Planetarne ekshibicije

Epizoda IV: Inguljčica in sedem posadčkov

Robertino je globoko vdihnil čist zrak, kot kak od tistih globinskih sesalcev, ki vam jih ponujajo v prezentacijah na domu, v katere vas prepričajo z obljubo, da vam ne bo treba ničesar kupiti, kar se seveda ob izvajanju same prezentacije izkaže za nemarno laž. To pa je tudi najbolj originalen začetek katerekoli od zgodb planetarnih ekshibicij, samo poglejte si to - 42 besed v 5 podrednih zvezah, še sam Toporišič tega ne bi zmogel.

No, bolj zveste bralce verjetno zanima, zakaj je pomembno da Robertino vdihava zrak, saj je to tudi prej že ves čas počel, pa nismo temu nikoli posvečali pozornosti. Ta zrak je bil tako poseben, ker je bila posadka Matere Štefke spet po dolgem času na Zemlji in Robertino se je rad vračal tja in jedel pravo hrano, dihal pravi zrak in se pustil greti pravemu soncu kot kakšna nemška zavaljena turistka na Jadranu. Posadka je prišla na Zemljo, ker jih je tja povabil oz. naduto poklical podgeneral Pepči Smrkovnik, namestnik generala Zapohka, ki ga ljubitelji teh zgodb vsi poznamo.

Medtem ko je kapitan sestankoval z višjim svetom PE in Pepčijem, so naši junaki uživali v turistični rivieri Čatežkih nuklearnih vrelcev. Inge se je z otroki spuščala po toboganih, Solicist, Pohorabin, E. Strada in Estra.da so poležavali na soncu ob ritmih koplerutskih sedem osminskih valčkov, ostalih članov posadke pa nismo spremljali in so se podili bogvekje.

Robertino je končno nehal z vdihavanjem zraka in ker še vedno ni dočakal Inge, si je sam razprostrl plast kreme Mun Six čez hrbet z razmazilko. Razmazilka je bil star izum, ki je služil praskanju in vtiranju raznih mazil v hrbet, saj je znano da človeška anatomija in telesna zgradba otežkoča seganje z rokami čez celo površino hrbta. Kreme mu je med mazanjem zmanjkalo in izkazalo se je da je zato kriv kadet, ki je odkril da po toboganu veliko hitreje leti, če je dobro naoljen. Pa tudi Breda je dobila par idej kaj narediti s kremo in Nacetom, a jih tu ne bomo omenjali, če je slučajno kdo od bralce ravno jedel.

Med preklinjanjem je Robertino v daljavi uzrl kapitana, kako se je materializiral ravno v naročju neke ogromne debeluške, ki se je prevrevala v jacuzziju. Hitro je splezal ven in stekel proti Robertinu, ta pa je nelagodno vstal, saj je videl da gre za nekaj zelo pomembnega.

"Prvi častnik," je zadihano dejal kapitan. "Hitro moramo od tod. Kje so ostali?"

"Kaj pa je narobe?" je bil firbčen Robertino.

"Vse vam razložim na Štefki, cela varnostna služba sveta PE me preganja."

Robertino in kapitan sta skušala najti vse člane posadke, da bi jim zabičala naj se oblečejo v uniforme, da jih bodo lahko spoznali preko broške in kravoportirali na ladjo. Ker so otroci od Angelce vedno znova hoteli nazaj na tobogan, je kapitan našel prav bistro rešitev. Z Robertinom sta se kravoportirala na ladjo in zraven prenesla tudi čisto vse goste Čatežkih nuklearnih vrelcev. Bil je zanimiv pogled na 10 tisoč ljudi, ki so na poveljniškem mostu stali s topimi pogledi v samih kopalkah in jim je bilo jasno manj kot redkvici o kvantni fiziki. Druga faza odlične rešitve je bila kravoportacija vseh nečlanov posadke nazaj v Čatež. In ravno prav hitro jim je uspelo, saj je pol minute za tem ko je kapitan lastnoročno vtipkal pot neznano kam, v Čatežu že mrgolelo varnostnikov.

"Zdaj pa nam pojasnite, kapitan," je prosil Robertino, ko so si malo oddahnili. "Čemu taka naglica?"

Minilo je kar nekaj časa, da so se sporazumeli da z 'naglica' ni mišljena žena od naglja, temveč hitro odvijanje nečesa.

"Slabe novice imam," je kapitan tiho dejal in sicer tako tiho, da je moral trikrat ponoviti. "General Jurij Zapohek... je umrl. Predvčerajšnjim v spanju."

Vsem je vzelo sapo. Izkazalo se je, da ne zaradi novice, temveč ker je kadet nekaj narobe pritisnil in se je iz zgornje polovice ladje izsesal ves kisik. Kmalu se je stanje normaliziralo skupaj s kadetovo buško.

"In zdaj je postal general Pepči Smrkovnik... In to je slaba novica."

"Zakaj je to slaba novica?" je zanimalo Inge.

"Se spomnite, ko smo imeli sojenje zaradi naših ne preveč čudovitih dejanj, kjer je bilo nemalo ladij in planetov uničenih?"

"Ja," so polglasno odgovorili čalni posadke Matere Štefke.

"Kot veste, je bilo takrat sojenje prekinjeno."

"Ja," so s sumljivim pogledom odgovorili člani posadke.

"Zdaj se je general Pepči odoločil, da bo obnovil sojenje in nam zadal zasluženo kazen."

Sledil je osupljiv vzdih vseh članov posadke, zaradi česa je zmanjkalo kisika po celi ladji za trenutek in je dizelsko jedro ugasnilo in so morali kajpak ponovno startati pogon. To ne bil noben poseben problem, če ne bi med vzdihovanjem kadet posrebal celotno zalogo dizel goriva, ki je bila zraven fergazerja. Tako so morali počakati še nekaj minut, da je bil rezervar ponovno napolnjen in so nadaljevali pot proti zastavljenemu cilju.

"Kapitan!" je zaklical Vojko.

"Kaj je?"

"Zasleduje nas cela čreda zemeljskih ladij in mislim, da nas ne želijo le pospremiti do cilja."

"Zakaj to mislite?"

"Ker so vsa plovila znamke Divji Veper 3e, ki je namenjena izključno za zajem bežečih ladij in so zelo dobro oboroženi."

"To pa gotovo ni dobro znamenje," je pametno pripomnil Robertino.

"Se strinjam," je odvrnil kapitan. "Takoj moramo skovati načrt v sejni sobi, kako se jih bomo otresli."

"Takoj pokličite kovača," je zaklical kadet.

"Kakšnega kovača?" je začudeno pogledal kapitan.

"Saj ste rekli, da moramo skovati načrt, ne?" je odvrnil kadet.

"Kadet, ne morem verjeti, kako si butast." je rekel kapitan. "Takoj pridite vsi v sejno sobo."

Ker se je kadet hotel zaradi neumne izjave odkupiti kapitanu, je vse skupaj prežarčil v sejno sobo, da ne bi hodili, žal pa to ni bila sejna soba na Materi Štefki, temveč v parlamentu na Zemlji, kjer so se ravno pogovarjali o njih. Predsednik zbora jih je prijazno pozdravil, še preden pa je imel kapitan čas okregati kadeta, pa jih je že zajela varnostna služba, točneje nekaj njenih varnostnikov, kot zajame Marnoga z žlico cmočke iz juhe.

"Posadka Matere Štefke," je dejal najbolj mutantski od vseh varnostnikov, "na pobudo generala Smrkovnika ste aretirani zaradi zločinov proti človeštvu."

Vsi so se zaskrbljeno spogledali, ampak resnično mislim 'vsi', in to je trajalo kar nekaj časa, saj jih je bilo navsezadnje le 150 in preprosti izračuni nam povedo, da če traja pol sekunde, da se s človekom spogledaš in da se mora vsak od 150-ih spogledati z vsakim drugim, potem to nanese (150*149/2)-krat po pol sekunde in to je reci in piši (ali pa tudi ni treba, saj je že tukaj enkrat napisano) 5587 sekund in pol ali približno 93 minut ali približno uro in pol. No, ura in pol pa že je 'kar nekaj časa'. Če mislite, da ni nujno, da se ljudje spogledujejo po vrsti eden po eden, saj se jih lahko več naenkrat in zato ne rabijo ure in pol, potem ste en navaden pikolovski piflar in pojdite raje brat Vojno in mir.

Posadko so strpali v velik zapor, ampak resnično mislim 'velik', saj jih je bilo navsezadnje le 150 in preprosti izračuni povedo, da če eden od njih potrebuje za normalno neklavstrofobično životarjenje dva kvadratna metra, je to 300 kvadratnih metrov, plus toaletni prostori plus kaj tretjega... Skratka, dojeli ste da je bil zapor res velik. Nehajmo s tem.

Kadet je ležal pretepen na svojem ležišču in Breda mu je lizala rane, ki so se dodatno zagnojile, ker jih je razpraskala in gratis okužila s svojimi z bacili bogatimi ščetinami. Kako je do tega prišlo, je prepuščeno bralcu, kapitanu pa začuda ni bilo nič - morda je ravno Breda odšla na stranišče ali kaj podobnega.

"Joj, prejoj, kaj bo z nami?" je zaihtela Inge.

"Najbrž nas bodo obsodili in usmrtili," je ugibal Robertino in tako Inge nehote pahnil še v večjo paniko.

"Ali lahko to storijo?" je bila Angelca začudena kot severnoetiopijska začudena kokoš. Posebnost te kokoši je to, da se natanko enkrat na deset let začudi in to želijo poslikati vsi turisti, ki tja pridejo, pa tudi tisti, ki ne pridejo, seveda to želijo.

"V tem primeru najbrž da. Le seštejte malo, kaj vse je kadet uničil v naši karieri, pa smo zamolčali."

"Kadet, za te stvari boš kar sam odgovarjal," ga je svaril kapitan, kar je čisto druga stvar kot 'zvaril'.

Tako je minevala sekunda za sekunda in minuta za minuto, dokler ni čez pol ure prišel sam general Smrkovnik. Bredi je v vsem tem času že pošteno zrasla brada in dlake na prsih.

"Pozdravljeni, junaki," je slabonamerno, hudomušno in dobrovoljno rekel general in naročil straži naj jih odklene ter vklene. Prihranili vam bomo podatke o tem, koliko časa traja da vkleneš 150 ljudi, ampak ko so bili vsi vklenjeni in je bila Breda že res zelo potrebna britvice, so bili končno pripravljeni na sprevod do sodne dvorane. Dvomljivo so stopali eden za drugim in ko so vstopili v dvorano, so videli vojaškega sodnika. To ni bil nihče drug kot general Smrkovnik, ki je po vklenitvi pohitel po drugi poti v dvorano in tam ustvaril pravo kinematološko vzdušje, saj so vsi mislili, da stopa na koncu vrste, razen kadeta, ki itak ni nič mislil.

"Pozdravljeni, junaki," je dejal ponovno in se zasmejal z vsemi prejšnjimi pridevniki. Pridevniki so bili podobno, kot je danes porota, in so sedeli v pridevniški skladnji, ki je bila posebna klop z vgrajenimi multimedijskimi zabavnimi centri in igralnimi avtomati, če so se med sojenjem slučajno dolgočasili. Igre so lahko igrali celo med sabo, drug proti drugemu ali tretji proti tretjemu proti tretjemu.

Ko se je vseh 150 ljudi posedlo, se je sojenje začelo z vsemi uradnimi nujnostmi, tudi z otvoritvenim trobentaškim solom Marjana Žitnika in s skladnjezažigalsko slavnostjo, zato so v dvorani že čakali spretni mizarji z znanjem elektronike, da skladenj spet postavijo nazaj.

