak, moram vam kako pomagati... Nikoli se ne pojavim zastonj," je bil vrač užaloščen kot zlata ribica v pikantnem golažu.

"Žal mi je, ampak tokrat nimate nič koristnega za nas," ga je skušal Vojko odpraviti kot potrebni starejši brat mlajšega želi odpraviti v kino, da bo lahko sam z dekletom.

"Gotovo še česa ne veste..." se vrač ni dal. "Da ste povzročili vojno med Američani in Talibani?"

"Tudi to vemo," je ponosno deklariral kapitan in potiskal vrača v replikator, da bi izginil.

"Da sta Ali in Metka v resnici Foger-Bogra?" je še uspel reči vrač, preden se je depliciral.

"Tudi to vemo," je prav tako ponosno dejal Vojko. "Tale vrač počasi izgublja svojo ostri... Ali in Metka? Foger-Bogra?"

"Nemogoče, saj sta..." je bil Robertino delno brez besed.

"Seveda, zato sta nam prekrižala pot, da nas ustavita pred našim ciljem, da ju ustavimo," je povedala Inge, tako da sta se računalnik in kadet zaciklala. "In zato sta ukradla izume, da bosta spremenila prihodnost do nerazpoznavnosti."

Vojko je tedaj kozlal po tleh, kamor se je ravno ulegel Pohorabin, da si bo še malo pozdravil mačka.

"In jaz sem spal z njima," je z gnusom v glasu in predvsem v ustih, ki so bila še vedno uzmazana od bruhanja, dejal. "Z obema!!!" je poudaril in še enkrat bruhal. Tokrat na Marnogo, ki se je iz enakega razloga kot Pohorabin ulegla ravnokar na tla.

"Kaj??" je presenečeno vzkliknila celotna posadka in tokrat so še ostali bruhali po tleh kot vidre, ki pojejo pokvarjene ribje konzerve z vsebino vred.

"Jaz ne bi nikoli spal s Foger-Bogrom," je z gnusom rekel Vojko iz preteklosti.

"Očitno si oz. boš oz. bi spal, če ne bi vedel, da sta Foger-Bogra, pametnjakovič," je rekel Vojko iz prihodnosti.

"Mogoče imaš pa prav," je tiho rekel drugi Vojko.

"Pustimo zdaj to nesmiselno debato ob strani," je rekel kapitan iz preteklosti. Glede na to, da je trenutno prisoten le en kapitan, ga bomo imenovali le kapitan in ne kapitan iz preteklosti.

Celotno poveljniško reko je bilo seveda treba ponovno očistiti in tudi tokrat je bila za to nezavidljivo nalogo zadolžena Inge. Med čiščenjem so ostali uprizorili v kuhinji še en došek. Po čiščenju je celotna posadka in še Vojko iz prihodnosti prišla na poveljniško reko. V tem trenutku se je tam pojavila še Angelca iz prihodnosti, ki se je malo pred tem zbudila z veliko buško na glavi.

"Vsi, hitro moramo prestreči Alija in Metko, ki sta ukradla izume," jih je svarila.

"Vemo," so vsi brezbrižno odgovorili kot lenivci na trdnem hrastu.

"Kaj sem jaz tudi prišla iz prihodnosti nazaj?" je dejala Angelca iz preteklosti.

"Ja, prišla sem ravno, da vas posvarim."

"Izvedeli smo, da sta Foger-Bogra ravno Metka in Ali, ki sta prevzela podobo pravih Metke in Alija," jo je, ali bi bilo morda celo bolje reči, se je obvestila svetovalka.

"Kaj!?" je Angelca iz prihodnosti zarikala kot z opekama steriliziran bikec. "Foger-Bogra? Ampak, jaz sem ravnokar spala z Alijem," ob tem je bruhnila po tleh in malo tudi po kapitanovih svetleče zlakiranih čeveljcih, ki so bili del uniforme.

Angelca iz preteklosti je že hotela reči, da ona tega ne bi nikoli mogla, pa se je k sreči spomnila, da se je enkrat tako že Vojko osmešil. Nato so vsi vprek spet bruhali in Inge jim je zabičala, da je ta dan zadnjič čistila ladjo.

"Moramo ju najti in uničiti," je modroval kapitan. "Toda, lahko spremenita obliko kadarkoli in v karkoli... Pa tudi če ju najdemo, kako uničiš Foger-Bogra?"

"O uničenju bomo razmišljali, ko ju najdemo," je predlagal Vojko.

"Se strinjam," je dejal kapitan. "Kako pa ju bomo našli?"

"Saj imamo bajalico, ki smo jo dobili od vrača," je rekel Vojko.

"Računalnik, kje sta Ali in Metka?" je vprašal kapitan.

"Ne boste ju našli," sta enoglasno rekla Vojko in Angelca. "Smo ju mi poskušali iskati na enak način."

"Kako pa naj jih sedaj iščemo?" je z zanimanjem rekel kapitan.

Tedaj je poveljniške reke prilezla ogromna rakovica in se počasi spremenila v mladega starca.

"Jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom kljub vaši nehvaležnosti pomagal."

"Ne vem, če nam lahko kakorkoli pomagate," je dvomljivo rekel Vojko.

"Vem, naprimer, kako bi lahko poiskali Metko in Alija."

"Ta informacija bi bila za nas zelo koristna," je rekel kapitan. "Kako?"

"Vi ste vedno bajalici postavili vprašanje o tem, kje se nahajata Ali in Metka."

"Ja. In kaj potem?"

"Ali ne razumete, da to nista Ali in Metka, ampak sta samo spremenjena v njiju?"

"Seveda razumem. In kaj ima to veze z iskanjem?"

"Vi ste pa res brezupen primer," je dejal vrač. "Premislite, kaj sem vam povedal. Uničili ju boste lahko z Marnogino pomočjo. Malce razmislite - če vam vse povem, potem ne boste počeli neumnosti in jaz se ne bom zabaval. Se vidimo."

Po teh besedah in par sekundah krohotanja se je vrač spremenil v hobotnico in zaplaval v poveljniško reko. A ker je bil pri tem rahlo nepreviden, ga je skoraj povozil trajekt, ki je ravno v tistem času plul vzdolž reke.

"Ja, seveda," je dekodirala vračeve skrivnostne besede Inge. "Bajalico moramo vprašati, kje sta Foger-Bogra in ne Ali in Metka."

"Točno tako, Inge."

Tedaj se je Vojko iz prihodnosti zamislil in užalostil kot prehod v zimo pri Vivaldijevih štirih letnih časih.

"Ce bajalica ne reagira na Alija in Metko, to pomeni da sta prava Ali in Metka iz tega časa mrtva," je rekel. "Foger-Bogra sta ju morala ubiti, ko sta prevzela njuno obliko."

Ker ju je zelo vzljubil, je bil res žalosten in je žalost utopil v lastnem soku.

"Bajalica tudi na Foger-Bogra ne trza," je poročal Vojko iz preteklosti. "Sta tudi onadva mrtva?"

"Ne, ampak Foger-Bogra nimata pravih lic," je pojasnil Robertino in ko so ga vsi čudno gledali kot bi imel crknjeno želvo za osvežilec zraka v kabini, je pojasnil še malo bolj: "Vrač je rekel da je to bajeslovni iskalec ljudi, ki imajo normalna lica... Foger-Bogri sploh nimajo lic, kaj šele normalnih."

"Predlagam elegantno rešitev," je dejal Pohorabin. "Naj se kdo od nas prežarči nekaj ur v preteklost in lažna Alija in Metko uniči in jima odtuji časovni razveriževalnik."

"Super ideja," je pohvalil kapitan in bil nad Pohorabinom tako prijetno presenečen, da mu je obljubil povišanje v strojnega analitika drugega reda. "Samo vrač je rekel, da ju bomo uničili s pomočjo Marnoge."

"Potem pa kar Marnogo s seboj vzemimo in jih prepustimo njeni milosti," je dodal Pohorabin ponosno in kapitan je brž sklenil, da je ta ideja manj dobra in mu odvzel napredovanje. Navzlic kapitanovemu mnenju so se odločili in poslali Marnogo za obema Foger-Bogroma. Ker ni niti približno vedela, kje naj bi omenjena osebka našla, se je odpravila najprej v BTC in tam veselo gledala obleke in potem še dalje v Emporium, kjer je še bolj veselo gledala obutev. Po kakih petih urah (navsezadnje je res hitela, zato je trajalo samo tako malo časa) je dobila idejo, da bi lahko Foger-Bogra našla preko Franja, njenega bivšega fanta. Po uporabi bajalice se je Marnoga takoj odpravila proti želenemu cilju. To je bilo obrobje ljubljanskega barja. Seveda je prišla do že prej omenjenega Franjevega prebivališča. Bralci sedaj že mislite, da veste kaj se bo zgodilo, saj je bila podobna situacija že prej. Vendar se motite. Ali pa mogoče ne. Boste videli. Marnoga tega tako ali tako še ni doživela in se zategadelj ni preveč sekirala.

Preden je uspela vstopiti, se je za njo pojavil kapitan.

"Kaj pa delate tukaj, Marnoga?"

"Šla sem do Franja, da mi bo pomagal najti Alija in Metko," je ponosno odgovorila.

"Marnoga... V srednji šoli najbrž nisi blestela kot kak akademski biser, kajne?"

"Ha?" se ji je spodnja čeljust povesila kot dojiljine joške po petdesetem letu.

"Hočem reči, da verjetno nisi bila med najbolj pametnimi."

"No, ja, to res ne, ampak prav slaba pa nisem bila. Res da sem v tretjem letniku dvakrat padla, ampak za zaključni izpit sem naredila sirove štruklje in sem dobila največ točk izmed zadostnih," je povedala, čeprav ni vedela kaj hoče kapitan od nje. "Zakaj pa vas to zanima?"

"Zato, ker si šla v preteklost, ko sta bila Ali in Metka še na ladji!" se je kapitan zadrl. "In ti jih ni bilo treba iti iskat... Samo na hodniku bi jih pričakala in ju onesposobila."

"O, joj, prejoj," je zaihtela. "Tega se pa res nisem spomnila. Ampak, čakajte, potem ste tudi vi prišli iz prihodnosti. Ste ju vi ustavili?"

"Ne, jaz sem šel nazaj samo da te okregam, originalno Angelco smo izbrali in še enkrat poslali nazaj, da ju ustavi."

Tedaj sta se prežarčila pred kočo Ali in Metka, imela pa sta zvezano Angelco v svojih šapah.

"Okej, kapitan, pa nehajmo s temi skrivalnicami, sicer se boste namnožili bolj kot mati gliva kvasovka v gorgonzoli," je dejal Ali z zlobnim izrazom na svojih nepravih licih.

"Angelca!" je vzkliknil kapitan. "Torej ti ju ni uspelo onesposobiti?"

"Seveda ne," je rekel Ali. "Spet je prišla samo seksat, sicer tokrat z laserskim pipcem na najmočnejši nastavitvi, ampak sem bil seveda precej hitrejši."

"Angelca, ti potrebnica ničvredna," jo je kapitan okrcal in Angelca je kazala simptome sramu.

"Tole bomo končali tukaj in zdaj," je dejala enako zlobna Metka. "Res da se ne moreva naseliti v vseh časovnih dimenzijah, ampak lahko pa preprečiva, da se Planetarni svet sploh kdaj rodi in to bova tudi storila z vašimi izumi."

"Kako pa? Saj ne moreta..." je bila skeptična Marnoga.

"Seveda lahko... Že samo s kravoporterjem," se je zarežala Metka. "Živela bova tukaj enkrat kot stola, drugič kot nakit, ki ga bodo nosili vplivni ljudje. Takoj ko bo kdo pokazal kakršenkoli potencial, da lahko človeštvo dvigne na višji nivo, ga bova prežarčila v vesolje... Eventuelno se bo Zemlja izrodila v planet idiotov in degenerirancev."

In začela sta se prav glasno smejati in hrkati.

"Zdaj pa dovolj tega!" je prekinil trenutek Ali in uperil laserski pipec v kapitana. "Končajmo že vaš brezpomenski obstoj."

Ravno v trenutku, ko je s svojo okončino, ki je bila v danem trenutku prst, začel pritiskati na sprožilec, je Marnoga zakričala kot trop z metalcem plamena pogretih srak. Ali je zaradi krika zgrešil kapitana in zadel drevo, ki je lagodno stalo tik za kadetom. Drevesu ni bilo nič hujšega, le zadeta veja se je odlomila in elegantno padla na nič hudega slutečega kadeta. Kadet je tako imel nekaj možnosti za počitek. Istočasno je Marnoga začela panično teči v krogu, elipsi in navsezadnje celo v rombu. Ali in Metka nista preveč čakala in začela teči za njo. Marnoga je skoraj že prišla do gozda, kjer bi zanesljivo pobegnila pred neželenima obiskovalcema Zemlje, ko se je spotaknila v neko korenino prastare smreke. Foger-Bogra sta jo zato brez težav dohitela in sta že pripravila svoje laserske pipce na strel in namerila omenjeno orožje Marnogi v glavo. Svoje krute akcije nista utegnila dokončati, saj sta se nenadoma začela zvijati kot žirafa, ki jo želiš utopiti in istočasno sta spuščala glasove kot ostareli medved, ki se je dušil z dimom v desetem nadstropju stolpnice, kjer je nepreviden deček zakuril stanovanje med igro z vžigalicami. Vzrok dušenja Nezemljanov je bil ta, da sta zavonjala neke neprijetne dišave, ki so bile celo zanju prehude. Ta dišava se je pa sprožila, ker je Marnoga v trenutku, ko se je spotaknila ob vejo, izgubila oba rahlo prevelika čevlja iz Emporiuma z nog, kar pa vemo, ni pretirano lep parfum oz. je zelo hud smrad.

Ali in Metka sta začela izgubljati svojo privzeto podobo in nazadovati v svojo penasto primarno obliko.

"Oprostite, kapitan, takoj se bom obula," je rekla Marnoga, ko je videla izraz gnusa na Zeljkovem licu.

"Ne, nikar, Marnoga, ubili ste ju," je navdušeno dejal kapitan. "Morali bi se tega spomniti že sami, saj je že Inge v zadnji ekshibiciji povedala, da smo tako skoraj uničili njune kolege na Materi Štefki."

Marnoga je navdušeno sedela na tleh in opazovala zelene saje, ki so se širile od njenih nogavic, ter migala s prsti, da je strup še hitreje napredoval v okolico.

"Zato je tudi vrač rekel, da moramo ravno tebe poslati... Zakaj je vedno šele na koncu vse tako jasno?"

Ko sta se Foger-Bogra razlila in vpila v tla, je od njiju ostal samo še časovni razveriževalnik, ki je ležal v trati.

"Kaj pravite na to, da vzameva tole napravo in da se vrnemo že enkrat v svoj čas?" je vprašal kapitan.

"Komaj čakam - vrh glave sem že sita tega časa. Obleke pa sem tudi že nakupila."

"Močno upam, da sta bila to čisto zadnja Foger-Bogra," je še dejal kapitan, preden sta se prežarčila nazaj na ladjo.

Tam so najprej tri dni žurirali, ker je bilo preveč moreče ugotoviti, kako uporabljati časovni razveriževalnik, zato jim je na koncu to pokazal vrač. Žur je bil zanimiv kot kurje oko na podplatih kure, ki so ji predpisali shujševalno kuro ali celo nemara kot muha, ki se muhasto obnaša in ima modno muho. Tako zelo zanimiv pa je bil zato, ker so bili nekateri častniki v več izvodih, ampak težko bi rekli, da je bilo to za naše junake kaj zelo nenavadnega (v primeru nejasnosti glej prejšnje zgodbe - ali pa še bolje, preberi jih).

Prva od preostalih nalog pred vrnitvijo je bila vrnitev svojih duplikatov v njihov pravi čas in to so storili brez večjih zapletov s pomočjo razveriževalnika in svojega strojčka. Edini problem je predstavljala muha, ki je med vračanjem Vojka izpred petih minut priletela v ladjo in skoraj porušila časovno premico. Na srečo je Marnoga tokrat s antižužnim sprejem Flok poskrbela za ubitje insekta v tem in njenem pravem času, tako da časovna premica ni bila več ogrožena.

Druga naloga pa je bila preprečiti strmoglavljenje letal ob njihovem prihodu. V ta namen so se vrnili v čas, ko so prileteli nad Ameriko. Tam so dokaj kmalu zagledali svojo ladjo Mater Štefko iz prejšnjega časa, ki je ravno letela skozi ozračje. Hkrati so zagledali tudi obe letali, katerima se je zelo hitro zmanjševala razdalja od Matere Štefke.

"Solicist, takoj pripravite fotonski žarek, da bomo streljali na našo prejšnjo ladjo," je ukazal kapitan.

Vsi ostali člane posadke so prebledeli kot v varikino namočena majica.

"Toda, kapitan, če bomo ladjo uničili, bomo izginili tudi mi," je panično dejala Inge.

"Kako ste pametni," je ironično dejal kapitan. "Saj jih ne bomo uničili, samo smer jim bomo spremenili."

"Kaj pa, če bo šlo kaj narobe?" je prestrašeno dejal Robertino.

"Dobro, da ste me spomnili," je dejal kapitan. "Kadet, takoj se poberite v svojo sobe in ne dotikajte se ničesar."

"Zakaj pa?" je vprašal kadet.

"Ker ste že tolikokrat uničili kak planet, ladjo in tako naprej, da ne želimo imeti več opravka s tabo."

Kadet je užaloščen odkorakal v svoje sobane.

"Sedaj pa le pripravite fotonski žarek," je ponovno ukazal kapitan.

"Je že pripravljen," je dejal Solicist.

"Streljajte tik nad desni motor, da bo ladja samo malo spremenila smer."

Ukaz je bil izvršen in ladja je elegantno zavila na levo in se izognila obema letaloma, ki so ju prej sestrelili.

"To je sedaj rešeno, lahko se prestavimo na drug časovni dogodek, ki ga je treba rešiti," je zadovoljno dejal kapitan.

"Kapitan," je zmedeno dejala Inge. "Obe letali sta se spet zaleteli v nebotičnika."

"Kako, saj smo se jima izognili?"

"Ladja se ju ni niti dotaknila," je pojasnila Inge.

"Potem nam ne bi bilo treba sploh izvajati te akcije," je dejal kapitan.

"Res je," je dogovorila Inge. Vsi so tiho gledali na prikazovalnik. "Torej so res krivi Telebani."

"Zdaj je, kar je," je dejal kapitan. "Pojdimo rešiti nek drug dogodek."

"Katerega pa moramo še rešiti?" je bil začuden Vojko kot kamela s tretjo grbo.

"Naš prihod v prihodnost," se je glasil kapitanov zviti odgovor in švignili so skozi čas kot koža, mazana s pomlajevalno kremo s preteklim rokom uporabe. V prihodnosti so imeli še nekajdnevno zabavo, da jih je dohitel kavzalni val, saj niso želeli videti, kako izgleda njihov čas po vmešavanju Foger-Bogrov. Verjamemo, da to bralce zelo zanima, toda če želite brati kaj takega, raje vzemite v roko kakšno znanstveno fantastično čtivo.

General Zapohek jih je pričakal z odprtimi rokami. Bil je namreč na operacije menjave nadlahtnic in so mu jih ravno takrat vstavljali v roki. Seveda se ni spomnil, da jih je kdaj poslal na kakšno tako misijo, dobra stvar pa je bila, da tudi za Foger-Bogre ni nihče slišal. Izgledalo je, da je vse v najlepšem redu in skladno s svetom, ki so ga zapustili, ko so se podali na misijo. Edino na vsakem vogalu je bila po novem avtopralnica, čeprav ni nihče imel avta, toda bili so si enotni, da to ni ravno kakšna velika sprememba, posledice njihovih dejanj pa so bile preveč težke za analizo, da bi se spuščali v detajle. Poleg tega, da se je akvarijem po novem reklo stronhible, so ugotovili tudi da so zopet v modi antisnovne navijalke za lase in usnjeni štruklji. Slednji so bili čevlji, ki so bili sicer popularni v začetku dvatisoč dvestotih let, tako poimenovane zaradi svoje šaljive oblike in šaljivega materiala.

"Casovni razveriževalnik moramo uničiti," je dejal kapitan. "Tokrat smo komaj rešili razdejanje, ki so ga hoteli pustiti Foger-Bogri."

"Se strinjam - čas naj enkrat za vedno ostane tak, kot ga poznamo," je rekel Robertino.

Hoteli so ga razbiti na razne možne načine, a izkazalo se je, da je stvar zelo trdoživa. Dali so ga celo v kompresor zelja, pa je ven prišel čisto nepoškodovan.

Nato je Inge prišla na odlično idejo, naj ga dajo kadetu in priredijo zabavo. Takrat se namreč uniči marsikaj. Tako so tudi storili in od tedaj nihče ne ve, kaj se je z razveriževalnikom zgodilo.

Velja pa omeniti, da so kar naenkrat vrabci začeli leteti bočno in da je v zgodovini zapisano, da je imel Primož Trubar v 16. stoletju prvi svojo punk skupino.

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :