Planetarne ekshibicije

Epizoda V: Lojzka

Kot vsakič poprej se je za prejšnjim dnem naredil ponoven, naslednji dan, in kot skoraj vsakič poprej so bili vsi člani posadke ekshibicijske ladje Mati Štefka zaradi doška utrujeni kot prebrcani zajci. Kapitan je imel tako težke veke, da se je polomil stol, na kateremu je sedel. En košček stola je "po nesreči" priletel ravno v kadeta, ki je zategadelj padel po tleh. Tla so utrpela resne poškodbe, prav tako pa Vojko, ki je spal na konzoli in jo zaslinil, da ga je kmalu presenetil kratek sunek električne energije. Še nekaj časa se je Vojko počutil kot električa jegulja na suhem in se je za zabavo dotikal drugih ljudi in jim tako dajal električne šoke. Tega se je naveličala zveličana in predvsem zelo mačkasta Inge in ga je s skenirnikom zabodla v grlo, kar je Piverli s tresočo roko po treh ponavljanjih spretno popravila s svojim medicinskim znanjem elektrotehnike.

Čez eno uro so se zbrali v sejni sobi in tam odigrali nekaj partij tetrisa in tako se je sestanek lahko pričel. Kmalu so po dveh urah in pol sedenja ugotovili, da pravzaprav nimajo kaj sestankovati, saj je general Zapohek jasno naročil, da jih bo zjutraj poklical na terminal v kapitanovi privatni sobi za razvrat (ali obednici, kot je bilo mišljeno po originalnih načrtih snovalcev ladje). Odšli so na svoja običajna delovna mesta in začeli izvajati svoja običajna opravila, seveda je kadet ponovno povzročil eno traparijo, ko je hotel pogledati, kaj ima v planu za tisti dan. Pritisnil je namreč naenkrat zeleno potrditveno tipko in tipko za ugašanje zaslona, laserski osebni planer pa je to interpretiral kot zahtevo po izlitju tekočih kristalov iz zaslona. Kristali so se zlili po tipkovnici in tudi po njegovih rokah in je tako imel kristalno čiste roke še cel teden in tudi tipkovnico je bilo potrebno zamenjati mimogrede.

Nenadoma je Robertina spreletelo, da morajo iti počasi v sobo za razvrat čakat generalov klic in to je tudi pri ostalih sprožilo pravi val spreletavanja. Kmalu je nastala prava plima spreletavanja in vsi so odpeketali v sobo za razvrat kot trop podivjanih konj. General oz. njegova slika je besna čakala projecirana na steni in potrkavala z jeznim ritmom in s prsti po mizi.

"Kje ste bili toliko časa?" je rohnel general. "Čakam vas že debele štiri ure in se neusmiljeno staram tu, namesto da bi šel igrat AstroGolf ali parni klavir."

"Morali smo počistiti poveljniški most in ker nas ni bilo tam, nismo slišali, kdaj ste pričeli razgovor," se je znašel kapitan.

"Jasno je, da imam kot general prednost pred čiščenjem - bi vam rekel, naj se to več ne ponovi, če bi vsaj upal da bo kaj pomagalo."

"Se oproščamo, to se ne bo več ponovilo," je dejal kapitan in naredil pohleven obraz kot kuža, ki prosi za hrano.

"General, lahko zdaj pustimo uvodne prijetnosti in nam razložite, kaj življenju nevarnega in vesolju nujnega bomo morali narediti tokrat?" je prekoračil svoja pooblastila Robertino, česar ni nihče opazil, niti čudno dvoglavo bitje, ki so ga s seboj iz neznanega razloga prevažali odkar so obiskali vesoljsko postajo Čurim Uri Špuht III.

"Tokrat boste morali poiskati neko posebno zadevo, ki bo naredila naše življenje precej bogatejše. Gre za poseben meč dinastije Cingl-Cangl, ki ga v daljni galaksiji Kitayapan čuvajo izurjeni in izredno nevarni ninje. Skrivnost tega meča je, da je zelo neuporaben. Pravzaprav je najbolj neuporabna stvar v vesolju in kot tako jo želijo imeti vsi, tudi mi. Sedaj se pa takoj odpravite na cilj, saj sem vam že naložil koordinate v vaš računalnik. "

"General, mar niste dali malo premalo podatkov?" je bil kapitan zmeden kot make-up torbica Oprah Winfrey. "Mar nimate nobenih detajlov?"

"Ali vam mar nisem povedal dovolj?" je bil general začuden kot metulj, ki je ugotovil, da je nekaj časa plaval v vodi in celo dihal.

"Kaj pa, recimo, ali so sovražni, ali so visoko razviti, ali je meč zaščiten, kaj storimo z njim v končni fazi, pa še kakšno vprašanje bi se lahko našlo," je povedala Inge samozavestno kot od jutra do dopolneva tistega dne še nikoli.

"Saj boste vse to ugotovili, ko boste prišli tja," je dejal general in se že hotel posloviti. Nazadnje pa se niti poslovil ni, pač pa je samo prekinil zvezo in izklopil komunikator, da ga ni nihče mogel doseči.

Posadka se je odpravila proti cilju in da jim vmes ne bi bilo dolgčas, so po dolgem času priredili došek. Malce jih je zanimalo, zakaj je bil general tako skrivnosten glede njihove nove ekshibicije, ampak novejša verzija starega slovenskega pregovora pravi 'Malo je skoraj nič.' Po nekaj dneh potovanja so prišli do želenega planeta oziroma do planeta, kamor so morali priti.

"Solicist, pozdravite prebivalce planeta na vseh frekvencah, razen na 96'5 kjer ravno poslušam Melodije po pošti," je ukazal kapitan.

Solicist je zahtevo izpolnil in kmalu so dobili odgovor, ki se je glasil: "fasd #$! asffasd".

Ko so vklopili prevajalnik, so razvozljali da je to pomenilo: "Povejte geslo svetega Nad-ninje."

"Kdo pa sploh je to?" je zanimalo kapitana kot zanima alkoholika vsebina steklenice, ki jo je pravkar kupil.

"Vam mar izgledam kot Nostradamus v uniformi?" je porogljivo dejal Solicist. "Kako naj vem?"

"Solicist, vprašajte raje naše bodoče gostitelje," je dejal kapitan. Ko je Solicist vprašal prave naslovnike, se je glasil odgovor: "fasd #$! asffasd", kar je prevajalnik prevedel kot: "Povejte geslo svetega Nad-ninje."

Kapitan je zakrulil: "Bansai!" in v pričakovanju čakal odgovor.

"Nihče ne more nagovoriti svetega ljudstva Kitayapan, ne da bi prej povedal geslo svetega Nad-ninje. Če želite spoznati geslo, morate prej spoznati življenje ninje - tečaje prirejamo vsak dan ob petinpetdesetih."

"Takoj bomo prišli do vas, da bomo spoznali vaše življenje," je dejal kapitan in že oblekel kimono, da bo očaral lokalne prebivalce.

Ko so prišli na planet, so najprej trije mogočni ninje pretepli kapitana kot prasca, ker jih je onečastil z nošnjo kimona. Za informacijo naj povemo, da na tem planetu nošnja kimona pomeni, da preziraš vso okolico in bi najraje videl, da bi se vsi spontano predelali v pašteto, ki bi jo dal potem jesti psu in ga ustrelil v glavo ter ga zakopal v nerodovitno zemljo. To je tudi pomenil dobesedni prevod besede ki-mo-no.

"Torej, radi bi spoznali življenje ninje," je naznanila Inge mrkogledim ninjam.

Takoj so jih odvedli v neke čudne prostore, ki so jih še najbolj spominjali na zemeljski zapor, le da na ležišču ni bilo žimnic. Vojko je bil malce sit spanja v podobnih razmerah (glej prejšnjo epizodo) in je rekel da tokrat ne bo spet spal skupaj s kadetom, kar je demokratični duh ostalih članov posadke pokazal za laž.

Namreč, kljub njegovemu negodovanju je moral iti spat v isto posteljo kot kadet navzlic dejstvu, da je bilo v prostoru dovolj postelj za vse in navzlic temu, da bi lahko pri kadetu spala njegova žena Breda Brada. Demokracija kot tisti dan še nikoli ni imela tako grenkega okusa - niti v 21. stoletju, ko jo je interpretiral George W. Bush (saj veste, to je tisti fuehrerjev klon, ki je nastal v Hitlerjevih (saj veste, to je tisti tip, ki mu je bilo ime Adolf) laboratorijih med drugo svetovno vojno (saj veste, tista vojna v 20. stoletju, ena pred tretjo svetovno vojno)). Morali so prespati do 35. ure, da so bili dovolj odpočiti za trening in tako se je njihovo spoznavanje življenja gostiteljev pričelo.

"Torej, kdaj spoznamo vaš način življenja?" je tarnala Angelca, ko so stali v predverju nekaj ur in se ni nič dogajalo, obenem pa je bila jezna, da prejšnjo noč niso smeli popivati, da so bili danes lahko spočiti. Na splošno so se vsem tresle roke in noge in še kakšen del telesa, saj so čutili primankljaj alkohola v krvi.

"Takrat kot vsi ostali kandidati, ob petintridesetih," je zabičal en ninja s samurajem. Za informacijo je na tem planetu samuraj neke vrste bič, le da ima pritrjene zraven še tri krogle in eno kladivo in zato je to kar nevarno orožje.

"Saj smo bili tu ob petintrideseti uri," je rekla Angelca, ko so se njihova kolena nehala šibiti zaradi zamaha s samurajem.

"Dogovorjeni smo bili ob petintridesetih, to pomeni ob petinitrideseti prepeličji žagi, kar je seveda povsem različno kot ob petintrideseti uri," je rekel drugi ninja.

"Prepeličji žagi!?" je ponovil Pohorabin osuplo, kot sorodniki muslimana ki bi pojedel prašiča v samoobrambi.

"Saj to je čisto lepa enota in meri natanko 0.577350269 ali natančneje ena ulomljeno s kvadratnim korenom iz tri standardne ure, kar pojasnje zadevo, da ste tudi prišli nekoliko prezgodaj sem in sicer ob 20.2072594 in ne ob petinitrideseti prepeličji žagi. "

Ugotovili so, da pride skrajno neumen izraz 'prepeličja žaga' iz tega, da njihov prevajalnik ne zna prevesti kitayapanske besede 'skerjonftl', in jo prevaja kot besedno zvezo 'skeryo' (kitayap. manjša poljska ptica) in 'noftel' (kitayap. orodje za dajanje na manjše kose) - pravilno bi torej bilo 'ob petintridesetih skerjonftlih'. Ugotovili so tudi, da so tako čakali brez zveze kar 25,62177828 normalnih ur. Povejmo še, da ima njihov dan namesto 24 ur kar 113 ur, razen seveda sred in prvih januarjev, ko je dan dolg 215 ur.