"Pa naj se sojenje začne," je naznanil general, ki si je medtem za vzdušje nadel prav posebno lasuljo s skodranimi sivimi lasmi. Mimogrede povejmo, da je pričesko generalu uredila daljna sorodnica Alojzije Ajizjola. To je bila še neporočena sestra Alojzine nečakinjeve hčere bratrančeva hči Pepca Ajizjola, ki se je začuda tako kot vsi člani te družine ukvarjala z modnimi dodatki in vsem kar je v zvezi z modo sploh. To jim je pač v krvi. Edino Alojzijin sin očeta tašče pokojne sestre mrzlega bratranca očetov sošolec Pergament Rubikov, je v svoji poklicni poti malenkostno odtaval, saj se je ukvarjal z modi in ne z modo... Na srečo s svojimi modi.

"Kakšno sojenje?" še vedno ni dojel resničnosti položaja kadet in si je kot ponavadi vrtal v nos s palcem na nogi. Njega ni to prav nič motilo, zato pa je motilo ostale prisotne ljudi okoli njega in zaradi znanih razlogov je okoli njega nastal kolobar prostih mest. Dokaj hitro so prišli varnostniki in s pomočjo pendreka prijazno povedali kadetu, da se tega v javnosti ne počne.

"Sodimo vam zaradi zagrešenih dejanj, kjer ste uničili nemalo planetov in vesoljskih ladij," je neprizadeto odgovoril general.

"Aja," se je kadet ugriznil v jezik, tako da še vedno malo težje govori sičnike.

"Torej, posadka Matere Štefke, obsojeni ste, da ste uničili, zažgali, razstrelili ali kako drugače izničili obstoj marsikatere vesoljske ladje, planeta, kolonije. Kako se zagovorjate?"

"Nismo krivi," je dejal kapitan, bled kot eskimova zadnjica, ki še nikoli ni videla oziroma občutila sonca oziroma njegove svetlobe oziroma toplote.

"V redu. V tem primeru se bo sojenje pričelo jutri ob devetih zjutraj. Posadka Matere Štefke, vi pa pripravite zagovor."

"Prav," je dejal kapitan.

Varnostniki so jih pospremili v njihovo sobano, kjer si bodo lahko odpočili in tudi najedli ter se tako pripravili na sojenje. Da ne bo pomote, to ni bila nikakršna hotelska soba ampak zaporna celica. Za večejno pa tako ali tako ni bilo nič pretirano dobrega. Molčali so precej časa, ko se je nenadoma zaslišal krik kadeta.

"Ne prenesem več, na živce mi gre vsa ta tišina, dajmo se raje pogovorit, kaj bomo jutri rekli na sodišču."

"Prav ti je, kadet," je dejal kapitan. "Saj si za veliko večino dejanj kriv prav ti."

Kadet je milo zavekal in Breda ga je čutno objela ter temačno gledala kapitana kot kakšna nategnjena branjevka.

Noč so preživeli zelo stisnjeno in morali so premagati svoj gnus drug do drugega, da so se lahko med spanjem dotikali, saj je bila celica premajhna za udoben spanec tako veliko ljudi prav tako kot je eno jabolko premajhno za tristo črvov. Pohorabin je na lastni koži lahko občutil, da ima njegov sosed kadet prav nemiren spanec, saj ga je neprestano drezal v razne dele telesa in enkrat je celo sesal njegov palec na nogi. Posadka bi dala vse za en žepni replikator, da bi si priskrbela kaj pijače za zabavo, saj doška niso v zaporu še nikoli imeli. Ker pa večinoma niti spali niso nikoli v zaporu, je bilo nekaterim tudi to nekaj novega, kot recimo najnovejši prototip praška Fant za sarme, ki ima posebne mehčalne sestavine, ki kožo paprike tako zmehčajo, da so sarme videti kot bi jih kdo olupil in zato jim cena naglo zraste. Jutro je bilo vseeno odrešilno, ko je v ključavnici zarožljalo in je prišel paznik, da jih pospremi nazaj v sodno dvorano.

"Tole je spisek dejanj, za katere ste osumljeni," je dejal tožilec in vrgel ogromno zvezano čtivo na sodno klop, da je le-tej odpadla stranica in se sesula, ter sodnika generala pokopala pod seboj. Vzeli so si trideset minut pavze, da so generala malo obvezali in da so mu spretni mizarji z znanjem elektronike postavili klop nazaj. Za čtivo pa so naredili posebno jekleno mizico z armiranimi nogami, ki so jo postavili pred sodniško klop in tožilec je ponovil met.

"Torej, tole je spisek dejanj, za katere ste osumljeni."

Tokrat je podlaga zdržala.

"Kaj, vse tole?" je kapitan srepo prebledel in obstrmel v gigantsko knjigo.

Tožilec je izpulil eno stran in začel prebirati:

"Povzročitev mutacije Jon'kra'h'ske antilope... Vam je kaj znano?"

"Hmm... Ne," je odločno zatrdil Robertino.

"Osumljeni ste, da ste dajali omenjeni antilopi piti uranovo impregnacijsko olje. Zaradi tega je mutirala, da so ji čeljusti zrasle naprej in še danes vsakič, ko katera od teh antilop zapre usta, koga ugrizne v uho. Narod je oglušel in glede na to, da so bili izkušeni edino in izključno v izdelovanju visokopreciznih violin, je planet gospodarsko propadel in kupila ga je konkurenca Združenje planetov sedmega oktanta. Tam imajo zdaj zabaviščni park, za božjo voljo."

"Ja, nekam znano se sliši," je priznal kapitan. "Ampak tega je že nekaj let. Kadetu smo naročili, naj očisti in zaščiti okenske police na ladji z impregnacijskim oljem..."

"To je res, ampak medtem ko ste se vi kopali in pili, sem nahranil še antilope... Pa sem moral zamešati vedri."

"Zato so torej vse police še nekaj mesecev smrdele po hrani za antilope!" je prešinilo Robertina. "Sploh nisem upal več odpreti okna v svojih prostorih."

"Hočete reči, da ste pustili Naceta brez nadzora da očisti okenske police, medtem ko ste vi PILI?" je povzel sodnik.

"V bistvu..."

"Zagovarjali se boste lahko kasneje, če preberem še kak drug list iz seznama," je dejal tožilec. "Nelegalno in občutno pretirano kloniranje Naceta Hudoperdnika na Haribskih asteroidih... Vam je to kaj znano?"

"Jaz vam zatrjujem, da še nikoli in nikdar nisem bil kloniran," je zatrdil Nace.

"Tiho bodi, kadet," je zasikal Robertino kot zasika kača, ki ji hočeš na silo odvzeti tri in pol mesece starega mladiča brez nog.

"Zakaj?" je bil užaljen kadet kot pes, ki mu po pomoti poješ kosilo.

"Ker SI bil kloniran in to tisočkrat."

"Jaz? To pa ni res."

"Ja, je res," so potrdili Robertinove besede ostali člani posadke.

Ta pogovor je potekal zelo potiho, tako da jih ni slišal nihče drug.

"Čakam odgovor," je dejal tožilec.

"Na veliko žalost se tega vsi spominjamo razen kadeta," je odgovoril kapitan.

"Zakaj se pa on ne spominja tega?"

"Ker je... Kako bi dejal - malo krajše pameti, če veste kaj mislim," je dejal kapitan hudomušno.

"A, razumem," je dejal tožilec. "Torej, kloni so povzročili ogromno škodo na planetu in tudi Kanonu Xeroxu nemalo psihičnih in fizičnih bolečin."

"Kakšne bolečine?" je zanimalo kapitana.

"Odkar ste zapustili tisti kraj, se Xerox kljub svojim kriminalnim dejanjem neprestano pritožuje vodstvu PE. Povprečno sedemkrat na dan mu kloni uničijo laboratorij, porabili so mu že skoraj vso zalogo hrane, tako da revež strada in še komaj preživi vsak dan. Vsakih nekaj dni ima polomljeno kakšno kost, tako da se še vedno ni rešil mavca odkar ste odšli."

"To je pa res hudo," je odvrnil kapitan. "Sedaj se mi revež celo smili."

"Prav je tako. Videli boste, še žal vam bo za vaša dejanja. Omenjeno pa je bilo eno najhujših doslej."

Kadet je omedlel. Na srečo pa mu tega kapitan ni dovolil in ga je hitro spravil k sebi, da je še naprej poslušal o svojih genialnih dosežkih in njihovih katastrofalnih posledicah. Zvečer so jih gnali v celico, precej utrujene, edino general je od zlobe užival in je bil tako dobre volje, da je šel ponoči na krivljenje stegnenice in puljenje las, da mu je nasmešek vsaj malo uplahnil z obraza.

Kadet je legel v svojo posteljo in ječal, kar je bilo dosti ironično, saj so bili res v ječi.

"Kar cmeraj, nič ne bo bolje," je bil besen kapitan. "Na žalost pa tudi ne za nobenega od nas... Vsi smo v istem kupu dreka."

Breda je zarenčala, pa tudi to ni nikomur pomagalo. Tako so klavrno že drugi večer zaspali, takoj ko je predlagala Inge, da bi Vojko kar vsak dan spal zraven kadeta in je tako na lastni koži čutil kako zoprna je lahko demokracija, ko so se seveda s tem večinsko strinjali vsi ostali, da ne bi bilo treba zraven kadeta spati njim.

In spali so vse, dokler se niso iz hodnika zaslišali težki koraki.

Ko so se vsi zbudili in čakali kaj bo, so ugotovili, da je le čistilka delala svoje nočne obhode z metlo Sweepa.

Spet so vsi zaspali in kadet je spet začel sesati Vojkov palec.

In spali so vse, dokler se niso iz hodnika zaslišali težki koraki.

Nihče ni korakom namenil nič pozornosti, dokler se niso ustavili pred celico in je v ključavnici zarožljal elektronski ključ.

Tedaj so vsi planili pokonci in uzrli sodnega zapisnikarja, ki je že drugi dan beležil s svinčnikom med sojenjem njihov sleherni pogovor. To je bila še vedno najbolj zanesljiva in varna metoda beleženja, zato so bili tudi vsi računalniki in ostali elektronski elementi razen igric, vgrajenih v klopi, na sodišču prepovedani.

"Kaj pa vi tukaj, sodni pisar?" je vprašala Piverli.

"Psst..." Pogledal je oprezno naokoli kot sova Tatinka. "Prinašam vam ponudbo."

"Hvala, nas ne zanima," je dejal kadet z zaspano steklenimi očmi in legel nazaj na Vojkov trebuh.

"Tiho, kadet," mu je kapitan vrgel v glavo blazino, ki je bila v resnici stranica od železne postelje, in ga tako vsaj za nekaj minut utišal. "Seveda nas zanima."

"Čisto preprosto je, dokler ne začnete spraševati preveč," je skrivnostno rekel.

"Morate res tudi tukaj zapisovati naš pogovor?" je zanimalo Solicista.

Tujec se je zamislil.

"Oprostite, to je bilo pa čisto po refleksu..." in spravil je blokec in svinčnik.

"Kakšna je torej vaša ponudba?"

"Torej, ponujam vam svobodo... Samo pristanite na ponudbo in lahko boste svobodni kot vedno... Lahko boste celo tudi bogati... Pravzaprav, lahko boste vse kar želite."

Naši junaki so se začeli navdušeno pogovarjati in pisar jih je jel miriti, saj očitno ni hotel da ga zasačijo v celici kot lahko zasačijo mladega Janezka na še bolj mladi Micki.

"Interesantna ponudba," je bil navdušen kapitan. "Sprejmemo!"

Vsi so prikimavali in bili glasni v znak odobravanja in pisar jih je moral ponovno umiriti kot Prozak.

"Čakajte, niste slišali še kaj morate dati v zameno..." je bil zmeden.

"Vseeno nam je," so si bili enakoglasni.

"Če je pa tako..." je dejal pisar, "...pa podpišite tole medplanetarno in meddimenzijsko pogodbo."

Kapitan je brez vprašanj naredil križec na dnu pogodbe in pisar se je zasmejal ter tlesknil s prsti. Nato je tlesknil še z jezikom. Na koncu pa je na vsakega od njih pripel neprivlačno zarjavelo značko in nenadoma se je Inge znašla v gozdu. Nikogar več ni bilo od članov posadke, niti pisarja. Ni bilo celice, rešetk, niti železnih jetniških postelj ne. V rokah je držala starinsko pleteno košaro, v kateri je moralo biti nekaj naloženega in pokritega s karirastim blagnenim prtičkom. Počutila se je drugačno, mlajšo in manjšo, kot ponavadi. Odložila je košaro, zatipala se je po glavi in ugotovila, da ima lase spravljene pod smešno kapo pravilne oblike in krvavo rdeče barve. Potipala se je po obrazu in zgroženo ugotovila, da je nekaj narobe. Ob pogledu v bližnjem jezeru je ugotovila, da ima strašno iznakažen obraz. Imela je namreč rjave lase, na obrazu pa celo dve očesi. Ni in ni mogla verjeti, da je to res ona in zato se je v jezeru ogledovala še eno uro. Po ugotovitvi, da ne more ničesar popraviti, se je odločila, da bo šla malo pokledati po okolici in bo poskusila najti koga, ki bi ji lahko pomagal. Med preiskovanjem gozda je nenadoma naletela na neko čudno žival, ki je bila kosmata on nog do glave, imela je pokončna ušesa in stala na štirih nogah. Najbolj čudno pa je bilo, ko jo je nenavadno bitje ogovorilo.

"Kam pa kam, rdeča kapica?" je vprašalo bitje.

Inge se je bitja ustrašila in ga tako pretepla, da je bitje zbežalo kot los pred snežnim plazom. Po tej nalogi se je Inge usedla za trenutek. Tedaj ji je šele prišlo na misel, da bi pogledala v svojo košaro. Ob pogledu na vso slastno hrano se ni mogla premagati in je celo malico pojedla. Malo je še preiskovala gozd in prišla pred neko hišico. Iz hiše se je komaj prikrivila s pomočjo večje sprehodne palice starejša ženska, ki svojega veselja ni mogla skrivati, zato ga je kazala naokoli.

"O, končno si prišla, Rdeča kapica. Čakam te že nekaj časa."

"Kdo pa ste vi?" je Inge zmedeno vprašala.

"Ali ne prepoznaš svoje babice, draga?" je dejala babica. "Pokaži mi stvari, ki mi jih je poslala tvoja mama."

"Ne približuj se mi, stara," je Inge zagrozila. "Kje so ostali?"

"Kdo?" je babica jako začudena in razočarana obstala na mestu.

"Ne delaj se nevedno," so Inge popustili živci in s krepko brco je starko zbila po tleh.

"Auuu," je vekala babica, "moj kolk - spet je polomljen."

"No, boš zdaj povedala, kje so ostali?"

"Ne vem o kom govoriš," je starka jokala in Inge je le pomislila, da verjetno govori resnico.

"Kaj pa počnem jaz tukaj?"

"Menda te je mama poslala na obisk k meni, ko pa ve, da sem stara in bolna."

Inge je starki pomagala vstati in jo odnesla v hišo, kjer sta tudi ugotovili, da je vse dobrote pojedla kar sama. Ko sta se tako malo pomenjkovali in je Inge hotela iz ženice izvleči še nekaj dodatnih informacij, se je na vratih zopet pojavilo tisto kosmato bitje. Ko je zagledalo na robu postelje sedeti Inge, je odšepalo nazaj v gozd in zraven cvililo.

"Neumna žival," je komentirala Inge in se zopet potipala po obrazu, ker se še vedno ni mogla navaditi dveh očes.

"Oh, čisto sem prestrašena," je ženica otrplo povedala. "To je bil vendar zlobni volk... Če ne bi bilo tebe, bi me pojedel."

"Torej si tudi ti ugrabljena na nek način?"

"Ugrabljena?"

"Jaz sem se kar naenkrat znašla tukaj, in vsa sem genetsko spremenjena... Ali pa je morda le plastična kirurgija... Morali so me omamiti... Hej, da nima slučajno sodni pisar kakšne zveze s tem?"

"Ljubica, jaz te čisto nič ne razumem," je dejala babica ter Inge pobožala po roki. Šele tedaj je inge odkrila, da ima tudi na roki tetovirano številko 36.

"No, poglej celo tetovirali so me," je Inge pokazala roko babici.

"Nič ne vidim, ljubica."

Na vratih se je končno pokazal še ves zmeden Solicist, oblečen v lovsko opremo.

"Solicist, končno," je Inge skočila pokonci in njemu okoli vratu.

"Inge?" je sumljivo dejal, saj je zaradi sprememb na obrazu ni spoznal.

"Ja, to sem jaz."

"A ti si torej Rdeča kapica?"

"Res sta me tisti grdi pes in stara tako poklicala," je odgovorila. "Kaj pa je to?"

"To je deklica iz stare zemeljske pravljice... Kaj se dogaja, Inge?"

Babica ju je zelo zmedena gledala in poslušala.

"Nimam pojma, tu sem se pojavila takoj, ko smo podpisali tisto pogodbo..."

Tedaj pa se je začelo temniti in še bolj temniti in Inge in Solicist sta izginila.

Marnoga se je pojavila v gozdu in poleg nje je stal zal majhen deček. Opazila je čudne stvari na svojem telesu. Bilo je otroško telo - imela je male ročice, majhen obrazek in nič več posivelih las.

"Uf, kaj pa je bilo zdaj to?" je vprašala in ugotovila je tudi, da tudi njen glas zveni otroško.

Deček jo je zaskrbljeno pogledal in dejal:

"Joj, Metka, tokrat pa ne bova našla poti nazaj domov... Ptice so pojedle drobtinice, ki sva jih drobila sem grede."

Dečel je zajokal.

"Kdo pa si ti?" je rekla Marnoga in se čudila svojemu neverjetno lepemu glasu. Zategadelj je tudi zapela znano pesem Franček Piromanček in to celo trikrat.

"Nikar se ne norčuj, zdaj ko sva se izgubila," je dejal deček. "Kakšno pesem si pa pela? Še nikoli je nisem slišal."

"To je stara pesem, ki sem jo nazadnje slišala nekaj let nazaj," je dejala Marnoga. V tem trenutku je pogledala na svojo roko in videla, kako se številka sto spreminja v sedemindevetdeset.

"Kaj pa imam to na roki?" je nenadoma zazevala kot kompostna jama brez pokrova.

"Kaj pa imaš?" je deček radovedno vprašal.

"Neko tetovažo ali pa samo napis, ampak spremenil se je pred mojimi očmi."

"Kaj je to tetovaža?"

Marnoga mu ni znala odgovoriti, zato ga je gladko ignorirala. Številko je poskusila sprati dol z raznimi tonamenskimi sredstvi, ki jih pa v gozdu ponavadi ni prav veliko. Poskusila jo je sprati z vodo. Ko to ni pomagalo, je poskusila tudi z lubjem, drgnila se je tudi z drevesnimi storži. Nič ni pomagalo, le roka jo je na koncu kar precej bolela. Odločila se je, da bo znamenje za trenutek pustila pri miru in poiskala izhod iz gozda. Janko je še kar jokal, da sta izgubljena in da drobtinic, s katerimi sta označevala pot ni več, nakar je Marnoga iz žepa potegnila Vojkov skenirnik, ki ga je slučajno hranila in tako sta iskala pot in tavala po gozdu. Janko ni še nikdar v življenju videl takšne priprave, kot jo je Marnoga imela v rokah. Imela je polno lučk in oglašala se je kot ponižen kužek. Marnoga je obvestila Janka, da je skenirnik zaznal veliko umetno tvorbo pretežno iz ogljikovodikov in en življenjski znak za drevesi pred njima in čeprav je Janko ni nič razumel, sta res dokaj kmalu naletela na ljubko hišico.

"Poglej, saj to je... hiša iz samih slaščic," je bil presrečen Janko.

Marnogi so se zasvetile oči. Menila je, da bi ji slaščice najbrž šle v slast, kot ji gre itak vsaka užitna in tudi marsikatera neužitna stvar. Hišico je tudi poskusila in mimogrede je izginilo polkno od okna, ki je bilo narejeno iz čokolade.

Iz hiše je pritekla prijazna starka in ju povabila na slastno večerjo. Marnoga se povabilu ni mogla upreti in tako sta z Jankom vstopila v hišico, takoj ko so Marnogo uspeli odtrgati od piškotnega ometa hiše, ki ga je pogrizla po celi južni strani hiše.

Starka jima je prijazno postregla in se ves čas nenavadno hihitala. Na mizo je znosila kar nekaj loncev polnih slaščic in se hkrati oblizovala, češ po dolgem času bo spet jedla nekaj mesenega in celo otroka, ki je bila njena priljubljena jed, česar pa seveda Marnoga in Janko nista vedela. Marnoga je hrano kar jedla in jedla in ni mogla prenehati jesti, ker je bilo tako strašansko dobro. Starki je kmalu zmanjkalo hrane in ni prinesla na mizo ničesar več. Marnoga je bila še vedno lačna kot sestradani vodni bivol po seksu s tremi gazelami in je pač pojedla vse kar ji je prišlo pod roke oziroma bolj natančno pod zobe. Ni trajalo prav dolgo in ljubka hišica je izgnila kot košček ledu, ki ga postaviš na toplo sončno svetlobo za deset minut.

"Nehaj, takoj nehaj," se je drla čarovnica in vlekla že kar zajetno debelo Marnogo stran od temeljev iz biskvita. "Zdaj pa vaju imam dovolj - požrla vaju bom in to prav takoj. In z magijo je Marnogo pripeljala do peči in jo skušala poriniti vanjo. Toda Marnoga je postala tudi v svoji podobi male zale deklice tako debela, da je ni bilo niti z magijo mogoče potisniti v vročo peč. Pač pa ji je dodobra osmodilo obrvi.

"Kaj pa se greste, mar ne veste da je kanibalizem prepovedan?" je Marnoga ogorčeno osmojena dejala čarovnici.

"O čem govoriš, ti hudičevi stvor?" je renčala ta nazaj.

"O tem, da te ladijske kuharice ne bo nihče pojedel."

Marnoga je tako s tal pobrala desko iz truškega medu, ki je še ostala od hiše in skušala z njo podreti coprnico. Na žalost pa se je ta umaknila in Marnoga je z desko treščila Janka, ta pa je revež omahnil naravnost v peč in se scvrl v peklenskih mukah. Coprnica pa je pobrala šila, kopita in skrinjico z nakitom, ter jo ucvrla v temni gozd, saj je bila Marnoga prevelik zalogaj zanjo. Mogoče se je kasneje celo kanila vrniti na pojedino, ki se je pripravljala v peči. Tedaj pa se začelo temniti in temniti in Marnoga je uzrla še številko 27 na svoji roki, potem pa je ni bilo več.

Piverli se je znašla sredi gozda. Bilo je temno in postajalo je pošteno mraz. Poleg tega je bila tudi lačna. Ni ji bilo jasno, kako kar naenkrat takšna sprememba počutja in okolja, saj je bila pred kratkim še prijetno sita v zaporu, ko se je pojavil pisar. Nekaj časa je tavala in tavala, dokler ni v daljavi zagledala luč. Približala se je in ugotovila, da prihaja od prelepe hiške, ki je imela celo odprta vhodna vrata. Ker je bila prezebla, lačna in se je malo tudi bala teme, je vstopila. Ugotovila je, da je zelo drugačna - imela ja namreč otroške ročice in tudi otroški glas. Nozdrvi ji je začel trgati vonj po starih divjih živalih in po sveži hrani. Vonj je takoj prepoznala, saj je bila študirana doktorica. To je bil vonj po kuhanem korenju. Privoh pa mu je dodajal vonj po medvedih. Zelo ji je bilo sumljivo, saj ponavadi medvedi ne živijo v hišah, kot gotovo ve že vsak povprečen otrok in tudi kakšen nepovprečen. V sobi je zagledala nekaj stolov, eno mizo in že pripravljeno hrano vključno s korenjem in vključavnično z grahom na krožnikih. Usedla se je na prvi stol, a je bil zanjo pretrd. Takoj je namreč dobila tri žulje na zadnji plati in tudi trtica jo je začela žuliti. Presedla se je na drugi stol, ki je bil zanjo prevelik. Z veliko težavo je zlezla nanj in še takrat je le zviška gledala na mizo in ni mogla doseči pribora. Navsezadnje je našla stol, ki ji je ustrezal. V njem se je počutila zelo udobno, saj je bil tapeciran in še blazina je bila na njem. Brez težav je dosegla pribor. Bila je zelo lačna in mimogrede je hrana izginila z njenega krožnika. To ji še ni bilo dovolj in je pojedla še vso hrano z ostalih krožnikov. To je storila tako, da je vsakič posebej zlezla s stola in predse premaknila nov krožnik, pribora pa ni premikala, ker je bil zanjo en set pribora popolnoma dovolj. Po obilnem obroku je postala zelo zaspana. Po celi hiši je iskala spalnico. Po nekaj urah jo je tudi našla in tam je bilo kar nekaj postelj. Legla je v prvo posteljo. Ta postelja je bila zanjo premehka, saj se je počutila kot bi ležala na ogromnum kupu perja, kar tudi ni bilo zelo daleč od resnice. Naslednja postelja je bila zanjo prevelika, saj se ji je zdelo kot da leži sredi ladijskega poda, kjer je dodano eno prekrivalo. Navsezadnje je le našla pravšnjo posteljo. Ulegla se je vanjo in zaspala kot zaklana anemična svinja s kronično neprespanostjo, ki bi jo za nameček še uspavali z apaurini in opili z rumom. Spala je tako močno, da se ji je iz odprtih ust cedila slina, poleg tega pa je tako močno smrčala, da je vsesala par svečnikov z nočne mizice.

Med njenim lepim izletom v deželo sanj pa so prišli v svojo hišo trije medvedi. Bili so kar razpizdeni, da so bila vhodna vrata odprta, saj je bil oče medved precej varčen človek in ni rad videl, da je šel denar za kurjavo k vragu. Najprej je težil malemu medvedku, češ da je on pustil vrata odprta, nato pa je mati medvedka prekinila nesmiselno kreganje z mislijo, da se je verjetno kaša že ohladila in bo večerja prav teknila.

Namenili so se sesti k mizi in oče medved je spet zarontal:

"Hudirja, nekdo je sedel na mojem stolu... Pa ne samo to, tudi premaknil ga je vstran!"

Mama medved je tudi bentila:

"Tudi na mojem stolu je nekdo sedel... In premaknil ga je vstran!"

Tedaj pa je zajokal mali medvedek:

"Tudi na mojem stolu je nekdo sedel..." Tedaj se je zresnil in začudeno obstal. "In ni ga polomil."

Ko so uredili svoje sediščne potrebe, so se namenili jest kašo. Ni bilo dolgo, se pravi je bilo kratko, dokler ni oče spet začel jamrati:

"Šment, nekdo je poizkušal mojo kašo!"

Tudi mama se je pridružila vsesplošnemu negodovanju:

"Res je, tudi mojo!"

Tedaj je mali medvedek zajokal:

"Tudi mojo je nekdo poizkusil... In pojedel jo je vso!"

"Ne samo to, da jo je poskusil, tudi pojedel jo je, " sta nadaljevala oče in mati istočasno.

Nato so odšli v spalne prostore. Tam je obupno smrdelo, kar je medvedja družina seveda temeljito komentirala. Očitno je kaša Piverli kar močno napenjala, najbrž sploh ker je mislila da je bilo korenje (toliko o njenem poznavanju vonjev in izobrazbi). Tedaj je oče medved zagodrnjal ponovno:

"Nekdo je spal v moji postelji!"

Mama medved je prav tako sledila trendu:

"Tudi v moji postelji je nekdo spal!"

Tedaj pa je zaklical mali medvedek:

"Tudi v moji postelji je nekdo spal! In še vedno spi!"

Ko so Piverli potegnili svečnike iz žrela, se je nemirno zbudila in uzrla medvedje namrščene poglede.

"Kaj pa je sedaj to?" je bila Piverli presenečena kot noj, ki mu posadiš konopljo na glavo.

"Kdo si ti in kaj počneš tukaj?" je oče zabrundal kot kak medved.

"Jaz sem Piverli," je dejala Piverli. "V vašo hišo sem prišla, ker sem se izgubila v gozdu."

"Kaj si pa počela v gozdu?" je bil radoveden oče.

"Po pravici povedano, ne vem," je dejala Piverli in povesila pogled kot se povesijo listi mimoze, če jo predolgo ne zaliješ.

"Kako ne veš?" je posmehljivo vprašal oče.

"Kar znašla sem se v gozdu ne da bi vedela, kdaj sem prišla sem," je dejala Piverli žalostno.

"Kako je neumna!" se je oglasil mali medvedek. Ni dobro dokončal stavek, že je dočakal krepko zaušnico okoli ušes, ki je prišla s strani njegove mame.

"Ne smeš tako govoriti!" je dejala mati.

"Saj ne bom več," je žalostno odgovoril medvedek in odhlačal v sosednjo sobo, čeprav ni nosil hlač. Pa tudi sosednje sobe niso v resnici imeli.

"Kako si se lahko znašla v gozdu?" je še vedno zanimalo očeta, ki je izpadel prav firbčen.

"Ne vem, bila sem v zaporu, nekdo mi je pripel to grdo značko in znašla sem se tukaj," je odgovorila Piverli.

"Kakšno značko?"

Piverli je pogledala značko in začudeno ugotovila, da značke ni na njenih prsih in tudi kje drugje ne. Imela pa je eno čudno tetovažo na roki. To je bila številka, ki se je ravnokar spremenila v 30 in Piverli je izginila iz trenutnega dejanja.

Inge, Marnoga in Solicist so sedeli v ogromni areni, polni neznanih bitij, ki so s čeljustirazklenjujočim in utripopohitrajočim zanimanjem spremljala dogajanje v centru. Naši junaki so bili zmedeni malo bolj kot ponavadi iz znanega razloga in sicer, da so se znašli v tej areni kar iznenada - najprej Inge in Solicist, za njima pa je prišla še Marnoga. Inge in Solicist sta se nazadnje spominjala kako sta se srečala v babičinem domu v gozdu, potem pa je vse vzela tema. Tudi Marnoga je potrdila podobno, le da je ona nazadnje zažgala mladega dečka in coprnica ji je zbežala v hosto. Nad njimi je visela tabla z napisom v neznanem jeziku, ki ga je Marnoga s priročnim Vojkovim skenirnikom od prej razvozlala kot: "Zgube!"

Nenadoma se je v prvi vrsti materializirala Piverli. Tudi ona je bila bolj zmedena kot ponavadi, ampak vsaj izgledala - tako kot vsi ostali - sebi podobno in ne več kot mlada deklica. Tako tudi Inge ni imela več dveh očes in tudi Marnoga ni imela več žametnega glasu, temveč le bingljajoč salast vamp.

"Kaj se dogaja?" je Piverli vprašala svoje kolege. "Mislim, da sem se pravkar zbudila iz sila čudnih sanj in pristala v nič manj čudnih."

"Niso bile sanje, doktorica," je dejala Inge razsvetljeno kot dvorana polna hiperaktivnih kresnic. "Tudi nam se je godilo podobno. Prej bi rekla da gre za kakšne hologramske svetove, v katere so nas odpeljali proti naši volji. Midva s Solicistom sva bila celo v isti."

Ko je Inge to izrekla, se je pred njimi materializiral gnusen stvor, ki je imel lovke na očeh in na očeh spet lovke in na teh lovkah spet oči, poleg tega pa še dve nogi, na katerih so bile lovke, na katerih so bile zopet noge.

"Proti vaši volji!?" je vprašalo bitje z grgrajočim glasom, kot bi mu kdo nalil žajbljevega poparka v žrelo. "Niti slučajno, saj ste podpisali celo pogodbo."

"Kdo pa ste vi?" je vprašal Solicist mrko kot je mrk somrak za polža, ki zleze v svojo hišico z glavo naprej.

"Kaj me ne poznate?" je lovkasto bitje vprašalo in se transformiralo z nečednimi glasovi v sodnega pisarja.

"Ojoj," ni Marnoga očitno nič dobrega slutila.

"Lahko pobliže pogledam pogodbo?" je vprašala Inge in pisar ji jo je izročil oziroma realistično gledano izlovčil.

Ko je Inge prebrala pogodbo, ji je srce bilo kot bijeta skupaj pokrovki pri igmanskem maršu in pogledala je žalostno kot bi ji nekdo pojedel vse češnje iz kompota.

"V dreku smo!" je povzela vsebino pogodbe po parih napetih minutah.

"Kaj se dogaja, Inge?" je bil Solicist nemiren ob njenem vedenju kot nevrotična kura na zmajevih jajcih.

"Naj povem kar jaz," je dejal pisar z nasmeškom zavidljivega krivinskega polmera. "Podpisali ste pogodbo, v kateri ste pristali na laboratorijski test inteligence, spomina, igralskih sposobnosti, prilagodljivosti ter sposobnosti sodelovanja. Na nek način ste bili vsi v laboratoriju in ste test neuspešno zaključili, zato tudi sedite na klopi zgub. Test pa je, kot ste že verjetno opazili, da vas postavimo v vlogo junaka ene od vaših zgodb za otroke, potem pa opazujemo kako se boste hitro znašli, prilagodili in po možnosti speljali zgodbo vsaj približno do konca. Če tega ne zmorete, vas izločimo iz zgodbe, ko jo uničite in njena smiselnost pade pod 30%. Pri večini ras je ta številka 60%, vi pa ste po stvarstvu znani kot zelo omejena rasa in smo jo popravili. Merilec smiselnosti ste morda opazili med potekanjem testa na vaših udih. Tile znanstveniki v areni pa spremljajo dogajanje pri naslednjih testirancih. V središču arene je namreč prenos iz naslednje zgodbe, v kateri nastopajo novi testni subjekti."

Res se je slišalo glas kapitana iz centra arene. Nekaj časa so gledali, kako ni znal odpreti razbojniškega skrivališča z geslom 'Odpri se, sezam' in je poskušal s krampom. Prav kmalu se je materializiral med njimi na klopi zgub.

"No, vidite, še en neuspel test," je komentiral pisar. "Smiselnost zgodbe: 21%"

"In kaj se zgodi, ko se vsi znajdemo na klopi zgub?" je vprašal Solicist.

"Umremo," je dejala Inge, ki je pogodbo zdaj že poznala kot se en konec gliste pozna z drugim. "Ubijejo nas in iz naših možganov in soli naredijo pametonosno kašo za rase, za katere je še upanje."

Kapitan je medtem zelo zmedeno gledal in skušal pogruntati, kaj se dogaja.

"Toda, obljubljali ste nam svobodo, celo karkoli si želimo, zdaj pa tole?" ni bilo Marnogi nič prav.

"Oh, obljuba še drži," je zatrdil pisar kot zatrdi na pultu pozabljena žemlja. "Če se vsaj ena zgodba konča z vsaj 30% smiselnostjo, potem je test uspešen in kot skupina si lahko zaželite eno in edino željo, kakršnokoli le da ni paradoksalna, in vam jo izpolnimo in se nikoli več ne vidimo.

"Kaj pa če si zaželimo ravno to, da se še vidimo?" je zanimalo Solicista

"Hmm, v tem primeru se bi seveda še kdaj videli."

"Kaj pa če si zaželimo, da nimamo nobene želje?" je vprašala Marnoga.

"Nehajte," se je zadrl pisar. "Nobenega občutka za zgodbe nimate, da me mučite s takšnimi vprašanji. Ni čudno, da ste že vsi izpadli."

Nato je izginil, saj je bil očitno jezen.

"Saj ni problema, le nekdo od naše posadke mora uspešno izpeljati zgodbo do konca, pa bo," je bil vesel Solicist.

Spogledali so se in Inge je rekla spet:

"V dreku smo!"

Kadet je s svojo maksimalno možgansko aktivnostjo preučeval možnosti, kje bi lahko varno prenočil, medtem ko je taval po širokih zelenih planjavah brez konca in kraja in mesta. Nahajal se je sredi soban, kjer se očitno znašel kot princ. Sobane so bile poraščene z zeleno praprotjo, ki jo je očitno kadet zamenjal za preprogo. V sobi je bilo tudi polno trnja in še nekaj vrst trave. Kadetu se je zdelo to nekaj skrajno čudnega, a se ni pretirano živciral glede tega in se je odločil, da se bo malo sprehodil po gradu. Najprej je poiskal izhod in se sprehodil po parku. Tam se je okopal v ribniku. Rezultat vsega skupaj je bil ribnik poln mrtvih rib in živih bacilov. Pri hoji skozi park ni pretirano gledal, kje hodi in kmalu je bilo pohojenih in uničenih tri četrtine grajskih rož, ki so se med globokim spanjem grajskih prebivalcev razrasle čez vse meje dobrega in tudi celo slabega okusa.

Kadetu se je zdelo čudno, da ni nikjer nobenih ljudi, mislil pa si je, da je tako še bolje, saj ga nihče ne moti. Povsod je zagledal le polno nekih lutk, ki so bile na las podobne ljudem, celo smrčale so tako. Kmalu je začel pritiskati mraz in kadeta je zeblo kot politega mačka sredi najhujše zime, zato se je odločil (kadet, ne mraz), da gre raje nazaj v grad. Tam je poskusil prižgati kamin, a mu ni uspelo. Med hojo po sobanah je naletel tudi na neko čudovito gospodično. Poskusil jo je zbuditi, a je ni mogel, pa naj jo je rukal in še tako pretepal, zato je zapustil grajski stolp, kjer se je omenjena gospodična z imenom Trnuljčica nahajala. Tako je še malo raziskoval grad, dokler ni videl prav tako kot vidi slepi kos najlepši bronasti kip sredi čudovitega trga. Kmalu se je moral znajti po otipu. Dokaj hitro je našel na zidu petrolejko in se je odločil, da jo bo prižgal, da bo vsaj malo videl. Po nesreči pa je kadet preveč odprl petrolej in kmalu se je vžgala zavesa, ki je bila poleg svetilke. Tokrat seveda ni petrolejka nobene kadetove akcije interpretirala kot zahtevo po temu ali onemu, kar da jasno vedeti, da je kadet sposoben uničiti karkoli v kateremkoli času in v katerikoli kulturi, ki ga obkroža.

Tekel je ven z gradu po liniji najmanjšega odpora in sicer skozi okno. Imel je srečo, da je nek grm ublažil njegov padec, da ni preveč poškodoval tal. Nedolgo zatem je ogenj povzročil verižno reakcijo v vseh petrolejskih svetilkah v gradu in vsi ljudje na gradu in kraljična bi zgoreli v peklenskih mukah, če bi bili zbujeni, tako so pa le zgoreli. Kadet je le opazoval njemu čudovit prizor. Hotel je pogledati koliko je ura, a je namesto ure zagledal le številko 5 in v tem trenutku se je znašel v nekem drugem prostoru.

Angelca je pometala tla. Ni ji bilo čisto jasno zakaj pometa tla v gozdu, ampak glede na to da se je tam kar naenkrat znašla, je bilo to še najmanj čudno od vsega. Pred par sekundami v ječi, zdaj pa v gozdu z zelo starinsko metlo, le kako bi to smiselno povezala. Ko se je žogala s takšnimi mislimi (in tudi skoraj naredila favl), je pod metlo zaškripalo. Tam je ležal piskrček, ki je bil nekoliko večji, sama Angelca pa se je počutila nekoliko manjšo in pritiskati je začel mraz, kot pritiska blato na danko ob čutenju potrebe številka dve. Kot morda niste vedeli, dragi bralci, je bila Angelca strastna bralka raznoraznih tračev, zgodb in literature najrazličnejših ras in narodnosti, celo stripe je rada brala. Prebrala je celo roman Vojna in mir in pri tem uživala. Zategadelj je dobro poznala zgodbe za otroke, saj je z njimi že od rojstva posiljevala Žaka, Raka, Laka, Faka, Saka in ostalih pet njenih otrok. In zategadelj se ji je utrinila misel, da je trenutno vzdušje in dogodkovno sosledje na moč podobno onemu iz stare Zemeljske pravljice o Mojci Pokrajculji.

Angelco je začelo zebsti in kot Mojca iz zgodbe je začela premišljevati, če bi nemara lahko zlezla pod piskrček in prenočila v gozdu. Počutila se je zelo pravljično in res je zlezla pod piskrček in odkrila, da je v njem pravzaprav zelo udobno. Samo še kakšen hologramski predvajalnik bi rabila za krajšanje časa, si je mislila. V piskrčku je tudi zakurila, da je bilo več svetlobe in toplote. Ko je svetloba oblila notranjost toplega piskrčka, je opazila na roki številko 100. Tudi zategadelj se ni preveč obremenjevala ampak je zgolj uživala v svoji trenutni vlogi. Tedaj jo je začelo zmanjkovati, kot zmanjkuje elektrike ob redukciji (s čimer ni mišljen kemični proces, nasproten oksidaciji), saj je bila zaspana kot preizkuševalec kvalitete v tovarni uspavalnih tablet.

Ni še dobro zatisnila oči in ust, že je nekdo od zunaj potrkal po piskrčku. Angelca je pogledala ven in videla prezeblo miško.

"Ali lahko prespim pri tebi pod piskrčkom? Zunaj je tako mraz," je moledovala.

Angelca je pomislila, da mora gotovo sanjati, da jo ogovarja miš, a bila je tako vživeta v dogajanje, in dobrega srca vsaj kot tista čokoladna srca, da jo je spustila noter na toplo. Tako sta zaspali in nedolgo po tem je potrkalo vnovič. Tokrat je bil ježek, z enako prošnjo. Angelca je razložila, da je notri že gneča, a ježku dovolila vstopiti, češ da se bodo stisnili kot grozdje v preši.

Tako sta se noter zvrstila še lisica in volk in piskrček je bil že res tesen. Nazadnje pa je priracal medved in tedaj je udarila na plano Angelčina druga plat, ki je prav tako verjetno še ne poznate. To ni zadnja plat, perverzneži, temveč njena bolestna navezanost na živalsko krzno. Ko je videla medvedjo nežno rjavo dlako, jo je čisto prevzela in še preden je medved lahko stekel od koder je prišel, ga je Angelca odrla s svojim žepnim laserskim pipcem. Zaradi tega so tudi vse živali prestrašene zbežale v gozd in piskrček je bil prazen, zaradi česar ni nikoli počil in zgodba je izgubila smisel ter je Angelčina številka na roki padla s 100 na 20 in spet je bilo vsega konec.

Pohorabin se je znašel v neki čudni hišici iz blata in je jedel neke pomije za kosilo. Začuda mu je bila hrana zelo všeč in je v miru končal kosilo. Nenadome je izpred hiše zaslišal strašen glas.

"Prašiček, prašiček, spusti me noter."

Glede na to, da Pohorabin ni vedel, da je to sporočilo namenjeno njemu, ga je gladko preslišal.

"Prašiček, prašiček, spusti me noter!!" se je tokrat glasneje zaslišal strašen glas.

Ob pogledu skozi okno se je Pohorabin vidno in slišno prestrašil, saj je pred vrati stal čisto pravi volk, le da je govoril. V normalnem smislu besede pravi volk bi lahko še malo razpravljali, saj običajno volkovi ne govorijo, tako da bi lahko rekli, da to ni bil čisto pravi volk. Ali pa tudi, le da je imel to anomalijo ali prednost, da je govoril. Omenjeni stavek je volk ponovil še tretjič in ker še vedno ni bilo odgovora, se je volk zelo razjezil. Začel je pihati kot kaka stara lokomotiva. To je počel vedno močneje in navsezadnje je ubogo hišico odneslo kot odnese kup listja izpred gobca lačnega konja, če konj kihne. Pohorabin se je zelo prestrašil in začel teči. Nenadoma se mu je nekaj zazdelo zelo čudno. Namesto po ustaljeni navadi po dveh nogah je tekel po štirih in tudi nobene obleke ni imel na sebi. Po nekaj minutah teka je prišel do druge hišice. Potrkal je na vrata.

"Kdo je?" se je zaslišal nekam znan glas iz notranjosti.

"Pohorabin," je dejal Pohorabin.

"O, vsaj nekdo znan," je odgovoril Vojko. "Kar vstopi."

Obotavljajoče je Pohorabin vstopil v hišico. Namesto starega prijatelja je tam zagledal le nekega prašička.

"Vojko, kje si?" je Pohorabin klical.

"Tukaj sem. Kdo si pa ti?" je odgovoril Vojko.

"Ti nisi Vojko. Ti si le prašiček. Jaz sem Pohorabin."

"Ne nisi," je odgovoril Vojko. "Ti si le prašiček. Jaz pa sem Vojko."

Tako je prišel Pohorabin do spoznanja, da je prisotni prašiček res Vojko.

Do podobnega spoznanja je prišel tudi Vojko, le da je ugotovil, da je prisotni prašiček res Pohorabin in ne Vojko.

"Kakšen pa si?" je vprašal Vojko.

"Izgleda, da tak kot ti," je dejal Pohorabin po temeljitem pregledu obraza v ogledalu.

Nenadome se je izpred hiše zaslišal strašen glas.

"Prašiček, prašiček, spusti me noter."

"To je spet tisti strašni volk, ki me je že prej nadlegoval," je potožil Pohorabin kot potoži stara ženica o bolečinah v kolenu.

"Kakšen volk?! Ti si nor, saj volkovi ne govorijo."

"Prašiček, prašiček, spusti me noter," se je še glasneje zaslišal glas izpred vrat.

"To JE volk," je dejal Pohorabin. "Sicer ne vem, zakaj govori, vendar je dejstvo, da naju hoče povabiti na kosilo."

"Saj to ni tako slabo," se je razveselil Vojko, ki je bil že pošteno lačen.

"Ni slabo, samo težava je v tem, da bova midva servirana na mizi in ne bova sedela poleg nje."

"To potem ni tako dobro," je Vojku uplahnil nasmeh z lica kot uplahne balon, če ga prestreliš s 30mm topom.

Po tem razgovoru se je ponovil glas izpred vrat:

"Prašiček, prašiček, spusti me noter!!"

Vojko in Pohorabin sta se še nekaj časa pogovorjala, kaj naj storita. Med tem je volka minilo potrpljenje in ponovil je svoj postopek pihanja. Ni minilo dolgo in hišico je odpihnilo na več koncev in krajev, vendar ne v Spodnji Duplek, kot bi kdo lahko pomislil. Vojko in Pohorabin sta uporabila standardno proceduro v primeru nevarnosti in sta hitro odpujsala do sosednje hišice, ki pa je bila zidana iz opeke.

Tam sta potrkavala panično po težkih lesenih vratih, kot bi hotela na vsak način priti noter. Vrata so se proti pričakovanjem tudi odprla in za njimi je stalo še eno prase.

"Ne mi reči, da si tudi ti kdo iz posadke," je naveličano dejal Vojko. Še prej so seveda vsi skupaj smuknili v hišo, saj ni bilo časa za pregovarjanje.

"O čem govoriš?" je krulil novi prašiček kot kruli v pretežno praznem želodcu.

"Naj uganem... Solicist?"

Prašiček je bil tako zmeden, da ga je zdramila šele volkova grozljiva prošnja, ki je prihajala od zunaj.

"Prašiček, prašiček, spusti me noter!"

Ni bilo tega več kot tri in pol minute in volk je začel pihati kot narobe zvezan sesalec. S tem kajpak ne mislimo vrste živali s skupno lastnostjo, da sesajo mleko pri materi. Ne mislimo tudi živali s sesalom, kot so metulj, vešča ali komar.

Ko je volk videl, da ne bo s svojim pihanjem dosegel ničesar, saj je bila hiša trdna kot zamrznjena svinjska krača, je preklopil v diplomatski režim delovanja:

"Takoj odprite vrata, sicer bom vdrl noter in vas vse požrl!"

Naslednji prizor je bil rahlo krut, zato ga ne bomo posebej opisovali, ampak je dovolj če vemo, da je vseboval dogodke, kjer sta Vojko in Pohorabin odprla vrata in vrgla ven pujska, lastnika hiše, v upanju da bo njiju volk pustil pri miru. Slišalo se je samo še cviljenje in škropljenje krvi in če bi gledali dovolj dolgo, bi morda dočakali sveže krvavice, ki jih je volk izdelal, saj je bil daleč naokoli znan krvavičar. Za Vojka in Solicista pa se je zgodba končala in pridružila sta se ostalim na klopi za zgube.

"No, tako," se je materializiral sodni pisar z leve in mel roke kot bi si vtiral zeliščno kremo Kalodermo, ki že v dveh tednih zgladi prezgodnje gube na dlaneh. "Če me evidenca ne vara, ste že vsi izpadli."

"Kdo pa je Evidenca?" je zanimalo kadeta. Večina posadke se je zdaj s pogodbo že seznanila.

"Tišina, ti piroman" je bil pisar nepotrpežljiv. "Imel si možnost, da se izkažeš, zdaj pa gremo v Sobo razmišljanja."

"Sliši se kot čisto prijazen prostor," je pripomnil kadet.

"Tam nam bodo odprli glave, vzeli ven možgane in jih predelali v džus," ga je poučil kapitan in kadet se je skoraj polulal od strahu.

Na rokah slehernega člana posadke so se materializirali mehanizmi za vklenjanje kot se materializira praznina tam kjer je včasih v hladilniku stal lep pršut.

"Tole je pa zato, da ne bi kdo dobival kakšnih herojskih nagnjenj," je pojasnil pisar.

Tedaj se je pred njimi materializiral mlad starec in jim tako zaprl pot proti Sobi razmišljanja.

"Ne tako hitro," je dejal. "Jaz sem na srečo mladi vrač in spremljam vaše početje že od Čateža naprej."

"O, poglej, poglej, spet obisk iz paralelne dimenzije Gaulus Julius," je ošabno pogledal pisar.

"Nimate pravice usmrtiti teh ljudi," se je glasilo od vrača namesto odgovora.

"Ne vem sicer, zakaj se morate vrači vedno vmešavati, ampak seveda imam pravico, saj imamo medplanetarno in meddimenzijsko pogodbo," je rekel pisar in pomahal s pogodbo vraču pred nosom.

"Hah, če bi imel prebavila, bi se onečedil na tole pogodbo," je vrač samozavestno dejal kot edina predilka odej na Himalaji. "A je bila mogoče pogodba overjena pri višjemu svetu Meddimenzijskih Nadglednežev? In ali ima štampiljko častnega sveta Spomenke Hribar, ki je zaradi nam všečne monopolne ureditve edina pristojna za overjanje meddimenzijskih pogodb?"

"Hmm, res nima," se bi razlezel nasmešek pisarja, če ne bi imel prej na obrazu jeznega izraza. "Ampak to pogodbo razveljavi samo v meddimenzijski domeni, je pa še vedno veljavna v tej dimenziji na vseh planetih."

"Dajte nam malo časa, da preučim tole pogodbo," je dejal vrač.

"V redu," je po tehtnem razmisleku dejal pisar. Čez eno minuto se je pisar ponovno oglasl: "Ali ste že preučili zadevo?"

"Vi pa res nimate olike," je dejal vrač.

"Kdo pa je Olika?" je vprašal kadet.

"Tiho bodi," ga je zavrnil kapitan kot je Apel zavrnil čevljarja.

"Zakaj nimam olike?" je bil začuden pisar kot kit, ki se znajde v trenutku na višini dva tisoč tristosedemnajst metrov v zraku.

"Če prosim za malo časa, mislim na to, da nam date kakšen dan za razmislek in nam tudi ponudite malo zasebnosti."

Še preden je kadet utegnil vprašati, kdo je Zasebnost, je bil deležen zaprtja ust z Ingine strani.

Pisar je nejevoljno privolil in odšel iz sobe.

"Kaj imate v načrtu?" je zanimalo kapitana.

"Bodite tiho, da v miru najdem kakšno napako v pogodbi," je dejal vrač.

Člani posadke so si krajšali čas z igranjem slepih miši. Kadet je bil ravno pred tem, da odkrije, da je z dotikom Inge prepoznal kapitana, ko je vrač zmagoslavo zavreščal.

"Kaj pa je?" je kapitan prestrašeno vprašal vrača.

"Nič, končno sem ubil tega nadležnega komarja, ki leta okoli moje glave že zadnjo uro," je povedal vrač z velikim krvavim madežem na vratu.

Igrali so se naprej, nakar je vrač zmagoslavo zavreščal.

"Spet komar?" je vprašal kapitan pretenciozno.

"Ne, našel sem način," se je še naprej prediral vrač. Naj omenimo da je prediranje po Toporišiču dretje v krajših sunkih čez vse meje, ki si jih tisti trenutek lahko zamislimo. Po nekaj minutah se je končno umiril in kapitanu in ostali posadki pojasnil v čem je srž njegovega zmagoslavega dretja.

Seveda njegove razlage nihče ni razumel, saj niso bili diplomirani pravniki za meddimenzijske zadeve. Ravno, ko je vrač hotel pojasniti v normalnim ljudem razumljivem jeziku svoje zmagoslavje, je vstopil pisar.

"Kako kaže s pogodbo?"

"Kot sem dejal, tu manjka nekaj štampiljk, da bo vaša pogodba veljala v vseh dimenzijah. S tem nima veljavnosti za bitja in stvari iz drugih dimenzij - ne morete jih vpletati v potek zgodbe in si tudi z njimi ne pomagati. Za pogodbeni strani ne obstaja nobena druga dimenzija kot ta."

"Saj to meni zadošča," je dejal pisar. "Pač ne bomo dali njihovega možganskega džusa piti nobeni izvendimenzijski rasi."

Posadka je čukasto gledala in bila zmedena kot hruška na julijskem soncu. Saj menda vemo, da se hruška na soncu zmedi in postane vsa sladka in mehka? No, podobno se je dogajalo z našimi nesojenimi junaki.

"Ali si upate ponovno tvegati?" je vztrajal vrač.

"Kako to mislite?"

"Ponudite posadki možnost, da odigra še eno pravljico."

"Kaj bom imel jaz od tega?" je bil neizprosen pisar.

"Če posadka ne uspe izpeljati zgodbe kot je treba, vam jaz uredim papirje, da bodo veljavni v vseh dimenzijah."

"Kaj pa, če uspe posadka izpeljati zadevo?"

"V tem primeru jih boste pa izpustili, kot je napisano v pogodbi."

"Ne vem, če bi tvegal."

"Ali si res ne upati tvegati?"

"Ne."

"Ali ste tak strahopetec, da jim ne boste ponudili še ene možnosti?"

"Ne vem. Mogoče."

"Kakšna pa je verjetnost, da bodo izpeljali eno pravljico v redu, ko so že pri toliko zgodbah padli?"

"To je pa res majhna," je rekel pisar in se v krohotnem hehetu zasmejal. "No, dobro. Naj jim bo... Za zdaj se bodo vrnili v celico v stavbi PE sveta, od koder so prišli sem... Jutri zjutraj pa jih bom vrnil semkaj in vsi skupaj nastopali v eni od zemeljskih pravljic, ki jo bom sam izbral. Če pade smiselnost pod 30 procentov, mi daste ustrezne žige in se mi ne kažete več pred oči, v redu?"

"Vsaj dokler ne boste spet rabili kakšne štampiljke, kajne?" je vprašal vrač nagajivo. "No, prav."

S tleskom so se spet junaki znašli v ječi, kjer so bili še dan nazaj.

"Vsi skupaj bomo v zgodbici?" je vprašal kapitan in tako pogoltnil slino, da mu je zalilo prebavila.

"Kako zabavno," je veselo komentiral kadet. Ta akcija mu je prinesla le to, da je bil s stranico postelje utišan s strani Solicista.

"Vprašanje je, kako bi to lahko uspešno izpeljali," je glasno razmišljal Robertino. "Sicer bo malo lažje zdaj, ko vsaj vemo kaj je cilj igre, toda... Večinoma se nismo prav dobro znašli, nekateri od nas se niti ne spomnimo več veliko zgodb iz otroštva."

"Sploh pripadniki nečloveške rase," je pripomnila Inge. "Kako naj jaz vem o Rdeči Kapici? Meni je mama pripovedovala samo lepe zirominatske zgodbe, kot so Pet čudežnih pingul ali pa recimo Vladarica Annifrid in suženj Björn, da ne omenjam lepe zgodbice Pelle se poslavlja, ki govori o prelepem kosmatem hišnem ljubljenčku, ki prečka pol sveta, da zbeži od svoje družine. Človeške zgodbe se mi zdijo jako čudne in perverzne."

"Pustimo zdaj to," je kapitan dejal z okusom naveličanosti in faširane čebule, ki je bila dan poprej za malico, a je njen čarobni vonj še kar vztrajal v prebavilih večine posadke. Bil je tudi malo rasista, ampak te njegove plati nismo nikoli spoznali, pa tudi zdajle ne bi izgubljali časa za to. "Imamo še čas do jutra. Pomislimo raje, kako bi se lahko na našo nalogo pripravili."

"Lahko bi si privoščili prijeten spanec, da bi bili jutri v zgodbici bolj spočiti," je predlagal kadet, ki se je kdovekdaj brez posebnega obvestila ali opozorila zbudil iz nezavesti. Slava je kratkotrajna, saj ga je tokrat v komatozni spanec zazibala keramična armirana WC školjka, ki jo je Inge izdrla iz tal in jo vrgla v smeri Nacetove glave. Breda je planila k Nacetu in mu lizala rano na glavi, obenem pa grdo zarenčala proti Inge.

Čeprav se Inge Brede ni kaj dosti bala, jo je gotove smrti rešilo kapitanovo mozganje:

"Gotovo lahko obnovimo vse zgodbe, ki se jih spomnimo, da bomo jutri čimbolje pripravljeni."

"Odlična ideja kapitan, tako bo tudi Inge imela priložnost spoznati naše pravljice," je bil navdušen Pohorabin, kot bi imel na Tomboli prvi tri polne vrstice in bi zadel kaj lepega.

"Oh, najbrž bo res najbolje," je Inge rekla naveličano, saj je pred nekaj odstavki jasno izrazila svoje mnenje glede zemeljskih pravljic.

"No, kdo pozna kakšno?" je skušal prebiti led kapitan, po tem ko je naročil naj zbudijo kadeta in da ga žal nihče več ne sme uspavati.

Vsi so gledali pisano v zrak in prav nihče se ni spomnil nobene zgodbe, razen Angelce ki pa je hotela posadko držati še malo v napetosti.

"Kaj če bi za začetek skušali ugotoviti v katerih zgodbah smo nastopali danes in kako bi jih morali pravilno odigrati?" je predlagal Robertino in požel Val Aplavza. Val Aplavza je bila rastlina podobna božičnemu žitu, ki jo je Robertino prinesel s seboj v ječo, da bi malo popestril interierje in ker je lastnost te rastline da zelo hitro raste, jo je treba vsake toliko malo požeti, da je bolj obvladljiva in seveda tudi da so stebla močna, zelena in voljna še dolgo časa po vsaditvi v zemljo.

"Kar dobra ideja," so se strinjali in tako je vsak povedal v kateri zgodbi je igral in kaj se je tam dogajalo. Izkazalo se je, da je bilo stanje porazno. Nekateri sploh niso poznali zgodb v katerih so nastopali. Drugi so videli, kako lahko bi bilo rešiti svojo kožo, ko so imeli priložnost pa so jo zafrčkali.

Ko so končali, se še vedno nihče ni mogel spomniti nobene nove zgodbe, potem pa je prišel Angelcin trenutek, zato ga je tudi izkoristila in rekla strumno kot kak manjinteligentni patriotski vojak pred jurišnim napadom:

"Jaz pa kot strastna bralka poznam še mnogo zgodb in z veseljem vam jih bom povedala."

"Zakaj pa ste tiho že zadnjih nekaj ur?" je bil kapitan zmeden kot zadnji zapiski Nikole Tesle.

"Da bo situacija videti malo bolj brezupna, da boste bolj dovzetni za moje prošnje."

"Kakšne prošnje?"

"Hočem manjšo povišico v vrednosti trinajstih gibanic."

"Angelca, saj veste da je vse to odvisno od sveta PE... Jaz nimam tu kaj..."

"Me ne briga, se boste že potrudili, pa me vašim šefom malo bolj prepričljivo predlagali za napredovanje."

"Naj te obvestim, Angelca, da s tem ne rešuješ samo nas ampak tudi sebe," je dejala Inge. "Kaj ti bo tvoje znanje zgodb, če jo bomo jutri potem mi pokvarili? V tem primeru bomo vsi pomrli. Naslednje napredovanje pa je žal že obljubljeno meni."

Po nekaj besedah, ki niso primerne za objavo v tem čtivu, se je posadka pomirila, ob alkoholni abstinenčni krizi trezno razmislila, ter pripravila Angelco do tega, da je privolila v svojo dolžnost.

Kadet se je novice zelo razveselil in želel Angelco objeti, toda poleg jeznega Bredinega pogleda se je, kot se je vsaj enkrat že zgodilo, zaletel s svojo v njeno glavo in reva je obležala nezavestna na tleh.

"Nace, nesrečnik!!! Kaj si storil!?" je kapitan zarjovel in bil videti, kot da bo prasnil v neutolažljiv jok iz obupa, jetniške celice in čistega miru obenem. V nasprotju z vsemi pričakovanji se je to tudi res zgodilo. Angelca ga je s svojim znanjem psihologije prav lepo potolažila in spravila k sebi. Seveda se to ni zgodilo, saj je bila Angelca v nezavesti. S tem stavkom le preverjamo, če sledite zgodbi.

Kapitan je jokal kot kak starejši občan, ki mu je nekdo zasedel zadnje prosto mesto na avtobusu in mu mimogrede še ukradel sprehajalno palico. Breda je v nasprotju s svojo naravo stopila do kapitana in mu nekaj zašepetala na uho. Kapitan se je nenadoma zvedril kot se zvedri nebo po nevihti. Začel se je smejati. Očitno je bil sedaj boljše volje.

"Vojko, takoj prebudite Angelco," je ukazal kapitan.

Vojko je stopil do Angelce, saj se ni mogel peljati, ker ni imel avtobusa s seboj. Vzel je kozarec vode in polil Angelco.

"Kaj se je zgodilo?" je vprašala Angelca.

"Kadet je bil kriv, da si padla v nezavest," se je glasil kapitanov odgovor.

"Moram pogledati, če sem si kaj zlomila," je dejala Angelca in z olajšanjem ugotovila, da je vse v redu.

Kadet je ta čas prihitel do Angelce. Ravno se ji je hotel opravičiti za svoje nepremišljeno dejanje in je padel na Angelco. Revica je padla po tleh, na žalost pa je z glavo malenkost butnila ob tla in ponovno se je znašla v neprostovoljem spancu.

Posledica tega katedovega dejanja je bila, da so ga trije najmočnejši v posadki (torej Inge, Breda in Marnoga) na ukaz kapitana prebunkali do nezavesti in ga kot takega strpali v kot k WC školjki, kar je gotovo precej boljše kot če bi ga strpali v WC školjko h kotu.

Angelco so z nekaj truda spet spravili k sebi.

"Angelca, je vse v redu?" je vprašal kapitan, ko je ta odprla zmedene oči.

"Žejna..." je hropla.

"Žal, nimamo nič alkoholnega," se je opravičeval kapitan.

"Vode..."

Angelci so podložili glavo, da je lažje pila.

"Hmmm," je zadovoljna zagodla kot kak spolno potešen goneč se maček. "Kako prija!"

"Ti je všeč? Zajeli smo jo z WC školjke - izpod Brede, ki jo je ravno uporabljala. Reva ima izgleda spet hemeroide."

Dobršen del tistega, kar bi lahko postal Angelčin novi požirek, se je razpršelo po kapitanu. Ob novici, da so vso pitno vodo spili ali polili, se je celo kadet zbudil iz nezavesti, samo da ne bi utrpel podobne usode. Na žalost sebe in srečo ostalih je opazil da je zvezan kot roke pravice.

Potem je Angelca začela pripovedovat pravljice in ostali so z zanimanjem poslušali, sploh njeni otroci, za katere se nihče ni posebej spraševal, zakaj so tudi oni zaprti. Izkazala se je kot prav talentirana pravljičarka in kapitan ji je obljubil, da bo lahko poleg svoje psiho-telepatske dejavnosti za katero je bila itak nesposobna od rojstva otrok, odprla na Materi Štefki knjižnico. Če se bodo seveda kdaj rešili iz te godlje. Seveda jo bo lahko le odprla, ne pa tudi opravljala knjižničarskih dolžnosti, saj je Inge prej jasno povedala, da je naslednje povišanje obljubljeno njej.

Tedaj jih je presenetil pisar, ki se je sprehajal mimo celice.

"Spet ti?" je kapitan zasikal, da je pripovedovalko Angelco s slino ofrajhal po licu.

"Ha, ha," je zlobno zaskovikal pisar. "Nič vam ne bo pomagalo, če se učite zgodb, kaj ne vidite? S tem ko ste že enkrat šli skoz postopek, sem spoznal vaše ranljive točke in to kanim izkoristiti. Pogubljeni ste, sprijaznite se."

Kadet je padel v jok, nekaj ostalih pa je bilo le prestrašenih.

"Nehajte," je kapitan velel posadki, "kaj ne vidite da je to le njegov plan, da nas prestraši in onesposobi... Ne pustite mu."

"Ne nakladaj, Zeljko," je njegov trud spodkopal pisar. "Sploh pa je že čas, da začnemo. Bolj pripravljeni kot ste zdajle, ne boste nikoli."

"Ampak, Angelca še ni dokončala tekoče zgodbe."

"Ha, ha, ha," se je slišal gromki smeh, nato je pisar začel kašljati. Poskusil se je naprej smejati, toda vsakič ga je prekinil kašelj. "Hudič, in ta prekleta jetika."

Tedaj se je zatemnilo, kot v kakšnem nobel gledališču in ko se je scena spet pojavila nazaj, je Marnoga sedela v stolu v prav prijetnem gradu. V rokah je imela vezenino in iglo. Skušala je ugotoviti v kateri zgodbi se je znašla. Tedaj se je zbodla z iglo in vrgla vezenino na tla.

"Jebem ti..." je zaklela in se ugriznila v jezik, saj se je spomnila, da se v zgodbicah verjetno tako ne govori. Pogledala je na roko za indikator smiselnosti zgodbe in številka je kazala 99. Res je zgodbo za 1 procent pokvarila zaradi svoje izjave... Toda zdaj ni smela več narediti napake... V kateri zgodbi je? Vezenina, igla, prijetna sobica s kaminom... Trnuljčica? Volk in sedem količkov?... Čakaj malo - ne volk in sedem kozličkov, pač pa... Sneguljčica in sedem palčkov! Razmislila je, kaj mora reči kot sneguljčina mati.

"Želim si otroka belega kot sneg, rdečega kot ebenovina in črnega kot kri... Mislim, črnega kot ebenovina in rdečega kot kri."

Čez nekaj mesecev je Marnoga v hudih porodnih krčih rodila otroka, ki so mu dali ime Sneguljčica.

Breda se je znašla pred ogledalom in prav hitro se je spomnila, zakaj gre.

"Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?"

"Ti, kraljica moja, si najlepša v tej deželi," je odgovoril Pohorabin alias zrcalo ali na kratko Pohoracalo.

Breda je bila srečna, saj je vsaj enkrat mislila, da je najlepša v celem vesoljnem stvarstvu.

Po sedmih letih je bila Sneguljčica stara natanko sedem let. Bila pa je tudi vse bolj podobna Inge z dvema očesoma.

Breda je ponovno vprašala:

"Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?"

Pohoracalo je veselo dejalo (glej ga zlomka, celo rima se):

"Res si lepa, kraljica ti,

toda Sneguljčica mala je še

tisočkrat lepša kot ti."

Od tega trenutka naprej je Breda sovražila Sneguljčico alias Inge ali na kratko Sneguljge in je naročila lovcu alias Paku ali na kratko Laku, naj Sneguljčico odpelje v gozd in jo usmrti. V dokaz pa naj ji prinese njeno srce. Seveda je Breda Inge sovražila le po scenariju, da je zgodba ohranila smisel - v resnici pa sta obe še naprej ohranjali svoj kot kuščarjev jezik hladen in kot ovratnik zahrbten odnos druga do druge.

Lak je peljal Sneguljge v gozd. Ko jo je hotel usmrtiti, je deklica začela jokati in rekla naj jo pusti živeti in da ne bo nikoli več prišla nazaj. Lovcu se je deklica zasmilila, vsaj po scenariju. Deklico je izpustil in ta je zbežala. Lovec je usmrtil nekega jelenčka alias Angelco ali na kratko Jelenelco, ki je ravno prikladno priromala mimo in njeno srce nesel kraljici. Naj še omenimo, da je priromati čisto nekaj drugega kot priciganiti.

Sneguljčica je zbežala preko sedmih gora in si mislila "Pizda, a bo že kdaj konec tega hribovja?", kjer je naletela na neko malo hiško. Splazila se je noter in ker je bila po scenariju lačna, je z vsakega od sedmih krožnikov pojedla malo zelenjave in iz vsakega od sedmih kozarcev spila po malo vina. No, v resnici je kot Inge malce pretiravala in je bila kar pijana, saj je bila po fizionomiji mala deklica. Ker je bila, recimo raje, zaspana, je hotela leči v posteljo. Ker ni takoj našla primerne postelje, se je revica premikala iz ene v drugo (vmes je hodila kozlat) dokler ni naletela na pravo. Tako je razmetala (in pokozlala) vseh sedem postelj.

Nato je prišlo domov sedem palčkov alias kapitan, Solicist, Robertino, Jirzhi, Kak, Sak in Jak, ali na kratko sedmak. Po scenariju so najprej vsi zagodli, kako jim je nekdo pojedel kosilo in razmetal stole, nato pa še kako jim je nekdo razmetal posteljo (tisto o kozlanju so kar zamolčali). Nato so se zbrali okoli speče Sneguljge in občudovali njeno lepoto. Niso je zbudili (in še na srečo, saj je bila Inge preveč pijana, da bi lahko nadaljevala z zgodbo) in zato je moral kapitan spati z vsakim od preostalih palčkov eno uro, potem pa se je že naredil dan.

Zjutraj so opazili, da je zaradi manjših in večjih nezgod pri igranju v zgodbici smiselnost padla na 89 procentov, kar še ni bilo katastrofalno stanje, zato so zbrano nadaljevali. Sneguljge je sedmaku razložila kako je prišla do njih, oni pa so njej povedali da lahko ostane pri njih če jim bo kuhala in pospravljala, medtem ko oni čez dan kopljejo zlato. Naročili so ji, da naj nikogar ne spusti v hišo.

Medtem je Breda alias kraljica ali na kratko Bredljica spet pobarala Pohoracalo:

"Zrcalce, zrcalce, na steni povej, katera najlepša v deželi je tej."

Pohoracalo je odvrnilo:

"Res si lepa, kraljica ti,

toda Sneguljčica za sedmimi gorami

tisočkrat lepša kot ti."

Breda je podivjala in vedela, da je šlo za Sneguljčico in da jo je lovec nategnil in vedela je tudi da edino palčki živijo za sedmimi gorami. No, v resnici je pač poznala zgodbo in da je treba iti do palčkove hišice, pa ne bomo težili z malenkostmi, kajne? Napravila se je v starko in prišla do sedmakove hišice.

"Kaj želite, stara ženica?" je Sneguljge vprašala.

"Prodajam glavnike, želite enega," je dejala starka.

Sneguljge je glavnik preizkusila in se zbodla. Po tleh je padla kot pravkar odžagano drevo, saj drevesa požagana pred enim tednom navadno že ležijo na tleh in malo težje ponovno padejo. Starka se je zadovoljna odpravila domov.

Bredljica je naslednji dan spet pobarala Pohoracalo:

"Zrcalce, zrcalce, na steni povej, katera najlepša v deželi je tej."

Pohoracalo je odvrnilo:

"Res si lepa, kraljica ti,

toda Sneguljčica za sedmimi gorami

tisočkrat lepša kot ti."

Jezna Breda ali na kratko jezda se je ponovno napravila v drugo starko in šla do sedmaka.

"Kaj želite, stara ženica?" je Sneguljge vprašala.

"Jabolka, jabolka, kupite jabolka od stare prodajalke jabolk," se je drla Breda.

"Ne smem, mi palčki ne pustijo," je dejala deklica.

"Saj lahko samo pogledate."

"No, pa mi jih pokažite malo."

"Lahko ga tudi poskusite."

"Ne bom," se je Sneguljge upirala.

Starka je ugriznila v jabolko in tako dokazala, da ni strupeno. Jabolko je bilo zastrupljeno le z ene strani in to je starka seveda vedela.

"No, pa bom," je dejala Sneguljge in vzela jabolko in ga ugriznila kot ugrizne medved v sočno bedro pravkar ujete gazele. Po tleh je padla kot pehar suhih hrušk. Breda je bila zadovoljna in se je odpravila proti gradu. Malo je bila že naveličana tega prekletega sprehajanja, ampak zavoljo usode posadke tega ni komentirala. Ko so Sedmak prišli domov, so videli po planu Sneguljge ležati na tleh in tri dni in tri noči so jokali za njo - večinoma so imeli težave potočiti toliko solz, zato so se menjavali na WCju in si drgnili oči s čebulo. Odveč je pripomniti, da je bil v prostoru obupen smrad po čebuli, kot v kaki menzi, ko se kuha golaž, ampak je kar delovalo, saj je zgodba ohranjala konsistentnost pri 85 procentih. Sneguljge so nato dali v stekleno krsto in ves čas jo je nekdo pazil. Na njihovo srečo kljub temu da je bila mrtva, ni razpadala, kot je bilo tudi v zgodbi o Sneguljčici.

Nekega dne pa je prijezdil do njihove koče mlad princ in ko ga je kapitan videl, mu je spodnja čeljust obvisela kot kako zelo staro moško razplojevalno orodje. Princ je bil kadet ali na kratko Prdet in kapitan je že iz imena sklepal, da se iz tega ne more izcimiti nič dobrega.

"O, kapitan," je razburjeno dejal kadet in skušal sestopiti s konja, zaradi česar je padel in si zlomil nogo in zasukal vrat, ob čimer je obležal na tleh. Padel je ravno na zajčka, ki ga je sploščil, ob padanju pa tako močno zadrgnil konjev vrat, da je potreboval veterinarja (konj in tudi kadet). Kapitan je z grozo pogledal na roko in videl kako je številka padla s 85 na 36. Palčki so iz obupa zaradi kadetove nesposobnosti začeli panično tekati v krogu. Pisar je bil očitno pokvarjen kot leto dni stara mortadela in je prav kadeta dal v vlogo, ki je ni mogel odigrati. No, v bistvu je bila taka tudi katerakoli druga vloga v zgodbi.

Tedaj je na tleh ležeči kadet izginil in se na njegovem mestu v princa oblečen pokazal mlad starec.

"Jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom pomagal," je rekel vstal in prišel do kapitana. "Sem mladi princ in bi rad prenočil pri vas."

Smiselnost zgodbe je obstala na 33 in kapitan si je globoko znotraj, tam kjer je imel pljuča, malo oddahnil. Notri je princ alias vrač ali na kratko prač videl zalo Sneguljge in Sedmak so mu povedali zgodbo o njej. Prač je uspešno začel igrati svojo vlogo. Prosil je palčke, naj mu prodajo Sneguljge, vendar je niso hoteli prodati za vse zlato na svetu. Nato jih je prosil, naj mu jo podarijo, saj brez nje ne more živeti. Sedmak so bili usmiljeni in mu jo podarili. Prač je nato na svojem gradu bil žalosten, če ljubljene osebe ni imel pred seboj. Tako je nekega dne prišel do nje in jo vzel iz krste ter jo potrepljal po hrbtu. Takrat je košček zastrupljenega jabolka poletel iz grla kot poleti poštni golob odnese pošiljko znanemu naslovniku. Sneguljge je oživela in kmalu je sledila poroka.

Bredljica je doma spet pobarala Pohoracalo:

"Zrcalce, zrcalce, na steni povej, katera najlepša v deželi je tej."

Pohoracalo je odvrnilo:

"Res si lepa, kraljica ti,

toda mlada kraljica je

tisočkrat lepša kot ti."

Bredljica je znorela in se spremenila v tristosedemnajst let star kamen in je imela čvrsto in trdno postavo kot še nikoli prej.

Kapitan je s strahom in očmi pogledal na tetovažo in z olajšanjem in očmi opazil, da je tetovaža še vedno tam. Kazala pa je število 32.

Vsi so se znašli v že dobro znani sobi od koder so začeli igrati v zgodbi o Sneglujčici. Pisar je jeznorito rital v krogu in besnel.

"Zgodbo ste odigrali sicer v mejah smiselnosti, vendar ste goljufali, ker vam je pomagal vrač."

"Ali je to mar tako pomembno?" je zaskrbljeno vprašal kapitan.

"Seveda je, saj sedaj pripadate meni," je zmagoslavno dejal pisar.

"Niste upoštevali pomembnega dejstva," se je tedaj oglasil vrač.

"Kakšnega dejstva?"

"Da ni nikjer v pogodbi omenjeno, da jim ne smem pomagati."

"To pa res ni," se je pisarju razlezel zmagoslavni nasmeh kot meduza na soncu.

"Kot sem že omenil, je pogodba veljavna samo v tej dimenziji. Predmeti in osebe iz drugih dimenzij so torej tranparantni za to zgodbo, torej na nek način mene sploh ni bilo v njej."

Pisar je trkal z glavo v zid in si obenem grizljal nohte na nogah, lahko si predstavljate da je bil videti kar posrečen. Obenem je tudi godrnjal kot godrnja Godrnjavnik. To je v 23. stoletju majhna črna skrinjica iz mohagonija, ki oddaja godrnjave zvoke, če jo naviješ s ključkom in odpreš. Nikar ne sprašujte ne mene ne sebe, kaj je praktična vrednost tega predmeta, dejstvo je le to, da je bilo to najbolj popularno darilo za kulturne atašeje. Novejše izvedne Godrnjavnikov imajo celo izdelan tulec, iz katerega oddajajo tudi tuleče zvoke. Zadnja leta pa je veliko raziskav usmerjenih v to, da bi naredili izvedbo s potenciometri, s katerimi lahko spreminjaš barvo in hitrost godrnjanja in tuljenja. Nadizvedba, ki jo tudi velja omeniti, pa je GodrnjavnikEx, ki lahko zborovsko godrnja in celo z Interklobčiča naloži nove načine godrnjanja in celo zvoke godrnjanja različnih ras in spolov. Odveč je omeniti, da ima naprava strikten čip za prepoznavanje godrnjavnih zvokov. Če bi tako želeli z Interklobčiča naložiti zvok petja domačih volkov, bi Godrnjavnik takšno akcijo zavrnil kot zavrne Zavračalnik. Lahko bi povedali kaj je Zavračalnik, vendar bi potem rabili veliko preveč listov, da bi to zgodbo lahko natisnili.

"Vedno me nekako ukanete," je dejal pisar, ko se je nekoliko pomiril in jezno premerjal vrača od ust do popka, "vendar imam tudi jaz še en adut v rokavu. Ne bom sicer z njim nič pridobil, lahko pa vsaj tudi vam preprečim da bi kaj pridobili."

"Kakšen adut pa je to?" je zanimalo kapitana.

"Po pogodbi piše, da lahko izberem kogarkoli da pove kaj si želi za nagrado in potemtakem izbiram tegale malega idiota tule," je dejal in pokazal na kadeta. Vsi člani posadke so prebledeli, a pisar je res imel to pravico, zato je zaprl sebe in kadeta v prozoren oklep, tako da so ju vsi videli, ne pa slišali.

"Torej, mali, kaj bo?"

"Kaj bo... kaj?" je prestrašeno vprašal kadet.

"Nagrada, teslo, uspešno ste odigrali zgodbico, torej vam pripada nagrada."

"Mar res?" se je razveselil kadet in začel poplesavati okoli, tako da se je dvakrat udaril v oklep in ga je moral pisar s svojim gromkim glasom zresniti.

"Torej... želim si, da... hmm..." je razmišljal kadet in se tako naprezal, da je moral pisar dvakrat prezračiti kapsulo. Kadet pa je razmišljal, kako so se že znašli v tem zosu. "Želim si, da bi bil general Zapohek še vedno živ."

Tedaj je vse izginilo, od pisarja in vrača, do gledalcev v sobani. Posadka brez kapitana se je znašla v Čatežkih nuklearnih vrelcih in nihče, niti kadet, se ni spomnil prav ničesar. Vsi so le uživali v plavanju v zdravilno-mutantski vodi in v sončenju ob njej. Nenadoma se je prežarčil tja še kapitan in povedal, da so končali s sestankovanjem v stavbi PE in da so z njihovimi rezultati zelo zadovoljni. Tudi sam si je privoščil malo sprostitve s posadko in si nadel kopalke čez uniformo, saj je bil nekoliko sramežljiv, kar lahko potrdi Piverli.

"Kam pa naprej, kapitan?" ga je vprašal Robertino, medtem ko sta tekmovala v plavanju mrtvaka.

"Pravijo, da imajo za nas zelo interesantno ekshibicijo."

"Lahko kaj razkrijete?"

"Raje nič, najprej imejmo došek, pošteno abstinenčno krizo že imam, ki jo skrivam s pomočjo vdihavanja odmrlih lusk zverinske Porobaktahanske krastače, ki je ena najbolj močnih drog v tem oktantu."

In tako je bilo.

Nedaleč stran pa je ob titanovi ograji okoli kopališkega kompleksa sedel pobiralec vstopnine, ki je bil na videz nekam znan.

"Kam pa vidva?" je dejal z gromkim glasom, ko je zasačil dva kopalca, ki sta hotela preplezati ograjo. "V resnih težavah sta. Po 177. členu pravilnika o kopališki dejavnosti vaju lahko za ta prekršek kaznujem z usmrtitvijo na mestu... Lahko pa vama podarim svobodo in bogastvo ali karkoli že pač sama najbolj želita, samo podpisati morata tole pogodbo..."

In čez par ur je sonce zašlo kot še nikoli, za kar je bil kriv kadet. Pustimo podrobnosti, dokler še lahko zaključimo zgodbo.

SE NADALJUJE...

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :