Planetarne ekshibicije

Epizoda VI: Drobovina zgodovine

Računalnikov samodejni dnevnik, 7.66 milijard urinih impulzov po zadnjem zaganjanju: Skenerji neharmoničnih sprememb vesolja so zaznali valovanje na planetu nepopisanega ozvezdja, v katerem se nahaja Mati Štefka. Posadka je nastavila smer proti planetu, ki ga je višji častnik Solicist Petrovij kot odkritelj uradno poimenoval Solicist Petrovij. Izvidniška ekipa je poslana na planet, da poišče izvor...

Posadka Matere Štefke je stala sredi peščine v krogu in vsi so strmeli v sredino z rahlim gnusom na svojih obrazih. Edino Marnoga, strastna ljubiteljica suhega mesa, se je nehote oblizovala.

"Mogoče je bil tak že od rojstva," je mozgal Vojko.

"Vojko, nobena stvar ne izgleda takole ob rojstvu," mu je razodel kapitan. "Niti potomci podhranjenega in razelektrenega morskega skata ne."

"Dovolite meni, da povem svoje mnenje, ker sem konec koncev le edina medicinska izvedenka v posadki," se je upravičeno napihovala Piverli.

"Seveda, ljubica, odpusti nam," je priznal Zeljko.

Doktorica se je zagledala v iznakaženo truplo, ki je ležalo na pesku v močnem soju mikrogenskih lučk, ki jih je uporabljala posadka.

"Čisto trivialen primer akutne dehidracije," je sklenila kot se sklene tokokrog pri električnih vezjih. "Revež se je moral zateči na ta puščavni planet in tu od pomanjkanja vode umreti. Zato tudi izgleda kot bi ga preležal dinozaver. Tole pa mora biti izvor elektromagnetnotemporalnega valovanja, ki ga je odčital skener na Materi Štefki."

Na tleh ob truplu je ležal nenavadno oblikovan predmet črne barve, h kateremu se je sklonil Vojko in ga pobral . Bil je oblikovan kot kratka in debela piščal z dvema membranama na vsaki strani in pisanimi lučkami ki so se prižigale vzdolž njega. Seveda ni bil tako oblikovan Vojko, če je kdo pomislil, temveč skirvnostni predmet.

"Hmm, zanimivo, le za kaj se uporablja?" je rekel kapitan zvedavo, potegnil Vojku predmet z rok in ga z zanimanjem gledal.

"A ga lahko še jaz primem?" je moledoval kadet.

"Ne," je odvrnil in ga zavrnil kapitan, ne da bi odtrgal oči od zanimivega predmeta. Skušal je zaigrati nanjo, a je kmalu uvidel da je za igranje manj primerna kot hulahup obroč.

"Bodite tiho," je nenadoma ukazala Inge. "Neki zvoki prihajajo ven."

Vsi so prisluhnili, razen kadeta, ki je hotel narediti potičko iz puščavskega peska, in res so prihajali iz artefakta medli glasovi v neznanem jeziku, ki ga je prevajalnik naredil znanega.

"Ne skrbite! Jutri navsezgodaj bo šel v Kartagino, gospod," je rekel neznan moški glas.

"Ne moremo čakati do jutri. Pošljite ga takoj. In naredite tako, da bo prej jedel. Nočem da podleže izčrpanosti," je ukazal precej močnejši moški glas.

"Kaj za vraga je zdaj to?" je bil začuden Robertino bolj od ježa na krtači. Ostali so le skomigali kot da bi bili žrtve kakega hudega živčnega strupa.

"Razumem, gospod," se je zaslišalo iz artefakta. "Ne skrbite. Je najhitrejši tekač tod naokoli."

"Pa tudi pazite, da se preveč ne naje. Dajte mu raje kaj za sabo."

Inge je prislonila predmet čez oko in z navdušenjem ugotovila, da gre za neke vrste projektor. Na sliki znotraj njega je videla dva človeka sredi kamnitih zidov, odeta v oblačila, ki so bila videti kot bele rjuhe, omotane okoli telesa.

"Razumem... Da, razumem, gospod," je slišala iz predmeta povsem glasno in razločno, ko ga je držala pred očesom.

"Kaj pa je notri?" je bila zvedava Piverli kot branjevka na podeželju.

"Če razumete, potem ne postopajte tu in ga pripravite za pot," je dejal močni glas s predmeta.

"Razumem, gospod," je rekel drugi glas in človek je odtaval v drugi konec sobe.

"Upam, da mu bo uspelo," je sam pri sebi dejal močnejši moški glasi.

"Daj še meni malo," je rekla Angelca in Inge spulila projektor z rok.

"Takoj pojdite na pot," je dejal moški glas in drug moški je pričel teči proti svojemu cilju. Tako je tekel nekaj časa in opazil, da je s seboj pozabil vzeti malico, toda ker ni imel časa za vrnitev, je pot nadaljeval.

Angelca ga je opazovala, ko ji je Inge nazaj spulila projektor.

"Kaj pa, če bi sliko pokazali na platnu," je dobila Angelca imenitno idejo.

"Super, Vojko naj to uredi," se je strinjala Inge.

Vojko je seveda to uredil v nekaj minutah in tako so vsi člani posadke družabno opazovali možev tek čez drn in strn. Seveda to sploh ne more biti res, saj smo omenili, da je bil na planetu le pesek, okostje in artefakt. Zato se je posadka najprej vrnila na Mati Štefko, kjer je Vojko v debatni izbi uredil projekcijo in tako so se lepo in udobno posedli, ter opazovali maraton. Tako so sedeli že pol ure in opazovali, kako so mišice nezanega moškega na platnu utripale in kako so se mu začele nabirati potne kapljice na obrazu. Poleg tega pa prav dosti zanimivega ni bilo opaziti. Zato so gledali še pol ure in kadet si je začel trebiti nos in je tudi natrebil za lep kupček, ki je stal pred njim na mizi, Solicist si je očiščeval grlo in en očistek je odletel nasproti sedeči Inge v ramo, da je morala iti očistiti uniformo, takoj ko je Solicistu izrekla par krepkih.

"No, tale projektor je prav čudovita stvar," je komentiral kapitan, "ampak zakaj gledamo tega tekača? Je to mar neke vrste zabaviščna naprava, predhodnik holograma, naslednik televizije?"

"Ne bi rekel, ker me zabava približno toliko kot krivljenje hrbtenice z butanjem z glavo v zid brez anastetika," je odvrnil Solicist.

Gledali so še pol ure. Kadet je zaspal na svojih nosnih otrebkih.

"Se ta tip nikoli ne utrudi?" je vprašala Angelca in kadet se je zbudil.

"Videti je, da ne..." je zaspano dejal kapitan.

"Kaj pa če bi Vojko predmet pregledal in skušal ugotoviti čemu je namenjen," je predlagal kadet. Kapitan se je spogledal s Piverli. Potem se je spogledal tudi z Robertinom. Potem se je Piverli spogledala z Vojkom. Ideja neverjetno ni bila prav nič slaba. Pravzaprav je bila prva dobra ideja s kadetovih ust po... oh, dolgem času.

"Kadet, takoj se zglasite pri Piverli na urgentnem zdravstvenem pregledu," je ukazal kapitan.

"Zakaj pa, saj ni bila tako slaba ideja?" je bil užaljen kadet.

"Ideja je bila odlična, ravno zato nas najbolj skrbi," je dejal kapitan.

Kadet je užaljeno odkorakal proti zdravstvenim prostorom, skupaj s Piverli, ki je ponavadi komaj čakala, da lahko komu vtakne kak medicinski inštrument v kakšen del anatomije, Vojko pa se je lotil pregledovanja predmeta. Ravno je hotel vzeti predmet v roke, ko so se odvsepovsod zaslišali glasovi: "Pusti nam še malo opazovati tekača, saj je ravno začelo postajati zanimivo."

Vojko je nejeverno pogledal na platno in ugotovil, da se je možakar začel opotekati kot pijana žirafa med plesom. Prizor ga je zelo zabaval, zato se je odločil, da bodo tek še nekaj minut opazovali. Vsakič, ko se je možakar spotaknil in padel, se je občinstvo zelo smejalo in kmalu so se v rokah posameznih članov posadke pojavile razne alkoholne substance in spontano se je dogajanje prevračalo v neke vrste došek. V nekaj minutah je tam vzcvetel čisto pravi trdojedrni došek, ki se ga še danes nihče ne spomni.

Medtem pa je Piverli pregledovala kadeta.

"Hmm, Nace, v bistvu ne najdem nič narobe s tabo, le od kod se je potem vzela tvoja odlična ideja... Celo sečna kislina je v redu. Mogoče bom poskusila narediti le še kolonoskopijo. Saj ne bo nič pomagalo, se bom pa vsaj malo zabavala ob tvojih bolečinah," ji je ušlo.

"Kaj pa če bi me raje pregledali v glavi, glede na to da je ideja prišla od tam," je dejal.

"Spet!" je poskočila na stolu. "Si se slišal? Spet ideja in to spet ne taka, ob kateri bi te za kazen poslali v tvoje prostore do konca našega potovanja."

"Mislite, da je res potrebno, da se me pregleduje? Je to znamenje bolezni, če imam dobre ideje? Gotovo sem že kdaj imel kakšno dobro."

"Kadet," ga je Piverli pogledala zelo iskreno. "Odkar te poznam, mi s svojimi idejami, komentarji in vonjem le greniš življenje, zdaj pa si v enem dnevu sproduciral že drugo dobro idejo. In vidim, da celo razumeš kaj ti govorim, ker ti pogled ne uhaja, kot ponavadi."

"Morda imate prav," se je Nace zamislil, Piverli pa je vklopila medicinski skenirnik glavnatih predelov, za kar je potrebovala 75% razpoložljive moči na Materi Štefki in zato je začasno crknila funkcija avtomatskega osveževanja pisoarjev in celo tudi spuščanja sedežev v debatni izbi, kar so naši preostali junaki na svoji koži krvavo izkusili, saj so se ravno takrat šli, kdo skoči najvišje s pomočjo stolnega odriva. Vodila je Estra.da, ki je z oprsjem poškodovala klimatsko napravo na stropu.

"Kaj se dogaja?" je vprašal kapitan preko komunikacijske broške vse prisotne na Materi Štefki.

"Jaz sem vklopila medicinske skenirnik glavnatih predelov, da ugotovim kaj je narobe z Nacetom," je odgovorila Piverli.

"Torej mislite, da je kaj narobe z njim?"

"To mislim že odkar sem ga prvič uzrla. Ampak tokrat pa sem v to še bolj prepričana, saj je ravnokar kadet dobil celo drugo dobro idejo v enem samem dnevu," je dejala Piverli.

"V tem primeru pa kar nadaljujte s pregledom," je dejal kapitan in nadaljeval s skakanjem po stolu, saj je kot ladijski kapitan želel tudi v tej igri zmagati.

Piverli je pregledovala kadeta še nekaj ur. Po pregledu izvidov se je začela tresti kot mlad tjulenj na Antarktiki preden postane malica severnemu medvedu.

"Kaj je narobe?" je vprašal kadet.

"Brrr, zmrazilo me je, ker je očitno klima v zadnjih izdihljajih... Ne morem ti povedati," se je glasil odgovor.

"Zakaj ne? Verjetno je nekaj narobe z mano, sicer bi mi zagotovo takoj pojasnili," je rekel kadet.

"Že tretja pametna... Na žalost je res," je dejala Piverli, saj je videla, da je kadet postal dovolj inteligenten, da je ugotovil, da z molkom skriva njegovo zdravstveno stanje.

"Povejte mi, kaj je narobe z mano," je zahteval kadet kot zahteva vojak svojo porcijo pasulja pri vojaškem kuharju.

"Nace, skener je pokazal vsebino tvoje glave... Nič kaj zavidljivo, to vemo že s prejšnjih pregledov, toda žal imaš redko bolezen gangrenditrilifuzoagenalno polilabotomozo, ki je žal... smrtna."

"O, joj," je vzdihnil Nace. "Poli... Kaj?"

"Polilabotomozo," je ponovila Piverli strokovno. "Gre za anomalijo v notranji lobanjski steni. 5 cm nad zatiljem imaš svežo razjedo povrhnjice iz katere raste nova kostna tvorba in pritiska na cerebralni korteks."

"Sledil sem vse do 'gre'," je priznal Nace.

"Okej, bom poskusila povedati po domače. Gre za anomalijo..."

Nace je odkimal.

"Ne veš kaj je to anomalija?" je doktorica mrko vprašala.

Nace je spet odkimal.

"Nace, v glavi imaš kost, ki raste in se ti zrašča z možgani. Razumeš zdaj?"

"Kost v glavi?"

"Stopnja rasti je večja od rasti mušjega zaroda v stranišču na štrbunk. To menda razloži tudi tvoje nenavadne premike v načinu razmišljanja. Očitno se ti kost zrašča s tvojim možganski centrom za neumnost in ga uničuje."

Piverli je svoje ugotovitve kadetu vseeno morala večkrat povedati na različne načine, dokler ni bila vsaj 50% sigurna, da je 20% razumel. Seveda pa je bila tudi ona 60% preveč zaupljiva.

"Po stopnji rasti imaš še šest dni življenja," je naznanila doktorica.

"O, sladka mati božja, v nebesa vzeta," je vzkliknil Nace, čeprav sploh ni bil nikoli pobožen.

"Ampak treba je vzeti v račun tudi tvojo stopnjo puhlosti možgan, kar zmanjša življenjsko dobo na štiri dni."

"O, peklenska groza, meni dana v obup," je prav pesniško zagodel kadet in si pokril oči.

"Če vzamemo pa še stopnjo popivanja v zadnjih desetih letih, pa pridemo celo do številke treh dni."

"Zakaj jaz? Le kaj sem storil tako groznega?"

"V teh treh dneh, bo tvoja inteligenca verjetno eksponentno rastla skupaj s tvorbo, do neke mere, kjer bo center za neumnost dokončno uničen... Vendar je to le moje ugibanje."

"Zakaj jaz? Le kaj sem storil tako groznega?" je ponovil kadet.

"Tega ne vem. Vem samo, da bi se to lahko zgodilo komurkoli od nas," je dejala Piverli.

"Toda, ali se ne da kako pomagati, da ne bi podlegel tem poškodbam," je obupano dejal kadet.

"Na žalost nimam dovolj medicinskega znanja, da bi bolezen ustavili," je žalostno dejala Piverli in gledala v tla. "Poleg tega, medicinski aparat za izrezovanje kostnih tvorb pokuri 98% moči cele ladje in po kapitanovih navodilih ne smemo nikoli in nikdar izklopiti fontane z rumom, ki se nahaja na poveljniškem mostu in ki kuri 25% moči cele ladje."

"Kaj naj počnem v tem času, ki mi je še ostal?"

"Najbolje bi bilo, da ga kar najbolje izkoristiš, recimo greš kam na dopust, se posloviš od vseh prijateljev, take in podobne reči…"

"Ampak jaz nočem umreti," je obupano dejal kadet.

"Tudi mi nočemo tega, toda včasih nam ne preostane drugega kot da se s tem sprijaznimo."

Po teh besedah je kadet žalostno odšel v svoje prostore, Piverli pa je odhitela do kapitana, da mu sporoči hudo novico. Žal ga je našla v tako pijanem stanju, da mu ni mogla sporočiti niti tega, da stoji pred njim. Vsakič, ko ga je malo stresla, je le bruhnil malo koktejla Zrklo sramote, ki so ga v nenaravnih količinah popili v času, ko je Piverli testirala kadeta. Zrklo sramote je zanimiva krogofatska pijača iz Bacardija, grezničnih ekstraktov in šil in kopit. Pijača ima absolutno obupen in zanič okus, največ dobrot pa mu doda ščepec lusk Porobaktahanske krastače, ki je ena najbolj močnih drog v tem oktantu.

Piverli je kapitana odvlekla v ambulanto in mu privoščila hitri iztreznitveni program. Naslednji dan je bil kot nov in zato mu je skušala razložiti situacijo z Nacetom.

"Kapitan!"

"Reci, Piverli."

"Ugotovila sem, kaj je narobe s kadetom."

"Kaj pa?"

"Ima redko bolezen gangrenditrifuzoagenalno polilabotomozo, ki je žal smrtna."

Kapitan se je moral kar usesti, ko je to slišal. Edini problem je bil, da je itak že sedel, zato se je raje ulegel.

"Ali se mu da pomagati?"

"Žal ne."

Kapitan ni mogel verjeti svojim, pa tudi ne Piverlijinim ušesom.

"Nikoli si ne bi mislil, da se bo tako končalo... Pa tudi nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj rekel, da mi je kljub svojim neumnostim kadet vseeno prirasel k srcu," je zmedeno govoril kapitan kapitan. "Seveda, je res da bi ga približno sedem dni na teden rad zaklenil nekam daleč, da ne bi s svojimi idejami okužil še tisto malo intelekta, kar ga v posadki premoremo... Koliko časa mu je pa ostalo?"

"Tako približno tri do štiri dni, na žalost... Ops, v bistvu pol dneva manj, ker si se treznil."

"Se pravi, mu moramo zadnje dni narediti kar se da dobre," je odvrnil kapitan.

"Se strinjam. Toliko mu dolgujemo kot ljudje."

Novica o kadetovem stanju se je razširila kot sifilis v pristaniškem mestu noči in bila je res nekoliko neverjetna. Še avtorja komaj verjameta.

Vojko pa je opravil svoje prve analize predmeta s planeta. Sklical je sestanek v sejni sobi in rad je malo zamujal, kadar je imel presunljive vesti, da je tako bilo vse skupaj malo bolj napeto. V tem času so vsi nelagodno sedeli na svojih mestih. Nekateri so se izogibali očesnemu in ledvenemu stiku s kadetom, nekateri so ga sočustvujoče gledali, nekateri pa so se vedli nenavadno prijazno do njega. Kapitan in Piverli sta mu celo prinesla torto iz čokolade in celo čokolado iz torte, saj nista vedela kaj ima raje.

"Nehajte," je bil kadet nejevoljen kot poni, ki ga želi jahati deklica že petnajsto leto in je vmes postala prava deklina s krepkim presežkom salne mase. "Vedno ste se do mene grdo obnašali, pa se držite tega še zdaj, namesto da hlinite prijaznost, ko veste kaj me čaka."

"To je bil zelo zrel odgovor," je odvrnila Piverli in torta in čokolada sta leteli v kanto za smeti. Naj zgolj omenimo, da je kadet po končanem sestanku vseeno dodobra polizal kanto tudi od znotraj, saj sta mu bili v resnici obe sladici všeč, kot je psu všeč čohanje pod brado.

Končno je vstopil Vojko in začel z ostalimi deliti svoja najdenja.

"Torej, gre za tako imenovani televizijski aparat visoke definicije..." je začel in priklopil predmet na projektor. "Samo po sebi to ni nič novega, ampak poglejte kako dobra je slika. Televizijski aparati skozi vso zgodovino niso nikoli imeli tako velike ločljivosti. Tudi pri večkratni povečavi slike imamo še vedno popolno ostrino. Sploh ne najdem meje, pri kateri bi se poznale meje med točkami."

"Ampak, program je čisto zanič," je komentiral Solicist, medtem ko je na projekciji ženica nosila vodo na glavi in ni bilo videti, da se bo dogajanje kaj spremenilo. "In od kod sploh lovi signal? Mar ni televizija izkoreninjena že nekaj sto let?"

"Hmm, na to pa sploh nisem pomislil," je priznal Vojko. "Mogoče v tem območju še vedno oddajajo signal in ga lovijo s takimi napravami. Toda kdo bi želel gledati kaj takega? Stvar ni interaktivna in vse kar gledaš so neskončno dolgi pogovori in brezzvezni dogodki. Edino danes zjutraj je bilo na sporedu vojskovanje, dokler nisem zamenjal kanala."

"Kje pa se zamenja kanal?" je vprašala Inge.

"Na tipkah, tule ob lučkah," je pojasnil Vojko in slika se je preklopila na prizor rojevanja v hiši s slamnato streho. V sobi je bilo tudi veliko živali. Oče in mati sta bila pri rojstvu oba prisotna. Rojstvo je potekalo brez težav. Nekaj ur kasneje se je zaslišalo trkanje na vratih. Vstopile so tri osebe in vsaka od njih je imela v rokah neko darilo.

"Kdo ste vi?" je vprašal mož.

"Mi smo trije kralji in prinašamo darilo za vašega novorojenčka," je odvrnil eden izmed njih.

"Kako ste pa vedeli, da je tu kdo rojen?"

"Preprosto, sledili smo zvezdi repatici."

"Tega pa že ne bomo gledali," je rekel Robertino in se malo poigral z gumbi. Slika se je prelevila v novo obliko. Seveda je slika ostala enaka, le na sliki je bila namesto rojstva neka oseba. Očitno je to bil nek pevec, saj je stal na odru in nekaj prepeval v mikrofon. Na glavi je imel tudi zalizce, nosil pa je tudi neka čudna temna očala, čeprav je bilo v sobi precej temno. Imel je tudi posebno svetlo in okrašeno obleko. Občinstvo ga je očitno zelo občudovalo, saj so vsi prisotni skakali v ritmu glasbe in vpili kot nori. Tudi člani posadke so nekateri prepoznali glasbo in začeli uživati v ritmu rokenrola.

"Elvis Presley! Ta postaja mi je pa všeč," je odobravajoče kimal veliki glasbeni navdušenec Robertino in bobnal po mizi, da je kapitanu konzola za tetris izpadla ven. "Čudno... Imam vse znane Elvisove posnetke v živo, vendar tega ne prepoznam. Zelo, zelo čudno."

"Nič drugega nisi kot lovski pes," je prevajal prevajalnik posadki in Robertino je prevajalnik v trenutku naglice razbil, da je lahko užival v originalni pesmi v Angleščini. Spet poudarimo, kot že enkrat prej, da z naglica ni mišljena žena od naglja.

Robertino je seveda vztrajal, da gledajo cel koncert do konca in seveda ni pustil nobenemu od posadke, da bi preklapljal kanal. Vmes so si prinesli razne pijače, da so se manj zainteresirani zamotili in koncerta je bilo konec. Vendar čudno - dogajanje po koncertu se je še kar prenašalo.

"Gospodje moji, tole je jako čudno," je Robertino komentiral. "In sicer iz treh razlogov; prvič, doma imam vse Elvisove posnetke v živo, a tega ne; drugič, zakaj vraga bi obstajal posnetek Elvisovega koncerta, ki vključuje tudi podpisovanje avtogramov in ki zdaj celo kaže Elvisa, kako se tušira..."

Vsi so res z zanimanjem opazovali kako si kralj rokenrola na izredno zanimiv način vključujoč krožne in križne gibe mili kosmate predele med nogami in celo ritnicami.

"...in tretjič," se je komaj dal zmesti Robertino, "zakaj bi to prenašali tukaj - bogu za ritjo, daleč stran od doma človeške rase, ki bi ga to sploh edinega zanimalo?"

"In četrtič, zakaj so na vseh programih le ljudje?" je dodal Pohorabin.

"Res je, zakaj ni nikjer Prolemankozancev ali Valjhuncev ali katerekoli rase razen človeka?" je dodal Solicist.

"To je kamera s posnetki zgodovine," je dejal kadet.

"Prosim?" jih je dejalo kar par, če ne že vsi razen par.

"Ta stvar..." je dejal kadet tiho kot čez glavo zasluznjen polž, "Ta predmet... Kaže nam zgodovinske dogodke, še izpred časa, ko je bila izumljena kamera... Ta stvar mora očitno napraviti tunel skozi prostor in čas in prikazuje, kaj je na oni strani."

Vsi so za trenutek ali šestindvajset le-teh premleli njegove besede.

"Ima prav, absolutno ima prav," je dejal Vojko zveličano. "Zato kaže eno in isto dogajanje brez prekinitev, dokler ne zamenjamo kanala. Naredi nam časovni tunel in prikazuje našo zgodovino..."

"Ja, zato je bilo tudi valovanje, ki smo ga zaznali s Štefke, ne le elektromagnetno, ampak je imelo tudi temporalno komponento," je razjasnila Inge, kot da bi v vesolju sploh bili kaki oblaki.

Vsi so pogledali kapitana, ki se je že malce opijanil in je dojemal s polovičnim obratovalnim časom.

"Kar nadaljujte, podrejeni moji dragi, ko vam je tako lepo krenilo," jih je vzpodbujal kot glavna navijačica, le mufki so mu manjkali v rokah.

"Neverjetno, še malo bolje raziščimo čare tele zadevice," je vabila sodelavce Angelca in vsi so planili nad čudežno odrezani piščali podobno one.

"Ali mogoče lahko gremo s pogledom naprej in nazaj po zgodovini," je nenadoma vprašala Inge.

"Seveda se da premikati," je dejal Vojko. "Mislim da so te na levi za premik nazaj po času, na desni pa za naprej." Pritisnil je lučko na desni strani.

Na platnu se je pojavil mlad Elvis Presley, ki se je učil igrati na kitaro.

"Tega ne bomo gledali, saj sploh ne zna igrati," je rekel Robertino.

"Ali se da iti tudi v prihodnost?" je rekla Inge.

"Bom pogledal," je rekel Vojko in malo pritiskal po lučkah. Tokrat se mu je zdelo da dejansko ve, kateri gumbi peljejo v preketlost in kateri v prihodnost. Naj omenimo, da preketlost pomeni isto kot preteklost, le da je tam veliko bolj fajn. Seveda se je zmotil, saj v prihodnost ni peljal levi gumb, temveč zgornji in spodnji, pritisnjena naenkrat.

Na platnu so se pojavili neki ljudje, ki gledali neko platno. Inge je pogledala na platno in tam videla osebo, ki ji je bila neverjetno podobna. Kadet je pomahal z roko in oseba na platnu je prav tako pomahala z roko.

"Kaj je to? Saj sploh ni nič zanimivo," je rekel Solicist.

"Počakajmo še malo, mogoče bomo videli kaj zanimivega," je dejal Robertino.

Strmeli so v platno in videli le kup ljudi, ki strmijo v platno.

"Kaj se dogaja?" je vprašal kapitan.

"Očitno na platnu gledamo ravno ta trenutek, ki se trenutno dogaja," je bil kadetov odgovor in oseba na platnu je istočasno rekla enake besede.

"Prav ste imeli," je bil navdušen kapitan, kot gospodinja ko vidi da je ob nakupu električnega valjarja dobila zraven zastonj še lupilnik krompirja za dve osebi. "Torej je to res predvajalnik dogodkov v času in očitno smo pravkar našli svojo sedanjost, poskusite zdaj iti še naprej v prihodnost."

Vojko je skušal uporabiti pridobljeno znanje o navigaciji časa na predmetu, a dosegel je le opozorilni znak in brlenje rdeče lučke, ki je morala pomeniti bodisi da so krofi že pečeni bodisi da naprej po času ne more prestaviti. Ker je navsezadnje šlo le za napravico, ki kaže prizore iz zgodovine je gotovo moralo pomeniti slednje. Saj ne rečemo, da ni moglo pomeniti prvega, saj je očitno da so bili že kdaj v zgodovini kakšni krofi pečeni in je morda naprava obstala ravno na tistem času in nas na to želela opozoriti, ampak niso pa se pekli nobeni krofi v sejni dvorani, ki jo je naprava še vedno prikazovala, zato bomo idejo s krofi v celoti ovrgli.

"Nak, naprej ne gre... Torej očitno ne zna napovedovati prihodnosti," je Vojko za laične bralce prikladno povzel svoje ugotovitve.

"Torej lahko gledamo trenutke od časa nič, to je zdajšnji trenutek, do... do koder pač gre," je ugotavljal Solicist. "In to katerokoli osebo v tem času?"

"Ja, očitno s prednjimi gumbi izbiramo osebo, tale veliki rumeni gumb pa očitno nastavi osebo na uporabnika naprave, zato se zdaj lahko gledamo... Očitno ima tudi nek avtonavigacijski sistem, da vedno kaže vsaj eno osebo in ne prostora... Hmm, vedno le ljudi," je dejstva nizal Vojko, kot niza japonka bisere na ogrlico.

"Ampak tale naprave je nekaj naravnost čudovitega," je bil Robertino navdušen kot klošarski alkoholik, ki ugotovi da je v odvrženi steklenici vina nekdo pustil še za cel požirek z usedlino. "Pomislite, lahko bomo spoznavali že pozabljene trenutke zgodovine..."

"Pa tudi odlično orodje za vohunjenje je," je pokazala tudi Inge drugo praktično plat (pa ne svojo), "pomislite, samo najdeš osebo, ki ji želiš prisluškovati, nastaviš na sedanji čas in... poslušaš."

"Prav imaš," je rekel kapitan. In od veselja so malo zarajali na mestu. "Zdaj smo glavni!"

"Pa tudi v smrtni nevarnosti," je zinil nenadoma kadet, da se je pajk, ki je napletel mrežo pod njegovo brado prav prestrašil.

Posadka je najprej kadeta iz navade ignorirala, nato pa so se sčasoma le spomnili, da po novem kdaj prijavi kakšno bistro.

"Kako to misliš?" je poizvedoval kapitan kot poizveduje starejša dama o novi pomlajevalni kozmetični kolekciji.

"Več razlogov. Prvi - se spomnite reveža, ki je s predmetom zbežal na pustinjski planet? Tja je moral zbežati pred nekom, ki mu je morda hotel izum vzeti. Zakaj menite, da niso ti na sledi tudi nam. Gotovo nam ta izum želi vzeti vsakdo, ki ve za njegov obstoj."

"Zakaj pa ne bi pogledali pred kom ali čem je umrli revež bežal?" je vprašal kadet.

"Danes nas pa kar naprej presenečate z dobrimi idejami," je dejal kapitan. "Vojko, takoj nastavite pogled na tisti trenutek, ko je revež zbežal na ta planet, da bomo videli, kaj se je z njim zgodilo."

"Takoj, kapitan," je rekel Vojko in že je tipkal kot zmešan. Nedolgo za tem se je na platnu pojavila nova slika. Morali so malo počakati in na ekranu se je pojavila neka tvorba, ki je šele na drugi pogled razkrila, da je bilo tam neko truplo. Tam je posadka Matere Štefke stala sredi peščine v krogu in vsi so strmeli v sredino z rahlim gnusom na svojih obrazih. Edino Marnoga, strastna ljubiteljica suhega mesa, se je nehote oblizovala.

"Mogoče je bil tak že od rojstva," je mozgal Vojko v projekciji.

"Vojko, nobena stvar ne izgleda takole ob rojstvu," mu je razodel projecirani kapitan. "Niti potomci podhranjenega in razelektrenega morskega skata ne."

"Ali se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi napravo prevrteli nekaj trenutkov v preteklost, Vojko?" je vprašal kapitan sarkastično.

"Tudi meni se zdi, saj že vemo, kaj se bo zgodilo kasneje," je dejal Vojko in je že pritiskal gumbe.

Slika je prikazovala že vsem znano truplo, ki ni bilo prav nič bolj zgovorno, le malo bolj sveže. Ko so poldrugo uro opazovali posnetek, se je oglasil kadet.

"Kolegi, prosim če kako ukrepamo. Doktorica mi je napovedala tri dni življenja in nekako mi ga je škoda zapravljati na tak način."

"Imaš kak predlog, pametnjakovič?" ga je osorno ozmerjal ozlovoljeni Vojko, ki se je počutil prav fino kot administrator nečesa, kar je vsem v centru pozornosti.

"Recimo, da prevrtiš čas nazaj v trenutek, ko je to bitje še živelo... To, da je mrtev, že vemo."

In tako je Vojko kar nekajkrat vrtel posnetek nazaj in tako truplo uspešno osveževal, dokler ni na projekciji lastnik trupla sedel v neznani ekshibicijski vesoljski ladji pri navigacijskih kontrolah.

"To je to, kar iščemo," je naznanila Inge, ki je vmes med tehničnimi težavami malo nazdravila s Solicistom s Solicistom in Robertinom. Prvi Solicist je bil prav dober koktejl iz pomarančnih ostružkov in pasiranih mandarininih pešk, prelit pa je bil z jedkim alkoholnim ekstraktom, ki je zadeval že na prvi pogled. Drugi Solicist pa je bil nam vsem dobro znani častnik Petrovij, izumitelj Solicista in najditelj planeta Solicista (patentiral pa je tudi antisnovni vakumski sesalnik Povleci Nežno Solicist 3e, ki pa na žalost nikoli ni postal uspešen produkt, saj se je nemalokrat presesal tudi skozi sesano površino in je na njej nastala luknja). Robertino ne potrebuje nadaljne razlage.

"Videti je, da je naš mrtvec navigacijski častnik ekshibicijskega sveta," je rodil kapitan eno najboljših opazk odkar je Angelca izgubila dar branja misli.

"Res je, in videti je zelo paničen, vključno s svojo posadko," je dodala Angelca, kot doda Marnoga rozine na štrudelj v neki paralelni dimenziji, kjer nimajo težav z replikacijo zelja. Sicer tudi v trenutni dimeziji nimajo težav z replikacijo zeljo, le z replikacijo česarkoli drugega.

"Prevrtite zadevo še malo nazaj," je predlagal kapitan.

Po nekaj pritiskih na gumbe se je na sliki prikazala vesoljska ladja prej omenjene posadke, ko je mirno plula skozi vesolje.

"Kapitan, nekaj sem odkril na planetu Tutankamon 2," se je oglasila projecirana oseba.

"Kaj pa?" je dejal projecirani kapitan.

"Na omenjenem planetu zaznavam nekaj čudnega."

"Kaj pa?"

"Od tam prihajajo neki čudni temporalni in kavzalni valovi."

"Takoj gremo pogledat."

Projecirana ladja se je odpravila proti planetu. Za krajšanje časa so si seveda privoščili došek, ki je trajal vse do prihoda na planet. Avtorja se opravičujeta za prejšnji stavek, saj so doške prirejali izključno na Materi Štefki in na nobeni drugi vesoljski ladji, zategadelj prejšnji stavek nima smisla in ga zato lahko mirne duše ignorirate, trenutni stavek pa prav tako. Čas so si pa krajšali le z igranjem šaha, stare zemeljske miselne igre.

Ob prihodu na planet so sestavili ekipo, ki bo šla raziskovat nepojasneni fenomen. Nedolgo za tem so prišli na cilj in tam našli nekaj čudnega. Bilo je neko deformirano truplo, ki je morali biti tukaj že kar nekaj časa. Ob tej postavi so našli nek čuden objekt črne barve, ki je bilo sestavljeno iz dveh membran in nekaj lučk. Podobno je bilo neki piščali.

"To se mi zdi pa nekam znano," je dejal kapitan Zeljko.

"Zgleda, da so tudi oni bili v podobni situaciji, kot mi sedaj," je dejala Angelca.

"Prevrtimo še nazaj," je dejal Pohorabin in res je truplo oživelo in manično tekalo, se prežarčevalo in tipkalo po konzolah na neznani vesoljski ladji, seveda če gledamo od zadaj. Ko so tako dogodke še kar naprej prevrtavali oz. kar nazaj prevrtavali, so končno prišli do scene, kjer sta stali dve skupini ljudi, ena z boršo, polno gibanic, druga z artefaktom. Očitno so hoteli opraviti primopredajo, vendar je naše oživljeno truplo planilo iz teme, ter pograbilo artefakt in zbežalo v tisto neznano ladjo.

"Ha, torej je ta človek ukradel artefakt originalnim lastnikom, če jim lahko tako rečem," je komentiral kadet. S pomočjo strojčka so sledili originalnim lastnikom in se prepričali, da so neusmiljeno preganjali tatu in da bi za artefakt naredili marsikaj proti-bibličnega.

Po nekaj šviganjih po času sem ter tja so prišli med drugim tudi s pomočjo vse pametnejšega kadeta do kar verjetne teorije. Skupina ljudi A je imela artefakt prva in ga je želela prodati skupini ljudi B. Pri predaji jih je presenetil človek C in jim odtujil artefakt izpred nosov. V svoji mali in okretni ladjici jim je skoraj ušel, a nasprotniki so mu bili ves čas za petami tako da so sledili fizikalnemu polju ki ga je oddajala naprava. Ko je ladji človeka C pošlo energije za nadaljevanje poti je pristal na planetu Tutankamon 2 in se tam skušal skriti. Med skrivanjem je padel v brezno in čez čas ga je našla posadka D in odnesla artefakt. Njihov praporščak E pa je napravo odtujil njim in pobegnil z vesoljskim čolničkom. Ta je strmoglavil na planet Solicist, kjer ga je skupaj s predmetom našla posadka F, torej naša posadka. Artefakt iščejo in bi zanj vsaj morili skupina A, skupina B in posadka D.

"Kaže, da nam ne kaže dobro," je požrl slino Solicist.

"Mislim, da je najbolje, da odrinemo s tega kraja, predem katerakoli od iščočih skupin pripluje sem," je dejal kadet.

Ostali člani posadke so ga odobravajoče pogledali, kapitan pa je takoj ukazal, da odplujejo.

Mati Štefka je zarezgetala in mirno so odpluli z znane lokacije proti neznanemu cilju. Pluli so nekaj ur, ko je radar začel spuščati neke čudne zvoke.

"Kapitan!! Na radarju so se pojavile neke pike," je komentiral Vojko.

"Torej vzemite cunjo in jih zbrišite," se je glasil kapitanov odgovor.

"Pike niso na površini radarja, to pomeni, da je zasledil neke ladje, ki so se naenkrat pojavile v naši bližini."

"Takoj preglejte katerega tipa so!"

"So neznanega izvora."

"Kakšno imajo pa oborožitev?"

"Veliko boljšo od naše."

"Torej poženite Mater Štefko do konca in zbežimo!"

Solicist je pognal Mater Štefko do konca in ker je bila itak že prej pognana do konca, so se naprej premikali z nespremenjeno hitrostjo, prav tako tudi sovražne pike na radarju. Če bi imela Mati Štefka zadnjična čutila, bi čutila kako se ji je na zadnjico prisesal močan vlečni žarek, s čimer so jo sovražne ladje onesposobile.

"V riti smo," je kapitan napovadal prihodnost.

"Nismo v riti, temveč v vesolju," ga je popravil kadet, kateremu je kljub spremenjenemu načinu razmišljanja ostalo še nekaj nagajivega karakterja.

"Kadet, moledujem te za vse dobre in slabe čase, za vse ki smo jih doživeli in za vse, ki jih, močno upam, še bomo..." je kapitan povedal, kot da mu ne bi bilo mar da tako nespretno zavlačuje v neprimernemu trenutku. "Spomni se poti ven iz tega zosa!"

"V bistvu imam res neko idejo," je povedal kadet. "Mogoče jo uspemo uresničiti s pomočjo našega mogočnega strojčka, ki nam ga želijo odtujiti."

"Ja? Pohiti, prosim."

"Kapitan, kličejo nas," je prekinil idilično poklepetovanje Solicist. Kaj idilično poklepetovanje pomeni, smo že definirali v eni od prejšnjih zgodb.

"Samo še trenutek," je rekel kapitan. "Kadet, kaj si se spomnil?"

"No... Lahko bi preko ljudi, ki so služili na sovražni ladji počasi izsledili čas nastanka ladje."

"Ta plan smrdi!" je kapitan dejal nataknjeno kot črv na trnek.

"Zakaj?" je bil kadet začuden.

"Nimamo, časa da bi kaj POČASI izsledili."

"Torej, lahko bi hitro izsledili čas nastanka ladje. Ob konstrukciji vedno ostanejo na koncu kakšna odprta vprašanja in zaradi pomanjkanja časa tega inženirji ne popravijo. Takšne informacije nam utegnejo pokazati šibko točko sovražne ladje."

"Takoj nastavite projekt na čas, ko so še izdelovali ladjo," je rekel kapitan.

"Takoj, kapitan," je dejal Vojko in pritisnil nekaj gumbov.

Na platnu se je prikazala slika ladje, ki so jo še gradili. Težava je bila le v tem, da je bila to ladja Krištofa Kolumba.

"Vojko!! Takoj nastavite čas, ko so izdelovali ladjo, ki nam sledi!" se je zadrl kapitan kot, da bi mu nekdo grizljal najljubšo ledvico.

Čez nekaj minut so uspešno gledali izdelovanje prave ladje.

Dogajanje na platnu:

"Popraviti je še treba to luknjo, ki se vsakih petnajst minut pojavi v ščitu ladje in traja sedem sekund," je dejal eden od prisotnih inženirjev.

"Dajte, no dajte," je dejal drugi inženir. "Mislite, da bo to kdo opazil?"

"Seveda bodo, saj se ščiti pogosto uporabljajo."

"Potem se takoj lotimo dela, da popravimo to anomalijo."

"Koliko časa pa bo to trajalo?"

"Okoli enajst ur."

"Koliko je sedaj ura?"

"Ura je deset minut čez tri."

"Ali lahko to nekaj naredimo danes, nekaj jutri?"

"Nikakor, ker lahko pride do hudih napak, če je sistem odprt in nedotaknjen sedem ur."

"Ali pomeni, da bomo morali delati nadure, če hočemo to končati?"

"Tako je."

"Ali imamo plačane nadure?"

"Ne."

"V tem primeru se popravkov ne bomo lotevali."

"Toda ali niste rekli, da bodo napako odkrili?"

"Sem. Toda po krajšem premisleku sem prepričan, da ne bo nihče opazil napake. Itak traja le sedem sekund, tako da ni panike."

"V redu. Ali bomo povedali za to tudi drugim sodelavcem."

"Nikakor."

"Sedaj poznamo njihovo slabo točko," se je razveselil kapitan, kot se nevesta veseli prve poročne noči.

"Kaj pa, če so napako kasneje popravili?" je pripomnil kadet.

"Pa poglejmo do trenutka, dokler ne splovejo ladje," se je oglasil kapitan.

Nato so opazovali dogajanje na platnu še nekaj ur in do popravka nikoli ni prišlo. Če se slučajno sprašujete kako je možno, da Vojko tako hitro najde vsak dogodek, ki si ga zamislijo in kako to, da lahko tako hitro preverijo ali se je kakšna stvar v določenem daljšem obdobju zgodovine pripetila ali ne, potem ste en navaden zaplankan piflar in z vami ne bomo izgubljali časa. Mogoče niste vedeli, toda Vojko je zelo sposoben in pika. Naj povemo le, da so ostali gumbi na napravi služili za hitro prevrtavanje in da je bila poleg tega naprava tudi nekoliko jasnovidna. Tako! Dovolj smo se posvečali temu. Naprej z zgodbo...

"Odlično." se je semi-navdušil kapitan, zato smo dali za besedo odlično le piko in ne klicaja. "Torej moramo začeti navigacijski modul ladje obstreljevati dovolj pogosto da ga bomo v petnajstih minutah zadeli... recimo na pet sekund... Ampak, če bomo začeli obstreljevati prekmalu, nas bodo do trenutka ko pride tistih sedem sekund odpovedanih ščitov že oni razstrelili. Ideje?"

"Ali obstaja kak način, da izmerimo koliko časa je odkar so nazadnje odpovedali ščiti?" je Inge glasno razmišljala, česar kapitan ni prav prešerno sprejel.

"Ja, seveda, lahko jih kar povemo da jim brez opozorila crknejo ščiti vsakih petnajst minut in jih prosimo, če lahko ročno izmerijo s štoparico, kdaj pride naslednji mrk in nam pol minute prej povedo, da pripravimo orožje..."

"Ne bodite zateženi stari prdec," ga je Inge po domače odslovila, čeprav ni bila domača, saj je bila vendar z Zirominata. "Samo razmišljati poskušam na glas."

"Jaz imam idejo, kako izmeriti ta čas," je povedal kadet in požel aplavz svoje žene. Aplavz pa ni bila kakšna sorta žita, temveč želimo le povedati, da je Breda odkrito pokazala, kako spoštuje svojega moža.

"Kako? Povejte hitro, ker nas sovražna ladja že uro in pol čaka, da se jim oglasimo," je kapitan panično priganjal.

"Gremo s strojčkom izmeriti čas od zadnjega zagona ščitov in ga delimo s petnajstimi minutami. Ostanek bo povedal, koliko časa še manjka do ponovnega okna v ščitu."

Ker ni bila iz posadke nobena oseba vešča niti metulj v matematiki, je moral kadet na kratko razložiti osnove modularne aritmetike in bil presenečen da se z naglo rastjo svoje inteligence lahko spomni stvari, ki so jih na akademiji povedali tudi medtem, ko sploh ni poslušal.

"Kar naredite, kar je kadet predlagal," je rekel kapitan navzlic dejstvu, da ni razumel niti besedice od tega kar je kadet razložil.

Robertino je pritisnil nekaj gumbov in ugotovil, da manjka do nastanka luknje v ščitu še natanko 35 sekund. To je tudi sporočil kapitanu.

"Kapitan!" se je zadrl.

"Recite, Robertino," je dejal kapitan.

"Do luknje v ščitu manjka natanko 25 sekund."

"Pripravite se na strel," se je glasil kapitanov ukaz.

"Toda, kapitan, luknja se bo pojavila na tisti strani sovražnikove ladje, ki je mi trenutno ne vidimo," je zagodrnjal Solicist.

"Takoj pojdite okoli!"

"V redu, kapitan."

"Koliko časa še imamo?"

"Še 5 sekund,"

"Kdaj bomo na oni strani?"

"Čez 13 sekund."

"Takoj pojdite stran od ladje," se je panično oglasil kapitan in Robertino ga je takoj ubogal.

"Kaj naj storimo sedaj?"

"Izogibajte se kontaktu z ladjo naslednjih 15 minut, da bomo kasneje onesposobili ladjo," se je glasil kapitanov ukaz. Prav zabaven je bil pogled na Mati Štefko, ki se je izogibala izstrelkom neznane ladje, ki se je očitno naveličala čakati na njihov odgovor. No, ni se naveličala ladja, temveč njena posadka. Parkrat je Mati Štefko rafal neznanega orožja z neznane ladje tudi znano oplazil in ščiti so bili pošteno obdrajsani. Tik preden bi imela neznana ladja realno možnost Mati Štefko razbliniti pa je napočil čas luknje v ščitu in kapitan je dal glas, kar je Solicist pravilno interpretiral kot ukaz za streljanje v razpoko v ščitu. Iz neznane ladje se je parkrat pokadilo, potem malce zaropotalo, nakar je odpadlo par vijakov in s sobno uro neizmerljivo kratek čas za tem je bila ladja podobna čemurkoli drugemu kot ladji. Da ne bomo preveč flancali - sovražno ladjo je razneslo.

"Uf, to je bilo pa blizu," je komentiral kapitan.

"Ne pozabite, da nas zasleduje še cel kup drugih ladij in nekatere od njih morda nimajo takih ranljivih točk kot ta," je svaril kadet kot svari nuna prednica svoje naslednjice pred moškimi striperji.

"Potem pa navijte Mati Štefko do konca in gremo!" je ukazal kapitan z rohnečim sozvočjem njegovih glasilk in rožljanjem steklenih figuric, ki so krasile police nad navigacijskimi kontrolami. "Se bomo že na poti česa izmislili."

Ko je Solicist hotel zaštartati dizelsko jedro, je počilo in se zasvetilo, pa še malo pare je ušlo ven za specialne efekte.

"Kapitan, ta hitri motorji se nočejo vžgati," je poročal. "No, v bistvu so se vžgali, vendar ne v smislu, v kakršnem bi si želeli."

"Hitro jih pogasite, zaboga," je precej čustveno zaprosil kapitan.

"Kapitan, skenerji odčitavajo od eksplozije naprej precej močno razburkanje elektromagnetnotemporalnega polja okoli artefakta," je poročala Inge.

Okoli artefakta je res nastajala močna bela svetloba, ki pa ni sevala v okolico in je začela ovijati Vojkovo prestrašeno pojavo. V par sekundah je izginil.

"Vojko!" je klical kapitan, a ni bilo odgovora. Svetloba se je polegla in se zadrževala le v neposredni okolici artefakta, ob njem pa je stala neznana plavolasa ženska z očali.

"Kaj se je zgodilo?" je rekla ženska.

"Tudi mi bi radi vprašali enako," je dejal kapitan.

"Pravkar sem stala na mostu v Očetu Milanu, potem pa se je zaiskrilo in zdaj je kar vse drugače. Kdo ste vi?"'

"Jaz sem kapitan Zeljko in to je ladja Mater Štefka. Sedaj je le vprašanje, kdo ste vi?" je odgovoril kapitan.

"Jaz sem Violeta Nese Natisniti VI in služim na ladji Oče Milan. Kako sem prišla sem?"

"Tudi mi pogrešamo enega naših častnikov," je dejal kapitan.

"Pravzaprav dva," ga je prekinil Solicist. "Tam, kjer zdaj stoji Violeta, je tik pred tem stal Vojko in ga zdaj ni več. Če pa dobro pogledate po mostu, boste videli, da tam, kjer je bila malo prej Inge, stoji zdaj le prazen prostor."

"Solicist, ste mogoče pogledali za sabo?"

"Ne. Zakaj?"

"Le poglejte," je dobrovoljno dejal kapitan.

Solicist je pogledal in presenečeno ugotovil, da za njim stoji Inge in ga nič kaj lepo ne gleda.

"Oprostite, kapitan, sem se pač zmotil," se je Solicist opravičil.

"Ne opravičite se meni, ampak njej," je dejal kapitan.

Solicist se je opravičil Inge in situacija je bila ponovno kot običajna na poveljniškem mostu, razlika je bila seveda le v tem, da je namesto Vojka tam bila Violeta.

"Sicer je pa še boljše, da imamo sedaj eno žensko več v posadki," je dejal Robertino.

"Se strinjam," je dejal kapitan. "Takoj pojdite na svoje mesto, Violeta."

"Toda, jaz nimam tu kaj iskati," je ugovarjala Violeta.

"Nič me ne zanima vaš pogled na svet. Takoj pojdite na vaše novo delovno mesto," je dejal kapitan.

Violeta je res šla na Vojkovo delovno mesto in vse je potekalo po starem, le da so vsi samski moški in tudi nekateri v parih gledali po novi pridobitvi ženskega spola. Gledale so tudi ženske, predirljivo, v glavnem zaradi nove nepotrebne konkurence. Kadet je začel mozgati, saj je bilo očitno da se je nekakšna ideja naselila v njegovih možganih.

"A lahko zdaj prosim hitro najdemo okvaro, ker moramo takoj odkuriti stran pred morilci, ki nas iščejo..." je kapitan moledoval s priokusom tečnarjenja.

"Kapitan, nečesa sem se spomnil, kar nas sicer ne bo spravilo od tod, a vendar..." je začel kadet.

Kapitan je refleksno kadeta spet ignoriral, pa se je po minuti in pol spomnil, da je po novem najpametnejša oseba v posadki. Kadet se je začel tresti in sliniti.

"Oprostite, kar povejte - moč navade," se je opravičil kapitan.

Kadet pa se je še kar tresel in se čedalje bolj slinil in penil, dokler ni padel na tla, kjer se je še malo slinil in penil, nato pa se je nenadoma umiril in obležal.

"Doktorica Flasher!" se je drl kapitan. "Pridite hitro, najbolj sposoben član posadke je v nezavesti."

Piverli se je prikazala z lebdilnim viličarjem in kadetovo telo hitro odstranila s poveljniškega mostu v ambulanto.

"Če to ni prav super, paralizirani lebdimo sredi vesolja, čakamo da nas pridejo postrelit in še edini pametni član posadke pade v nezavest," je dejal Zeljko z veliko ironije v glasu in z veliko limete v glažu, saj je ravno pil poskočni koktejl Moka Branka, ki je narejen iz moke, koke in limetine soke. Vemo, da bi morali reči iz limetinega soka, ampak tako, kot smo napisali, se lepše rima.

"Ne skrbite, kapitan, prepričana sem, da bo Piverli našla rešitev," je dejala Violeta, ki je bila med tem seznanjena s kadetovim stanjem.

"Hvala za tolažbo," je rekel kapitan. "Bolje, da najde rešitev, saj bomo v nasprotnem primeru mrtvi kot zastrupljene podgane."

Med tem je Piverli naredila analizo stanja kadetovega telesa in ugotovila, da ima kadet dejansko manj časa življenja pred sabo kot je mislila.

"Kapitan!" je poročala preko komunikacijske broške.

"Recite, draga Piverli!"

"Ugotovila sem, da ima kadet še manj življenja pred sabo, kot smo mislili. Njegovo telo se upira tako hitri rasti inteligence in tako propada."

"Koliko pa mu še ostane?"

"Približno pol dneva."

"Ali ni nobene druge možnosti?"

"Ne, razen če ..."

"Razen če kaj?" je zanimalo kapitana.

"Ne vem, če bi bila to dobra ideja," se je obotavljala Piverli.

"Kar povejte."

"Obstaja možnost, da kadetu podaljšamo življenje za tri dni."

"Kako?"

"Če mu spremenimo spol, bo mogoče lahko še malo živel."

"Spol? Kaj pa ima to zveze s čimerkoli?"

"No, nikar ne bodi jezen, ampak samo kot ženska lahko preživi tako velik intelekt."

"Kot ženska?" je bil kapitan nezaupljiv kot infiltrant, ki mu je v gay savni na tla padlo milo. "Je to kakšna neumna feministična fora?"

"Ne, sploh ne. Po starem izročilu namreč velja, da moški mislite vedno tudi s spodnjo glavo... Če kadetu odstranimo eno od njih, bo tako telo lažje vzdržalo."

"Nimam pripomb," je kapitan dejal mrko kot je mrka soba za razvijanje filmov. "Potem pa to kar naredi."

"Nihče ne bo spreminjal spola mojega moža!" se je tedaj zadrla Breda kot trop ranjenih levov.

"Moramo, sicer bomo tu mrtvi bolj kot čreda mladih tjulnjev v reki nafte."

"No, v tem primeru pa kar speljite operacijo do konca," se je navsezadnje strinjala Breda. "Samo prosim, khm... Če mi shranite v etru vse kar bo po operaciji viška."

"Zmenjeno. Piverli, kar operirajte kadeta," je naročil kapitan.

"V redu. Rezultate vam bom sporočila kmalu," se je glasil Piverlin odgovor. Takoj za tem je morala spiti en sok iz sveže stisnjenih pesti, da se je malo odžejala, okrepčala in lahko nadaljevala z delom.

"Vojko, preverite pozicijo naslednje ladje ki nas lovi na našem artefaktku."

"Kapitan, Vojka ni več med nami," je povedal Solicist ponižno kot naga kraljica Elizabeta II.

"Saj res... Solicist, vi storite to. Medtem pa mi še vedno lebdimo tu kot lebdeče račke in čakamo, da nas zasežejo, ujamejo, pobijejo in posilijo," je povzel situacijo kapitan. "Pa ravno se je kadet nečesa spomnil, gotovo je bilo pomembno. Piverli!"

"Prosim?" se je oglasilo iz komunikacijske broške.

"A je operacija že končana?"

"Kaj pa misliš? Saj sva ravno nehala govorit. Še laserskega žarka nisem razkužila!"

"Če se pa tako mudi," je kujavo dejal kapitan in nekateri v posadki so začeli postajati mnenja, da je prav copata v odnosu z doktorico.

"Delam, kolikor hitro lahko, bom jaz vas kontaktirala."

Tedaj je spet most razsvetlila božanska svetloba in ko so že vsi gledali, če to nemara ni bil kakšen vračev posebni trik pri vstopanju med njih, so ugotovili da je na mostu nova članica posadke. Po drugi strani pa Solicista ni bilo nikjer. Gledali so povsod, v WC školjkah, pod predpražnikih, Robertino se je šel celo potapljat v poveljniško reko, če je nemara tam kje utonil. Enostavno je izginil z Matere Štefke, kar je kasneje potrdil tudi računalnik.

"No, poglejmo, poglejmo, še ena zamenjava moškega člana posadke v žensko," je komentiral kapitan in vsaj to ga je malo odvrnilo od paničnega in črnega razmišljanja o njihovi usodi.

"Violeta?" je rekla neznanka, ko je vsa zmedena le ugledala edino znano osebo na mostu. Planili sta si v objem, ki se je končal z romantično večerjo v troje, vendar ne še zdaj.

"Sonjica?" je Violeta z rosnimi podočnjaki vekala.

"Kam si izginila, iskali smo te povsod po palubi, pa smo našli edino enega po pijači smrdečega dedca?"

"Ne vem, bila sem na mostu Očeta Milana in nato sem se znajdla tukaj. Kaj pa ti?"

"Enaka situacija, le da se je pri nas pojavil nek tujec in postavljal neka čudna vprašanja."

"Dober dan," je rekel kapitan.

"Kdo pa ste vi?" je vprašala Sonjica.

"Jaz sem kapitan Zeljko. Kdo ste pa vi?"

"Jaz sem Sonjica Petrič."

"Me veseli. Prosim, da greste takoj na svoje delovno mesto," je rekel kapitan in posadka mu je navdušeno ploskala, ker je kapitan dal tako dober ukaz.

"Ali ste prepričani?" je dejala Sonjica.

"Seveda sem."

"Toda jaz ne vem, kaj naj počnem na tej ladji in kakšne so moje naloge," je ugovarjala Sonjica kot trop svinj, ki jih peljejo v klavnico, da bi iz njih napravili slastne klobase.

"Me nič ne zanima. Inge, pokažite Sonjici njene naloge," se ni pustil kapitan.

"V redu," je dejala Inge.

"Lahko bi priredili kakšen došek," je rekel Robertino in pomenljivo pomižiknil kapitanu, ki je takoj vedel, kaj misli Robertino.

"A je to podobno nežkam?" je vprašala Violeta.

"Mogoče je," je zvito odgovoril Robertino, "mogoče tudi ni. Čisto odvisno od tega, kaj za hudiča so nežke."

"No, to je poseben tedenski obred 'Noč književnosti za napačne moške', torej je v glavnem za ženske. Zberemo se ob prižganih svečah in citiramo najljubše vrstice iz znanih knjižnih del."

"Ja, podobno je došku, le da nimamo prižganih sveč, literature, pa da je mišljen za moške. Mi se enostavno napijemo, dokler v jetrih ne peče, in potem se gremo razne igrice, da nas je naslednji dan sram."

"Alkohol? Pijete alkohol?" je bila Violeta povsem zgrožena. "Kakšne živali pa ste?"

"Take, ki vaše knjige raztrgamo in iz njih naredimo koktejl!" je kapitan imel očitno dovolj žalitev za en dan. Iz tega je tudi razvidno, da je njegova tolerančna meja pri številu žaljitev zelo nizka, saj ga prej tisti dan ni še nihče užalil. Je pa le dobro delo, da se je znesel nad eno žensko za kazen, ker se je Piverli prej nanj.

Vojko je nekaj trenutkov lebdel v močnem soju svetlobe in se spraševal, kam je izginil most, nato pa je pristal nazaj na mostu. Ta most pa ni bil isti kot tisti, s katerega je izginil, ampak drugačne sorte most. Sklepal je, da je žrtev nenajavljene in zatorej nasilne in neprostovoljne teleportacije na tujo ladjo, kjer so sedeli ljudje, ki jih ni nikoli v življenju videl. Bili pa so ljudje. Tudi oni so vanj gledali pisano kot mavrični milnati mehurčki v tovarni Color Medvode.

"O, sranje, torej ste nas le dohiteli," je Vojko izdavil s tresočim glasom in nogo. "Pa kako? Nikjer vas nismo videli? Imate kakšno napravo za zavajanje skenerjev?"

"O čem, za vraga milega, v zibko danega, govorite, človek?" je dejala najbolj grozljiva članica posadke. "In od kje ste se pojavili? In kje je Violeta?"

"Artefakta pa niste uspeli prežarčiti z mano, tako da ne dobite ničesar."

"Kje je Violeta, vprašam?!" se je zadrla grozljiva ženska.

"Nič ne vem in tudi ne povem," je Vojko presenetljivo junaško ravnal. Ravnal pa ni stvari, ki bi jih prej skrivil, temveč se nanaša 'ravnati' lahko tudi na odvijanje posameznikovih akcij. Z odvijanjem pa ne mislimo odvijati darilo ali navitje s tuljave, marveč zaporedno časovno sosledje nečesa.

"Povejte, kdo ste, in kam ste prežarčili mojo častnico za tiskanje."

"Ne vem, jaz sem se kar znašel tu," je povedal Vojko in padel v jok, ki pa ni bila kakšna tako imenovana jama, temveč postopek mokrenja okolice s pomočjo očes.

"Izgleda, da nima pojma," je zašepetala kapitanki ena izmed častnic.

"Mislim, da imate prav," se je strinjala kapitanka. "Peljite takoj vsiljivca v zapor."

Vojko je moral tako nehote iti v zapor, kjer je preživel nekaj časa v popolni osamitvi. S popolno osamitvijo ne mislimo zaporne celice s tem imenom ampak stanje bitja, ko ob njem ni prisotno nobeno drugo bitje.

"Kaj bomo sedaj storili, da bomo našli manjkajoče članice posadke?" je vprašala ena izmed podčastnic.

"Pojma nimam," je rekla kapitanka. "Morali bomo temeljito izprašati zapornika.

"Kapitanka, imamo težavo," se je zaslišalo iz zvočnikov.

"Recite, Pavel," je dejala kapitanka.

"Imamo rešitev, da rešimo našo vrlo kadetko."

"Takoj pridem tja."

"V redu."

Čez nekaj časa so se sestali v zdravniških prostorih.

"Kako jo lahko rešimo?"

"Spremenimo ji lahko spol in bo lahko živela nekaj dni dlje."

"Nihče ne spreminjal spola moje žene," je dejal zaraščen moški, ki je bil podoben Bredi, le da mu je bilo ime Bredo. Bil je pravzaprav popolnoma enak kot Breda, le da je bil moški.

Tedaj se je na mostu v močni svetlobi prikazal Solicist, ki je bil zaradi odetosti v nebeško belo videti kot kak angel, le da ni imel kril, bele obleke, nežnega porcelanastega obraza in da je bil celo malo okajen.

»Kapitanka, spet se je zgodilo,« je poročala čedna ženska, ki je bila očitno situirana blizu kapitanke, v smislu hierarhičnega in fizičnega položaja, pa še v kakšnem drugem smislu prav gotovo.

»Vidim, Tina,« ji je odgovorila kapitanka in Solicist, ki ga je svetloba že zapustila in je zdaj izgledal le še kot kak pijanček, torej tako kot ponavadi, se je zmedeno vrtel v krogu in gledal v vse strani. »Kdo ste spet vi?«

»Solicist Petrovij, vzdrževalec ladijskih motorjev.«

»Pa ne na tej ladji,« je kapitanka ošabno odgovorila kot bi ji bilo ime Šaba. »Na tej ladji to počne naša Sonjica... S katere ladje ste se prežarčili sem?«

»Kapitanka Repica,« jo je zmotila Tina. »Sonjice več ni na ladji. Izginila je.«

»Spet je šlo za neko zamenjavno kravoportiranje!« je bila kapitanka že resno prizadeta. Takšna se je že rodila. »Kaj se greste? Kdo stoji za tem?«

Ni minilo več kot nekaj trenutkov, že je Solicist pristal v soležni celici kot Vojko.

»Vojko, kaj se dogaja?« je po odhodu varnostnic jel spraševati v upanju na odgovore, pa še nekako dolgčas mu je bilo v čisto tihi celici.

»Ne vem,« je Vojko ječal. »Ampak ti ljudje so zverine!«

»So te poškodovale?« je predvsem v bojazni za lastno rit vprašal Solicist.

»Ne, ampak alkohola pa tudi ne dovolijo na ladji.«

In oba sta malo zaječala, saj sta bila konec koncev v ječi in potem sta si izmenjala izkušnje tega dne, potem pa sta se šla križce in krožce na pamet, kar ni bila ravno dobra ideja, saj je Vojko venomer pozabljal postavitev križcev in krožcev, enkrat pa je celo imel v spominu, da je bil na levem zgornjem polju kvadratek. Imel je srečo, da ga je energetsko polje med celicama varovalo pred Solicistovim srdom.

Medtem je Piverli izvajala poseg nad kadetom in je ravno porezala odvečne organe stran, da so le-ti popadali v vedro pod operacijsko mizo. Šlo je kot po maslu, deloma tudi zato ker je zaradi vraževernosti Piverlijin asistent res namazal operacijsko mizo z maslom in je bila zategadelj kadetka mastna kot božični puran in je nemalokrat padla med operacijo z mize. K sreči se pri tem oseba, prej znana kot kadet ni preveč poškodovala, le nogo si je zlomila na dveh mestih. Piverli je bila seveda vešča teh stvari in s tem ne mislimo, da je bila zoprn mrčes ampak, da je bila zelo dobra v reševanju takih težav in je zlom takoj odrezala, takoj zatem pa se je spomnila, da se zlome rešuje na drugačen način in je tako tudi storila. Kadetu se je tudi glas spremenil in sicer je sedaj zvenel precej višje kot prej. Čez nekaj ur se je kadet prebudil in gledal okoli sebe.

Breda ga je zaskrbljeno gledala. Ko jo je kadet želel poljubiti se je Breda skremžila kot dve leti star pavji anus na soncu.

"Kaj pa je narobe, draga ženka?" je vprašal(a) kadet(ka).

"Jaz nisem lezbijka in se ne bom poljubljala z nobeno žensko," je rekla Breda odločno kot študent pri zagovoru diplome.

"Samo jaz sem moški."

"Bil! Sedaj nisi več."

Kadet(ka) je bil(a) slabe volje in je šel(šla) takoj spat. Potem se je spomnil(a), da se je ravno zbudil(a) in je zato raje ponovno vstal(a).

Ker se z avtorjem ne moreva sporazumeti ali naj kadeta opisujeva v ženskem ali moškem spolu, sva se odločila za kompromis in ga bova opisovala v srednjem. Kadet se je zmrdnilo, ko je šlo mimo svoje žene in odšlo na most, kjer so ga najbolj potrebovali. Na srečo je njegov intelekt ostal nedotaknjen, oziroma se je še kar večal, kar je doktorica odčitala s svojim IQ-metrom, ki ga je dobila v dar od poslovne stranke za Veliko macesnovo noč, kar je bil praznik, ki so ga praznovali vsi macesnovi kristjani, kamor je spadal tudi Piverlijin obdarovalec. Ponavadi je Piverli takšna darila obredne narave shranila in jih potem naprej podarila prijateljem za njihove praznike. Tako je tudi kapitan dobil za rojstni dan samotolklo macolo, Angelca je dobila elektronski polavtomatski okraševalnik jelke (okraske zgolj naložiš v šržer, pritisnes na sprožilec in okrasiš jelko na do tridesetmetrski oddaljenosti), Inge je dobila cedilo za C-vitamin, s katerim si lahko prefiltriral ves C-vitamin iz kompota ali džusa, ostale snovi in sadje pa so se scedili skozi. Edino IQ-meter je obdržala, saj je imela videnje, da bo to nekoč rabila. Poleg tega je deloval na sončne in saturnove celice. Saturnove celice so podobne sončevim, le da se polnijo samo, kadar so obsijane s Saturnovo svetilno energijo. To pomeni, da je naprava delovala podnevi in ponoči, le da si se v nočnem času moral približati Saturnu, da je delovala bolje. Seveda to pomeni tudi, da če si se približal od Zemlje proti Saturnu, da je obstajala velika verjetnost, da te obsije tudi sonce, ki je pač vidno z večine kotičkov v našem osončju. Tako ni bilo več noči in se zategadelj ni potrebno preveč približati Saturnu. Pomen delovanja na saturnovo svetlino energijo je bilo zategadelj pomembno le, če ste bližje Saturnu kot Soncu. Kako je naprava delovala znotraj vesoljske ladje, pa se da seveda pojasniti na zelo enostaven način. Morali so imeti simulator sončne ali saturnove energije, kar je seveda kar običajna naprava v ambulantah tega časa. Katera od omenjenih naprav pa je bolj ekonomična pa se da še kar nekaj časa razpravljati. Raje nadaljujmo z zgodbo.

Na poveljniškem mostu je bil sedaj že došek v polnem razponu. Udeleželi so se ga vsi trenutno še prisotni originalni člani posadke na Materi Štefki, le najnovejše članice so šle raje v drug prostor brat knjige. Pa še pri tem so imele kar nekaj težav, saj jim je Robertino s pomočjo svoje malce nagajive plati (pa s tem ne mislimo njegove zadnje plati po obilnem obroku pasulja, ki je – nedvomno – tudi zelo nagajiva) v vse elektronske knjige vprogramiral virus, ki je zamenjal vse a-je z apa-ji, e-je z epe-ji in tako naprej, tako da so bile vse do zadnje v papajščini. Ženske tega niso ugotovile, niti njihovi univerzalni prevajalci, tako da so potem razpravljale o aktualnih političnih temah. Bil pa jim je nenavadno znan avtor Frapanc Bepevk, vendar se niso mogle spomniti od kod.

Kadet(ka) je prekinilo došek z novico, da ima samo še nekaj dni življenja in da ga ne more zapravljati na tak način, zaradi česar so seveda bili prav vsi tečni in le napol opijanjeni. Kapitan ga je obvestil o vsem dogajanju na mostu med njegovo odsotnostjo, pozabil je omeniti le, da so izgubili ter pridobili dva člana posadke. Le to je kadet(ka) samo opazilo in vprašalo o tem Inge.

»Hmm, torej sta Vojko in Solicist izginila v velikem krogu svetlobe in namesto njiju sta se pojavili Violeta ter Sonjica?« je povzelo kadet(ka).

»Ja, prav si dojel,« je rekla Piverli.

»Dojela!« jo je popravilo kadet(ka). »Zdaj sem vendarle ženska.«

Glede na kadetovo željo bomo tudi mi odslej govorili o njemu v ženski osebi. Se opravičujemo. Torej, kadetka je naprej mozgala:

»Torej, oba pa sta bila pred metamorfozo v neposredni bližini artefakta...«

"...kar pomeni, da mora biti artefakt vzrok naših težav. Kadetka, ti si genij," je dejal kapitan.

"Vem," je odgovorila kadetka.

"Povejte nam še kaj koristnega, kadetka," je dejal kapitan.

"Vi ste artefakt kar veliko uporabljali, kajne?"

"Da, kar veliko."

"To pomeni, da je v nekem trenutku prišlo do tega, da ste uporabili preveč energije za gledanje in je artefakt pričel pridobivati energijo na drug način."

"Prav imaš. In kaj želiš povedati?"

"To pomeni, da ne smemo nikakor več uporabljati artefakta, da ne bo prišlo do še več zamenjav."

"Glej to, spet imaš prav. Računalnik, kje je sedaj artefakt?"

"Tam, kjer je že zadnjh nekaj ur."

"Kje pa je to?"

"To bi morali vedeti, v vaših prostorih vendar, kjer ste opazovali Mona Liso pri kopanju, razne bitke med drugo svetovno vojno, najstnice pod tušem,..."

"Dovolj, dovolj. Zakaj pa še vedno izginjajo člani posadke?"

"Kako naj pa to vem?"

"Računalnik," je rekla kadetka. "Ali je artefakt vključen?"

"Potrjeno, še vedno prikazuje orgije v samostanih."

"Tišina, računalnik!" se je zadrl kapitan. "Računalnik, takoj ugasni artefakt."

"Res je sicer, da zmorem marsikaj, toda čarovnik nisem. Nekdo ga mora ročno ugasniti," se je glasil računalnikov odgovor.

"Angelca, takoj pojdite ugasniti artefakt."

"V redu, kapitan."

Angelca je šla proti kapitanovim prostorom.

"Kapitan, novico imam za vas," je dejal računalnik.

"Reci!"

"Na ladji se je pojavil nov človek, odšel pa je en drug."

"Kdo je prišel in kdo manjka?"

"Za identiteto novega se boste morali pozanimati sami, z ladje pa je izginila Angelca."

Kapitan se je zgrozil in zazijal kot čelada motorista, ki se zaleti v drevo. Da ne bi po nepotrebnem vdihnil preveč insektov, ki so letali ob poveljniški reki, je usta raje zaprl in poskušal biti zaskrbljen kar v takšni pozi.

»Kaj mi hočete povedati? Da sploh ne bomo mogli več ugasniti tega artefakta, ki je očitno podivjal in sreba mojo posadko kdovekam?« je razburjeno vprašal v neizrazito nakazano smer.

»Nič vam nočemo povedati,« je pripomnila Inge, »ampak ko ste že ravno omenili, se to tudi meni plete po glavi.«

»Edino nekaj mi še ni čisto jasno...« je tuhtala kadetka.

»Če ni tebi, kako pričakuješ da bo nam!?« je bil kapitan očitno zelo na robu svojih meja.

»... in sicer, od kod prihajajo novi ljudje... In zakaj se en nov pojavi vedno, kadar nekdo od naših izgine?«

Zavoljo večje realističnosti zgodbe so se najprej malo spogledovali, saj ni pričakovati, da bi kdo kar takoj lahko ponudil odgovor na to uganko, potem pa je spregovoril Robertino:

»Že vem! Kaj pa če v bistvu sploh naši niso izginili, ampak jih je artefakt nekako spremenil v drugačne osebe?«

»Lahko bi rekli tudi tako, vendar je resnica po mojem mnenju precej globlja,« je dejala kadetka. »Artefakt generira EMT polje, ki razburka tkanino časa in prostora in vso to energijo mora kompenzirati nekje drugje, nekje na drugem mestu... in v drugem času.«

»Ja, saj,« je rekla Inge. »Mogoče s preobrazbo v bolj preprosto novo osebo pridobimo nekaj energije in je ta ravno dovolj za vzdrževanje polja.«

»S tem bi se načeloma lahko strinjala, toda si mar videla novo nastali članici posadke? Se ti zdi, da sta bolj preprosti novi osebi od Solicista in Vojka? Od njiju je preprostejša lahko le... hm... no, oseba, kot sem bila jaz pred boleznijo. Potem pa so takoj primati in človeku podobne opice,« je kadetka dejala osramočeno in nekaterim v posadki se je zasmilila, tako kot tudi stari kadet, ki so ga vsi poniževali.

»Torej se mora narediti nekje in nekoč, kot si rekla, še ena protireakcija, da lahko artefakt generira novo, boljšo članico posadke,« je skušala burno debato nadaljevati Inge.

»Aha, in ali ste opazili kaj imajo skupnega novo nastali in izginuli člani posadke?«

Vsi so razmišljali, razen kadetke ki je odgovor že poznala, saj se ji je kost še bolje zarasla v možgane in jih še bolj vzpodbudila.

»Absolutno nič! Solicist je neumen moški, Sonjica je pametna ženska, Vojko je boječ, nizkorasli mož dvomljive sposobnosti, Violeta je odločna inteligentna ženska, ki ima raje prebiranje knjig kot pitje do onemoglosti. Lahko bi celo rekli, da sta Violeta in Sonjica ravno obratni sliki Vojka in Solicista.«

»Torej se pri nas za pridelanje takšne osebe porabi ogromno energije, ki se nekje sprosti ravno na obraten način,« je dalje razmišljala Inge.

»Tako je – menim da se na tistem mestu dogaja pa ravno obratno, da izginejo sposobni člani posadke in se zamenjajo s preprostejšimi osebami. V bistvu isti člani posadke iz naše in njene ravno nasprotne dimenzije v okolici artefakta zamenjajo!«

»Prav imaš... O, ti hudir, prav imaš,« je stokal kapitan. »Artefakt ustvarja EMT polje, ki naredi prehod med dimenzijama in če kdo pade vanj ob pravem času, se enako zgodi na drugi strani.«

»In če imaš res prav, bi morali držati dve stvari,« je spet blestela Inge, »prvič, novo nastala oseba v kapitanovih prostorih bi morala biti ravno nasprotje Angelce, in drugič, če bi uspeli da EMT polje posrka vase katero od oseb iz nasprotne dimenzije, bi morali spet dobiti nazaj stare člane posadke.

»Glede na to, da so novi člani posadke precej pametnejši, tega sploh ne bi poskušal,« je resno dejal kapitan kot je resen dokumentarec o grozotah spolnega občevanja v komori z desetkratno gravitacijo.

"Kaj?" so kapitana zgroženo pogledali preostali člani posadke.

"Kar sem rekel, sem rekel," se ni dal motiti kapitan. "Raje imam pametnejšo posadko kot je bila prejšnja."

"Toda, ali nimate nobenega spoštovanja do svojih članov?" je rekla Inge.

"Ne pretirano veliko," si je mislil kapitan. "Seveda imam."

"To pomeni, da že čez nekaj dni ne bo tukaj nobenega doška več, ampak bodo samo še literarni večeri."

"A, saj res. Torej, kot sem rekel, moramo čim prej rešiti vse člane posadke," je dejal kapitan odločno.

"Vsi smo z vami, kapitan," je dejala Inge odločno kot trop tigrov odločno napade nedolžno gazelo.

"Inge, takoj pripravite načrt in sicer hočem imeti 3D model načrta, po možnosti še kakšno animacijo," je dejal kapitan.

Inge je vihravo pritekla do kapitana in prejela navodila, nato pa je prav tako urno odtekla nazaj h konzoli.

"Kapitan," se je zaslišal prestrašeni glas.

"Recite."

"Sporočamo vam, da stranišča ne delujejo več."

"Kaj?" je kapitan prebledel kot človeška ribica, ki je bila predolgo na sončni svetlobi. "Stranišča ne delujejo?"

"Ne, ne delujejo."

"Res ne?"

"Prav res."

"Niti tisto v moji sprostilni izbi?"

"Tisto še posebej ne."

"Res?"

"Da."

"Saj to je grozno," je dejal kapitan.

"Res je, pojavil se bo grozen smrad, pa tudi higiensko ne bo več na ladji!"

"No, dobro sam vas prestrašil, kajne?" se je zasmejal kapitan.

"Kako to mislite?"

"Postavite nova stranišča ali pa popravite obstoječa in zadeva bo urejena."

"A, saj res. Na to sploh nisem pomisli."

"Saj, zato sem pa jaz tukaj. Takoj na delo."

"Prav."

"Kapitan!" se je zaslišal drug glas iz starega zvočnika na stropu.

"Recite!"

"Poročam vam, da replikator ne deluje dobro."

"Saj vem, izdeluje le zelje, kar je čisto v redu."

"Ravno narobe je, sedaj replikator proizvaja le krofe, zaseko in fižolov pire."

"To morate pa nujno popraviti. Ravno sedaj sem hotel iti na kosilo," se je glasil kapitanov ukaz.

Kapitan je šele čez nekaj časa, ko je prišlo še več opažanj, da stranišča bljuvajo odplake po nič hudega slutečih mimoidočih, ugotovil da je bil tisti glas, ki ga je prej slišal, posledica treh litrov likerja Salama Ne Glih in je izviral iz njegove lastne glave. Ta liker, kot že ime pove, ni salama. Prav tako pa tudi ni žemlja, zato je alternativno ime tudi Žemlja Ne Glih. Sestavljen je iz pet enot skrivnostne sestavine in ene enote neke neznane snovi, zato ga je zelo težko dobiti. Kot smo lepo videli na primeru kapitana, pa povzroča shizofrenične motnje.

"Hmm, mar ni Angelca izginila v mojih prostorih in moramo zdaj iti pogledat novo nastalo osebo?" je kapitana prešinilo, ko se je malček streznil.

"Ne, Andjelo je že kakšno uro tukaj," ga je pomirila Inge in kapitan je uzrl fanta črnih las in bujne domišljije, ki je sedel na stolu za goste na mostu in se zabaval s tem, da je članicam posadke bral misli in jih priredil v pesmi. Seveda je zabaval tudi njih, saj so mu že skoraj vse poklonile srce.

"Andjelo, kaj?" je vprašal kapitan mrko in nezaupljivo.

"Ja, očitno smo imeli prav," je komentirala kadetka, "Že ime kaže na to, da je obratna verzija Angelce, to teorijo pa potrjuje tudi dejstvo, da je Andjelo dobil telepatske sposobnosti, kmalu za tem ko je zaplodil otroka. Ravno obratno kot pri Angelci."

"Torej teorija drži."

"Ja, kar pa se ne bi moglo reči za filtre v straniščih, saj so vsi popustili in zdaj smrad uhaja po celi ladji," je poročal glas, ki je tokrat v resnici pripadal živemu človeku in sicer kar Robertinu.

"Smrad zdaj res ni važen, ko imamo toliko drugih problemov," je zasikal kapitan, da je vsem prijetno pihalo. Spet je blestela kadetka, ki je smrad odpravila tako, da je dala nastaviti po vseh smrdečih mestih krofe, ki jih je po novem bruhal replikator, in je tako vonj po teh svežih slaščicah prekril vonj po straniščnih odplakah... No, v bistvu je smrdelo pol po enem, pol po drugem, ampak tudi kompromis je bil boljši kot nič.

Kadetka pa ni mirovala in njena inteligenca se ni ustavila ob rešitvi tega problema, temveč je urno mlela informacije in trla orehe, retorično seveda, pa je povezala Andjela v njihovo situacijo.

"Andjelo, ti imaš torej neverjeten dar branja misli in čutenja telepatskih valov na daljavo?"

"Naj preverim... Da!" je dejal Andjelo in se zasmejal v četrthrkajočem polrezgetu humornega prebliska.

"Potem te bomo uporabili za naše namene... Artefakt je postal neuporaben zaradi sevanja, zdaj pa nas boš ti opozarjal na morebitno bližino sovražnih ladij. Spremljal boš misli v svoji bližini in čim boš ugotovil, da nam nekdo želi škodovati in da je dovolj blizu, nas boš opozoril. Prav?"

"Prav, Inge ti želi škodovati," je ustrelil kot zajca v tasočen del.

"Kaj!?" ni bilo Kadetki nič jasnega. Po nekajminutnih zapletih in ugibanjih, je Inge končno priznala:

"Res je, res! Ko pa si postala tako pametna. Včasih sem bila jaz edina znanilka inteligence na ladji, pa še najbolj mikavna sem bila, zdaj pa mi je pol tega vzela kadetova bolezen."

"Saj ni panike, saj bo tako kmalu umrla," jo je potolažil kapitan. "Potem boš spet ti glavna v naših srcih."

"Zdaj nekdo želi škodovati Inge... In kapitanu tudi," je opozoril Andjelo.

Izkazalo se je, da je Piverli želela najprej škodovati Inge, ker je Piverli sama verjela, da je veljala za najbolj mikavno na ladji, potem pa je želela škodovati kapitanu zaradi njegove zadnje izjave.

"Dovolj!" je rekla kadetka odločno kot vodja parade ponosa. "Andjelo, dokler se vsi ne skregamo, prosim te, opozarjaj nas samo na nevarnosti zunaj naše ladje."

"V redu, kadetka," je dejal Andjelo in se spravil na delo. Pravzaprav je le glavo naslonil na desno roko in se začel močno koncentrirati. Kmalu je postal 100% koncentrat.

Ni minilo prav dolgo in po stropu so začele utripati luči kot bi nekdo izvajal light show.

"Pohorabin, takoj popravite luči," je ukazal kapitan.

"Saj sploh niso pokvarjene," je dejal Pohorabin.

"Kako da ne, saj vidite da utripajo kot božična jelka med polnočnico?"

"Če dobro pogledate k stikalom, boste videli, da se eden izmed Inginih otrok igra s stikali in izvaja light show."

"A, potem pa takoj odpeljite otroka v njegov prostor."

"Prav," je dejal Pohorabin in odpeljal otroka za vejo v njegov prostor.

Ni minilo prav dolgo in po stropu so začele utripati luči kot bi nekdo izvajal light show.

"Pohorabin," je dejal kapitan, ko je videl, da se je Pohorabin že usedel na svoje delovno mesto. "Ali niste uspeli odpeljati otroka v svojo sobo?"

"Ne. Ampak sem ga pa odpeljal v njegovo sobo."

"Zakaj pa luči ponovno utripajo?"

"Očitno se je nekaj pokvarilo. Bom takoj pogledal."

Čez nekaj minut je Pohorabin poročal kapitanu, da napake ni možno odpraviti, kot boste kmalu prebrali.

"Kapitan!" je dejal Pohorabin.

"Recite."

"Napake ni možno odpraviti."

Obljubo smo, kot vidite, držali.

"Zakaj ne?"

"Ker se napaka premika iz enega vezja na drugo. Ko nekje to popravim, se pojavi drugje."

"Kapitan!" se je zaslišal še en glas.

"Kaj je sedaj?"

"Povedati vam moram, da senzorji tudi ne delujejo več."

"Kaj bo še crknilo danes?" je besnel kapitan kot pobesneli ris.

"Vaš računalnik," se je glasil Ingin odgovor.

Tik preden je računalnik dejansko poginil, je uspel povedati še:

"Kapitan, na daljnosežnih radarjih je opaziti par pik, ki se bližajo dometu kratkosežnega radarja."

"Kaj pa pomenijo?"

"Pomenijo da se nam bližajo objekti, narejeni iz kovine, ki jo lahko zazna radar," je odvrnilo računalo.

"Vem, škatla idiotska, povej mi, kaj bi te pike lahko bile."

"Kot rečeno, kovinski predmeti različnih velikosti in oblik."

"Ne, ne... Mislim, kaj to pomeni za nas v strateškem smislu."

"V strateškem smislu to pomeni, da se bodo v nas kmalu zaleteli različni kovinski predmeti."

"Ladje... Sovražne ladje! Bi lahko pomenile pike na radarju bližajoče se sovražne ladje?" je bila kapitanova potrpežljivost očitno zelo skušana, kar pa začuda po Toporišiču ne pomeni da so jo odrgnili s skušami.

"Verjetnost, da pike pomenijo bližajoče se sovražne ladje je večja kot verjetnost, da se sovražne ladje od nas oddaljujejo. Najbolj verjetno pa je, da se nam bližajo različni kovinski predmeti."

Kapitan je spulil iz tal svoj udobni stol in začel z njim udrihati po različnih kovinskih delih računala in to je le zabrundalo "Pa ne že spet..." in se zazibalo v elektronski in tudi siceršnji molk.

"No," je Inge rekla po nekaj trenutkih tišine in bojazni, "sem vam rekla, da se bo računalnik pokvaril..."

Kapitan je le jezno pihnil in asistentka mu je prinesla ohlajen čisti beli rum na pladnju, da ga je na dušek izpil, da se je lahko pomiril, in čez po doktorjevih navodilih za zdravje pojedel še mandarino.

"Kje smo torej ostali? Aha, ladja se nam kvari, posadka nam izginja, artefakt je podivjal in še morilci so nam na sledi in bodo čez nekaj minut v transportnem območju. Življenje je lepo," je besno pripovedoval kapitan in se zraven tako razjezil, da je bila nujna vrnitev asistentke na prizorišče, skupaj z rumom in mandarino.

"Ja, in še vaša najljubša sobna rastlina se vam je posušila," je povedal Pohorabin in pokazal na lilijo enolončnico, ki je ždela suha pod mostom. Očitno je nekdo preusmeril tok poveljniške reke in tako zemlja pod rožo ni bila več dovolj namočena. Na srečo se ni nikoli izkazalo, da je to naredila Piverli, ker je imela svojo najljubšo rastlino na drugi strani reke in je vso vodo speljala tja.

Že čez deset minut je začelo ladjo pretresati. Ampak to ne pomeni, da je ladjo zeblo, ampak se je tresla, ker se je nekaj vanjo zaletavalo. To seveda ni bil vesoljski zaletavček Miran Podrebrasti, ampak se je nekaj zares zaletavalo vanjo.

"Pohorabin! Kaj je narobe z ladjo?"

"Več stvari. WC-ne delujejo, računalnik je pokvarjen, vaša roža se je posušila in še kaj bi se našlo."

"Ne to! Mislim, zakaj se ladja trese?"

"Ladja se trese, ker se vanjo nekaj zaletava."

"Kaj pa se zaletava?"

"Bom pogledal."

Pohorabin je vzel ročni skener in nastavil merilno razdaljo na 200 metrov, da je lahko vsaj približno zaznal, kaj je vzrok tresenja ladje.

Rezultati so bili na voljo že čez eno uro.

"Kapitan! Odkril sem kaj je narobe."

"Povejte že!"

"Moji odčitki kažejo, da se v nas zaletavajo Bovške postrvi... Torej smo v resnici najbrž naleteli na kovinske predmete različnih velikosti in oblik."

"Zakaj nas ni računalnik na to opozoril?"

"Saj nas je, vendar niste hoteli poslušati in ste ga pokvarili."

"O tem raje ne bi govoril... Kaj pa so ti predmeti?"

"Ne vem točno, vendar so najbolj podobni ostankom nekega stroja."

"Kaj?"

"Analiza je pokazala, da je pred nekaj dnevi tu mimo šla vesoljska stružnica Majda ali krajše vestruda, in ti predmeti so bili odvrženi z omenjene ladje."

"Koliko pa je teh odpadkov?"

"Po prvotnih analizah lahko rečem, da jih je vsaj toliko, da bomo skoznje vozili tri ure."

"Pa bo ladja zdržala tak pritisk."

"Mislim, da ja."

"Potem je vse v redu," si je oddahnil kapitan.

"To ni popolnoma točno," je odvrnil Pohorabin.

"Kaj mislite s tem?"

"Po mojih podatkih bo ladji odpovedala podpora za življenje čez dve uri."

"Ampak, saj ste rekli, da bo z ladjo vse v redu."

"Saj bo, ladja namreč ne bo pretrpela pretirano veliko škode. Le življenjska podpora bo odpovedala in ščiti."

"Toda mi potemtakem ne bomo preživeli."

"Verjetno res ne."

"Takoj poiščite metodo reševanja, ki bo predvidela tako rešitev ladje kot posadke."

"V redu, kapitan."

"Kadetka, zakaj si tiho v tej krizni situaciji?" je moledoval kapitan, ko se je obrnil k najinteligentnejšemu bitju na mostu, če izvzamemo rakca Štefana Sladkovodnega, ki se je zaredil v poveljniški reki in zmutiral v pravega učenjaka. "Zdaj bi rabili kak dober nasvet."

"Kapitan, skladam skupaj dejstva, da bi prišla do rešitve in dognala, kako je sploh do tega vsega prišlo... Naprimer, kdo bi lahko artefakt izdelal in podobno."

"Pozabi zdaj dejstva, spomni se raje, kaj naj naredimo v zvezi z ostružki, skozi katere bi se morali voziti."

"Preprosto, obrnimo ladjo in plujmo bodisi vzdolž polja ostružkov bodisi nazaj od koder smo prišli."

"Odličen predlog," je dejala Inge, "ampak tam nas čakajo lovci na artefakt! Kapitan, mislim da je kadetkina pamet odpovedala."

Sledila je scena medsebojnega lasanja Inge in kadetke. Pomagala sta tudi Robertino in Breda, lahko si predstavljate kdo komu.

"Kaj pa če bi se res česa dobrega domislila, ker nekako že pol ure potujemo skozi opilke in baje crkne življenjska podpora čez uro in pol?" je predlagal kapitan, ko so se glave ohladile.

"Ah, saj je še čas, da se odločimo kaj bomo naredili," je rekla Inge in kadetka je spet planila nanjo in lasanje ter navijanje posadke se je tako nadaljevalo.

Po polurnem boju je nenadoma kadetka iz Inginih las med lasanjem stresla mladega starca. Vsi so strmeli vanj, medtem ko si je odprašil ogrinjalo in hlače po padcu po mostnih tleh. To niso tla, ki bi bila mastna, temveč tla na mostu.

"Dober dan, jaz sem na srečo mlad starec in sem vas prišel opozorit da ste med vašim pretepom zapluli pregloboko v polje ostružkov, da bi lahko preživeli."

"Kaj spet nakladate?" je bil kapitan očitno vse drugo kot pripravljen za vračeve štose. "Dve uri časa imamo da se vrnemo nazaj in to pomeni, da je ravno pravi čas da se obrnemo."

"Dve uri imate po oceni Vojka, in tu je vaš šibki člen," je povedal vrač. "Kot veste, do zdaj še nobena Vojkova ocena ni bila niti približno v redu."

"To je res, je dejal Vojko... Če je po mojih ocenah še dve uri do trenutka ko odpove življenjska podpora, potem je v resnici 55 minut."

"Torej bo odpovedala zdaj zdaj," je bil Zeljko vse drugo kot v rožicah. "In zakaj niste prišli prej, ko smo se še imeli možnost rešiti?"

"Hmm, ker potem ne bi bilo niti pol toliko zabavno kot bo zdaj... Sploh pa še ni vse izgubljeno... Imate kadetko s povečano inteligenco - namesto da jo pustite da se tepe zaradi ženskih izpadov, jo raje uporabite, da bo našla pot iz tega zosa."

"Svetujem vam, da kar vi poveste rešitev, ker sicer gremo vsi skupaj v pogubo, z vami vred."

Vrač se je šarmantno nasmehnil s priokusom sarkazma in zlobe, ter rekel:

"Jaz sem vendar meddimenzijsko bitje. Mislite da ne morem preprosto izginiti nazaj v Inginih laseh in se pojaviti kje drugje, naprimer na Haribskih asteroidih?"

Posadka je stala tam z odprtimi usti, kar je zelo slabo vplivalo na mikroklimo v prostoru, vrač pa jih je le elegantno pozdravil s "Pa, pa!" in že hotel izginiti v Inginih laseh, a se je tam revež zapletel v eno veliko zavozljano bunko in so ga morali nato izrezati ven in sama replicirana Alojzija Ajizjola je morala Inge urediti pričesko nazaj.

Ko je bil vrač rešen, se je zahvalil in vseeno izginil brez sledu.

"Imam idejo, imam idejo!" se je začela dreti kadetka kot trop nesrečnih srak.

"Pa ne že spet," je rekel kapitan. "Nikoli nimaš dobre ideje." "Potem pa nič," je bila kadetka užaljena in se šla kujat v svojo sobo. "Ampak, kapitan, kadetka je sedaj zelo inteligentna in morebiti ima celo dobro idejo," je rekla Inge. "To imaš pa celo prav," je rekel kapitan. "Pozabil sem."

Kapitan se je zamislil do obisti in poklical preko ladjofona kadetko. "Kadetka, takoj pridi na most." Ni bilo odgovora. "Kadetka, takoj pridi na most." Še vedno ni bilo odgovora. Poskušal je še pet minut in še vedno ni bilo odgovora. "Kapitan," je rekla Inge. "Kaj je sedaj, kaj ne vidiš da skušam poklicati kadetko, da nam pomaga?" se je kapitan razhudil. "Saj veš, da ladjofoni in tudi nobena druga naprava na ladji ne deluje, ker je računalnik odpovedal." "A, saj res, pozabil sem," je rekel kapitan. "Takoj pojdi po kadetko, Inge." "V redu." Po nekajkrat zgrešeni poti je Inge navsezadnje prišla do kadetkine sobane, od koder se je slišal jok, ki ga je miril nežni Bredin glas."Kadetka, takoj pridi ven." "Ne, ker me je kapitan užalil." "Daj no, saj ni mislil resno." "Ja, pa je." "Ni." "Je." "Ni, se je že pomiril in te prosi odpuščanja," si je izmislila Inge. Po teh besedah je kadetka prišla ven in skupaj sta odšli proti mostu. "Kakšno idejo imaš, kadetka?" je kapitan takoj vprašal. "Najprej me osebno prosi odpuščanja, kapitan," je rekla kadetka in čakala kot ribič čaka, da bodo prijele ribe na njegov zlat trnek.

"Kakšno odpuščanje neki?" je zanimalo kapitana. "Inge je povedala, da me prosiš za odpuščanje." "Kaj res?" je rekel kapitan in grdo pogledal Inge kot ris pogleda lisico, ki mu je pred nosem ukradla pest piščancev. "No, v redu. Oprosti, ker sem te žalil? Ali bo sedaj v redu?"

"Ni bilo ravno iskreno, a naj bo," se je omehčala kadetka kot hruške, ki so mesec dni stale na obali, polne zelenih rakcev.

"Torej, kakšno idejo imaš?" "Lahko bi eden od nas šel na drugo ladjo in jo pokvaril in zaradi tega, ker je pri nas vse ravno obratno, bi naša ladja začela takoj delovati."

"Hmm, ravno dovolj je nora ideja, da utegne delovati," je tuhtal kapitan. "Če je res vse ravno obratno v obeh realnostih, potem se zdi tvoja teorija logična." "Seveda je logična," je zelo samozavestno poudarila kadetka. "Treba je edino vrniti vse ljudi v njihove prave dimenzije in potem na tak način popraviti našo ladjo." "Kaj pa meddimenzijski prehod?" je bila skeptična Inge. "Kako bomo zaprli njega? EMT polje bo okoli prižganega artefakta kar raslo in raslo in raslo..." "Inge, odslej v časovno kritičnih situacijah, prosim ne ponavljaj ene in iste besede večkrat, ker bi ta čas lahko koristno zapolnili z drugimi besedami, mogoče precej bolj koristnimi za reševanje problema in če bi ga prej rešili, potem spet ne bi bilo časovne krize in bi tako v normalnih pogojih lahko mirno ponavljala katerekoli besede bi želela," je dokaj umirjeno izrazil svoje želje kapitan. Inge mu je hotela dati tudi svoj nasvet za varčevanje s časom v časovno kritičnih situacijah, pa je raje bila tiho, saj je upala, da bo kmalu čas za kakšno debato o napredovanju. "Kadetka, prosim če poveste rešitev za problem, ki ga je izpostavila Inge." "Hmmm, v bistvu je nimam. Imamo pol-pol možnosti, da bo artefakt izginil, kar pomeni da bo izginilo tudi polje, v nasprotnem primeru, pa se bo polje še ojačalo in raslo, dokler ne bo zajelo celega vesolja in bomo priča takoimenovani vročinski smrti našega časovno prostorskega kontinuuma." "Vročinska smrt? Kaj?" je bil kapitan začuden. "Ja, gre za pojav ko entropija vesolja naraste čez vse meje. Zaradi nenehnega in naključnega prehajanja med dvema dimenzijama, bo vesolje umrlo v grozovitem kaosu." "Entropija? Kaj?" je bil kapitan začuden še bolj. "Ja, entropija vesolja, oziroma predvidljivost stanja vesolja. Če entropija naraste čez vse meje, ne bo v vesolju nič več gotovega. Za nočjo ne bo nujno več prišel dan, ampak lahko tudi spet noč. Ljudje ne bodo rojevali ljudi ampak lahko tudi kure ali zobne ščetke. Zemlja ne bo nujno v Sončevem sistemu ampak lahko tudi kjerkoli drugje, tudi v notranjosti kakšne razbeljene zvezde..." "Dovolj! Zakaj me strašite?" je bil kapitan na pol poti med jokom in jezo. "Kaj... Kaj pa če ne storimo nič?" "Potem nas bodisi razstrelijo lovci na artefakt bodisi zgrmimo kam z ladjo vred, glede na to da nimamo niti delujočega pogona, gotovo pa se bo zgodila tudi vročinska smrt vesolja, saj EMT polje okoli artefakta raste že zdaj." "Hočete povedati, da je EDINA rešitev, ki jo imamo morebiti povod v to... vaše nestanje vesolja?" "To ali pa bo vse v redu, po starem... Kot rečeno, imamo 50-50 možnosti za eno in za drugo varianto. Odvisno je od tega v kateri dimenziji se je odvil dogodek, zaradi katerega je nastal artefakt. Namreč, če je artefakt nastal pri nas zaradi nečesa iz druge dimenzije, potem bomo z ladjo morda uničili njegov izvor in bo izginil tudi pri nas." "Oh, kako zakomplicirano," si je Zeljko že pulil lase. Ko mu jih je Piverli s pomočjo svojega medicinskega znanja vsadila nazaj v glavo in so bile sovražne ladje, ki smo jih nalašč malo pozabili med tem dolgim razvijanjem teorije, že zelo blizu, takrat je kapitan rekel: "Okej, velja, to bomo naredili. Vsa čast, kadetka, kako si lahko v taki napeti situaciji tako mirna." "Meni je vseeno, itak po napovedih enkrat danes umrem," se je kadetka lahkotno zahihitala. Kapitanu pa so se zabliskale oči. "Torej je vseeno... Če pošljemo v drugo dimenzijo kar tebe, da sabotiraš ladjo in z njo umreš?" "Mene? Uh, no... Kaj pa vem..." se je začela kadetka izmikati.

"Zakaj pa ne? Saj si sama rekla, da ti je vseeno?"

"Zato, ker po novem ne uničujem več stvari, ampak sem le kreativna."

"Potem pa poglej na to s te strani."

"Katere strani?"

"Torej praviš, da si tu samo kreativna?"

"Da."

"Paralelna dimenzija je naši popolnoma nasprotna?"

"Da."

"Potemtakem, kar se zgodi tu, ima tam obratni pomen?"

"Tako je."

"Torej to pomeni, če tu nekaj ustvariš, tam nekaj pokvariš?"

"Hmm, ... Tako je."

"Torej, se ti ne zdi, da če tam nekaj pokvariš, nam nekaj popraviš?"

"Res je."

"Se pravi, da navzlic dejstvu, da tam uničuješ, si tu še vedno kreativna?"

"Tako je."

"Kaj torej še čakaš, pojdi tja."

"V redu."

Kadetka je odšla v svoje prostore pripravit prtljago, kar je trajalo kar nekaj časa, saj je navsezadnje ženska in ženske se, kot vemo, vedno temeljito pripravijo na pot. Že čez pol ure je kadetka bila pripravljena in je odkorakala proti kapitanovim prostorom, kjer je še vedno artefakt počel svoje stvari. Do tja kadetka ni prišla, saj se je med tem EMT polje že razširilo do kuhinje. Urno, kot bi rekel krof, je kadetka pogumno vstopila v polje. Pojavila se je močna svetloba in nenadoma se je znašla v nekem novem prostoru, ki ga še ni poznala. Razlog za to je bil ta, da je bila trenutno na ladji Oče Milan.

Na materi Štefki pa se je pojavil nek nezanimiv možakar.

"Kdo si pa ti?" ga je Inge vprašala in že pripravila svoj rep, ki je bil včasih uporaben tudi kot orožje, saj je z njim lahko zmahnila kot z bičem.

"Pomiri se," je dejal kapitan. "Ali ne vidiš, da je to kadetka iz paralelne dimenzije, oziroma je ravno tak kadet kot ga poznamo?"

"To pa ni res," je dejala Inge. "Naš kadet je bolj neroden."

"Jaz nisem neroden," se je vmešal kadet in šel proti kapitanu, da mu poda roko. Med tem se je mimogrede zapletel v kabel sesalnika, s katerim je Marnoga namesto Inge ravnokar hotela počistiti ladjo. Sesalnik je vrglo in le malo je manjkalo, da bi ga dobil kapitan v glavo. Je pa priletel v replikator in računalnik je to interpretiral kot zahtevo po aktiviranju Riba-raca-raka. Gre za hudo psihološko orožje v obliki plastičnega dojenčka z razvojno motnjo, ki po pristanku hodi naokoli in govori neprestano: "Riba-raca-rak! Riba-raca-rak!" Efekt tega je da podvrženi osebek neizbežno znori in je tako nesposoben, da se brani. Ko pride do te točke, je cilj z lahkoto mogoče zavzeti s pomočjo kakšnih manj sofisticiranih orožij, kot naprimer s tritonskimi hruškami (brez jedrskih pecljev).

Na srečo ni bilo v bližini nobenega planeta, kamor bi Ribaracarak priletel, vendar problem pa je bil v tem, da je cev sesalnika zamahnila po replikatorskih kontrolah in to je računalnik interpretiral kot dopolnilni ukaz, naj Ribaracaraka spusti navznoter, torej v notranjost ladje. Še dobro, da je bil računalnik pokvarjen in tako ni ničesar lansiral.

"Vidim, da je vse po starem," je rekel kapitan. "Kadet, takoj pojdi v svojo sobo. Sonjica in Violeta pa naj zavarita vrata."

"Ampak ladijski varilnik titana ne dela," ga je opomnil Robertino.

"Me nič ne briga, naj pa uporabita ročnega na nožni pogon."

Inge je nato prevzela štafetno palico inteligence na ladji in opozorila nase z naslednjo idejo:

"Kapitan, a ne bomo morali vseh članov posadke, ki so prišli z obratne dimenzije, vrniti nazaj?"

"Ja, tako je vsaj naročila kadetka," je spomnil Robertino.

"Hmmm, mar res moramo?" je bil kapitan pol žalosten in pol zamišljen ali na kratko žališljen. "Nekako bi raje obdržal dve novi sposobni ženski, kot pa da dobim nazaj onadva klovna... Razen Andjelo... on mi gre na jetra... on mora iti, da dobimo Angelco nazaj..."

Tedaj se je zgodilo, kar Nosferatu ni nikoli napovedal... Pa tudi Nostradamus ne. Božanska bela svetloba EMT polja okoli artefakta je udarila skozi zid na hodniku, kjer so se pogovarjali in tako so naši junaki lahko ugotovili, da polje ni sferično, temveč je nepravilne oblike. Ta ugotovitev jim je pomagala toliko kot palični mešalnik v rudniku urana. Videli pa so lahko, da je polje raslo čedalje hitreje kot potica pri vzhajanju.

"Kaj zdaj to pomeni? Mar kadetki ni uspelo?" je godel Zeljko kot v mol uglašena violina.

"Po mojem še ni uspela pokvariti inverzne slike naše ladje," je odgovorila Inge. "Hitro pa vrzimo Sonjico, Violeto in Andjela v EMT polje, kot je naročila. Da ne bomo mi krivi, da njena rešitev ni uspela."

Varnostniki so kaj kmalu prinesli na vse pretege upirajoče se Sonjico, Violeto in Pohorabina za kravateljc do roba EMT polja, nakar je Inge povedala, da je Pohorabin originalni častnik na tej ladji. Kmalu se je varnostnik vrnil z Andjelom.

"Ne bojte se, najverjetneje vam ne bo nič, samo zamenjali se boste z našimi originalnimi člani," jih je Inge spokojno mirila, Andjela je bilo treba parkrat udariti po glavi, da se je v celoti umiril.

Ko so nemočna telesa inverznih članov posadke zmetali v belo svetlobo, so nazaj ven popadali Solicist, Vojko in Angelca.

"Juhu, na Štefki smo," je rajal Solicist, ko je videl pol zadovoljne pol prestrašene ali na kratko zadostrašene obraze svojih tovarišev. "Komaj smo se prebili iz celic in tekli do izletiščne lopute, kjer naj bi pobegnili z ladijskim čolničkom, potem pa nas je presenetila ta bela svetloba in kar naenkrat smo spet nazaj na Materi Štefki," je razlagal.

"Ne bo držalo, mi smo vas spravili nazaj, tako da smo vaše inverzne osebe poslali nazaj v EMT polje, " je skromno kot le kaj povedal Robertino.

"Ne... Če vam rečem, da nas je obkolila in požrla svetloba," se ni dal Solicist.

"To se vam le zdi, ker je v drugi dimenziji vse drugače, tukaj pa smo mi vse temeljito splanirali in izpeljali, da ste prišli nazaj."

"Vedno se delaš pametnega pred kapitanom," je mrko pripomnil Solicist in Robertino mu je planil v lase in tako z nosom pobral ves prhljaj.

"Fanta, nehajta, se bosta na mostu naprej tepla, odstranimo se zdaj od EMT polja, da ne bo še koga posrkalo vase," je prigovarjal kapitan. In res so šli na most in žvižgali parnikom, ki so pluli pod njim.

Kadetka pa se je znašla na tleh temačnega hodnika. Ni bila presenečena, da je bil tako temačen, saj je to ravno obratno kot pri Materi Štefki, kjer je vse precej svetlo in živo razsvetljeno, še posebej med doškom. Od padca po tleh jo je tiščalo v glavi in čudni miselni preskoki so jo pestili. Ali pa je bilo nemara od kostne tvorbe in od njene, zdaj že skoraj neizmerne, inteligence? Slišala je glasove, ki niso bili njeni, a so vseeno odmevali v njeni glavi. Tedaj je ugotovila, da so to glasovi članov posadke inverzne ladje. Pobrala se je in se opotekala po hodniku. Bolelo jo je vzdolž hrbtenice in v zatilju in vedela je, da prav dolgo več ne bo med živimi. Kako uničiti ladjo in obenem ne pasti v roke inverzni posadki, ki bi jo strpali v celico in ji namere preprečili? Kako uničiti ladjo?

"Kako uničiti ladjo?" se je naglas spraševala in skušala utišati glasove v svoji glavi, da bi lažje razmišljala. "Kako? Kako to storiti s hodnika?"

Tedaj so glasovi v njeni glavi utihnili. Na hodniku je zavladala popolna tišina ob prisotnosti lepe bele svetlobe EMT polja. Zaprla je oči. In premišljevati je začela.

"Gotovo je v meni še nekaj kadeta, ki je bil tu še teden dni nazaj... Samo spomniti se moram, kako je v njegovi koži."

"O, živjo, kadetka," je nenadoma zaslišala glas za seboj. To je bil Pavel. "Kako si se pa ti vrnila?"

Kadetka se je hitro znašla: "Na drugi ladji sem končno našla prehod med dimenzijama in sem enostavno vstopila in se znašla tukaj."

"Kako pa to, da si ponovno ženska. In očitno se ti je tudi intelekt vrnil."

"Ja, v drugi dimenziji so me spremenili nazaj."

"Zakaj pa to?"

"Če bom že živela le še en dan, sem raje taka kot sem bila prej," je odvrnila kadetka.

"Kako so pa tako hitro naredili operacijo, saj si šele odšla od tukaj?"

"Daj mi že mir, če bom živela le še en dan, ga hočem preživeti tako kot sama hočem," je zabrusila kadetka in hotela oditi stran, da bi postorila, kar so kapitan in ostali člani posadke želeli od nje.

"Kam pa greš?"

"Malo naokoli, da vidim, če se je kaj spremenilo."

"Pojdi vendar na most, ker te tam potrebujejo."

Kadetka je malo pomislila in se z njim celo strinjala, saj bo tam imela celo možnost, da bo lažje kaj pokvarila.

"Pa pojdimo," je dejala kadetka. Kmalu so se pojavili na mostu, kjer je kapitanka zaželela kadetki dobrodošlico in ji čestitala, da je zopet sposobna ženska, kot je v tisti dimenziji že od nekdaj bila.

"Kar hitro pripravi prostor v ladijskih skladiščih... Karkoli že imamo tam, odvrži v vesolje," je naročala kapitanka.

"Odvržem? Zakaj pa?"

"Čudovito novico imam... Medtem, ko si bila v obliki moškega in nesposobna dojeti tudi najbolj osnovne stvari, smo na radarjih opazili neznane ladje, ki so urno bežale pred nami. Zasledovali smo jih in zdaj, ko smo jih ujeli, nas obdarujejo z vsem mogočim - od šmink do parfumčkov in dišečih robčkov... Vse to moramo shraniti v skladišča, saj šminke ni nikoli preveč."

"Odlično," je bila navidez vesela kadetka. Ugotavljala je, kako je res ta dimenzija drugačna od njene domače dimenzije. Nato je pritisnila zaporedje gumbov s katerim je naročila računalniku naj ugasne osrednjo računsko enoto na mostu, ukaz pa je speljalo mimo vseh drugih konzol, tako da bi bilo skoraj nemogoče ugotoviti od kod je prišel ta ukaz.

Kadet se je malo pijan naslonil na tipkovnico in takoj zatem se je oglasil računalnik.

"Obveščam vas, da so se mi nekatere funkcije vrnile," je zmagoslavo najavilo računalo na poveljniškem mostu, kjer so bolj ali manj vsi čakali, kljub temu da so jih sovražne ladje zunaj napadale. "Vrnili se mikserji za sadje, WC funkcije, orožje, replikatorji in še kaj se bi našlo."

"Odlično, torej kadetki že uspeva," je komentiral kapitan, ki je ošvrknil s pogledom indikator stanja ščitov in jih je bilo še 9%, kar ni bil razlog za paniko. "Le kadet naj bo čimbolj pri miru, da ne bo kaj pokvaril, zdaj ko lahko."

V tresočem okolju je bila najbolj primerna igra Vešča in njen gams. Igra se igra tako, da se vsi delajo, kot da ne igrajo, razen dveh oseb. Ena se igra to igro, in se tudi ne dela, da se ne igra, ena pa se res ne igra in se ji zato ni treba nič delati. Prva oseba, ki jo imenujejo vešča, leta od igralca do igralca in skuša ugotoviti, kdo od njih je druga oseba, imenovana gams, kar je ponavadi zelo težko. Gams mora čimvečkrat in čimdlje z rokami delati simbol rogov na glavi in se tresti. To mora seveda delati tako, da ga vešča, ki leti okoli ostalih igralcev, ne opazi, računalnik pa meri celotni čas ko gams vztraja v svojem naravnem položaju. Ko vešča odkrije, kdo je gams, sme gams določiti novo veščo, vešča pa novega gamsa, po možnosti naskrivaj, sama pa se odstranita iz igre in morata začeti tekmovati v pitju. Kdor na koncu, ko sta še zadnja gams in vešča izločena, največ napiha, je zmagovalec in lahko uživa v svoji zadetosti, dokler se ne strezni po naravni poti, ostali pa dobijo zastonj pumpanje v Piverlijini ambulanti in so prisiljeni v hitro iztreznitev. Če boste igro kdaj igrali na kaki vesoljski ladji, velja pa še opozorilo - če igra liho število ljudi, na koncu nekdo ostane, ki ni bil nikoli gams ali vešča. Tega izstrelijo v vesolje, ker je vsiljivec. Tisti pa, ki ima najkraši skupni čas oponašanja gamsa, mora spiti vse tisto, kar se ostalim igralcem izpumpa iz želodcev.

Nenadoma se je kadet sprehodil proti poveljniškemu mostu. Ob tem se je spotaknil ob luknjo za golf, ki je bila ob povelnjiški reki, da so si člani posadke lahko po napornem delu privoščili malo zabave. Pri tem je padel kot je bil dolg in širok po tleh kot kup smeti in uničil del travnate površine. Ravno v tem trenutku je prišvigala mimo Marnoga s pladnjem prekmurskih gibanic, ki jih je nesla članom posadke za priboljšek. Stopila je na novo nastalo luknjo in spodneslo jo je kot spodnese sinico spodnašalko, če jo le dovolj časa opazuješ. Prekmurske gibanice so poletele po zraku kot roj pijanih čebel po zabavi in nesrečno pristali v kontrolnem storžu. Pri tem ni potrebno omeniti, da se je pritisnilo nekaj gumbov. Računalnik je to interpretiral kot zahtevo za repliciranje govejih presrancev, ki so bili ena najbolj nadležnih bitij v tem oktantu. Bistvo teh presrancev je pa to, da hodijo povsod in dobesedno vlečejo vsako osebo za nos in na vsakih 73 centimetrov naredijo kupček dreka (na novih modelih govejih presrancev, se da to razdaljo nastavljati s potenciometrom, ki je vgrajen v dimljah). Lahko si predstavljate, kakšno stanje (ali bolje kar sranje) nastane, če je teh bitij zelo veliko v prostoru in to nekaj časa.

"Računalnik," se je zadrl kapitan. "Takoj prekliči zadnji ukaz."

"V redu," je dejal računalnik in prekinil izdelovanje sladoleda, ki ga je ravnokar naročila Piverli. Še vedno pa je izdeloval presrance.

"Računalnik, takoj nehaj replicirati presrance in jih derepliciraj."

"V redu," je odvrnilo računalo in vsi presranci so izginili kot vedro ledu na sončni dan. Stanje na mostu je bilo že resno umazano in tudi dišalo ni ravno prijetno.

Marnoga je takoj odhitela v kuhinjo in prišla nazaj s priborom za čiščenje in začela pospravljati. Inge jo je grdo ošvignila s pogledom, saj je bilo ja vsesplošno znano, da ima Inge nepreklicni monopol nad čiščenjem na tej ladji. Zato je Marnoga orodje predala njej in se vrnila v kuhinjo po nove prekmurske gibanice, saj je običajno v posadki, da so vsi zelo lačni, kadar se dogaja nekaj napetega kar ogroža njihova življenja in v tem primeru celo obstoj vesolja. Bolj kot je smrtonostno, več gibanic se poje. Še več, če nekoga pošljejo v gotovo smrt na odpravo na planet, mora s sabo po naročilih kapitana vzeti boršo gibanic in gorje mu, če ga najdejo mrtvega ne da bi prej pojedel vse do zadnje.

"Kadet," je resno dejal kapitan."Kako ti je spet uspelo naresti tako zmedo? In kako si sploh prišel iz svoje sobe, saj smo zavarili vrata."

"Preprosto, uporabil sem kravoporter."

"Hočeš reči, da si se vseh teh 20 ali 30 let, ko smo te vedno znova in znova varno zaklenili in zapečatili v sobo, vsakič misteriozno pojavil nazaj med nami s pomočjo kravoporterja??" je bil kapitan osoren kot molj, ki mu vtiraš sivkino mast pod nos.

"Iz neznanih vzrokov so se ščiti naenkrat popravili iz 4% na 92%," je zmedeno poročalo računalo.

"Kadetka!" je prešinilo kapitana. "Kako je pametna!"

"Svetujem," je Inge hotela spet pozornost pritegniti nase, kot pritegne vonj po dreku roj muh, "da zdaj, ko deluje orožje in se nasplošno naša ladja kar sama popravlja, poskušamo vrniti udarec ladjam, ki nas obstreljujejo."

"Sprejeto," je potrdil kapitan in namignil Solicistu in Pohorabinu, naj se spravita k obstreljevanju kot spravi po prerokovanju ciganka zlatnike v svojo boršo.

"Saj to je neverjetno," je čez čas poročal Pohorabin. "Streljajo nas in streljajo in ščiti so čedalje bolj trdni."

Na ladji Oče Milan pa je vladala absolutna panika. Nihče ni znal povedati od kod prihajajo ukazi za postopne izklope funkcij ladje, energije je počasi zmanjkovalo za vse zasilne sisteme, ki so jih vklopili, kot zmanjka piče za piščance, če se z njo hrani tudi kmetova družina namesto z mueslijem. Tedaj je kadetko, ki se je še vedno pod krinko trudila, da ladje niso in niso mogli popraviti nazaj, zabodlo v notranjosti glave kot zabode izdelovalec ražnjičev košček mesa s paličico. Vedela je, da je prišel njen čas. V hudih bolečinah je težko razmišljala, a je le aktivirala zadnji in najbolj destruktiven ukaz, ki ga je prihranila prav za tak primer. Šlo je za repliciranje mrtvega psa v bencinskemu jedru, kar ima za posledico njegovo zmanjšanjo delovanje, razlitje bencina in prav v kratkem času tudi pregretje jedra in vžig bencina in z njim ladje in... No, naprej si lahko predstavljate sami. Končni rezultat je bil, da je bila sedaj ladja namesto v enem v števno neskončnem številu kosov. Trenutno je bila tudi vsa posadka dobesedno raztresena.

"Kapitan," je zatulil Vojko.

"Reci," je dejal kapitan.

"Zgleda, da se sovražnikove ladje spreminjajo."

"V kakšnem smislu? Ali so transformerji?"

"Ne vem, vem samo da je sedaj na skenerju namesto nekaj deset pik nekaj tisoč pik in skoraj vse se premikajo v isti smeri kot prej."

"Kaj pa ostale?"

"Kaj misliš s tem?"

"Ostale pike. Itak si rekel, da se skoraj vse premikajo isto kot prej."

"Ostale se premikajo v drugi smeri, nekaj pravokotno na smer premikanja in nekaj še v drugih smereh."

"Ali nas ladje še vedno obstreljujejo?"

"Tega sploh nisem opazil. Ladje so res nehale s streljanjem."

"Ali si gledal samo v skener?"

"Da. Zakaj?"

"Če bi kdaj pogledal tudi skozi okno ali vsaj na glavni prikazovalnik, bi videl, da se je na vseh ladjah pokazal ogenj in vse ladje je razneslo kot polha z akutnimi težavami z vetrovi in kroničnim zaprtjem."

Vojko je pogledal skozi okno, a so mu pogled zakrile rože Petunije, ki jih je Inge že davno tega postavila zunaj na okensko polico, kjer jim je breztežnostna in brezzračna klima očitno zelo prijala, saj so rasle in cvetele kot zagnojena rana. Skrivnost je bila v tem, da jim je vsako soboto kanila zamašek Substrala in se z njimi pogovarjala, kadar ni bilo nikogar na mostu. Ker je vedno nekdo na mostu, se z njimi v resnici ni pogovarjala. Zato je Vojko raje pogledal na prikazovalnik in potrdil kapitanove govorance.

"Poglejte, polje se umika," je zmagoslavo zaklicala Inge. Polje je res lezlo nazaj od koder je prišlo. Očitno je bil artefakt uničen in se je zgodila boljša od variant, ki jih je kadetka napovedala. A ste mogoče podvomili? Ste mar mislili, da bomo kar ubili našo posadko in da bo konec njihovih dogodivščin? Naivno, naivno, kaj naj rečem.

"Ta pa je bila grozna misija," je komentiral kapitan in z olajšanjem vzdihnil.

"Pravzaprav sploh misija ni bila," je komentiral Vojko. "General nas je poslal čisto nekam drugam, se ne spomnite?"

"Ja, iskali naj bi nekaj... nekaj vrednega na enem planetu? Je bilo nekaj takega, ne?" se je kapitan skušal spomniti.

"Blizu ste," se je prilizoval Solicist. "Sodelovali naj bi v mirovnih pogovorih med Klostafarijanci in Flis-Pudl-Makaronijanci. Mi smo bili njihova edina šansa za razrešitev konfliktov in končanje 200-letne vojne. Edino Inge so hoteli zaupati..."

"Ah, se bodo že znašli, upam le, da ne bo general preveč hud, da ga nismo ubogali," je bil kapitan nenavadno apatičen. "Ampak, tokrat smo bili res blizu propada, večkrat..."

"Samo da je konec," je bila tudi Inge vesela in je objela svoje otroke, ki so krasili plažo ob poveljniški reki.

"Posadka moja draga, vabim vas na žur, ki bo trajal en teden, ki ga bomo knjižili na čas trenutne misije. Privoščite si, ko ste živeli pod takim stresom zadnje čase."

Posadka je bila nenavadno srečna, čeprav tehnično niso končali niti s prejšnjim žurom. No, tehnično, niti s predprejšnjim.

"Kadet," je rekel kapitan nenadoma zmedeni pojavi sredi mosta, ki je dejansko bila kadet. "Vsi smo mislili, da boš umrl... In glej se spet sredi mosta. Sam hudič te je vrnil med nas."

Kadet je zmedeno gledal in nič mu ni bilo jasno, a je vedel da je kapitan moder človek z rdečo uniformo in zato je potrpežljivo poslušal.

"Sem ti že kdaj povedal, kako zelo te sovražim?"

"O, ljudje mi to ves čas govorijo," je ponosno povedal kadet, ki je bil do zdaj sicer navajen kapitanke z Očeta Milana, ampak sploh ni opazil nobene razlike med njo in Zeljkom.

"No, pa ti povem uradno zdaj še jaz," je rekel kapitan in se zasmejal. "Nočem, da umreš, in se bom potem jaz sekiral do konca življenja, da ti nisem povedal, kako zelo te sovražim."

Breda je malo zarenčala, kadet pa je še vedno zmedeno gledal, a kapitanov ton je sugeriral, kot da je pravkar bil pohvaljen.

"Vem, da ne razumeš," se je kapitanov prvi nasmeh kadetu po desetletjih še kar vlekel. "Ni pomembno, glavno je da sem se jaz otresel tega bremena. Pridi, povabim te na pijačo."

In sta šla... (Oprosti, Tinkara.)

Copyright © Tusvob

 

    SLOhosting.com priporoča :