To je našim junakom predstavljalo kar nekaj težav, saj se je domačinom zdelo čudno, da so šli tisti dan kar štirikrat spat. No, ko so čez 15 ur prišli nazaj in je Angelca vmes malo potešila svojo ter vse tuje abstinenčne krize, so se postrojili v neravno vrsto in čakali v predverju z istima dvema ninjama. Ko so čakali že eno uro, se jim je zazdelo čudno, da ni nihče prišel k njim.

"Seveda vas nihče ne sprejme, saj ste prišli le pol ure kasneje kot prej," je prijazno zabičal s samurajem levi ninja.

"Kako le pol ure kasneje?" se je začudil kapitan kot veverica, ki jo ljubeče objame neka kača.

Po nekaj zapletih, ki so se skoraj končali s kadetovim obglavljenjem, so izvedeli, da je kitayapanska ura enako kot na zemlji 2*Pi*e ur, kar znese 11,642 ur - pozoren bralec bo seveda ugotovil da je na Kitayapanu Pi enako 2,141592. In sicer to pomeni še naknadno, da bodo morali čakati le še 162.988 ur. Zato so si privoščili 150 ur trajajočo žurko, odšli za 12 ur spat in ostalo jim je še .988 ure za bruhanje in ličenje - seveda govorimo od zdaj o zemeljskih urah.

Postrojili so se v neravno vrsto in čakali v predverju z istima dvema ninjama in upali, da so tokrat prišli ob točni uri. Po pol ure je prišel zavaljeni poševnooki sivobradi mož, ki je govoril zelo nesinhrono s svojimi usti, a je izžareval veliko modrosti in vonja po spomladanskih zavitkih, na rami pa mu je počivala hišna ljubljenka - želva Anica v polželatinastem agregatnem stanju. Čakali so nekaj časa, nakar je želva spregovorila:

"Dobrodošli v mojem skromnem domu, kjer vam bom pokazal nač način življenja." Izkazalo se je, da je želva v resnici glava od tistega telesa, tisto kar je prvotno izgledalo kot mojstrova glava, pa je bil v resnici hišni ljubljenček parazit Patrik, ki se je pritrdil na Aničin vrat. Mojstru so člani posadke mojstrsko sledili in željno pričakovali, kaj jih bo naučil, razen seveda kadeta, ki je štel muhe po stropu. Po dolgotrajnem štetju jih je naštel natanko 0. Šele kapitanova krepka zaušnica ga je spametovala (namreč, pomnilni lešnik v njegovi glavi se je začel kotaliti) in prišel je za njimi v veliko okrašeno dvorano, kjer se je mojster Anica ustavil in se jim priklonil.

"Zakaj se nam pa priklanjate?" je bil Pohorabin radoveden kot stonoga, ki je prvič obiskala čebelino prebivališče.

"To je bil starodavni bojevniški znak zaničevanja," je pojasnil Anica. "Vse, dokler se s pomočjo naše osem mesečne šole ne izšolate v bojevnike s spretnostmi mečevanja, boja na bližino in zavajanja nasprotnika s spakovanjem, vas iz dna Patrikove duše zaničujem."

"Koliko naših mesecev pa je osem vaših mesecev?" je hotel vedeti Solicist. Kljub vsej svoji modrini, ga je Anica le bukavo gledal, Vojko pa je izračunal da mora biti dolg sedem zemeljskih mesecev, torej v resnici pet.

"Toliko časa pa že ne bomo čakali," se je zgrozil kapitan kot pehar suhih hrušk, ki se mu približa trop divjih in lačnih svinj.

"Saj ne boste čakali," se je zasmejal Anica. "Krvavo se boste znojili, tako vas bomo gnali - tudi malo vam ne bo dolgčas."

"Potem pa raje takoj gremo domov," je rekel kapitan, vendar ga je prekinil gromki glas mojstra Anice:

"Domov lahko odidete kadarkoli se vam zahoče, če pa pred tem vsi ne končate treninga, boste odšli v dvakrat več kosih, kot vas je sedaj."

"Potem nam pa ne ostane nič drugega kot, da dokončamo trening," je razočarano dejal kapitan kot prej omenjen pehar suhih hrušk, ki so ga obiskale prej omenjene divje svinje.

"Tako pravijo vsi," je zadovoljno zarezgetal Anica in tlesknil s prsti, da so na vseh zrasle bojne obleke in okolica se je spremenila, da je ustrezala vzdušju vadbe bojnih veščin.

"Naprej se boste naučili samoobrambe," je dejal Anica in dal zaušnico nič hudega slutečemu kadetu, da se je zavrtel trikrat okoli svoje osi.

Ko je kadet prišel k sebi, je Anica vajo ponovil in uspešno demonstriral da se kadet ni naučil prav ničesar.

"Kot vidite, nimate čisto nič pojma o samoobrambi," se je zasmejal Anica.

A ko je poskusil isti trik na Inge, je bil prijetno presenečen, saj je njegovo klofuto prestregla in mu zadala povračilni udarec, ki bi mu prav lepo predelal obliko Patrikovega nosu, če ne bi bil mojster in udarca vešče prestregel.

"Vidim, da se je vsaj nekdo nekaj naučil," je rekel Anica zadovoljno. "Tega se pač nisem naučila od vas, temveč na mnogih letih treninga na akademiji," je odvrnila ošabno s sladko-kislim priokusom zaničevanja.

"Kdo pa vas je naučil te samoobrambne tehnike?" je vprašal Anica in se priklonil ostalim članom posadke zlasti kadetu.

"Profesor Martinčič, kdo drug," je odvrnila Inge in ji je godilo da je dosegla, da se jim celo tak mojster kot Anica priklanja, potem pa jo je Robertino spomnil, da jim v resnici le izkazuje zaničevanje.

"Dovolj je bilo besed! Pričnimo s treningom," je dejal Anica in jim pokazal pot do njihovih soban, kadetu pa je pomagal s krepko brco v njegovo sedalo, da je kar poletel do vhoda.

"To je pa super," je komentiral Ferdinand Nenasitni, do sedaj še neomenjeni član posadke, "mislil sem, da bodo tiste ječam podobne luknje naš bivalni prostor teh par mesecev."

Zadeva je bila precej drugačna, kajti omenjeni prostori so bili nekoliko slabše opremljeni kot tiste ječam podobne luknje, pa tudi nekoliko bolj vlažni so bili.

"Menda niste pričakovali, da boste čas treninga preživljali v takem razkošju, kot ga nudi naša sprejemna luknja," se jim je Anica porogljivo smejal, še posebej kadetu, ki je z grozo odkril, da so postelje narejene iz keramike - kasneje je skupni raziskovalni duh posadke razkril, da je kadet opazoval WC školjko.

Ni potrebno omeniti, da so zaradi porajajočega se dolgčasa tisti večer priredili došek in tenske obenem ali na kratko doske.

Še dobro, da je imela Piverli, kot vedno, s seboj svoj žepni replikator, s katerim so replicirali dele replikatorja naravne velikosti, katere so potem sestavili v sobni replikator in s katerim so v končni fazi replicirali dovolj pijače za vse. Seveda se nihče ni spomnil, da bi lahko z žepnim replikatorjem direktno replicirali pijačo, toda tako so se vsaj zamotili za kako uro. Sploh pa Piverli niti pod razno ne bi z nikomer delila svojega žepnega replikatorčka, na katerega se je med vsesplošnim pomanjkanjem nekega črnega petka, zelo navezala - ali točneje naverižila, saj je bil žepni replikator pripet na njeno uniformo s pomočjo verižice iz žlahtnega pleha. Replikator je za svoje delovanje potreboval seveda tudi nekaj materialne mase, da je iz njenih molekul pridobil energijo za molekule žlahtne substance, in tako je bilo postelj vedno manj v sobi. Odvijanje dogodkov je tako pripeljalo do tega, da je kadet navsezadnje res spal v WC školjki, ki je misteriozno izginila med peto dosko. Navsezadnje so zaspali od utrujenosti in presežka pijače, vendar so imeli smolo, ker jih je že čez petnajst minut zbudil neprijeten tuleč zvok mojstra Anice, ki jih je prišel prebudit za trening. Odveč je pripomniti, da so bili še vsi pijani kot neveste na veselici, razen kapitana, ki je bil pijan celo še bolj - ko so formirali ravno vrsto, so se namreč neharmonično zibali kot bati v motorju ruske zadružne kosilnice.

"Za ogrevanje morate najprej preteči 10km," je mojstrsko dejal mojster Anica.

"A to mislite tiste otroške kilometre ali take taprave?" je vprašal kadet z upanjem treh rakavih bolnikov.

"Mislim naših, ne vaših kilometrov," je dejal Anica. "Za informacijo vam moram povedati, da ima naš kilometer 2.8281114 vaših kilometrov."

Upanje v kadetu je ugasnilo kot njegova nedolžnost pred leti, ko sta preživela z Bredo prvo skupno strastno noč. Ni treba omenjati, da je trajalo kar nekaj ur, preden so omenjeno razdaljo uspeli preteči.

"Sramota," je nejevoljno izražal svoje mnenje mojster Anica. "Tečete počasneje kot tetraplegični polži v medu - treba bo še in še delati na vaši kondiciji in hitrosti pri teku. Danes zvečer vam tako razpisujem kazenski dvourni tek za kondicijo. Kasneje boste morali naredili po 73 sklec po glavi posadke, nazadnje pa boste preplavali po 93 metrov v bazenu polnem sluzi prej omenjenih polžev«.

"Po glavi?" je užaloščeno dejal Perhud, član posadke in pripadnik dvoglave rase Biglaw.

"V vašem primeru bomo naredili izjemo, naredili boste le 100 sklec," je porogljivo dejal Anica. "Kot vidite, je med bojevnikom in njegovim mojstrom razlika tudi v tem, da si ga slednji lahko privošči in ga osmeši pred kolegi, pa še vedno izpade moder."

Perhud, kapitan in ostali člani posadke so nič kaj veselo odkorakali proti mestu, kjer naj bi imeli servirano kosilo. Slastno je dišalo po pečeni perutnini in Anica se je oblizoval kot perverzen švab na peep-showu. Vsi so se posedli okoli mize in čakali na dobrote, vendar je bil perutnine deležen le Anica, ostali so pa dobili le raznovrstno zelenjavo. Problem pri mehaničnemu prebavljanju te hrane med člani posadke je bil predvsem v tem, da je bila to zelenjava, ki je popadala z voza med prevozom in je ležala pol leta na poti, prepuščena sama sebi in procesu gnitja, kjer so jo med tem tudi znova in znova povozili ostali udeleženci v prometu, nazadnje pa so jo člani kuharske sekcije velikega Nadninje z zidarsko žlico postrgali z makadama in tako je pristala po skromni termični obdelavi na krožnikih posadke - lahko so celo občutili kamenje s ceste med prežvekovanjem. Torej lahko rečemo, da je bila to dobesedno težka hrana in je imela celo tudi dober učinek, saj so si med hranjenjem celo hkrati očistili zobe. Več kot tričetrt posadke pa je pravzaprav zelo teknila, saj je bila velika popestritev vsakdanjega zelja, ki so ga morali jesti na Materi Štefki.

Po odličnem kosilu so morali iti delati sklece in ostale vaje, ki naj bi jim okrepile duha in telo. Učinek teh vaj na kadetu je bil ta, da so mu zlomile duha in tudi telo je začelo propadati. Proti večeru ni nihče niti mogel pomisliti na večerjo, ampak so namesto tega odšli v svoje sobane in se zleknili na mesta, kjer so bile včasih postelje in zaspali kot z uspavalno tableto omamljeni termiti Povejmo zgolj zato, da bo zgodba poleg tega, da bo imela svojo zabavno komponento, tudi nekoliko informativna, da so uspavalne tablete za termite začeli delati v 22. stoletju, ko je minister za zdravstvo svetoval, naj bodo vse stvari v tabletah, tudi goveja juha in insekticidi.

Tako si dobil lahko tudi sladoled v tableti ali tudi tablete v sladoledu, možno pa je bilo tudi dobiti tiramisu v tableti. Še več - možno je bilo dobiti tiramisu v tableti v sladoledu ali pa tablete v tiramisuju v tabletah ali pa tablete v tabletah. Lahko si dobil tudi coca colo v tableti in so ja nato lahko poplaknil celo s čajem, ali pa tudi z normalno coca colo, možno je bilo dobiti tudi instant vodo v tableti, ki si ji dodal eno kapljico vode in si dobil iz nje tri litre vode. Možnosti je bilo kot vidite res veliko, celo tako veliko, da si lahko dobil po pošti Veliki katalog možnosti, v katerem so bile naštete prav do zadnje vse možnosti komibiniranja običajne hrane in tablet, v dodatku A pa so bile zaradi velikega povpraševanja naštete tudi možnosti kombiniranja poletne in zimske garderobe.

Pa pojdimo z zgodbo naprej. Naslednji dan so imeli člani posadke namenjen enak urnik kot prej. Marsikdo je bil ob tej novici krivodušen - torej ni bil ravnodušen. Poleg tega pa so skoraj vsi imeli močnega mišičnega mačka in so javskali kot psi v mikrovalovni pečici. Le z veliko težavo pretekli prvih nekaj kilometrov, nato so pa že omagali kot gosenice, ki so tekle na sto metrov z ovirami. Spet le pripomnimo, če dovolite, da je bil tek gosenic in stonog v 22. stoletju, ko so športniki vsi postali preleni za tek, zelo popularen šport, ki ga je kasneje odpravila Sekcija proti mučenju malih in še manjših živali (SPMMPMŽ), ko je izmerila da je povprečna utrujenost nastopajoče gosenice tudi do šestkrat večja od utrujenosti od bolečin pri umiranju v porodnih krčih pri povprečnemu odraslemu moškemu .

"Vi vsi ste leni kot zelo leni lenivci!!" jih je nahrulil mojster Anica in z uporabo stola, kar je bil v njihovem jeziku bič, prisilil, da so pretekli še nekaj kilometrov. Marnoga je bila bolj utrujena kot kdajkoli kakršnakoli gosenica in iz vseh por ji je mezel pot, ki je tekel v čevlje in se tam prijetno pretenstal z žuljavimi nogami in umazanimi svaljki, ki so tam rasli - najbolj zabavno pa je bilo, ko se je mojster Anica seznanil z Marnoginimi nožnimi vonjavami in se ji ni pustil tuširati, saj je s tem zelo močno skušal voljo posadke, ki je spala v istih prostorih kot ona. Ni treba omeniti, da je bila tako volja posadke ZELO skušana, saj so bili že po osmih minutah omamljeni kot polži v kompostni jami, kamor je bila prej nameščena konzerva pokvarjenega solzivca. Njihove probleme je rešila Piverli, ki je replicirala posebno neprodušno skledo z gumijasto prevleko s funkcijo enosmerne produšnosti, v katero je Marnoga namestila svoje zaudarjajoče ude in tako so se vsaj lahko igrali kakšne družabne igre.

Ena takih je bila tudi igra, ki se je imenovala Kako poiskati neumnega zajca, gre pa takole: najprej sodelujoči izberejo enega, ki se mora prostovoljno javiti, da bo imel vlogo zajca. Kandidat se mora skriti, ostali pa določijo taktiko, kako ga bodo poiskali. Na voljo imajo tri taktike in sicer: taktika dlakocepljenja, hudomušna taktika ter taktika cepetanja. Taktika dlakocepljenja je, kot pove ime, zelo dlakocepna, saj dlako za dlako preiščejo cel prostor in nato vsako dlako dajo na dva dela. Eno polovico tako razpolovljene dlake preiščejo s hudomušno taktiko, drugo pa s taktiko cepetanja. Hudomušna taktika pa je zelo zanimiva, saj je namenjena predvsem razvedrilu vseh sodelujočih. Njeno bistvo je, da mora igralec ki išče zajca, iskati tako da kar čimbolj moti delo nesodelujočih - tako bi recimo sodelujoči šel iskat zajca v strojnico, ko bi tam ravno skušali izboljšati pogon in bi gledal pod stoli, podplati in v hlačah delavcev - cilj taktike je samo da greš ostalim čimbolj na živce. Seveda mora tudi iskani zajec igrati njemu namenjeno vlogo, saj mora biti neumen, kar pomeni, da se mora zelo neumno skriti. Najlažje je bilo, če so v vlogo zajca dali kakšno že po naravi neumno osebo in ji tako sploh ni bilo treba razlagati naprej pravil - tak je bil recimo kadet, ki je bil najbolj priljubljen zajec v posadki.

Tretja taktika je, kot smo že omenili, taktika cepetanja, kjer stalno cepetamo in na podlagi odbojnega zvoka ugotovimo, če se omenjeni zajec skriva v bližini ali ne. Pri tem nam močno pomaga visokoobčutljivostni skener zvočnega odboja, ki si ga sposodimo pri Vojku - brez njega se moramo zanašati na lastna ušesa, kar nam skoraj tako pomaga, kot pomaga svinji bradavičarki masaža adamovega jabolka pri odprtem zlomu kolka. Ko po eni od treh metod končno najdemo skritega zajca, ga je treba privezati ob deblo in ga mučiti, dokler ne prizna vseh svojih nesvetih dejanj. Če debla nimamo pri roki, ga tja repliciramo. Naši junaki so se to igro kljub utrjenosti šli kar trikrat in vsakič je bil srečni izbranec za zajca nihče drug kot priljubljen član posadke, kadet. Igro so se šli tolikokrat, ker so seveda potrebovali nekaj razvredrila po napornem dnevu. Poleg tega pa je kadet tako lepo javskal ob mučenju, da je bil to posadki prav balzam za ušesa - pa tudi tako neumno se je skril, da so ga našli, preden bi lahko našli kak siv las na katerem od Angelčinih otrok. Vsakič je kadet tudi priznal svoje grehe in tudi grehe drugih, saj je bolečine komaj še prenašal. Mučenje je potekalo z raznimi rekviziti kot tudi na razne sadistične načine, kjer je kraljevala njegova žena Breda Brada. Zaradi nekaterih priznanj ga je tudi dodatno poškodovala po koncu igre.

Posadka je zadovoljnega duha zaspala in naslednji dan so bili vsi čili in zdravi ter tako pripravljeni za nadaljni trening. Edino prav vsi do zadnjega so imeli trgajoče bolečine v mišicah, kot posledica mučnega treninga zadnjih dveh dni.

Ta dan je imel mojster Anica pripravljen prav poseben način treninga, ki naj bi jim še dodatno ojačal telo.

Imel je idejo, da bi vsakomur dal na glavo še posebno kitayapansko mitološko čelado iz armirane opeke, ki ima, poleg tega da je težka preko vseh mej dobrega okusa, še funkcijo da ti zamaši dihalne poti s posebnimi vrastki na notranji strani. S tem naj bi bojevnik treniral kako premagati fizično obremenitev ter bolečino ob močnem pomanjkanju zraka. Naši zelo priljubljeni junaki so imeli nemalo težav z nošnjo te čelade, nikakor pa niso imeli težav s košnjo, ker tega ni bilo v opisu njihove naloge, vsaj zaenkrat še ne. Pač pa je imel Anica po dopoldanskem treningu namesto kosila neprijetno presenečenje - košnjo kitayapanske ščetinarice s pomočjo čvicarskega nožka. Kitayapanska ščetinarica je bilo tamkajšnje rastje, podobno travi, vendar zelo nehvaležno za košnjo, saj je imelo steblično strukturo ojačano z avtohtonimi samoponikljanimi vlakni, čvicarski nožek pa je bil podoben kot švicarski, le da je bil tako pomanjšana izvedba, da je bil človeškim očem neviden. Imel pa je veliko prednost, bil je namreč neizmerno oster. Neizmerno pa zato, ker se njegove ostrine ni dalo izmeriti, saj je bil, kot je bilo že prej omenjeno, človeškim očem neviden. Tiste rase, ki pa so ga videle in je bil njim zategadelj izmerno oster, so izmerile, da je bil popolnoma top. To pa je nezanesljiv podatek zato, ker so bile te rase tako majhne, da so bile prav tako kot čvicarski nož, človeškim očem nevidne in zato niso nikoli dokazali, da sploh obstajajo. Zato tudi Inge ne bo nikoli vedela, da jih pet prebiva v njenem modercu, ravno medtem ko to pišem. Moderc je zelo zanimiv pojem, saj prvič sploh ni moder in tudi drugič ne. To je tudi nekaj povsem drugega kot modroc, saj se na njem ne da spati. Lahko pa gor spijo prej omenjene male rase. Med tistimi, ki so bivali nad levim joškom in tistimi, ki so bivali nad desnim, je že čvicarska stoletja divjala divja vojna - klali so se s čvicarskimi nožki in eden drugemu kradli čvicarske ure. Čvicarske ure so bile pa zelo popularne, saj so z njihovo pomočjo zelo natančno izmerili, kdaj bo dovolj zrel njihov čvicarski sir, ki je bil zelo znan po celem oktantu, vsaj med malimi rasami. Čvicarski sir je bil tudi njihovo plačilno sredstvo. Lahko pa omenimo, da so mu rekli čvicarski frank, kadarkoli so ga uporabljali za plačilo. Skratka, med čvicarskimi rasami so v čvicarskih vojnah uporabljali čvicarske nože, da so kradli čvicarske ure, da so dololočili najboljšo kvaliteto čvicarskega sira, da so lahko nadalje kupili čvicarske nože. Če boste kdaj naleteli na kakega čvicarja, ga nikar ne sprašujte, zakaj se bojuje, saj je njihova rasa znana po tem, da ne zna izstopiti iz rekurzije in se zato zacikla že, če poveš, da je vsak dan dober dan.

Čas je že, da povemo, kaj so naši junaki počeli zadnje čase. Prišli so že do te faze, da so že vsi, celo kadet, razmišljali modro. Modri pa so bili predvsem zaradi pomanjkanja zraka zaradi nošenja čelade. Tega so namreč na žalost morali nositi tudi med košnjo, poleg tega da so morali poslušati Anico, kako je bentil da so nesposobni in leni, ter da se premikajo kot breji nosorogi na bradlji. Tulili so pa kot s špičaki pohojeni konji med grobo molžo. Tisti dan je v ortogonalni dimenziji pomrlo mnogo čričlov, saj so vsi člani posadke oddajali mnogo negativne energije. Pa tudi kruklom ni bilo prizanešeno, saj se je Anica sadistično naslajal ob mukah svojih vajencev in tako oddajal mnogo pozitivne energije (za pojma krikljev in čričljev preglejte vse zgodbe za nazaj - enkrat smo jih že omenili). Zvečer se je posadka komaj še privlekla do svojih soban in vsi po vrsti so godrnjali kot pes, ki mu vlečeš priljubljeno kost stran.

"Oh, kako me vse boli," je vekala Angelca kot vekalni stroj, "dovolj imam že tega sadista, njegove želvje glave in tistega parazita, ki se vsakič reži, ko nasrkamo."

"Tudi meni je vsega dovolj," je potožil Pohorabin.

"Uprimo se staremu norcu," je nenadoma predlal Robertino. Povejmo, da predljati pomeni podobno kot predlagati, le da za vzbujanje pozornosti hkrati še uporabiš piščalko.

Robertino tako še ni dobro nehal impresionirati pastirčka s piščalko z antične TV Slovenija, ko je že jetniški informacijski zvočni sistem naznanil, da so si s puntanjem prislužili nočni trening in da bo Anica pri njih, preden bi lahko rekli 'V goščavi mlad falot sedi.'

"Pretvarjajmo se, da spimo", je predlagal kadet in takoj zaspal, saj se je njegova betica srečala s krepko roko praporščakinje Inge.

Ker je 'pretvarjajmo se, da spimo' (8 zlogov) skoraj enako dolgo kot 'v goščavi mlad falot sedi' (9 zlogov), je seveda vmes Anica že prispel k luknji in jo jel odklepati, zatorej ni nobena podobna finta mogla uspeti.

"Takoj greste na nočni trening, vsi razen kadeta!!" je ukazal Anica, saj je mislil, da kadet ni imel nič zraven, ker je spal.

"Kaj pa kadet?" je vprašala Piverli ogorčeno.

"Njemu ni treba," je dejal Anica.

"Zakaj pa mi moramo, on pa ne?" je bil šokiran tudi Vojko.

"Ali je imel tudi on prste zraven?" je vprašal Anica.

"On je bil pobudnik te ideje," so odgovorili v dovolj veliko glasovih, da so Anico prepričali.

"V tem primeru gre na nočni trenig le on!!" je ukazovalno dejal Anica in začel buditi kadeta.

Kadet se je s parimi grdimi prijemi zbudil iz kome in Anica ga je odgnal na pašo... pardon, na trening. Kar pa se tiče naše posadke, ji je Anica namenil tisto, kar je sprva hranil za kadeta - v luknjo jim je poslal mojstra z imenom Putrček-San, ki jih je mikastil celo noč zaradi lenobe. Drugi dan so bili vsi utrujeni kot bi jih nekdo pretepal celo noč. Mojster Putrček-San očitno ni imel prav putrčkastih rok in je bilo njegovo ime precej iz trte zvito (kasneje so junaki izvedeli, da je to celo res). Bili so tako utrujeni, da nihče ni hotel iti na trening. A jadikovanje in tarnanje ni pomagalo, ko je pol ure za tem, ko je mojster Putrček-San izstopil, vstopil mojster Anica, prignal noter kadeta in ga skupaj z vso posadko odgnal nazaj ven na jutranje razmigavanje. Premikali so se že tako počasi kot vinjen lenivec med počasnim plesom. Nekateri so rabili doktorja, drugi rum, a mojster Anica ni popuščal, kot ne popuščajo vrata Jelovica.

Zategadelj posadki ni ostalo drugega kot da sodelujejo pri svojem treningu. Vojko pa napora ni več zdržal in je padel po tleh, ravno ko so začeli ponovno teči, tokrat štafeto z že prej omenjeno kitayapansko mitološko čelado. Mojster Anica ga je mojstrsko podrozal z neko napravo zelo podobno biču, da je revež z veliko težavo in čelado komaj vstal. Naj samo omenimo, da je podrozati isto kot v našem veku podrezati, le da vključuje še to, da prejemnika dodobra nahruliš.

Podobna zgodba se jim je dogajala vsak dan, tako da so bili čez mesec dni že popolnoma izmozgani kot kravje vime, katero je bilo priča hiperaktivnemu telečjemu dojenju za čas štirih in pol ur. Telesa vseh so postala zelo mikavna in krepka, celo Marnogino, vendar pa so njihovi obrazi odražali agonijo, nespanje in alkoholno demenco.

Mojster Anica si ni mogel kaj, da ne bi vedno bolj poželjivo gledal eno najlepših članic posadke, ki ni bila za njegove oči seveda nihče drug kot Breda Brada. V Kitayapanski umetnosti je bila namreč najlepša ženska, od boga vzeta muza in bojevniku nevesta takšna, da je imela lepe kodraste lase po celem telesu - Anica kajpak ni bil tujec umetnosti.

Skrivaj ji je podtikal razna najlepša darilca, kot so čvicarski nožki, čvicarski sir, saj je bilo po njegovem mnenju čvicarska kultura ena najlepših na svetu. Seveda iz prej omenjenih razlogov Breda Brada darilc ni našla in tako tudi ni izvedela za Aničevo naklonjenost - kar je pustilo nemalo čustvenih brazgotin in z njimi nejevolje tudi na samemu Anici. Ubogi Anica je vsak dan čakal, kdaj ga bo Breda lepo pogledala, vendar je namesto tega dobil sočno porcijo grdih pogledov s strani vseh članov posadke.

In tako je šlo naprej še veliko dni, vse dokler se Anica ni že slinil od naslade (kar je običajni fiziološki pojav pri Kokoyapanskemu dvorjenju) in je naposled poklical po treningu Bredo k sebi, da jo seznani s svojimi čustvi. Naj omenimo, da imajo kokoyapanci razdeljeno telo na več sestavnih delov in imajo tako za razliko od ljudi, vtelesena čustva v drugem delu telesa in če je hotel kak kokoyapanec svoji ljubljeni osebi pokazati čustva, jo je moral seveda seznaniti z drugim delom telesa, kjer so ta čustva prebivala.

"Pozdravljeni, Breda," je dejal Anica, ko je odprla vrata v njegovo delovno sobo. Občudoval je njene prelepe znojne tricepse, ki so nabrekali pod njeno znojno svileno šporno majčko.

"En grd pozdrav tudi vam," je brezobzirno odvrnila Breda.

"Uf, ta divji duh borke je tako močno prisoten v tebi," je pohvalil Anica in se tako zaslinil čez mizo, da ga je stresla elektrika iz elektronskega obtežilnika za papir. "Zakaj ste me poklicali?" je vprašala Breda kot strog učitelj vpraša porednega dijaka, zakaj mu je nastavil risalni žebljiček na stol.

"Nikar ne bodi tako sovražna," je prigovarjal Anica. "Sedi tu in si privošči pošteno večerjo enkrat za spremembo - le zakaj bi tudi ti morala jesti tiste cestne postrganine, tako kot ostali?"

"Ampak meni je tista hrana zelo všeč," je ugovarjala Breda.

"Tudi tako hrano lahko dobiš, če tako želiš, toda pojej jo pa le tu enkrat za spremembo - le zakaj bi jo morala jesti v tisti plesnivi luknji, tako kot vsi ostali?"

"Ampak meni je všeč biti pri mojem možku," je dejala Breda in ga gledala izpod dlak na obrazu.

Anica je bil zaprepaden kot bi stal za prepadom: "Možek!? Kakšen možek? Kdo pa je tvoj možek?"

"To je prelepa oseba, možate postave, sliši pa na ime Kadet," je z navdušenjem dejala Breda.

"Tisti mali idiot?" je vzkipel Anica kot vzkipi kad s penečo kopeljo, če povečaš moč jacuzzija na 50kW.

"Meni je ravno zaradi tega všeč," je dejala Breda in se oblizovala kot mačka med čiščenjem.

"To lahko zlahko popravimo," je dejal Anica in objavil po ječofonu: "Breda Brada bo odslej spala v od ječe ločenih prostorih."

"Ne storite mi tega," je jokala Breda. "Vse bom storila, če mi pustite spati ob mojem Nacetu."

"Vse?" je poželjivo in porogljivo ali na kratko požegljivo dejal Anica z zlobnim izrazom na svojem in Patrikovem obrazu.

"Ja, vse bom storila," je dejala Breda brez najmanjšega oziroma najkrajšega razmišljanja.

To se je seveda izkazalo za nepremišljeno dejanje, saj je Anica predlagal: "Potem pa boš z mano spala v času treninga, v nočnem času pa ti bom dovolil ostati s tvojim malim idiotom."

"Svojega moža ne bi mogla nikoli prevarati," se je glasil odgovor Brede Brade.

"Ali ga boš varala ponoči in čez dan garala na treningu, ali pa ga boš varala čez dan in ponoči bila z njim... Odloči se," je bil Anica neusmiljen, kot že ves čas v tej zgodbi.

"Glede na to, da se mi ne da stalno garati zunaj, je ponudba zelo mamljiva," je dejala Breda.

"Seveda je mamljiva, tudi meni se ne da ves voditi treninga - imamo tudi druge, bolj izkušene ljudi za to."

"Čakajte malo, ali niste vi tu največji mojster na otoku," se je začudila Breda kot podkurjen maček.

"Jaz!?" se je zasmejal Anica hudomušno, saj očitno ni mogel več zadrževati smeha. "Jaz sem samo vajenec uvodnega tečaja za ninje, tako kot vi. Na šolanju sem padel in imam zdaj leto dni odmora, preden ponovno poskusim - hotel sem se le malo pozabavati."

"Kdo so pa potem vaši vajenci in ostali mojstri?"

"Mojstri so moji falirani sošolci, s katerimi smo se dogovorili za tale trik, vajenci pa so tesla kot vi, ki ste nasedli na našo potegavščino," je rekel Anica skozi krohot in je zategadelj moral trikrat ponavljati, da ga je Breda lahko razumela.

Bredi je začelo prekipevati in je močno udarila Anico, da je padel po tleh kot cisterna kislega mleka s počeno gumo, in je hitro pritekla do ostalih članov posadke.

Ti so ravno pojedli in izbruhali svojo večerjo, kot je bila navada že nekaj mesecev in so se pripravljali na spanje, kar je pomenilo, da so konzumirali velike doze alkohola.

"Kaj je narobe, Breda?" je vprašal kapitan.

"Po čem sklepate, da je kaj narobe," je odgovorila.

"Ker si zasopla kot divji ris med gonjenjem in zaripla kot opečen Kitajec med sončenjem," je odgovoril kapitan.

"Da, in te to od tvojega običajnega stanja loči le v tem, da imaš stisnjeno pest," je dodal Pohorabin.

"V redu. Bom povedala, ampak šele po tem, ko spijem eno pijačo ali dve," je rekla Breda.

In imeli so strašno hudo in vzrdžljivo žurko, ki je trajala vse do čez pol ure, ko se je Anica osvestil in pritekel s svojimi kolegi do zapora.

"Odprite, takoj odprite," se je drl Anica, dokler ni ugotovil, da so vrata pravzaprav zaklenjena z zunanje strani.

Kako je Bredi uspelo za sabo zakleniti vrata od zunaj, ni bilo jasno nikomur, še najmanj pa kralju Matjažu, ki je itak nastopal v drugi zgodbi. Še celo sama Breda je bila preveč raztresena, da bi se tega spomnila.

"Takoj se predajte," je zaklical Anica.

Vsi člani posadke so bojazljivo dvignili roke v zrak, uboga Breda pa je obležala na tleh, saj je hotela naše junake malo prej čimhitreje ujeti pri pijanosti. Kadet se je hotel skriti za Bredo a se je spotaknil in pri padcu spotaknil Anico, da je spet padel po tleh. Anica je obležal nezavesten na tleh, Breda pa se je ob vsem trušču le zbudila, sicer preveč pijana, da bi jo lahko opisali v toliko prostora, kot ga imamo na voljo. Ob pogledu na Anico je popolnoma ponorela in je ne preveč nežno mojstra kar nekajkrat brcnila v glavo. Vsi ostali so jo panično odvračali od tega početja, toda Breda je kmalu zaupala posadki, kdo ali kaj je 'mojster Anica'. Po razlagi so vsi razumeli njene razloge in so se ji pridružili pri njenem početju. Aničino tkivo je letelo po celi ječi in tudi po hodniku. Aničini vajenci so ob pogledu na leteče tkivo prebledeli in zbežali na vse strani.

"Dovolj imam tega kraja," je kapitan več kot prepričljivo povedal. "Najdimo že tisti meč in ga prinesimo generalu."

Ni jim bilo potrebno povedati dvakrat in vsi so takoj krenili proti nahajališču meča. Edina manjša težavica je bila v tem, da niso imeli pojma, kje se meč nahaja.

"Kje se meč nahaja?" je vprašal Pohorabin.

Odgovora žal ni bilo. Začeli so naključno preiskovati vse prostore v upanju, da bodo željeni meč kmalu našli. Po tednu dni so naključno preiskovanje ovrgli in replicirali posebno različico dobermana z izostrenim vonjem, pa tudi to ni prav veliko pomagalo. Nato so se odločili, da bodo najprej preiskali hišo mojstra Anice in mogoče našli kako zanimivo sled. Res so bile notri sledi - po DNK in vzorčni analizi odtisov, je Piverli po tednu dni ugotovila, da gre za sledi mojstra Anice. Nato se preiskali še vse zapiske mojstra Anice. Kadet je preštudiral njegov zvezek za gospodinjstvo, medtem ko je Inge vložila v delo več intelekta in dejansko našla Skrivni dnevnik mojstra Anice. Tam so našli zapiske o najbolj erotičnih fantazijah mojstra Anice. Inge se je ob branju tega strahovito obračalo, zato je morala brati naglas tudi drugim članom posadke. Zaradi tega se je obračalo tudi ostalim članom posadke, vse razen Brede pa je spravilo v dobro voljo branje Aničine fantazije v zvezi z Bredo Brado. Še pred temi fantazijami je bilo v dnevniku opisano dan po dan, kako je mojster Anica vadil in notri je omenjal svojega mojstra Velikega NadNinjo Lojzko.

"Kdo pa je veliki nadninja Lojzka?" je bilo presenečenih mnogo obrazov prisotnih članov posadke. "Sodeč po dnevniku," je razmišljala Inge, "mora biti kot mojster Anica, samo da ni lažen. Torej spet nek mojster, ki obvlada borilne veščine in uči discipline."

"Torej ga moramo poiskati," je dejal kapitan in bil ponosen, da je tako pametno razmislil.

"A smo prepričani?" ni bil prepričan Solicist. "Morda gre spet za kakšnega mojstru Anici podobnega psihopata, ki nas po spet najprej hotel poslati na nekajmesečno vadbo."

"Nismo prepričani, vendar moramo iskano svetinjo čimprej poiskati in se vrniti domov," je nadaljeval kapitan.

"Imam idejo," je dejal kadet in vsi so ga nejeverno pogledali, kot bi bil orjaška kapalka z napisom 'Vodnjak večne mladosti'.

"No, pa jo povej," je rekel kapitan in kadet je bil nad tem zelo začuden, saj do sedaj še skoraj nikoli ni imel prilike povedati svoje ideje.

"Lahko bi glasno poklicali 'nadninja Lojzka!', tako kot otroci pokličejo Dedka Mraza in potem bi prišel in nam prinesel darila."

"Kadet," je rekel kapitan, "od vseh tvojih idej, kar sem jih kdaj slišal, je ta prav gotovo najbolj neumna in naivna. Prekaša celo idejo tvojega pokojnega deda, ki se je odločil za potovanje na Sonce, tam pristal in izstopil, da bi se 'razgledal po pokrajini'."

Po tem je kapitan tudi Solicistu naročil, naj ga spomni da ne bo kadetu nikoli več dovolil povedati svoje ideje. Solicist je svojo nalogo vzel resno in kapitana opozoril, da ne bi smel poslušati kadeta. Kapitan se je zahvalil in vsi so bili zadovoljni, celo kadet, saj je mislil da je predlagal nekaj zelo koristnega, pogovorov med višjimi častniki pa itak ni poslušal, saj jih ponavadi ni razumel.

"Ali ima kdo kakšno bolj uporabno idejo?" je vprašal kapitan.

"Ja, jaz imam zelo preprosto in učinkovito idejo," je dejala Piverli, ki je bila zelo znana poznavalka znanstvenih iznajdb in tudi znanka znane Zvonke, ki je znala zvezat zanke okoli veje še tak tanke. "Zakaj ne bi replicirali bojevnika, ki bi bil še bolj spreten od samega nadninje Lojzke in potem nas ta ne bi mogel ustrahovati?"

"Odlična ideja," je bil zadovoljen kapitan. "Takoj ga replicirajte."

Minilo je približno sedem minut, ali točneje 6 minut in 51 sekund, ko se je oglasil razočaran glas Pohorabina Kosmuljnika:

"Kapitan, preiskal sem celo bazo podatkov v replikatorju in navkljub temu, da imamo notri približno deset tisoč, ali točneje devet tisoč osemsto triintrideset opisov artiklov, ki jih lahko repliciramo, noben od teh ni 'bojevnik z močnim znanjem borilnih veščin'."

"Poskusite iskati 'močni in nepremagljivi bojevnik'," je predlagal kapitan, a ga je Pohorabin zavrnil: "Sem že poskusil, a sta na voljo le močna alkoholna pijača in sesalnik s tem imenom."

Kapitan je bil sila razočaran, kar je odražal navzven z nič kaj prijetnimi pogledi in zvoki.

"Lahko pa vam repliciram panno coto," je predlagal Pohorabin z veselim upajočim izrazom na kadetovem obrazu.

"Lahko bi, pa ne boste," ga je zavrnil kapitan. "Lahko pa replicirate en tiramisu."

Ko je tako vsak pojedel po eno sladico po svoji izbiri, so s skupnimi lastnostmi kognitivnosti ugotovili, da imajo tri možnosti: lahko pozabijo na sicer brilijantno idejo doktorice Piverli Flasher, lahko sprogramirajo bojevnika z znanjem borilnih veščin v replikator, da ga bo le-ta lahko izdelal ali pa, da za trenutek odložijo delo in imajo došek. Prevladal je razum in že čez nekaj minut so vsi uživali v dolgo pričakovanem došku.

Naslednji dan je bilo treba ponovno razmišljati in ker je ob tem preveč bolelo, so raje še en dan počakali in nadaljevali z zmernim pitjem.

Naslednji dan se jim je porodila ideja in so se odločili, da bodo bojevnika izpeljali iz znane osebe, ki ima že neko znanje bojevanja in uporabili tehniko ekstrapolacije za izboljšavo bojevalnih tehnik. Temeljito vsesplošno mikastenje, ki ga je ukazal kapitan, je pokazalo da se v posadki najbolje tepe in brani praporščakinja Inge, zato so se odločili da bodo naredili njeno popolno računalniško kopijo ter jo zgolj močno pohitrili, kar bi mogoče dalo prednost pred tako mojstrskim bojevnikom, kot je moral biti NadNinja Lojzka.

Pohorabin je med implementacijo teh zamisli dobil še nekaj odličnih idej iz antične računalniške igre Mortal Kombat in je naši bojevnici spremenil spol v moškega in dodal še nekoliko moči, dodal še nekaj rok, nog in imela je celo oči spredaj in zadaj. Njeno zalo lice je predelal v zgrbančeno zelenkasto luskasto kožo, tako da je bil stvor naravnost grozljiv (pa če dobro premislimo, je tudi od strani kar nagnal strahu v kosti) - Kosmuljnik je celo dodal zelo smrtonosno možnost, da lahko stvor izbljuva svoje manjše dvojnike, ki se tudi bojujejo za njegov blagor. Po uspešno pripravljenem borilnem stroju so si privoščili zaslužen počitek oziroma došek.

Pohorabin je že skoraj velel replikatorju naj replicira bojevnika, pa se je Robertino spomnil da ga morajo sprogramirati tako, da njim samim ne bo nevaren. Inge je rekla da njim itak ne bo nevaren, če je narejen po njej, vendar je Robertino le vztrajal, da mu ukažejo, da slepo uboga le njihove glasove, saj je Inge kot svojo ženo bolje poznal kot se je ona sama. Pohorabin je ta ukaz vcepil novi osebi v betico, spomnil se je celo, da mora novo kreaturo sprogramirati tako, da uboga ukaze vseh članov posadke razen kadeta, ime mu je pa dal Morbidni Mornarček, saj se mu je to zdelo kot zelo zabavna ideja.

"No, videti je, da smo pripravljeni," je ugotavljal Pohorabin. "Replikator, repliciraj mi enega Morbidnega Mornarčka."

Replikator je res vestno opravil svoje delo in je stvora repliciral skupaj z embalažo, garancijskim listom in knjižico z rojstnimi oziroma replicirnimi podatki.

"Mornarček, pojdi z nami," je ukazal kapitan, a ga je stvor gledal le kot tele v nova vrata. Pohorabin se je začel potiti kot svinja v solariju in je naredil kratkotrajen pregled programa, kar je potrdilo njegove grozljive domneve. “Pohorabin, zakaj me stvor ne uboga?”

“Hmm, kapitan, ne vem kako naj vam povem…” je bil Pohorabin v zadregi.

“Na dan z besedo,” ni popuščal kapitan.

“No, se spomnite, ko smo naročili stvoru naj uboga vse nas, le kadeta ne?”

“Jaaa…” je kapitan mrko sledil Pohorabinovi razlagi.

“No… veste, eno nikalnico preveč sem dodal v program, da bi bilo res tako, kot smo si zamislili.”

“Kakšno nikalnico?” je bil kapitan zvedav, saj očitno ni bil seznanjen s pojmom nikalnic.

“No, rekel sem mu takole: ni res, da ubogaj vse člane posadke, razen kadeta.”

“In kaj to pomeni bolj enostavno? Da je res, da ne ubogaj nobenega člana posadke, razen kadeta?”

“V resnici še hujše…” se je obotavljal Pohorabin.

“Kako je sploh lahko še hujše?” je s solznimi očmi in strumnim izrazom vprašal kapitan.

“V resnici sem mu tako naročil naj samo ne uboga nas. Uboga torej kadeta in vsa ostala bitja v celem vesolju, razen nas.”

"Kaj ste storili?!" se je zgrozil kapitan kot povprečen moški, ki se mu bližaš z vrtnimi škarjami proti določenemu delu telesa s hitrostjo pol metra na sekundo.

"Mar niste poslušali, kaj vam govorim že zadnje pol minute? Eno nikalnico sem vstavil preveč in zato zdaj stvor uboga le kadeta in vse ostale, razen nas."

"Seveda sem poslušal, to je bilo retorično vprašanje," se je razjezil kapitan in namesto Pohorabinu je raje kadetu poslal eno zaušnico. "Kadet, tokrat pazi kaj delaš, stvor uboga samo tebe, zato ti bomo govorili, kaj mu moraš naročiti. Če boš tudi tole zajebal, te bom lastnoročno skopil."

"Vse bom storil, samo nič mi ne storite," je zastokal kadet. "Ubogal vas bom, kot vas vedno."

"Tega ne bom komentiral," je odvrnil kapitan. "Za začetek stvoru naročite, naj nam sledi."

"Za začetek česa?" se je začudil kadet.

"Kadet! Stvoru enostavno naročite naj nam sledi."

"Takoj nam sledi, Mornarček," je že kar profesionalno ukazal kadet in dobro mu je delo, da vsaj enkrat on nekomu ukazuje in ne obratno kot ponavadi.

Mornarček se je res zganil in ko je posadka začela hoditi, je nerodno racal za njimi kot kaka gos. Pogumno so racali po planetu nekaj ur, ko je Inge vprašala: "Kje pa sploh je nadninja Lojzka?".

"Hmmm, dobro vprašanje," je pohvalil kapitan. "Tako dobro nam je krenilo, da sem enostavno pozabil, da sploh ne vemo kje moramo iskati."

Stvor je med tem postal kar pošteno lačen in preden bi utegnili 73-krat reči krof, je pojedel kar nekaj dreves. Člani posadke niso nikoli ugotovili, da so bili to v resnici domorodni prebivalci Kitayapana.

"Takoj replicirajte nekaj hrane za Mornarčka," je dejal kapitan, saj se je bal, da bi bil on lahko naslednja malica. "In poleg tega, kadet, za vsak slučaj ukažite stvoru naj nas nikoli in nikdar ne požre."

Kadet je to storil in iskanje so nadaljevali brez posebnih zapletov. Edini zaplet je bil to, da še vedno niso imeli pojma, kje najti nadninjo Lojzko. Ravno ko so obupali nad tem, da ga bodo kadarkoli našli, je stvor dobil popadke in iz njegove zadnjice se je zvalila kepa dlak in kože, ki se je prelevila v postavnega starca in spregovorila:

"Jaz sem na srečo mladi vrač in vam bom tudi tokrat nesebično pomagal."

"Oooo, vrač, kaj pa vi tukaj?" je želel biti komunikativen kadet.

"Saj sem ravnokar povedal, ti butelj. Tvoja neumnost je pa tako ali tako znana tudi v naši dimenziji. Še več, če je kak otrok poreden, mu samo rečemo, da bo postal neumen kot kadet in takoj se umiri in je priden."

"Nikar ga ne upoštevajte, predragi vrač," je dejal kapitan in se prav razveselil. "Veselimo se že vaše pomoči."

"Saj ga ne bom, tako kot nihče razen stvora, ki pa ga upošteva samo zaradi vaše neprevidnosti," je dejal vrač.

"Kako pa nam boste tokrat pomagali?" je bil nestrpen kapitan.

"Povedal vam bom kako in kje boste našli vašega nadninjo Lojzko."

"Kaj pa če bi nam raje kar dali meč in odletimo nazaj proti Zemlji?"

"Eeee, tako zlahka pa ne bo šlo," se je porogljivo posmejal vrač. "Če vam dam meč kar takoj, potem ne bom videl kako se nespretno skušate dokopati do njega in to pomeni, da ne bo zame nič zabave in tudi predstavnici vračevskega sveta ne bom mogel povedati nič novega o vaših navadah."

"Potem nas pa le usmerite proti cilju in povejte kako daleč smo," je rekel kapitan.

"Ste pet osončij daleč," je razjasnil vrač in z roko pokazal v zrak. "Nadninja Lojzka se skupaj z mečem skriva za meteoritskim pasom Hudigrušč."

"Zakaj, hudiča, se pa potem že toliko časa potikamo po tem trapastem planetu," je dejal kapitan in je bil jezen kot pes, ki mu želiš odgrizniti levo sprednjo taco brez predhodne najave.

"Ne vem," je dejal vrač. "Ampak je bilo pa sila zabavno."

Po teh besedah je vrač izpuhtel v zrak kot jutranja rosa, člani posadke pa so se odpravili proti Materi Štefki, katere avtopilotu je kapitan preko komunikacijske broške naročil naj pristane na bližnji lokaciji. Po nekaj minutah so ugotovili, da Mornarčka ni med njimi.

"Kadet, imaš mogoče kak preblisk, kje bi lahko ostal Morbidni Mornarček?"

"Ups, nanj sem pa popolnoma pozabil," je dejal kadet in se takoj skril za bližnje drevo.

Ker dreves na mostu večino časa ni, se je tudi tokrat skril le za Marnogo in izza nje ga je kapitan kaj hitro potegnil. Pozoren bralec bo ugotovil, da so bili naši junaki že na ladji, ker mostov v naravi ponavadi ni. No, v bistvu so, ampak ni pa poveljniških in te smo v prejšnjem stavku kajpak imeli v mislih.

Kadet se je moral po parih krepkih vzgojnih sam vrniti na planet po Mornarčka in tega je kmalu tudi našel v nadvse groznem prizoru. Mornarček se je namreč hotel ljubiti z enim od tamkajšnjih dreves, ki so bili v resnici avtohtoni prebivalci Kitayapana. Kadet je bil zmeden kot čehoslovaška navodila za multipraktik in niti slučajno ni vedel kako naj gonijo ustavi. Zato je vzel en kamen in ga vrgel proti Mornarčku ter upal, da ga bo s tem ustavil. Kamen je zadel hudega slutečega (saj je konec koncev slutil, da mu želi Mornarček storiti slilo) prebivalca planeta, da je le ta ostal proti stvoru čisto nemočen. Kadet ni več vedel kaj naj stori in se je zadrl:

"Vzemi raje mene!"

Ker je bil Mornarček sprogramiran, da med drugimi brezpogojno uboga tudi kadeta, mu ni bilo treba dvakrat reči. Ob pogledu na bližajočega stvora je kadet začel bežati proti Materi Štefki, kar bi bila zelo v redu poteza, če ne bi med begom nerodno padel in si zvil levo nogo.

Mornarček je splezal na kadeta in se proti pričakovanjem obnašal kot pravi mornar. Saj veste, kako pravi mornar - "Vse je treba položit, ko pridemo na kopno."

Mornarček in kadet sta se nato strastno ljubila, dokler se ni kadet uspel sneti in zbežati naprej. Hitro je pritekel na ladjo in se drl:

"Zaprite vstopno izbo, prosim."

Kapitanu ni bilo potrebno dvakrat reči in je izbo zaprl, ko sta bila tam oba, kadet in Mornarček, in prejšnji ljubezenski prizor se je lahko ponovil. Vsi člani posadke, razen Brede Brade, ki ji je kapitan prikladno rekel da jo nekdo išče na čisto drugem koncu ladje, kamor je treba peš, so prišli opazovat to (s)početje. Ko so se tega prizora naveličali, je kapitan rekel kadetu:

"Zakaj mu enostavno ne rečeš, naj se umiri?"

"Ne vem," je odvrnil kadet in se posvetil prejšnjemu opravilu naprej.

"Takoj mu ukaži, naj se usede in miruje!" je ukazal kapitan.

"Use-e-e-e-e-di se in miru-u-u-u-j!" je zaklical kadet med poskakovanjem in Mornarček je takoj ubogal. Ker se je Mornarček takoj usedel, ne da bi se umaknil stran on kadeta, se je kadet počutil, kot bi se nekdo usedel nanj z veliko težo.

Vmes je prišla Breda in povedala kapitanu, da ni našla nikogar, ki bi jo iskal - tedaj pa je zagledala kadeta in monstruma sredi izbe.

"Možek, kaj pa počneš?" se je zgrozila Breda, da ji je brada zrasla čez celoten obraz. No, pravzaprav, je bila taka že prej, tako se je le zdelo zaradi izbinega ventilatorja, ki ji je razpihaval dlake kot razpiha granata v kurniku kokošje perje.

"Nič, le Mornarčka sem moral nekako ukrotiti," je dejal kadet.

Ker ni Bredi nihče povedal nič o tem, kaj se je še pred 20 sekundami dogajalo tam, je bila na svojega možka le zelo ponosna in ga je čutno objela, ko so ga spravili izpod zveri.

"Kadet, ali bo fantek ali punčka?" je vprašala porogljivo Inge in vsi so se prešerno nasmejali razen Brede in kadeta.

"Karkoli že, grm gotovo ne bo!" se je kadet nepričakovano znašel.

Inge je utihnila kot vrabec, ki ga udariš s 3 cm plohom po glavi, kar je bilo pravzaprav za njen karakter nekoliko čudno - no, ampak saj letos tudi kure z vrabci hodijo v vas.

"No, glede na to da je Morbidni Mornarček spet z nami, lahko odletimo proti skrivališču velikega NadNinje Lojzke, Solicist," je kapitan več kot očitno namignil in Solicist je povlekel vžigalno vrv in Mati Štefka je zakašljala, spustila črne saje iz svojega dizelskega pogona in bila po krajšem došku pripravljena za letenje. Čez nekaj dni so uspešno prileteli do ciljnega planeta.

"Poskenirajte planet za živa bitja, Vojko" je ukazal kapitan.

"Z veseljem, kapitan. Konec koncev je to moje delo in prav rad ga opravljam," je bil Vojko navdušen. "Naj uporabim skeniranje širokega ali ozkega frekvenčnega spektra in če ozkega, naj skeniram z alfa-sevanjem ali sistematično z balistično-termalnimi minami?"

"Vi samo poskenirajte, dragi naš Vojko," je dejal kapitan, saj se je očitno razumel na skenirno tehniko kot zajec na risanje avtoportretov v oljni tehniki.

Ker se je Vojko odločil s kadetovo pomočjo za skeniranje ozkega frekvenčnega spektra sistematično z balistično-termalnimi minami, je čez čas na celotno površino planeta priletela velika količina med seboj enakomerno oddaljenih min, ki so s pomočjo eksplozijskih značilnosti zbrale in poslale podatke nazaj na Štefko - obenem pa so tudi močno okrušili domovanje velikega NadNinje Lojzke.

"Kapitan, sporočam vam, da se v domovanju velikega NadNinje Lojzke nahaja le ena oseba," je dejal Vojko.

"Vojko, najlepša hvala za to uporabno informacijo, ki smo jo nekako že pričakovali," je dejal kapitan sarkastično, kot bi ga to zabavalo.

"Ni za kaj, dobri naš kapitan," je bil zadovoljen Vojko.

"Dovolj besedi, kravoportirajmo se pred Lojzkovo kočo," je ukazal kapitan in ko je Pohorabinu izrecno ukazal, naj izvede kravoportiranje, so se tam res znašli. Takoj so dobili izvrstno idejo in so potrkali na tam postavljena vrata.

"Naj vstopi, kdor pozna geslo svetega NadNinje," se je zaslišalo onkraj vrat.

"Kakšno je geslo?" je vprašal kapitan posadko kot da ne bi vedel, kakšen odgovor bo sledil.

"Ne vem, ampak rekel je, da naj vstopi, kdor ga pozna. Nič ni rekel, naj ga dejansko povemo," je predlagala Inge. "Lahko poskusimo vseeno vstopiti, mogoče ne bo nič nenavadnega opazil."

"Pa dajmo," je dejal kapitan in vstopili so kot kaka čreda mutiranih marjetic.

"Oooo, pozdravljeni, ooo," je vzvišeno pozdravljal Anici podoben stvor, odet v krzneno pregrinjalo, posuto s peclji kazikamovih hrušk, ki so bile najbolj cenjen sadež v celotnem oktantu. "Ooooo, ooooo."

"Pozdravljeni tudi vi, oooo, veliki NadNinja Lojzka, oooo, oooo," je pozdrav vrnil kapitan in tako sam ostal brez njega.

"Ooooo, torej verjetno ste prišli spoznat poslednje spoznanje v življenju nadninje, oooo, oooo?"

"Ooooo, jaaaaaa, oooooo, takoooo jeeee."

"Pa smo gotovi?" je šepnila Inge kapitanu v uho, da je imel še naslednji dan kurjo polt. "Bog si ga vedi kaj je to poslednje spoznanje pri teh sprijencih."

"Ooooo, tu pa ne boste šepetali, ne, oooo, ne, oooo," je rekel Lojzka.

"Ooooo, oooooprostite, ooooo, veliki NadNinja Lojzka," se je kapitan opravičil in pokimal Inge, ki mu je utegnila prej še svetovati naj imajo Mornarčka v stanju pripravljenosti.

"Ooooo, saj je v redu. Sedaj pa le povejte, oooo, kako ste pripravljeni plačati spoznanje o poslednjem spoznanju, oooo" je vprašal mojster.

Kapitan je malo vrgel oko naokoli po koči in opazil nekaj, kar ga je domalo vrglo iz tira: "Kadet, se ti slučajno kaj sanja, kje je Morbidni Mornarček?"

"To se mi, hvala bogu, nikoli ne sanja, vem pa tudi ne, kje je Mornarček."

"Takoj ga izgini iskat nazaj na ladjo!" je kapitan skoraj pošizil, pa tudi Lojzka ni imel rad da so ga ignorirali kot šiptarja na sejmu elektronike.

"Oooo, takoj me nehajte ignorati, ali pa vam bom storil silo, oooo," je jezno rekel Lojzka. "...in povejte, oooo, kako ste pripravljeni plačati spoznanje o poslednjem spoznanju, oooo!"

Kadet se je vmes odzrcalil na ladjo po Mornarčka, kapitan pa ni vedel, kako naj Lojzki odgovori.

"Plačati? Hmmm, imamo še nekaj gibanic, ali pa če vam damo v zameno tale čudovit primerek samice naše vrste," je rekel in zgrabil Angelco za roko. "Baje je prav vroča."

"Meni materialne dobrine ne pomenijo prav nič, pa tudi mesenih užitkov ne potrebujem," je mrko dejal Lojzka. "Oooooo!"

"Še dobro," je dejala Angelca in pogledala Zeljka kot hrošča govnača na gala večerji, "stari pesjan si vse dovoli."

"Oooo, kdo pa je stari pesjan?" je presenečeno dejal Lojzka.

Ker je bil odgovor zakompliciran, se je k sreči ravno tedaj materializiral v koči tudi kadet z Morbidnim Mornarčkom in Lojzka je pozabil na vprašanje, kot je pozabil kadet njega dni oddati prijavnico za drugi letnik na akademiji. "Aha, še prijateljev, dobrodošli, oooo, oooo," je pozdravljal Lojzka.

"Oooo, še enkrat, oooo," je rekel kadet, stvor pa je zatulil: "OOOOOO!".

"Hmmm, torej, le kaj bi lahko ponudili v zamenjavo za poslednje spoznanje?" je glasno tuhtal kapitan in opazoval prelep bakren meč, z belimi našitki in cirkularnimi okraski iz zelenega volka. "Če bi ponudili dovolj, a bi nam dali tudi vaš prelepi meč?"

"Tale moj meč ni nič posebnega, lahko ga kar vzamete, saj je brez vrednosti, ooooooo," je dejal Lojzka.

"Ja, to je pa res super, torej ne rabimo nič ponujati," je dejal kapitan.

"Seveda morate, ooooo," je pojasnjeval Lojzka. "Meč je morda res zastonj, toda ponuditi morate najbolj svete duhovne vrednote in nauke, da se lahko naučite poslednjega spoznanja, spoznanja o vsem svetem, o nadživljenju in smislu obstoja."

"Hvala, to pa me prav eno figo briga. Samo meč bi radi vzeli, lepo prosim," je povedal kapitan.

"Vi ste pa res neumni, da si ne želite izvedeti tako pomembne stvari... Očitno vas ni vaš trening naučil prav ničesar. Kar vzemite meč in pojdite domov enako nevedni kot ste vedno bili," je razočarano dejal Lojzka.

Kapitan je zgrabil meč in ga pred svojim obličjem z velikim zanimanjem pozibaval in opazoval. Res je bil neuporaben, da se je kar medilo od njegove neuporabnosti in da se je okoli njega ustvarjalo neuporabnostno polje, da še uporabnost ščetkalnika za konjske bose noge v kovačiji ne bi ušla ven.

Tedaj je Mornarčka zmotilo mečevo svetlikanje in je začel razgrajati po sobi.

"Mornarček, nehaj razgrajati, saj vidiš da opazujem meč," je rekel kapitan in ni odvrnil pogleda od meča.

"Kapitan, stvor uboga le kadeta," je kapitana prijazno opozoril Solicist.

"Solicist, nehaj razgrajati, saj vidiš da opazujem meč," je rekel kapitan in ni odvrnil pogleda od meča, kar je dajalo občutek da kapitan sploh ne sledi dogajanju.

"Kapitan, takoj moramo ustaviti Mornarčka," je zakričala Inge, kar je celo za nekaj sekund pritegnilo kapitanovo pozornost.

Kapitan je ravno pogledal kvišku in videl kako Mornarček sumljivo stopa proti Lojzki s cedečo se slino s svojega nemarnega obraza.

"Kadet, naroči stvoru, naj velikemu NadNinji Lojzki ne skrivi lasu," je rekel kapitan.

Kadet je začutil ogromne vibracije po telesu, adrenalin v žilah in plinasto napetost v zadnjiku in z zadnjimi močmi ob tej nemogoči kombinaciji uspel izustiti: "Mornarček, Lojzki ne skrivi lasu."

Stvor je pristopicljal do Lojzke, ga brez težav prijel za glavo in jo uspešno ločil od telesa, ki je sekundo zatem postalo stvorova večerja. Posadka je gledala zaprepadeno kot tetraplegičen ruski kmet gleda kako mu gori sod z vodko in nihče ni mogel iz sebe spraviti glasu, razen E.Strade, ki je tiho ječala in kadeta, ki je končno sprostil analno napetost.

"No, Lasu mu pa le ni skrivil," je kadet ugotovil.

Kapitan je pihal kot razjarjen ris, a jeziti se na kadeta v resnici ni mogel. Zato se je razjezil na Robertina, ki mu je prvi prišel pred prsi.

"Zakaj me niste takoj opozorili, da je Mornarček postal tako razgrajaški!!!"

"Saj smo vas, vi stari gizdalin," ga je na realna tla, ki so bila v tistem konkretnem prostoru iz kalikamove keramike, ki je bila najbolj cenjena v oktantu, postavila Inge, "pa ste se preveč posvečali temu neuporabnemu meču."

"Konec koncev pa to le ni tako pomembno, saj smo nalogo opravili dokaj uspešno, oooo," se je pomiril kapitan. “Gremo nazaj na ladjo.”

“Ampak, kapitan, gotovo lahko tu med Lojzkinimi papirji najdemo poslednji nauk - smisel življenja,” je predlagal Solicist.

“Solicist, ne bodite pametni, meč smo morali najti in to smo storili.”

In odšli so dobre volje proti Materi Štefki. Kmalu pa so si pomagali raje s teleporterjem, ki je bil izumljen v ta namen.

Glede na to, da so nalogo uspešno opravili, so si privoščili še en došek in to je trajalo dolgo v noč. Kot vemo, je noč v vesolju vseprisotna in to je pomenilo tudi, da je došek kar dolgo trajal.

Naslednji dan oziroma čez nekaj ur so se prebudili in kapitan je zaspano vprašal:

"Ali mogoče kdo ve, kje je novi kadetov ljubimec oziroma Mornarček?"

Gledali so se pisano, kot pobarvanka z motivi medvedka Pu-ja, a odgovora, vrednega navajanja v tej zgodbi, ni bilo. Kapitan se je zdrznil kot sinička, ki je slučajno pristala na električni ograji, ter zatulil: "Kaaadeeet!!".

"Ja, prosim?" je kadet igrivo in uslužno odvrnil kot stara dojilja, ki ji je nekdo podtaknil trip v juhico.

"Ali mi lahko razložiš, kje se trenutno nahaja Mornarček?" je rekel kapitan s pogledom divjega risa.

"Ups, nanj sem pa čisto pozabil," se je glasil že odgovor kot bi bil kadetova zaščitna znamka.

"Ali ga gremo iskat?" je rekel Robertino in se že pripravil, da bodo šli nazaj.

"Pozabi," je dejal kapitan. "Meč smo morali najti in to smo tudi storili. Ostalo pa ni v naši domeni."

Po teh besedah so nadaljevali pot proti Zemlji, lahko si pa kar pomislite kaj so počeli, da so si skrajšali čas.

Imate prav, igrali so se igro Mojega pa že ne dam, saj tega niso igrali že zelo zelo dolgo in sicer nikoli. Pravila so taka, da mora vsak sodelujoči obdržati svoje žetone in to za skoraj vsako ceno. Pa četudi gre za ceno nekaj svojih žetonov. Naj povemo še, kako sploh igralci pridejo do žetonov, da začnejo igro, saj je to najzanimivejši del igre.

Eden od malo bolje rejenih igralcev, ki mu rečejo težki metalec, meče žetone nad udeležence. Ostali nato skačejo kot pohojeni zajci in te žetone lovijo vsak s svojo ribiško mrežo. Če kdo ostane brez žetonov, je igra razveljavljena in se je ne sme več nikoli igrati. To je seveda zelo dober motiv, da igralci naberejo čimveč žetonov, saj hoče vsak igrati to nadvse zanimivo igro. Ko svoje žetone dobijo, se nagnetejo v krogu in morajo pol žetonov dati levemu sosedu, in četrtino desnemu, ostalo pa obdržijo. Sedaj se igra lahko začne. Vsak napiše na listek svojo naljubšo jed. Potem te listke težki metalec zbere in jih vrže v zrak. Ko vsak enega pobere, mora ugotoviti, komu je napisana jed od vseh napisanih najslabša. Če v prvem poskusu ne ugane, mora igralec drugemu igralcu dati en žeton, v vsakem naslednjem poskusu pa mora dati po en žeton več. Če pa v prvem poskusu ugane, lahko naključnemu igralcu vzame en žeton. Igra se nadaljuje dokler polovica igralcev nima le še po en žeton. Takrat pa vsi igralci z enim žetonom navalijo na bogatejše igralce in jim s silo skušajo čimveč žetonov pobrati - igralci se pred ropom lahko zaščitijo tako, da ponudijo podkupnino parih žetonov v zameno za to, da jih pustijo pri miru. Zabaven je tudi del, da jih ne sme nihče videti med ponujanjem podkupnine, saj v nasprotnem primeru avtomatsko izgubijo. Zato se morajo za tovrstne podkupnine dogovoriti na osamljenem mestu, tako da na primer rečejo da morajo it nujno na WC in se tako vrnejo kasneje nazaj k igri. Kmalu se seveda zapolnijo vsa osamljena mesta na stranišču in imajo lahko ostali težave, ko morajo res iti na WC med igro. Vendar je zanka igre v tem, da imajo za te akcije na voljo samo dve in pol minute, potem pa se spet razporedijo v krogu, preštejejo žetone in zmaga tisti, katerega oba soseda imata skupaj največ žetonov. Če kdo ne uspe priti nazaj k igri v pravem času, se smatra, kot da nima sosedov.

Po nekaj partijah igre so prišli do Zemlje, kjer so v svetu PE naključno srečali generala na dogovorjenem mestu.

"Pozdravljeni, moji dragi," je bil general zidane volje... pardon, židane volje. "Ste prinesli meč, kot sem vam naročil?"

"Smo," je veselo odvrnil kapitan.

"Le manjše vprašanje imam za vas," je rekel general. "Kje, za vraga, ste bili toliko časa?!"

"Gospod general, nikar ne dvomite v naše metode... Važno je, da smo bili uspešni, kajne?"

"Vraga je važno," je zanikal general kot O. J. Simpson. "V tem času nas je potreba po meču čisto minila, saj so v asteroidnem telovniku Pergulus Preposturus iznašli celo bolj kot ta meč neuporaben predmet - spenjalnik za hruške. In tako nas je spet konkurenca prehitela. Zdaj rabimo NadNinjo Lojzko, da bomo z njegovim znanjem neuporabnosti izdelali mi svoj, najbolj neuporaben predmet v vesolju."

"Kaj pa vam bo Lojzka, saj imamo že najbolj neuporaben predmet?" je rekel kapitan.

"Kakšen predmet, pokažite mi ga."

"Kadet, general bi rad videl najbolj neuporaben predmet v vesolju in ti si seveda najprimernejši kandidat za to mesto. Pokaži se mu."

"Gospod Miha, sem že seznanjen z Nacetovim mentalnim stanjem in se strinjam da je dokaj neuporaben, ampak ne vem če bi na trgu z njim lahko konkurirali, kaj menite? Torej, rabim Lojzko, poiščite ga."

"Žal imam eno žalostno novico za vas," je previdno začel govoriti kapitan. "Ravno, ko smo prejeli ta meč, je od nekod prišla neka zver in ga spravila pod rušo."

General je prebledel. "Pa ne že spet... Kako vam vedno uspe?"

"Imamo pač naravni dar za te stvari, še posebej kadet," je dejal kapitan.

"Spravite se mi izpred oči," je tiho rekel general in zadrževal jezo.

Kapitan je videl, da je najbolje da se takoj poberejo in tako so tudi storili.

"Vendar se ne spravite preveč daleč izpred oči, vas bom najbrž kmalu spet rabil," se je za njimi še zaslišalo.

Po teh besedah so se naši junaki podali na Mater Štefko in tokrat za spremembo priredili došek v sejni sobi, kjer odigrali še nekaj partij tetrisa. Pijačo je častil Pohorabin. To seveda pomeni, da je bil le dežurni za pritiskanje gumbov na replikatorju.

"Robertino, tudi če se general ne strinja, mislim da je bilo razmeroma uspešno," je komentiral kapitan, ki se je sončil pred oknom v ležalniku in držal kozarec koktejla Pesteča Pliskavka. To je odličen koktejl iz ruma, jagodnega soka, tekočega dušika in insulina, največ karakterja pa mu da rezina pomaranče in plastična mehanska Kinder žabica, ki navita plava notri v krogu.

"Se strinjam," je dejala Inge, ki se je prav tako sončila, ostali člani posadke pa so le nemo prikimali.

"Sploh jaz sem bil dober v vlogi komandirja pošasti," se je pohvalil kadet. Ni minilo veliko časa, ko je bil deležen pijače iz kozarca v obraz, nato pa še samega kozarca. Tedaj se je pokazala še Marnoga s prekrasnimi zeljnimi sendviči, ki so popestrili prebavo in vzdušje v sobi. Pa tudi ozračje se je napolnilo s prečudovitimi vonji njihovih prebavnih traktov čez nekaj ur. A takrat je bilo prepozno, da bi kdorkoli še karkoli čutil in tako kot že stoterokrat so obležali na mestu zločina.

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :